Pomladi, ki to niso?

September 26th, 2015 by hubert

Tako potoži g. Josip Meden, Dnevnik; 26. septembra 2015, a ni edini in pravi: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«
Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?
Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi. Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.
Evropa pa je kar tiho, ZDA pa niso!
G. Meden v pričakovanju »Pomladi« pismo zaključi in navede:«Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«
Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.
Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

Franc Mihič

https://sl.wikipedia.org/wiki/Demonstracije_na_Trgu_nebe%C5%A1kega_miru_1989

  • Share/Bookmark

Žrtve vojne vihre in revolucije »govore«!?

September 12th, 2015 by hubert

97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej, pove prvi pravi popis žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej Inštituta za novejšo zgodovino. Pove tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.
Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora in revolucije? “Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Po ocenah dr. Toneta Ferenca so izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev«, tako podatki Inštituta za novejšo zgodovino.

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev in umrlo 7.800 okupatorjev!

Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave.

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Goljufanje delavcev!

Avgust 30th, 2015 by hubert

Neplačevanje socialnih prispevkov za delojemalce državi je civilizacijska sramota za politiko, državo!
Zakon »Antona Ropa« je 13 let dovoljeval prikrito neplačevanje delodajalcev socialnih prispevkov za zaposlene. Šele na predlog ZSSS je ustavno sodišče odpravilo ta zakon! 13 letno »zakonito prikrito« goljufanje delavcev niso torej odpravili zakonodajalci sami oz. »pravične stranke in poslanci«, levi, ne desni, niti nobena vlada, temveč šele Ustavno sodišče.
Sindikati in drugi »civilni javni humanisti« pa doslej za to kršitev ustave niso nikogar obtožili!? Še vedno molčijo, kdo vse je odgovoren za to krivico in sramoto, ki se še dogaja!?
Vsi politiki , predvsem pa levi, so tako, povsem brez empatije za delojemalce, »pomagali« le menedžerjem, ki prikrito hinavsko niso plačevali prispevkov, denar pa je ostajal podjetju, oz. lastnikom podjetij, menedžerji pa so bili »uspešni in dobro plačani«, lastnikom pa je več ostalo. Krivičen in nepošten zakon in ravnanja politikov in mnogih uprav podjetij, je odpravilo torej šele ustavno sodišče. Tedanji predsednik US in sedaj član US dr. Ernst Petrič je javno dejal, to je bila čista goljufija delavcev! Kje so ostali neplačani prispevki, pri lastnikih podjetij ali pa v stečajni masi podjetij in upnikih!
Po potrebi pa se izpad neplačanih prispevkov pokrije proračuna, to je, plačajo ga davkoplačevalci ali pa delavci ostanejo ogoljufani pri pokojninah in zdravstvenem zavarovanju.
To je ena najsramotnejših slovenskih političnih zablod in goljufija politikov delojemalcev in davkoplačevalcev, – velike skupine volivcev-, zaradi katere bi že davno morali biti mnogi odstranjeni z oblasti in vseh javnih funkcij. To je, vsaj vodilni politiki in njihovi sodelavci, od npr. mag Antona Ropa, Janeza Janše, Jožeta Tanka, dr. Francija Križaniča in Boruta Pahorja, do vseh ministrov za delo in socialo, ter še marsikdo iz politike in seveda javne stroke. Predvsem pravne stroke, npr. Inštituta za delo pri PF Univerze v Ljubljani!

Vsa odgovorna elita pa je nagrajena, saj ima oblast! Odgovornosti ta ne pozna, volivcem pa jo volilni sistem ne dopušča uveljaviti!

Zakaj sploh imamo torej zakonodajalno oblast, poslance, DZ in DS, izvršno oblast, ko mora tako eklatantno kršitev ustavnih lastninskih pravic delojemalcev odpravljati Ustavno sodišče. Praksa pa se veliko ne spreminja, tujina se nam pa posmehuje!
Ker se nič resnega ne zgodi, nihče ne odgovarja za goljufije, se goljufija še vedno ponavlja!
Očitno se goljufija splača?!
Ni nikogar niti kanček sram ?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Zgodovina in vizija!

Avgust 27th, 2015 by hubert

Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti. Berem pa tudi. Komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani.
Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Tudi naša politika oz. vlada pripravlja našo vizijo, to je, postavlja strateške razvojne cilje in strategijo pametne specializacija Slovenije, ki bo opredelila v čem smo dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji Slovenije, za uveljavitev našega znanja in dela na svetovnem trgu. Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo. Predpogoj za učinkoviti razvoj in blagostanje pa je kot povsod, sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost. Zato mene zelo skrbi in zanima naša perspektiva, saj žal premnoge zanima, le to, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa raziskana zgodovina zgodovinske znanosti na nivoju države. To ne more biti naša perspektiva! Koga torej res zanima naša objektivna zgodovina in vizija, temelj naše perspektive?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Čemu sodniki – sodili bomo v pismih bralcev!?

Junij 23rd, 2015 by hubert

»Pa ne le kriminalcem – tudi najvišjim sodnikom! Tako v naši domnevno pravni državi žal ne mislijo nekateri, ki podobne misli objavljajo v naših časnikih. In niti ne samo v pismih bralcev – tudi nekateri novinarji in kolumnisti pišejo enake ali še večje modrosti. Kaj potem, če so vse družbe reševanje sporov od nekdaj zaupale takim ali drugačnim sodnikom, včasih vaškim starešinam pod lipo, danes takim v sodniških togah – Slovenija je očitno tudi tu nekaj posebnega, pri nas bomo to vzeli v svoje roke kar v časnikih«, tako upravičeno zapiše svoje zavračanje teh mnenj bivši ustavni sodnik Matevž Krivic. Po mojem mnenju g. Krivic javnosti povsem razumljivo, argumentirano, vestno in neumorno, zelo vljudno pojasnjuje svoje mnenje o razpletu zadeve »Patria« in vlogo ustavnega sodišča. Resnično sem razočaran, kako ga lahko mnogi žalijo. Kot volivec bivšega DEMOSa, sem zaskrbljen, kako nekateri tako lahkotno rušijo ugled in pristojnost ustavnega sodišča, najvišje ustanove pravne države, ki je temelj demokracije in države. Večina kritikov US v zadevi »Patria« je sicer politične opredelitve, ki je trdila: »Delu čast in oblast!« A ko se je to vsem na očeh kratilo, je vse tiho bilo! Ne pozabimo, da je politika mag. Ropa, LDS/ SD sprejela zakon, ki je omogočal kratenje lastninskih pravic delojemalcev, ki so pomembna volilna in fiskalna baza države. Šele Ustavno sodišče je odpravilo to civilizacijsko sramoto in goljufijo delojemalcev, kot je to poimenoval dr. Ernest Petrič, bivši predsednik US in sedaj ustavni sodnik. Politika, izvršna in zakonodajna oblast, ter tudi »humanistična« javnost je o tem še vedno tiho, nikjer ni opravičila in ni običajnih političnih sankcij. Kratenje ustavnih lastninskih pravic delojemalcev se še uspešno poskuša! Ponovno se zato sprašujem, zakaj imamo sploh zakonodajno in izvršno oblast, politične stranke in tudi humanistično stroko, če le ustavno sodišče odpravlja tako elementarne v nebo vpijoče krivice. Zato sem vesel, da lahko berem mnenja Matevža Krivica, in da imamo seveda v demokraciji izvoljeno Ustavno sodišče!

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Milan Kučan je odgovoril!

Junij 20th, 2015 by hubert

Ali je Milan Kučan res za spravo?
DNEVNIK , 29. maj 2015
Govor Milana Kučana, bivšega predsednika RS in KPS, na proslavi ZBS na dan zmage 9. maja ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne, je v veliki meri še vedno sprenevedanje, ki žali demokratične Slovence. On poziva: »Zaradi mladih se je treba spraviti s preteklostjo!«
Prav, a menda ne samo zaradi mladih. Edino prav pa bi bilo, da bi Kučan pozval: »Spraviti se moramo tudi s posledicami revolucije, izvedene med NOB in po njej, jih priznati ter enopartijski enoumni diktatorski režim obžalovati!« Kdaj bo to? Večina oblasti in ZBS kar še venomer taji revolucijo med NOB in po vojni? Mar nismo tega uradno razčistili že ob osamosvojitvi in demokratizaciji.
V času SFRJ je seveda partija in oblast revolucijo neizmerno slavila!? Kučan pravi: »Nihče od zaveznikov ni razmišljal takrat, da je odpor nesmiseln, kot še vedno odmeva v delu slovenske politike.«
Le od kod dokaz za takšno nesmiselno trditev? Res pa je, da so zavezniki temeljito preudarili, kje, kdaj in kakšen odpor je smiseln, ni kar vsak. »Programska točka, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko bo vpeljana demokracija, pa ni bila uresničena. Tragične posledice je imelo tudi dejstvo, da del takratne slovenske politike ni zmogel moči za upor proti okupatorju in je sprejel njegovo oblast in orožje,« je nadaljeval Kučan.
Da je KP imela programsko točko vpeljati demokracijo? To je zavajanje! Nikjer na svetu niso komunisti vpeljali demokracije, temveč diktaturo!
Evidentirano je tudi dejstvo, da je KP med okupacijo brez demokratičnega mandata oklicala monopol nad uporom in ga radikalno izvajala skupaj z revolucionarnim nasiljem že leta 1941. Porodila se je protirevolucija, se borila za preživetje, a ni uspela.
Prav se je spominjati zmage nad nacizmom in fašizmom. Civilizirano pa se je spomniti vseh žrtev vojne vihre in revolucije. Trenutno je 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah.
Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. To so številke popisa žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Preziranje teh znanstvenih ugotovitev ni pošteno, ne državotvorno! To ni spravno, temveč razdiralno!
Franc Mihič

Dan zmage
DNEVNIK, 4. junij 2015 4. junij 2015 0:00
Glede na dejstvo, da je moj govor ob dnevu zmage na spletu in v časopisih slabo dostopen, samo kratko odgovarjam na očitke bralca Franca Mihiča (Dnevnik, 29. maja 2015, str. 13), zato da bi se čim bolj izognili nepotrebnim nesporazumom.
Dogovor, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po svetovni vojni, je bil programska točka koalicije političnih skupin Osvobodilne fronte. O njej in veličini njenega uporniškega dejanja sem govoril na proslavi, ne o KP, kot mi pripiše g. Mihič.
Spraviti se moramo s svojo preteklostjo v njeni celoti. Taka kot je, je danes del naše nacionalne identitete, zato imejmo do nje premišljen, pošten in spoštljiv odnos. To naj se odraža tudi v preudarnih in odgovornih besedah in dejanjih, je bila moja misel. Enostransko pripisovanje krivde za dogodke v preteklosti pa prepuščam znanemu avtorju pisem bralcev.
Milan Kučan

Dan zmage- Odgovor Milanu Kučanu
15. junij 2015
Spodobno in odraz demokratičnosti je, da se bivši predsednik Milan Kučan v pismu »Dan zmage« (Dnevnik, 4. junij 2015) odzove na moje pismo, to je na mnenje državljana.
G. Kučan zapiše: »Dogovor, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po svetovni vojni, je bila programska točka koalicije političnih skupin Osvobodilne fronte. O njej in veličini njenega uporniškega dejanja sem govoril na proslavi, ne o KP, kot mi pripiše g. Mihič.«
Ponovno preberem članek v Slovenskih novicah, »Video: Kučan citiral Pavčka, borci navdušeni«, objavljen 9. maja 2015, kjer piše: »Programska točka, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko bo vpeljana demokracija, pa ni bila uresničena. To je ena od usodnih napak takratne slovenske politike, ki so vodile do mnogih nesrečnih dejanj med vojno in po njej.«
Morda je bila to tudi programska točka koalicije političnih skupin Osvobodilne fronte, nikakor pa ni bila to resnično programska točka KP v OF, ki je OF dejansko vodila, saj je obče znano, da so komunistične partije tedaj povsod uvedle enopartijsko diktaturo, ne pa demokracije. Obče je vendar znano, da je takratna slovenska politika, to je politika KP, povsem uresničevala cilje »internacionale«, to je Stalina oziroma SZ.
G. Kučan dalje piše: »Spraviti se moramo s svojo preteklostjo v njeni celoti. Taka, kot je, je danes del naše nacionalne identitete, zato imejmo do nje premišljen, pošten in spoštljiv odnos. To naj se odraža tudi v preudarnih in odgovornih besedah in dejanjih, je bila moja misel. Enostransko pripisovanje krivde za dogodke v preteklosti pa prepuščam znanemu avtorju pisem bralcev.«
Res je, spraviti se moramo s svojo preteklostjo v njeni celoti. Tudi z revolucijo, začeto med okupacijo in nastalim enoumjem, vse do osamosvojitve Slovenije. Demokratično je, da imamo lahko vsak svoja mnenja, čeravno za nekatere enostranska, saj so to mnenja o zamolčani oziroma res pristranski in enostranski zgodovini enopartijskega režima.
Seveda je bil partizanski upor proti okupatorju, a ni bil le edini upor. KP pa je sprožila revolucijo in izsilila monopol in omejila upor, vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil prvemu predsedniku demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!«
Upoštevajmo le dejstva in sprava bo! V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!
Poskrbimo za skupno perspektivo in opredelimo v čem smo dobri, zaradi nas, čeravno na to, to je na našo strategijo pametne specializacije, čaka tudi EU, da jo podpre, sicer lahko zapravimo dane in prisotne potenciale in našo boljšo perspektivo.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Privatizacija

Junij 11th, 2015 by hubert

Ob privatizaciji je potrebno ohraniti zdrav razum. Kupci namreč ne prihajajo kot rešitelji, ampak so poslovneži, ki jih zanima dobiček. Ali Slovence dobiček ne zanima? Berem ekonomista prof. dr. Petra Glaviča: «Razvoj in socialna država bi bila drugačna, če bi imeli v Sloveniji spodoben trg kapitala. Slovenski vzajemni in pokojninski skladi so dejavni v glavnem v tujini, kjer ustvarjajo delovna mesta. Podobno vlagajo zavarovalnice. To je posledica doslednega državnega uničevanja domačega kapitala.« Mnogi se tudi sprašujejo: “Ali so tuji menedžerji tako rekoč uspešnejši od domačih. Žal je to verjetno res! Kapital slovenski državljanov se zato seli tja, kjer ima zaupanje v vodstva gospodarskih družb in pričakuje donose oz. dobiček. Seveda so tudi pri nas svetle, a redke izjeme. Tuji menedžerji so praviloma dobro usposobljeni za delovanje na trgu in to ob budni strogi državi prava! Tam cenijo, da vodstvo dosega rast deleža podjetja na trgu. Pri nas se o tem redko sliši! Samo v športu so pri nas pomembna mesta na lestvicah dosežkov za podelitev zaupanja in za izplačilo nagrad. Kaj pa v (državnem) gospodarstvu in državi? To pa vzdržujejo in nagrajujejo potrpežljivi državljani, z davki in subvencijami. Tudi na volitvah, kjer pa nimajo prave demokratične izbire, komu osebno zaupati mandat. Kaj pomenijo usposobljeni profesionalni menedžerji, člani uprav in nadzornih svetov, so že davno odkrili na razvitem zahodu, v Skandinaviji, v Kitajski, v Singapurju, to je v azijski Švici! Zato tam lastniki podjetij, to je država ali zasebniki, najemajo in izbirajo in dobro plačujejo profesionalne in odgovorne nadzorne svete in uprave, tudi univerze, da imajo rast in rezultate. Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger pa še vedno pravi: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
Kakšni so rezultati privatizacije naukov te »šole« nazorno kaže praksa, stanje bank in gospodarstva?
Apatija in revolt opeharjenih državljanov se veča.
Nepotizem, »Zrihtaj mi, pa si O.K.«, ni rešitev, je nacionalna poguba!
Kdo bo koga tožil?
Kdo je na potezi se ve, ali še ne?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Desnica je proti spravi?

Junij 1st, 2015 by hubert

Takšna trditev se pogosto sliši in bere v medijih, čeprav nikakor ni objektivna. V Dnevniku je novinar 11. maja 2015 objavil takšen članek, s tem odmevnim naslovom in zavajajočim sporočilom, ki narod še naprej razdvaja ter žali mnoge Slovence. Za kulturo sobivanja različno mislečih v demokraciji je tragično, kako lahkotno mnogokrat mediji, ko obravnavajo veliki usodni nacionalni problem razdvojenosti in sprave, ne poznajo in ne razčlenjujejo, kar prezrejo novejše znanstvene ugotovitve zgodovinarjev, tudi Inštituta za novejšo zgodovino. To so na primer zelo aktualne ugotovitve njihovega projekta prvega pravega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju, dostopne tudi na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939
Praviloma pa so medijsko zelo podprta enostranska mnenja ZZB NOB, ki venomer razdvajajo državljane in žalijo tiste, ki smo, kot Demos ali »desnica«, glasovali tudi za demokracijo in zavrnili revolucijo! To je zelo nepoštena igra, ki državi škodi.
Novinar se moti, ko piše tako, kot da sta samo Nova slovenska zaveza in RKC slovenska »desnica, kar se tiče sprave«. To je daleč od resnice. Tudi vsa levica ni kar ZBS, čeprav pogosto tako deluje v javnosti, k čemur prispeva ravno nekritično prikazovanje medijev. Novinar v tem članku zelo enostransko in zelo izbrano citira ter razčlenjuje samo izjave predsednika Nove slovenske zaveze, g. Petra Sušnika, a ne navede mesta, kje so bile izrečene, in seveda tudi ne njihovega širšega konteksta. Ne problematizira pa nobene izjave ZZB NOB, ki je tako vedno za spravo, seveda samo pod njihovo zastavo?! Če bi novinar temeljito prebral članek, ki ga sicer na svoji spletni strani priporoča Dnevnik, to je »Predsednik Borut Pahor spravljal partizane in domobrance v škofijskem zavodu«, ter bi še raziskal in analiziral ta dogodek, ki je bil predvajan na TV in je še venomer vsakomur dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 ;
ter če bi ob tem še enakovredno obravnaval in analiziral vse izjave, tako predsednika Nove slovenske zaveze g. Petra Sušnika kot tudi podpredsednika ZBS, g. Mitje Klavore, ne bi mogel napisati tako nepravilnega in žaljivega naslova: »Desnica je proti spravi.« To je namreč žaljivo za mnoge demokratične državljane, ki obžalujemo revolucijo med NOB in po vojni, vse do osamosvojitve Slovenije, saj smo na plebiscitu glasovali za samostojno in demokratično Slovenijo! Žaljivo je tudi za predsednika države Boruta Pahorja, ki se trudi za spravo in je prvi predsednik, ki prizna revolucionarno nasilje med NOB ter po vojni. G. Mitja Klavora na tem soočenju kar prostodušno predsedniku in javnosti pove, da nikoli ni čutil in ne občuti, da smo Slovenci razdvojeni?! Kakšna je empatija, ki je glavni pogoj za spravo?! On in ZZB NOB tudi nista zaznala, da je bila med NOB državljanska vojna?! Prvi predsednik slovenskega parlamenta, dr. France Bučar, pa je letos ponovil na TV, kar je razglasil že ob osamosvojitvi: »Državljanska vojna je končana!« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pa brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Spominjajmo se zmage in vseh žrtev!

Maj 5th, 2015 by hubert

Prav je spominjati se zmage nad nacizmom in fašizmom. Civilizirano pa se je spomniti vseh žrtev vojne vihre in revolucije. 97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej. Tako pravi prvi pravi popis žrtev. V vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
To so govoreče številke projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. 9. maj dan zmage, naj postane pravi praznik spomina žrtev vseh žrtev in sprave!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sprava je potrebna in mogoča!

April 5th, 2015 by hubert

»Z izdajalci sprava ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« tako nedavno letos zopet pove Tit Turnšek , predsednik ZZB. To je lahko razumljivo. Toda vodstvo ZZB vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi revolucija. Kdo jo je začel? Bila je prava državljanska vojna, ki je povzročila mnogo nepotrebnih žrtev in gorja, na obeh straneh, med vojno in po njej. In to gorje za nastanek režima, ki je propadel. Vsaka revolucija pozna revolucionarje in proti revolucionarje. Se menda ve, ali še ne!? Tako sporoča tudi Inštitut za novejšo zgodovino. Ponovim. Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan je lani v Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf je lani dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.« Letos ob velikonočnih praznikih novi ljubljanski metropolit Stanislav Zore pozove:« Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili? Profesor literature, socialni filozof, Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pravi: « Naučili smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v takšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej. Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo. Kaj je lahko odgovor na te razkole? Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.« Nasvet, ki je vreden da se uresniči. Enako tudi: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega bi bilo prav«. Tako pravi dr. Spomenka Hribar. Sem enakega mnenja. Bil je upor proti okupatorju, a ne eden, a revolucija je izsilila monopol in omejila upor vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Trditi, da revolucije ni bilo, ni pošteno, ni spravno, ni demokratično, ni državotvorno! Sprava je mogoča in potrebna. Upoštevajmo nasvete in le dejstva in sprava bo! Poskrbimo za našo skupno perspektivo!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark