Kaj si lahko obetajo “okradeni” državljani?

Januar 13th, 2016 by hubert

To vprašanje g. Janez Krnc upravičeno postavi v Dnevniku; 2. januar 2016, in doda vprašanje, zakaj slovenska politika javnosti ne razkrije, da se sanje o dnevu, ko se bodo »pokradene« milijarde vrnile iz tujine, ne bodo nikoli uresničile. Vse bistveno v zgodbi o »kraji« družbenega premoženja se je namreč ob aktivnem sodelovanju politike zgodilo že davno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v procesu preoblikovanja (privatizacije) družbene lastnine. Tedaj se je razrastel neizmeren (še vedno prisoten) pohlep, ki ga oblast ni znala in celo ni hotela obrzdati. Strinjam se z njim, tudi v tem, da lahko zapišemo, da tedaj sodna veja oblasti zanesljivo ni ravnala skladno Ustavi. Nič bolje se ni izkazalo niti državno tožilstvo. Na podlagi več kot petsto kazenskih ovadb v zvezi z divjim lastninjenjem je tožilstvo doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. V bran sodstvu in tožilstvu gre le okoliščina, da tedanja politika sodstva in tožilstva sploh ni vnaprej seznanjala z načrtovanimi spremembami v ustroju države. Scenarij »kraje« družbenega premoženja je bil skoraj popoln. To razkriva tudi okoliščina, da je šele maja 2012 začel veljati zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Vse pove tudi podatek, da ni mogoče navesti niti enega primera o pravnomočnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Tudi v tem ima g. Krnc na žalost prav.
Ob posledicah »divje privatizacije« pogosto slišimo tudi vprašanje, kdo bo koga tožil, a odgovori so različni. Nedavno berem o izgubljenem desetletju, zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. je torej vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel in nikoli ni popravil te usodne pogubne napake . Dr. Andrej Umek, bivši minister pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Dr. Jože P. Damjan, v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.« Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
Kdo je torej manipuliral z državljani in z oškodovanji gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal?
G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Vedno aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi z DUTB je menda jasno? Bo kdo tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu. Mnogi svarijo:»Svet bo propadel; »Kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, pa celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! Ob privatizaciji nismo enakopravni. Kršena je Ustava. Ekonomska svoboda navadnih državljanov je še naprej iluzija! Kdaj bo kdo bo koga tožil ali ne volil na volitvah?
Franc Mihič, Kosovelova 2A, Ribnica

  • Share/Bookmark

Za goljufanje še ni ovir!?

December 31st, 2015 by hubert

Ali to niso »naši ljudje«, sodržavljani oz. delojemalci, da se jih v Sloveniji lahko pod vsemi vladami goljufa in se jim krši ustavne lastninske pravice, da se jim lahko prikrito ne plačuje njihove zaslužene socialne prispevke? V TV Dnevniku, 30. decembra 2015; več kot 400 milijonov evrov neplačanih socialnih prispevkov!
Koliko je prizadetih Slovencev, tudi družin in volivcev?
Goljufija brez primere, ki se kar nadaljuje!
Bivši predsednik ustavnega sodišča, dr. Ernest Petrič je javnosti jasno povedal: »To je goljufanje ljudi!«
Sramota Slovenije pred civiliziranem svetom, kjer tega skoraj ne poznajo. V Avstriji, v Italiji, i.p., politiki in stroka vedo, kaj je goljufija in tudi kaj je njihova odgovornost do državljanov. Tam goljufijo delojemalcev sanirajo in kršilce sankcionirajo z učinkovitimi zakoni.
V demokraciji odgovorni politiki torej vedo, da gre za«naše ljudi«, pri nas pa žal očitno še ne!
Kršenje ustavnih lastninskih pravic navadnih državljanov je bilo in je še eklatantno tudi pri lastninjenju!
Še vedno imamo v Sloveniji dve vrsti državljanov, privilegirane in oškodovane, brez pravice do zaslužene lastnine po ustavi? Kaj počno in poreko ustvarjalci in varuhi Ustave in poštenja?
Zakaj za goljufanje navadnih državljanov politika še ni postavila pravih »ovir«!?
Tudi SDK ne bi pomagala, če »miži« pravna država in javna morala!
Kaj pa o goljufijah in kršenju ustavnih lastninskih pravic menijo sodržavljani, volivci?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

December 30th, 2015 by hubert

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo, akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Za napredek vodikova bomba!?

December 11th, 2015 by hubert

Oče naroda komunistične Severne Koreje, Kim Džong Un, je te dni narodu in svetu sporočil velik dosežek in napredek Severne Koreje, to je, da ima tudi ta država najbolj uničevalno jedrsko orožje, vodikovo bombo.
Te dni berem tudi, da se Severna Koreja pripravlja na hudo zimo, ki bo del njenega prebivalstva znova pahnila na rob lakote. Za velik del prebivalcev bo v prihodnjih mesecih glavna hrana kimči (kislo zelje z mleto papriko in česnom).
V Delu, 10. maja 1975 pa berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«.
Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«
»Veliki državniki« vedo, kaj vse je za napredek ljudstva?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Prava zgodovina in sprava so temelj perspektive!

November 25th, 2015 by hubert

Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti.

Berem tudi: »Komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.«

Osnovni pogoj za perspektivo in učinkovit razvoj in blagostanje torej je, kot povsod, sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost.

Pri nas pa ZZB NOB še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.«

Ta zahteva je lahko vsakomur sprejemljiva. Toda kdo so bili res izdajalci?

ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo, med NOB, potekala tudi boljševistična revolucija, to je državljanska vojna, ki so jo komunisti prikrito sprožili že l. 1941 in likvidirali nasprotnike revolucije oz. komunizma.

OF so dejansko vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je tudi zgodilo. V državljanski vojni je zmagala revolucionarna stran, žrtve te vojne na obeh straneh pa so ogromne.

Ne pozabimo pa, kaj je rekel šef OZNE Matija Maček: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je res enostavna obtožba, je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša in okrutnejša kot okupator. Ko so zgolj besedno nasprotovali boljševistični komunistični revoluciji, so se v izogib likvidacije in v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja. Tedanji komunisti so namreč že med NOB poskrbeli, da so bili med vojno in po njej likvidirani vsi, ki so bili ali bi lahko bili nasprotniki revolucije in enopartijske oblasti.

Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi lahko ogrozil zmago revolucije v borbi za povojno oblast. Zato je bila l. 1943 likvidirana na primer tudi »plava garda«, to je tako imenovana Kraljeva vojska v domovini, preostanki kraljeve vojske, ki so jo porazili okupatorji in ki je pričakovala zahodne zaveznike, katero so likvidirale partizansko revolucionarne enote s pomočjo italijanskih topničarjev. Nato se je spopad v državljanski vojni še povečal.

Dokaz državljanske vojne so žrtve in odkrita in še neodkrita številna grobišča po naši domovini. Mnogi so zato po vojni pritajili svoje misli.
Dejstvo je, da je med okupacijo pri nas žal potekala tudi državljanska vojna, v kateri ne moremo govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa le zmagovalci nad okupatorjem in zmagovalci v revoluciji. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo!?

A zmaga revolucionarjev je za ene še vedno edina epopeja, ne glede na žrtve in ekonomski in politični propad režima, ki je kršil človekove pravice?

V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo.

Mogoče so izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije.

Ali je bilo zatiranje in popolno podrejanje, zatajevanje celo že organiziranega protifašističnega primorskega TIGR- a res častno ravnanje in prispevek k boju za pregon okupatorjev?

Ali je še vedno prav, da so in smo zaradi revolucije, bili drugače misleči drugorazredni po zakonu, eni pa avantgarda,vse do osamosvojitve?

Režim SFRJ pa se je tik pred osamosvojitvijo reševal s preprodajo orožja stradajočim v Afriki in je bila l. 1989 v državi 2763 odstotna inflacija?

Ali bi zavezniki res pustili samo malo Slovenijo zasedeno z okupatorji, potem ko so že osvobodili Italijo in Avstrijo? Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega boljševističnega družbenega modela in smo del narodovega ozemlja zato izgubili!

Ali je še vedno prav, da imamo zaradi revolucije enormne žrtve naroda, na obeh straneh, kot to izhaja iz prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino?

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!

Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je 9. maja 1990 v slovenskem parlamentu dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat in tudi letos povedal slovenski javnosti na osrednji RTV.

Praznujmo »Dan zmage« kot to počne vsa Evropa! Tudi za to je potreben pogum, predvsem pa spoštovanje sočloveka.

Skrajni čas bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da vsa državotvorna politika, odgovorna za naš razvoj, preneha narod razdvajati »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom.

Žal premnoge zanima le, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa »zgodovina preštetih žrtev vojne vihre« Inštituta za novejšo zgodovino na ravni države. To ne more biti naša perspektiva!

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Slovenija potrebuje moralno prenovo.

Oktober 19th, 2015 by hubert

Kdo lahko koga toži?
Nedavno berem o izgubljenem desetletju zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. vprašanje, kako skupno bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel. Dr. Andrej Umek, bivši minister, pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Ekonomist dr. Jože P. Damjan v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme« iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«Morala je bila pri lastninjenju torej odveč?! Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih podjetij je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.« Kdo je torej manipuliral z državljani in dopuščal izčrpavanje in oškodovanje gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal? Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se kdo še čudi stanju družbe in države? Bo kdo tožil mogoče kar Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval »fevdalni« podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje, kar je izčrpavanje gospodarske družbe. Ostali državljani, razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? A res? Od kod bodo dodatne pokojnine? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapitala, ki je na razpolago na trgu. Tovrstni kapital pa zahteva seveda odgovornost uprav za dosego postavljenih ciljev. Pri nas pa slabe kredite poplačajo kar davkoplačevalci. Nihče od »radodarnih« še ne odgovarja. Mnogi le svarijo:»Svet bo propadel, kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo »pravih« nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Leva in desna politika pa je 13 let dopuščala še kratenje ustavnih lastninskih pravic delojemalcev, to je prikrito neplačevanje že zasluženih socialnih prispevkov, kar je na pobudo sindikatov odpravilo šele ustavno sodišče. Ob lastninjenju skupnega družbenega premoženja torej nismo bili enakopravni. Kršena je bila torej ustava. Nihče ni podal predloga za to popravo. Ekonomska svoboda in enakopravnost državljanov je še vedno iluzija! Kdo bo koga tožil?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Od česa bomo živeli, v čem smo dobri?

Oktober 9th, 2015 by hubert

Strategija pametne specializacije je strateški dokument, ki ga mora pripraviti vsaka članica EU, ki želi črpati evropska sredstva za znanost in razvoj gospodarstva oz. države. To je tudi dokument, ki ga, menim, potrebuje vsaka politika, država oz. vlada, ki načrtno in odgovorno vodi razvoj države. To je tudi tisto »pravo sito«, skozi katerega bi morale iti vse stranke, ki žele oblast, da jasno povedo, »v čem smo v Sloveniji dobri in perspektivni«. Doslej pri nas to ravno ni veljalo, saj je prevladovala praksa, ki jo zagovarja bivši rektor dr. Jože Mencinger, ki v odmevnem članku, »Neuporabnost Kisika za gospodarstvo«, sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kam nas je to pripeljalo? Berem članek »Državljani pogrešajo vizijo vladajočih” in se globoko strinjam z Bojanom Radejem, ki pravi: »Nova evropska strategija pametnega razvoja zahteva veliko višjo kompetenco vodenja, bolj jasno vizijo. Od dobre priprave kakovostnih razvojnih projektov in njihove izvedbe je namreč odvisno, ali nam bo uspelo v sedmih letih pametno vložiti 4,1 milijarde evropskega denarja. »Živimo na kredit«, smo še vedno nizko v globalni mednarodni konkurenci, imamo nizko dodano vrednost na zaposlenega in previsoko brezposelnost, zlasti med izobraženimi mladi, ki se selijo v tujino za boljšim kruhom. živimo na kredit in brez dvoma občutno slabše, kot bi glede na bogate potenciale narave in znanja lahko, če bi bili uporabljeni podjetno. Ekonomska zanka okoli vratu se zateguje vsem državljanom, najbolj pa trpijo brezposelni in vse ranljive skupine. Cela generacija mladih je oropana perspektiv, žrtvovana na oltarju nekompetentnega vodenja države.« Profesor dr. Jože P. Damijan je v nedavnem intervjuju pod naslovom, »Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme«, zaskrbljen in kritičen, saj pravi: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je zadnjo različico slovenske strategije nedavno le poslala v Bruselj, kjer so nam prejšnje zavrnili kot neuporabne. Nikjer žal ne berem komentarja, da je v tej strategiji poudarek na glavnem cilju vsake ekonomije, ustvariti delovna mesta na izbranih področjih. Tudi na »gozdu in lesu«, na njegovem realnemu potencialu. Les, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo, bi lahko zagotovil 30.000 novih delovnih mest, pravi dr. A. Kešeljević, univerzitetni profesor. Slovenija, ki potrebuje delovna mesta, torej z izvozom hlodov izvaža delovna mesta! Severne sosede, Avstrija pa znajo naš les visoko ovrednotiti na trgu, kljub visokim tri do petkrat višjim plačam njihovih zaposlenih. Trgu nudijo od letev do različnih lepljencev kot polproizvodov, kot konstrukcijski les za leseno gradnjo in drugih lesnih proizvodov, tudi iz naših hlodov, kar kupuje tudi slovenska lesna industrija, ne samo trgovina. Avstrija je tudi druga največja uvoznica lesa na svetu, ker ga zna umno, z ustrezno tehnologijo proizvodnje potem ovrednotiti na trgu. V bogati Švici je pred par leti švicarska vlada preverila, kako še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Skupaj s stroko je naredila analizo potenciala gozda in lesa, opredelila cilje in razvila strategijo za višje ovrednotenje. »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft« je javno dostopna tudi na spletu. Študijo sta skupaj s pristojnim ministrstvom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala, grobo povzeto, da naj povečajo posek lesa, da naj industrijsko proizvajajo lepljene elemente za leseno gradnjo, da naj poskusijo proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečajo promocijo rabe švicarskega lesa. Berem tudi: “Wunderstoff” Holz: Wie man ihn effizienter nutzt «, »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. A pri nas res ni mogoče raziskati in opredeliti razvojni potencial gozda in lesa, razviti in postaviti strateške cilje in ustrezno strategijo za dosego ciljev in za pozicioniranje lesne industrije na trgu? Država, to je odgovorna politika oz. vlada, torej poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Naše bogate sosede in njihove vlade se v ta namen torej poslužujejo svojih ali tujih strokovnih inštitucij, kot je na primer dunajski »das Economica Institut für Wirtschaftsforschung«, ki opravlja gospodarske raziskave za področje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za njihove vlade. Ta je ugotovil, da gozdno- lesarsko gospodarstvo zaposluje samo v Avstriji 300.000 ljudi. Upam, da je vlada postavila realne in potrebne cilje in strategijo, v čem smo in bomo dobri, da se zagotovi razvoj gospodarstva in države v pravi smeri, da bomo vedeli od česa bomo živeli in kdo bo imel delo ?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pomladi, ki to niso?

September 26th, 2015 by hubert

Tako potoži g. Josip Meden, Dnevnik; 26. septembra 2015, a ni edini in pravi: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«
Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?
Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi. Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.
Evropa pa je kar tiho, ZDA pa niso!
G. Meden v pričakovanju »Pomladi« pismo zaključi in navede:«Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«
Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.
Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

Franc Mihič

https://sl.wikipedia.org/wiki/Demonstracije_na_Trgu_nebe%C5%A1kega_miru_1989

  • Share/Bookmark

Žrtve vojne vihre in revolucije »govore«!?

September 12th, 2015 by hubert

97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej, pove prvi pravi popis žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej Inštituta za novejšo zgodovino. Pove tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.
Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora in revolucije? “Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Po ocenah dr. Toneta Ferenca so izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev«, tako podatki Inštituta za novejšo zgodovino.

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev in umrlo 7.800 okupatorjev!

Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave.

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Goljufanje delavcev!

Avgust 30th, 2015 by hubert

Neplačevanje socialnih prispevkov za delojemalce državi je civilizacijska sramota za politiko, državo!
Zakon »Antona Ropa« je 13 let dovoljeval prikrito neplačevanje delodajalcev socialnih prispevkov za zaposlene. Šele na predlog ZSSS je ustavno sodišče odpravilo ta zakon! 13 letno »zakonito prikrito« goljufanje delavcev niso torej odpravili zakonodajalci sami oz. »pravične stranke in poslanci«, levi, ne desni, niti nobena vlada, temveč šele Ustavno sodišče.
Sindikati in drugi »civilni javni humanisti« pa doslej za to kršitev ustave niso nikogar obtožili!? Še vedno molčijo, kdo vse je odgovoren za to krivico in sramoto, ki se še dogaja!?
Vsi politiki , predvsem pa levi, so tako, povsem brez empatije za delojemalce, »pomagali« le menedžerjem, ki prikrito hinavsko niso plačevali prispevkov, denar pa je ostajal podjetju, oz. lastnikom podjetij, menedžerji pa so bili »uspešni in dobro plačani«, lastnikom pa je več ostalo. Krivičen in nepošten zakon in ravnanja politikov in mnogih uprav podjetij, je odpravilo torej šele ustavno sodišče. Tedanji predsednik US in sedaj član US dr. Ernst Petrič je javno dejal, to je bila čista goljufija delavcev! Kje so ostali neplačani prispevki, pri lastnikih podjetij ali pa v stečajni masi podjetij in upnikih!
Po potrebi pa se izpad neplačanih prispevkov pokrije proračuna, to je, plačajo ga davkoplačevalci ali pa delavci ostanejo ogoljufani pri pokojninah in zdravstvenem zavarovanju.
To je ena najsramotnejših slovenskih političnih zablod in goljufija politikov delojemalcev in davkoplačevalcev, – velike skupine volivcev-, zaradi katere bi že davno morali biti mnogi odstranjeni z oblasti in vseh javnih funkcij. To je, vsaj vodilni politiki in njihovi sodelavci, od npr. mag Antona Ropa, Janeza Janše, Jožeta Tanka, dr. Francija Križaniča in Boruta Pahorja, do vseh ministrov za delo in socialo, ter še marsikdo iz politike in seveda javne stroke. Predvsem pravne stroke, npr. Inštituta za delo pri PF Univerze v Ljubljani!

Vsa odgovorna elita pa je nagrajena, saj ima oblast! Odgovornosti ta ne pozna, volivcem pa jo volilni sistem ne dopušča uveljaviti!

Zakaj sploh imamo torej zakonodajalno oblast, poslance, DZ in DS, izvršno oblast, ko mora tako eklatantno kršitev ustavnih lastninskih pravic delojemalcev odpravljati Ustavno sodišče. Praksa pa se veliko ne spreminja, tujina se nam pa posmehuje!
Ker se nič resnega ne zgodi, nihče ne odgovarja za goljufije, se goljufija še vedno ponavlja!
Očitno se goljufija splača?!
Ni nikogar niti kanček sram ?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark