Znamo biti gospodarji na svojem?

Junij 25th, 2017 by hubert

Znamo biti gospodarji na svojem?

To je pravo vprašanje, ki si ga pogosto nočemo zastaviti. Srečko Knafelc iz Velikih Lašč je nedavno v tisku izpostavil pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?«

Problem je aktualiziral na gospodarjenju z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš.

Knafelc opozarja, da naj bi Slovenci spet naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. Preseneča ga, da ima namera podjetja BSW podporo »slovenske vladajoče garniture.« Ni res, da bi kar Slovenci naredili neumnost. Državo vendar vodi vlada, ki pa ne ovira podjetju BSW postavitve dveh žag, saj naj bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Vsak investitor, ki bo postavil tovarno skladno z našimi zakoni in cilji naše države, menda ima lahko »podporo vladajoče garniture«.

Dalje Knafelc opozarja: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Vendar, »izročamo« jo zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«.

G. Knafelc dalje pravi: » To razkriva vso bedo naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« Zakaj tako grob napad na avstrijske kupce, saj ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre rezultate lastnikom gozda.

Dalje Knafelc pravi: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.«

Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.

Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže.

To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu.

Pred letoma berem v avstrijskem tisku: »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas?

V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študija »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft« obsega 339 strani. Študijo sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepanja: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa.

Bogate države uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva.

Letos berem tudi; »Nemčija žaga les za svet. Njihov domači les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.«

Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo. Ta ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Žagarska industrija zahteva, da se poveča letni posek, saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.

Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov.

Dve leti zatem berem: «Za lesno industrijo veliko lesa. Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Tedaj predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. »V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«

Inles d.d. pa je bil v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.

» Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«

Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil?

Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira.

Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kjer naj bi bil na glavnem cilju vsake ekonomije, v čem smo lahko dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. Na primer na »gozdu in lesu«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo, bi lahko zagotovil 30.000 novih delovnih mest, je pred let dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada torej poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta.

Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, tako je učil, a je to bila velika zmota in udobno neodgovorno stališče.

Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, kot to počno vse napredne in bogate države.

Obče je jasno, da brez rabe znanja, ne moremo na trgu dobiti več denarja.

Prof. dr. Jože Vižintin zaslužni profesor UL je letos javno zapisal svoje trdno prepričanje:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.«
Na to se nista odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik znanja« minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo!

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, Sodelovala sta tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Razpravo je prenašala nacionalna RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot deželo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Rezultati pa so nepoznani in to je stalo 100 milijonov evrov?

Predstavnica Bavarske je tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga, z razvitim gospodarstvom ter svetovnimi nosilci razvoja. To so trije temelji, ki jih je vredno ponoviti.

Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.

Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.

Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

Kaj če v deželi le ni pravega znanja, da se opredelijo bolj realni cilji in strategija pametne specializacije države, da ne bomo les, naš edini obilni naravni potencial, poceni prodajali tujcem in izvažali delovna mesta.

Pogubna je praksa naroda oz. politike: »Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?«

Slovenci oz. naša politika, vlada si mora odgovoriti: »Zakaj ne znamo biti gospodarji na svojem?«

Franc Mihič, univ.dipl.inž., Ribnica

  • Share/Bookmark

Kdo zatira naš razvoj?

Junij 25th, 2017 by hubert

Slovenci smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.
Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja? Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.
Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da državljani ne zaupajo svoj kapital ne levi , ne desni politiki, ne podjetjem oz. menedžerjem!
Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. V bankah je več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital, vzajemni in pokojninski skladi i.d., v višini okrog 10 milijard evrov, je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP kapitala, Nemci 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Državljani v ZDA očitno zaupajo svoje kapital oblasti in podjetjem oz. menedžerjem, ki potem lažje ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta. Naši menedžerji pa tarnajo, da jih banke nočejo kreditirati, a ne pridobivajo finančna sredstva na kapitalskem trgu. Vlada nas se je tudi zato letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta.
Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Ali jo politika sploh zadostno pozna? EU jo zahteva, saj je pogoj za sredstva za razvoj države?
V knjigi »Zakaj narodi propadajo« piše: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«
Kdo zatira naš razvoj? Voditelji političnih strank, ki niso osebno odgovorni volivcem. Imajo ekonomske svetovalce, ki ne dajo rezultatov z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Znanje z rezultati nima še veljave.
Prednost ima oblast, ne pa rast ekonomije. Partijski proporcionalni volilni sistem jim je odlično kritje!

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!

Julij 31st, 2016 by hubert

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!
DEMOKRACIJA, št. 19, 12. maj 2016
ONA, 21. junij 2016

Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS predsednik DZ RS dr. Milan Brglez zamolčal zgodovinska dejstva. V govoru ni niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji piše, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Obsojeni Bine Kordež zrel za osebnost leta?!

Februar 2nd, 2016 by hubert

Vsako kaznivo dejanje je po moje nemoralno! Berem, da se obsojeni Bine Kordež, ki je oškodoval MERKUR, vede dostojno, analitično, po moje tudi preudarno in preračunljivo. Ima vso pravico.
A njegovo priznanje krivde za kaznivo dejanje šele potem, ko se je pogodil s tožilstvom, le ne kaže da Kordež predstavlja moralnega človeka, kot to pravi državni tožilec Jože Kozina in tudi nekateri novinarji menijo tako. Obsojenega Bineta Kordeža povzdigujejo na piedestal moralnega človeka, pa še ni odslužil kazni. Ali bodo obsojeni, ki so se pogodili s tožilci in priznali krivdo in se še »lepo in skesano« vedli, postali kandidati še za slovensko osebnost leta? Menda ne!? To ni podpora morali!
Od kod pa je pojav oškodovanja podjetij? Rektor dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, je v letih 1996/98 izjavil: «Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Predsednik države Milan Kučan, pravnik, pa je na nacionalni TV, torek 15. januarja 2002, izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! Predsednik države Milna Kučan je imel prav, ne pa rektor! Bine Kordež, nesojeni glavni lastnik Merkurja, pa je še oktobra 2007 dejal: »Saj ni potrebe, da bi kredite vračali«. Nihče od poklicanih in pristojnih, njemu in podobnim, tedaj ni niti oporekal. Pravna država tedaj torej ni ukrepala. Ne politika, ne desna, ne leva, ki jo je usmerjal interes Foruma 21. Vse stranke in vlade, leve in desne, dotlej niso sprejele ali ne dojele ključnih EU direktiv! Načrtno ali iz neznanja? Šele l. 2008 je Janševa vlada le spremenila zakon o prevzemih, da se onemogoči izčrpavanje prevzetih gospodarskih družb. Vse do tedaj država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Kar je zame še vedno nezaslišano! Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki se prevzema. Prepovedano je, da ta zastavi vrednostne papirje, delnice ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Žal je to pri nas še vedno strogo zaupna in »tabu tema«. Kdo vse je povzročil oškodovanja in propadanje podjetij, slabe kredite »na lepe oči«, bančno luknjo, ki jo vsi plačujemo? Dokler je »oškodovanje pri gospodarjenju« za nagrade izbrancem sprejemljivo, državljanom preostane le še pošteno ustvarjalno delo za » vsako ceno«!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Dr. France Bučar Kučanov hlapec?!

Januar 23rd, 2016 by hubert

Zadnje čase berem, da naj bi bil pokojni dr. France Bučar Kučanov hlapec? Kar se spomnim njegovih nastopov na TV, tudi še lani, nikoli ni deloval kot hlapec, nasprotno. Tudi sam se čudim nekaterim njegovim dejanjem, a to je za dr. Bučarja le preneumna trditev, je žalitev!
Skrajno pristranski, nepošteni so torej nekateri komentarji o delu in liku dr. Franceta Bučarja, nekdanjega člana SDZ in zmagovitega DEMOS- a.
Dr. Bučar je namreč kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, 9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Temu je sledil aplavz v DZ RS!
Ta izjava je zgodovinsko dejstvo. Njeno priznanje pa je osnova za prehod v demokracijo. S tem se je dr. Bučar vpisal v slovensko zgodovino.
Dr. France Bučar pa naj bi bil “Kučanov hlapec”, a Milan Kučan se še do dandanes ni distanciral od revolucije med NOB in po vojni?
To je neumna in nepoštena trditev Maje Sunčič REPORTERJU in še nekaterih!
Nepojmljivo za zgodovinsko resnico je tudi, ko berem v DEMOKRACIJI celo trditve, da med NOB ni bilo državljanske vojne.
Zgodovinarja, doc. dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Damjan Hančič, pa sta te dni, med predavanjem na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, jasno in glasno ovrgla to trditev in potrdila in pojasnila za Slovenijo usodno državljansko vojno.
Korektnost do zgodovine je pogoj za spravo in razvoj demokracije in države!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kaj si lahko obetajo “okradeni” državljani?

Januar 13th, 2016 by hubert

To vprašanje g. Janez Krnc upravičeno postavi v Dnevniku; 2. januar 2016, in doda vprašanje, zakaj slovenska politika javnosti ne razkrije, da se sanje o dnevu, ko se bodo »pokradene« milijarde vrnile iz tujine, ne bodo nikoli uresničile. Vse bistveno v zgodbi o »kraji« družbenega premoženja se je namreč ob aktivnem sodelovanju politike zgodilo že davno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v procesu preoblikovanja (privatizacije) družbene lastnine. Tedaj se je razrastel neizmeren (še vedno prisoten) pohlep, ki ga oblast ni znala in celo ni hotela obrzdati. Strinjam se z njim, tudi v tem, da lahko zapišemo, da tedaj sodna veja oblasti zanesljivo ni ravnala skladno Ustavi. Nič bolje se ni izkazalo niti državno tožilstvo. Na podlagi več kot petsto kazenskih ovadb v zvezi z divjim lastninjenjem je tožilstvo doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. V bran sodstvu in tožilstvu gre le okoliščina, da tedanja politika sodstva in tožilstva sploh ni vnaprej seznanjala z načrtovanimi spremembami v ustroju države. Scenarij »kraje« družbenega premoženja je bil skoraj popoln. To razkriva tudi okoliščina, da je šele maja 2012 začel veljati zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Vse pove tudi podatek, da ni mogoče navesti niti enega primera o pravnomočnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Tudi v tem ima g. Krnc na žalost prav.
Ob posledicah »divje privatizacije« pogosto slišimo tudi vprašanje, kdo bo koga tožil, a odgovori so različni. Nedavno berem o izgubljenem desetletju, zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. je torej vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel in nikoli ni popravil te usodne pogubne napake . Dr. Andrej Umek, bivši minister pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Dr. Jože P. Damjan, v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.« Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
Kdo je torej manipuliral z državljani in z oškodovanji gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal?
G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Vedno aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi z DUTB je menda jasno? Bo kdo tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu. Mnogi svarijo:»Svet bo propadel; »Kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, pa celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! Ob privatizaciji nismo enakopravni. Kršena je Ustava. Ekonomska svoboda navadnih državljanov je še naprej iluzija! Kdaj bo kdo bo koga tožil ali ne volil na volitvah?
Franc Mihič, Kosovelova 2A, Ribnica

  • Share/Bookmark

Za goljufanje še ni ovir!?

December 31st, 2015 by hubert

Ali to niso »naši ljudje«, sodržavljani oz. delojemalci, da se jih v Sloveniji lahko pod vsemi vladami goljufa in se jim krši ustavne lastninske pravice, da se jim lahko prikrito ne plačuje njihove zaslužene socialne prispevke? V TV Dnevniku, 30. decembra 2015; več kot 400 milijonov evrov neplačanih socialnih prispevkov!
Koliko je prizadetih Slovencev, tudi družin in volivcev?
Goljufija brez primere, ki se kar nadaljuje!
Bivši predsednik ustavnega sodišča, dr. Ernest Petrič je javnosti jasno povedal: »To je goljufanje ljudi!«
Sramota Slovenije pred civiliziranem svetom, kjer tega skoraj ne poznajo. V Avstriji, v Italiji, i.p., politiki in stroka vedo, kaj je goljufija in tudi kaj je njihova odgovornost do državljanov. Tam goljufijo delojemalcev sanirajo in kršilce sankcionirajo z učinkovitimi zakoni.
V demokraciji odgovorni politiki torej vedo, da gre za«naše ljudi«, pri nas pa žal očitno še ne!
Kršenje ustavnih lastninskih pravic navadnih državljanov je bilo in je še eklatantno tudi pri lastninjenju!
Še vedno imamo v Sloveniji dve vrsti državljanov, privilegirane in oškodovane, brez pravice do zaslužene lastnine po ustavi? Kaj počno in poreko ustvarjalci in varuhi Ustave in poštenja?
Zakaj za goljufanje navadnih državljanov politika še ni postavila pravih »ovir«!?
Tudi SDK ne bi pomagala, če »miži« pravna država in javna morala!
Kaj pa o goljufijah in kršenju ustavnih lastninskih pravic menijo sodržavljani, volivci?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

December 30th, 2015 by hubert

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo, akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Za napredek vodikova bomba!?

December 11th, 2015 by hubert

Oče naroda komunistične Severne Koreje, Kim Džong Un, je te dni narodu in svetu sporočil velik dosežek in napredek Severne Koreje, to je, da ima tudi ta država najbolj uničevalno jedrsko orožje, vodikovo bombo.
Te dni berem tudi, da se Severna Koreja pripravlja na hudo zimo, ki bo del njenega prebivalstva znova pahnila na rob lakote. Za velik del prebivalcev bo v prihodnjih mesecih glavna hrana kimči (kislo zelje z mleto papriko in česnom).
V Delu, 10. maja 1975 pa berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«.
Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«
»Veliki državniki« vedo, kaj vse je za napredek ljudstva?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Prava zgodovina in sprava so temelj perspektive!

November 25th, 2015 by hubert

Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti.

Berem tudi: »Komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.«

Osnovni pogoj za perspektivo in učinkovit razvoj in blagostanje torej je, kot povsod, sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost.

Pri nas pa ZZB NOB še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.«

Ta zahteva je lahko vsakomur sprejemljiva. Toda kdo so bili res izdajalci?

ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo, med NOB, potekala tudi boljševistična revolucija, to je državljanska vojna, ki so jo komunisti prikrito sprožili že l. 1941 in likvidirali nasprotnike revolucije oz. komunizma.

OF so dejansko vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je tudi zgodilo. V državljanski vojni je zmagala revolucionarna stran, žrtve te vojne na obeh straneh pa so ogromne.

Ne pozabimo pa, kaj je rekel šef OZNE Matija Maček: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je res enostavna obtožba, je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša in okrutnejša kot okupator. Ko so zgolj besedno nasprotovali boljševistični komunistični revoluciji, so se v izogib likvidacije in v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja. Tedanji komunisti so namreč že med NOB poskrbeli, da so bili med vojno in po njej likvidirani vsi, ki so bili ali bi lahko bili nasprotniki revolucije in enopartijske oblasti.

Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi lahko ogrozil zmago revolucije v borbi za povojno oblast. Zato je bila l. 1943 likvidirana na primer tudi »plava garda«, to je tako imenovana Kraljeva vojska v domovini, preostanki kraljeve vojske, ki so jo porazili okupatorji in ki je pričakovala zahodne zaveznike, katero so likvidirale partizansko revolucionarne enote s pomočjo italijanskih topničarjev. Nato se je spopad v državljanski vojni še povečal.

Dokaz državljanske vojne so žrtve in odkrita in še neodkrita številna grobišča po naši domovini. Mnogi so zato po vojni pritajili svoje misli.
Dejstvo je, da je med okupacijo pri nas žal potekala tudi državljanska vojna, v kateri ne moremo govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa le zmagovalci nad okupatorjem in zmagovalci v revoluciji. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo!?

A zmaga revolucionarjev je za ene še vedno edina epopeja, ne glede na žrtve in ekonomski in politični propad režima, ki je kršil človekove pravice?

V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo.

Mogoče so izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije.

Ali je bilo zatiranje in popolno podrejanje, zatajevanje celo že organiziranega protifašističnega primorskega TIGR- a res častno ravnanje in prispevek k boju za pregon okupatorjev?

Ali je še vedno prav, da so in smo zaradi revolucije, bili drugače misleči drugorazredni po zakonu, eni pa avantgarda,vse do osamosvojitve?

Režim SFRJ pa se je tik pred osamosvojitvijo reševal s preprodajo orožja stradajočim v Afriki in je bila l. 1989 v državi 2763 odstotna inflacija?

Ali bi zavezniki res pustili samo malo Slovenijo zasedeno z okupatorji, potem ko so že osvobodili Italijo in Avstrijo? Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega boljševističnega družbenega modela in smo del narodovega ozemlja zato izgubili!

Ali je še vedno prav, da imamo zaradi revolucije enormne žrtve naroda, na obeh straneh, kot to izhaja iz prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino?

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!

Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je 9. maja 1990 v slovenskem parlamentu dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat in tudi letos povedal slovenski javnosti na osrednji RTV.

Praznujmo »Dan zmage« kot to počne vsa Evropa! Tudi za to je potreben pogum, predvsem pa spoštovanje sočloveka.

Skrajni čas bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da vsa državotvorna politika, odgovorna za naš razvoj, preneha narod razdvajati »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom.

Žal premnoge zanima le, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa »zgodovina preštetih žrtev vojne vihre« Inštituta za novejšo zgodovino na ravni države. To ne more biti naša perspektiva!

Franc Mihič

  • Share/Bookmark