Arhiv za ‘ Slovenija’ Kategorija

Skrb države za pravno varnost delavcev, da te kap.

Nedelja, September 16th, 2018

»Za večjo pravno varnost delavcev« je naslov članka v številki 7-8 mesečnika »Vzajemnost«, ki ga izdaja Zpiz za upokojence. V njem piše: »S spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem lani novembra, je bila v zakon vnesena pomembna dopolnitev, namenjena večjemu pravnemu varstvu delavcev. Dejstvo, da bodo po novem prizadeti zavarovanci –delavci pravočasno obveščeni o neizpolnjevanju obveznosti delodajalcev pri zagotavljanju njihove materialne in socialne varnosti, pa nedvomno pomeni pomemben korak pri zagotavljanju varstva njihovih pravic.« In kako je prizadetim delavcem zagotovljeno varstvo njihovih pravic? V članku piše, da mora delavec sam ukrepati, to je vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika. In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic prizadetih zaposlenih? Kdo bo vse tu služil? Kdo bo pa obupal in bil oškodovan z nižjo pokojnino? V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačane vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevke v zapor. V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« V ustavi oz. v 50. členu piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Mar je takšen zakon lahko skladen z ustavo oz. izraža skrb države za delovanje zavarovanja? Očitno ne, saj mora delavec ukrepati, namesto države? Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na ustavnem sodišču. Mogoče sindikati ali Varuh RS? Za politike je torej »napredek« to, da sedaj državna inštitucija – ZPIZ opozarja zaposlene, da nimajo plačane prispevke, ukrepati pa mora sam. Doslej je zaposleni moral sam preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke, seveda kdor je to znal. Odgovornost za to nosi politična levica oz. vlada mag Antona Ropa, ki je sprejela zakon, da delodajalci lahko zaposlenim kar zadržijo prispevke brez vednosti zaposlenega in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše pa je celo dejal, da so delavci za to oškodovanje sami krivi. Poslanec Jože Tanko pa je (bil) mnenja: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali.” (?) Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to nekako tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela. Politiki so kot češ pomagali podjetjem, a ne s proračunskim denarjem, ne z znanjem javnih fakultet, temveč enostavno kar s prispevki zaposlenih. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z ne odvedenimi prispevki. Ustavno sodišče pa je l. 2011po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov, odstranilo iz zakona besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ugotovilo je, da je taka zakonska ureditev protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Zaradi koristi delodajalca, vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v LJ, Ana Jaklič, pravi:«Če neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Kdo je odgovoren, da je takšno stanje? Vodstva političnih strank in poslanci, ekonomsko socialni sveti vlad , predstavniki sindikatov in upokojencev v organih odločanja, tudi v Svetu Zpiza, javna stroka, mediji in tudi volivci! S tem zaključujem moje večletno pisanje o kraji prispevkov zaposlenim, ker država ne ukrepa, kar je sramota za socialno in državo prava!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Neplačani prispevki so problem le zaposlenih?

Nedelja, September 16th, 2018

Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Žal tega ni. Primer. Zaposleni bodo po novem le obveščeni, da delodajalec ni odvedel ZPIZ-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal samovoljno, a na plačilni listi se to ne vidi. Po 25 letih države je za politiko velik »napredek« to, da vas bo sedaj celo državna inštitucija, to je ZPIZ opozarjal na neplačane prispevke, to je, da ste okradeni. Doslej je moral zaposleni namreč kar sam skrbeti in preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke. Problem je podedovan od vlade mag Antona Ropa, ki je sprejela celo zakon, da se zaposlenim lahko kar »zakonito« kratijo lastninske pravice, tako da delodajalec lahko ne odvede ZPIZ-u prispevkov, ne da bi zaposleni to vedel. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše je celo dejal, da so delavci za to oškodovanje krivi sami. Poslanec Jože Tanko pa je menil: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali” ? Kako so politiki pomagali podjetjem oz. njihovim lastnikom? Enostavno kar s prispevki zaposlenih, ki so del plače, ki je lastnina zaposlenega. Kje so prispevki, kdo si jih je prisvojil? Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati«podjetjem z ne odvedenimi prispevki. Vendar je Ustavno sodišče l. 2011, po 13 letih na pobudo Semoličevih sindikatov odstranilo besedilo iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. US je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Zakon ni odpravila nobena izvoljena stranka oz. zakonodajna in ne izvršna oblast!? Kje je odgovornost za pravičnost? Praksa neplačevanja prispevkov pa se kar nadaljuje! Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je lani dejal:» Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič je dejala:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.«Kdo je odgovoren, da je še vedno takšno stanje? Predvsem izvoljeni politiki, predsedniki političnih strank in poslanci v DZ RS! Pred leti je Dr. Ernest Petrič je še kot predsednik US na RTV SLO dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je edini nosilec in izvajalec sistema obveznega pokojninskega invalidskega zavarovanja. Njegovo poslanstvo je uresničevanje socialne varnosti zavarovancev in uživalcev pravic! Njegova nova naloga je zgolj to, da mora obvestiti delavca, kakšne so oziramo bodo posledice, če njegov delodajalec, sicer obračuna prispevke, jih pa ne plača. Politika torej zgolj sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!« Oškodovani delavec mora torej sam iskati pravico na sodišču. Kako je mogoče, da je sprejet takšen zakon, v posmeh zaposlenim, ki jim niso plačani prispevki in bodo imeli nižje pokojnine. Kako je to mogoče, ko je s Svetu Zavoda ZPIZ-a, ki šteje 26 članov, samo 7 članov iz vrst delodajalcev? V Svetu, ki je to spremembo odobril, so bili: 7 članov, ki jih imenuje vlada (mag. Nataša Belopavlovič, Valter Drozg, Miloš Pavlica, mag. Mojca PIRNAT, dr. Tone Ploj, Jože Rangus, Mitja Žiher), 7 članov iz sindikalnih zvez oz. konfederacij reprezentativnih za območje države (Lučka Böhm, Aljoša Čeč, Dorotej Čuček, Nadja Götz, Zdenko Lorber, Marjana Pantar Malec, Milan Utroša), 7 članov iz delodajalskega združenja na ravni države ( Vera Aljančič Falež, Dušan Bavec, Tomaž Bernik, Janez Braune, Tatjana Čerin, Samo Roš, Jože Smole), 3 člani iz zveze oziroma organizacije upokojencev na ravni države (Breda Pečan, Branko Pintar, Anka Tominšek), 1 član iz reprezentativne invalidske organizacija za delovne invalide (Dragutin Novak) in 1 član delavec zavoda (Tone Zorc). Zakaj so opustili pravilno stališče (?):«Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.« Kako je mogoče, da sedaj ZPIZ zgolj opozarja zaposlene o neplačanih prispevkih? Kako je mogoče, da se uveljavi interes delodajalcev, čeprav so s tem kratene lastninske pravice, kot pravi US? Ali je to vse kar nudi politika oz. poslanci in svetniki zaposlenim za zaščito njihove »lastnine in pokojnine«? Kaj menijo svetniki v DS RS, predsednica ZSSS Lidija Jerkič, predsednik Sviz-a, Branimir Štrukelj, predsednik ZDUS-a Janez Sušnik in član vlade Karel Erjavec, DeSUS? Ali je to res zakonito in v skladu z ustavo? Menim, da ne! Bo kdo odgovoril in kaj storil?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Mencinger zagovornik socialne države?

Nedelja, September 16th, 2018

Mencinger zagovornik socialne države?
REPORTER, 26.06.2018

V oddaji Sredin gost na nacionalni TV je bil 13. junija gost dr. Jože Mencinger, ki da velja za zagovornika socialne države, čemur on pritrdi. Dr. Mencinger v oddaji pravi, da bi morali pri privatizaciji postati najprej zaposleni lastniki podjetij. Pripomni, da s certifikati in Pidi gospodarstvo ni dobili nič novega denarja, ki ga je potrebovalo in so podjetja propadala. V glasilu gospodarstva, GV-Gospodarskem vestniku, pa je bila l. 1996 in 1998, objavljena njegova izjava, ki govori o povsem drugačnem njegovem stališču, to se glasi:« »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To njegovo stališče je uresničilo v praksi. V sporočilu za javnost o seji Vlade, 28. novembra 2007, namreč piše: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave itd. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Naša država pa temu torej ni sledila, niti ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Šele s spremembo Zakona o prevzemih koncem l. 2007 prepove zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Berem celo, da že Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Dr. Mencinger pa se še vedno kot pravnik danes čudi temu, češ da kar je bilo do leta 2008 potekalo kot zakonito, danes deset let kasneje je to nezakonito. Kdo vse v državi je o tem zatajil ali ni dojel direktive EU?
Lenič, direktor Kapitalske družbe je že l. 2002 dejal:»Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.«
Nerazumljivo je, da je politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ko je šlo očitno za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe oz. drugih deležnikov družbe.
Kaj pa je počela stroka?
Ni razumljiva tudi razlaga dr. Mencingerja v tej oddaji, ne njegovo pričakovanje, kot da naj bi bili prejemniki certifikatov, s čimer je bilo razdeljeno skupno družbeno premoženje, kar še prinosniki potrebnih sredstev, ki so jih podjetja tedaj nujno potrebovala. Kdo pa je tedaj imel toliko lastnih sredstev, da bi jih vlagal v podjetja in kako bi jih lahko sploh vlagal? Ali ne zagovarja ravno dr. Mencinger, da naj podjetje potreben kapital pridobi s kreditom, ne pa kapital z izdajo delnic kapital vlagateljev?
Prof. dr. Andrej Umek, bivši minister za znanost in tehnologijo in minister za okolje pravi: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! Kdo je torej za socialno državo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava dr. Jožeta Mencingerja!

Nedelja, September 16th, 2018

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let?

Nedelja, September 16th, 2018

»Če pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nihče nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta ‘računovodska politična vizija’ nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Tako je leta 2015 opozarjal prof. Jože P. Damjan, pred tem, leta 2013, pa tudi: »Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 odstotkov BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 odstotkov BDP.«

Nekaj se je v tem času le premaknilo. Sprejema se vizije in strategije razvoja 2050 in 2030. O problemu etičnosti oziroma neetičnosti bančnih in podjetniških odločitev in škodi pa nismo prišli daleč. Vladi je torej le uspelo napisati in decembra sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do leta 2030. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oziroma uporabnost strategije, kako doseči te cilje, skrb zbujajoče. Prof . dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za raziskave in razvoj, za vlaganje v razvoj, za nove investicije v javnem sektorju, za drugi tir, za modernizacijo prometnic, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalne) plače in pokojnine itd. Tudi vlada ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti.
Slovenci pa imamo na drugi strani kapital, privarčevana sredstva. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer financira nova delovna mesta. Slovenci imamo samo pet odstotkov BDP svojega kapitala v finančnih naložbah, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj?
Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj se to ne dogaja? Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademske sfere. Zakaj ni interesa v podjetjih? Zakaj so strategije pomembne za državo in podjetja? Za državljane in za ekonomijo je strategija države pomembna kot ustava. Za podjetja je to pogoj za uspeh in preživetje.
V nemškem članku z naslovom »Popeljite svoje podjetje na prehitevalni pas« piše: Pravočasno razvijte strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernic za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih.
Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve oziroma produkte hočemo ponujati tudi v bodočnosti in katerih ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo ponuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katerih ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja. Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala.
Kaj je ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Dilema, vredna politične obravnave. Politiki pred volitvami napoveduje boljše čase. Bodo podali odgovor?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042801858/mnenja/odprta-stran/kaj-bomo-poceli-cez-30-ali-40-let

  • Share/Bookmark

Zapacan pravosodni sistem

Nedelja, September 16th, 2018

Vsak bi se moral zamisliti, v kašni državi živimo, ko prebere odlično in aktualno mnenje o primeru »dr. Novič« novinarke Brigite Ferlič Žgajnar, Delo 13. septembra. Vredno je ponoviti, kar pravi:«V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Jamnikova mati ni verjela v Novičevo krivdo. Ne zatrjujemo, da ta ni mogoča. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Ta je pri Noviču umanjkal, pa so mu vseeno vzeli prostost. Če so sodniki po krivem obsodili človeka na 25 let zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe«. Vsekakor torej staja sivina, za dolgo časa in za več generacij. “Naši sodniki in javni tožilci nimajo osebnega poguma, ker nimajo avtonomne drže. Tega jih na fakulteti niso priučili in ta manjko danes onemogoča normalen razvoj (socialne) države”, je mnenje dr. Tineta Hribarja podano v intervjuju pod naslovom “Strah je negativen izraz za varnost”. Problem sodnikov je pred leti aktualiziral tudi dr. Andrej Berden, v prispevku o liku (slovenskega) sodnika, pod naslovom “Nedotakljivi in omahljivi”. Med drugim je zapisal in problem sodnikov ponazoril z besedami Cankarjevega hlapca Jerneja: “Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga…” Ali so res volivci ustvarili takšno “pravico” in ji dali silo in oblast? Ali bo ostal strah “pozitiven” izraz za varnost? Ali bo pravna država ostala samo pobožna želja? Sami si volimo svoje postave in oblast! Ali res?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Neodvisnost sodnikov in poskusni mandat, 2.

Nedelja, September 16th, 2018

Pod tem naslovom je dr. Ciril Ribičič, profesor za ustavno pravo, pisal v Objektivu (Dnevnik, 4. avgusta), in sicer: »Odprava trajnega mandata sodnikov ni sprejemljiva, saj pomeni grob poseg v neodvisnost sodstva, ki ni skladen z evropskimi demokratičnimi standardi. Iščejo se rešitve za disciplinski nadzor nad obsegom in kakovostjo delovanja vsakega sodnika in vseh skupaj. Bistveno je namreč, kdo ocenjuje, ali je sodnik v poskusnem obdobju deloval kakovostno in si zato zasluži trajni mandat itd.«
Skrajno resna in aktualna tema. V Sloveniji pa v kazenskih zadevah in na delovnem sodišču pri sojenju sodelujejo tudi sodniki porotniki. Veljavna zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih. Sodniki porotniki lahko torej preglasujejo sodnike v senatu in ta sprejme sklep po njihovem spoznanju. Velja pravilo, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, katerima je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Po novem lahko ena od strank, torej tudi obramba oziroma obdolženec, izbere senat brez sodnikov porotnikov.
Sodniki imajo torej trajni mandat, sodniki porotniki, ki so v senatih v večini in enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih, torej so enako pristojni kot sodniki, pa imajo petletni mandat, ki se lahko ponovi. Vendar nihče ne reagira na neživljenjsko prakticirano vlogo sodnikov porotnikov v senatih, kjer bolj »spremljajo obravnave kot samostojno odločajo«, in na zelo neustrezen način njihove izvolitve glede na to, da so po zakonu enakovredni predsedniku senata, dejansko pa so bolj figov list na obravnavah. Kaj se dogaja v praksi?
Primer. Na sojenju hudodelski združbi na okrožnem sodišču je sodil senat s petimi sodniki, dva sodnika in trije sodniki porotniki, še dva sodnika porotnika sta bila na obravnavah prisotna kot rezerva. V tem primeru sta bila od dvanajsterice obsojena le dva, na pet let in šest mesecev zapora oziroma šest let in šest mesecev zapora. V primeru obsodbe Milka Noviča zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta pa je obsodbo na 25 let sprejela le ena sodnica na okrožnem sodišču. V obeh primerih je očitno glavni problem, da je tožilstvo v obtožbi predlagalo dokaze, ki so (lahko) sporni, a jih je sodišče upoštevalo in ni sledilo zagovoru obrambe. Zaradi izločitve dokazov v prvem primeru in zato, ker po mnenju sodišča tožilstvu ni uspelo dokazati vpletenosti vseh obtoženih, sta od dvanajsterice obsojena le dva. Tožilstvo je predlagalo sto let zapora, pa je ostal le drobiž. Razlog: spornost dokazov. V primeru dr. Noviča pa je bila sodba 25 let zapora. Seveda kot posledica dokazov, ki so za mnoge sporni.
Dr. Novič je sedaj na prostosti in bo moral še dokazovati nedolžnost in uveljavljati svoje dokaze. Če sodnik oziroma senat ne upošteva strokovnih mnenj in ne upošteva pravih dokazov, boš lahko za rešetkami tudi do smrti. Kdo si želi živeti v taki državi? Ne pozabimo, kar pravi znani filozof Karl Popper: «Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo.« Menda to velja za sodnike in tudi za njim enakovredne sodnike porotnike, da ne bodo ti pogosto le figov list senata na sodiščih, kar je moja izkušnja.
Dr. Ciril Ribičič, ali so sodniki porotniki odveč? Kaj meni pravna stroka? Kako naj torej poteka nadzor nad obsegom in kakovostjo delovanja tožilcev in sodnikov, je ključno vprašanje za utrjevanje demokracije in razvoj države.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kako doseči »všečne« cilje razvoja države?

Nedelja, September 16th, 2018

Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je tudi cilj in strategija razvoja države, kar je pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Vlada je decembra sprejela cilje in strategijo pametne specializacije do leta 2030, kar je obetavno. Zaskrbljen pa berem članek Božično drevesce za državljane, v katerem prof. dr. Mojmir Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev. Problem je, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Iskrena in skrajno resna ocena, a brez odmeva. Kaj menijo stroka, SAZU in politika? Kljub vsemu je to korak vlade naprej. Dr. Jože Mencinger je še leta 2013 v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo spraševal: »Kako sprostiti strateške naložbe in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: »Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je treba komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, odideš iz Slovenije. Japonska strategija je veliko konkretnejša kot katera koli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni ne dovolj natančna ne dovolj merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke ter ustvarjali potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec. »Znan mi je primer podjetja z več kot tisoč zaposlenimi. Podjetju so bili poslani svetovalci z Danskega, ki jih je EBRD pred leti brezplačno ponudila RS. Po treh mesecih so odšli razočarani, saj v tem času niso prišli v stik z NS. Po razgovorih in dokumentih so sklepali, da NS ne opravlja svoje naloge, to je, da upravi ne postavlja zadosti ambicioznih ciljev pozicioniranja podjetja na trgu. Postavljeni cilji niso bili plod resnih tržnih analiz potencialov podjetja. Podjetje ima danes manj kot 500 zaposlenih. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Mogoče je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala. Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje. Prof. dr. Peter Glavič že dolgo opozarja: »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci naj bi imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Veliko slovenskega kapitala je v tujini, kjer financira nova delovna mesta. V razvitih državah državljani veliko vlagajo v gospodarstvo. Nemci imajo vloženega štirideset odstotkov svojega kapitala, v ZDA celo oseminsedemdeset, mi pa le pet odstotkov kapitala. Pričakujemo pa razvoj gospodarstva, kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in konkurenčnostjo. Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo? Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev? Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Treba je več vlagati v razvoj, da bomo prodajali znanje in ne le delovne sile.
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042799003/mnenja/odprta-stran/kako-doseci-vsecne-cilje-razvoja-drzave

  • Share/Bookmark

Sodniki in sodniki porotniki enako pristojni?

Nedelja, September 16th, 2018

V Sloveniji v kazenskih zadevah in na delovnem sodišču pri sojenju sodelujejo tudi sodniki porotniki. Vlada pravi: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih. » Sodniki porotniki torej lahko preglasujejo sodnike v senatu in ta sprejme sklep po njihovem spoznanju. Do uveljavitve inštituta predobravnavnega naroka je bilo na okrožnih sodiščih sojenje z udeležbo sodnikov porotnikov obvezno. Splošno pravilo, ki pa še danes velja v zakonu, je, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, katerima je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Po novem ena od strank, torej tudi obramba oz. obdolženec, lahko izbere senat brez sodnikov porotnikov.
Sodniki imajo trajni mandat, a sodniki porotniki, ki so v senatih v večini in enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih, torej so enako pristojni kot sodniki, pa imajo petletni mandat, ki se lahko ponovi.
Žalostno je, da nihče ne reagira na neživljenjsko prakticirano vlogo sodnikov porotnikov v senatih, kjer bolj »spremljajo obravnave kot samostojno odločajo«, in na njihov zelo neustrezen način izvolitev, glede na to, da so po zakonu enakovredni predsedniku senata, dejansko pa so bolj figov list na obravnavah. Kaj se dogaja v praksi?
Primer. Na sojenju hudodelski združbi na okrožnem sodišču je sodil senat s petimi sodniki, dva sodnika in trije sodniki porotniki in še dva sodnika porotnika sta bila prisotna na obravnavah. V tem primeru sta bila od dvanajsterice, obsojena le dva, na pet let in šest mesecev zapora in na šest let in šest mesecev zapora. V primeru obsodbe Milka Noviča zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta, pa je obsodbo na 25 let sprejela le ena sodnica na okrožnem sodišču. Mar to ni resna anomalija? Kaj meni pravna stroka, kaj Sodni svet?
Ne pozabimo kar pravi znani filozof Karl Popper: «Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo… » Menda to velja za sodnike in tudi za njim enakovredne sodnike porotnike, da ne bodo ti pogosto le figov list senata na sodiščih, kar je moja izkušnja.

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Sramotna rehabilitacija kriminalcev

Nedelja, September 16th, 2018

Tako Maja Sunčič piše v odlični kolumni, ko nas spomni, da je slovenska družba z vseslovensko rehabilitacijo Kordeža in Bavčarja dosegla dno. Dr. J. Mencinger je Kordežu celo napisal uvodnik za knjigo Kam je izginilo deset milijard? Bine Kordež, zapornik, v posmeh celotni Sloveniji piše članke o gospodarski krizi, a ravno on se je posmehoval tedanji oblasti, ko je še oktobra l. 2007 javno pisal »kreditov ne bomo vračali«. Ob osamosvojitvi smo menjali družbeni sistem, odpravili skupno družbeno lastnino in samoupravljanje. Ta unikatna ekonomija ni dajala rezultatov, da bi lahko država SFRJ vzdržala. To je tema, ki bo še dolgo aktualna. Berem prispevek bivšega pravobranilca, Janez Krnca, ki opiše, kako je potekala odprava družbene lastnine in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.« Žalostna je njegova ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. »Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države. Direktor Kapitalske družbe, Jože Lenič, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno na TV zopet pove, da bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. A ravno on je bil proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je odplačni način. S certifikati državljanov gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo. Zgovorna je njegova izjava objavljena v Gospodarskem vestniku, leta 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako »odplačno« (?) prevzemali podjetja brez lastnega denarja, na račun razvoja in oškodovanja podjetij, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike. Demosov model privatizacije pa je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Žal je bil ta model tranzicijska politika zavrnila. Politika pa je šele koncem leta 2007 sprejela spremembo zakona o prevzemih, ki preprečuje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. Večina držav EU prevzemniku prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Naša država žal torej temu do tedaj ni sledila. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno nedavno na TV čudi temu, da kar je do leta 2008 potekalo kot zakonito, je danes deset let kasneje nezakonito. Zato se strinjam z dr. Andrejem Umkom, bivšim ministrom, da bi moral vsak prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. On opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU.« Politika ni dovolj storila, da bi preprečila oškodovanja. Tej politiki je sledilo tožilstvo, ki je del izvršne veje oblasti. To pove, kdo je tudi odgovoren za rezultate tožilstva. V oddaji Tarča nacionalne televizije, na temo bančne luknje, je predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Znano je in veliko pove: »Brez tožnika ni sodnika!« A vse veje oblasti so pri nas tako avtonomne, da vsaka nadzira samo sebe. Tako se ne ve, kdo odgovarja za stanje pravne države. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, pravi ekonomist dr. Igor Masten. To je nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v demokracijo, v pravičnejšo družbo, še ni uspela. Ljudstvo ima oblast, piše v ustavi. Kdo nam bo dal odgovor, kdo je odgovoren za dediščino » večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala«. Ali zakonodajna in izvršna oblast, ali pravosodje? Ali bodo največji krivci za gospodarsko krizo in za plenjenje in oškodovanje, ter propad podjetij veliki ugledneži v medijih? Družbeni molk je sramotna podpora zavržnim dejanjem in zanikanje odgovornosti in pravne države, ki je pogoj za delovanje demokracije.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark