Arhiv za ‘ Slovenija’ Kategorija

Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?

Sreda, Maj 30th, 2018

DNEVNIK, 30. marec 2016
Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je bila v Ribnici; obisk je bil soliden, proslava pa skromna, a spoštljiva. Podeljena so bila tudi priznanja preživelim te bitke.

Sprašujem pa se, kje je bilo državno vodstvo RS. Kje so bili ribniško-kočevski poslanci v DZ: Jože Tanko, SDS, Janko Veber SD, Ljudmila Novak, NSi?
Govornik je bil ribniški župan Jože Levstik, SDS, in slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, general major dr. Andrej Osterman, ki je vse pozdravil tudi v imenu ministrice za obrambo Andreje Katič. Imela sta zelo spodobna govora. Nobeden od njiju pa v svojem govoru ni uporabil besedice demokracija, ni poudaril obstoja demokracije in ni podprl razvoja demokracije, ki je največja pridobitev samostojne RS.
Ne pozabimo, šele demokracija omogoča in dopušča enakopravno sobivanje in sožitje različno mislečih in različno opredeljenih ljudi, česar enopartijski režim ni dopuščal. Demokracijo je treba živeti, a ne s figo v žepu in jo celo tajiti.
Na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo s spremljajočimi nacionalnimi mediji, kar ni spoštljivo do veličine največje slovenske partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.
V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
Čisto nasprotje pa so vsakoletne proslave v spomin na Dražgoško bitko, 9. januarja 1942, ki ni bila zmaga, temveč tragedija za ljudi, ki naj bi jih partizani osvobajali, kot rezultat revolucionarnega zanosa partizanov. Rezultat te bitke je namreč bil, da so se partizani umaknili, padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov.
Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer vsako delovanje?
Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
Berem: »Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizanski revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi znašale okoli 6300 smrtnih žrtev.
Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o posledicah okupacije in državljanske vojne. Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.
Zakaj leva in desna državna oblast nikoli ne počasti spomina nad to zmago nad okupatorjem v Jelenovem Žlebu? Kdo torej vse ne počasti te bitke, ne počasti upora proti italijanskemu fašističnemu okupatorju? Zakaj in doklej bo še tako, čeravno to ni državotvorno, ni domoljubno?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu

Ribniško občinsko glasilo REŠETO, kjer je ves čas na oblasti desnica, SDS, in sta poslanca Jože Tanko in Ljudmila Novak,NSi. je odklonilo objavo tega prispevka.

  • Share/Bookmark

Pametna specializacija pomembna kot ustava

Sreda, Maj 30th, 2018

DNREVNIK, 9. december 2017
Cilji in strategija pametne specializacije države je osrednji razvojni dokument, pomemben skoraj kot ustava, ker nam kaže smer, kam gremo. Tako berem in verjamem. Slovenska vlada je leta 2013 napisala strategijo pametne specializacije Slovenije do leta 2020, da bi lahko pridobila evropska kohezijska sredstva v višini 3,3 milijarde evrov. Evropska komisija je to strategijo zavrnila kot nerealen »spisek želja« Slovenije. Vlada je napisala nove cilje in strategijo, ki je bila sprejeta. Parlamentarne stranke v DZ, ki te dokumente sprejmejo, pa so menda tudi dolžne, da nadzirajo njihovo realizacijo in doseganje postavljenih ciljev.
V javni razpravi so sedaj osnutek strategije pametne specializacije države in opredeljeni cilji do leta 2030. S tem bo »določeno«, kdo bo tedaj imel službo, katera znanja in poklici bodo iskani. Po javni razpravi naj bi ta strateški dokument v vladi sprejeli še decembra. V tej razpravi naj bi sodelovale javnost, stroka in vsa politika. Če tega ni, smo zopet v slepi ulici. Vsi politiki in poslanci vedo, da je o tem strateškem dokumentu odprta javna razprava. Pričakuje se pripombe javnosti, državljanov, stroke, predvsem političnih strank. Osnutek strategije je objavljen na spletu.
Doslej še nisem zasledil v medijih, kaj politične stranke oziroma predsedniki strank menijo o tem strateškem dokumentu, čeprav je pomemben kot ustava. Če politiki in poslanci o tem nič ne vedo, nam bo še dolgo zelo hudo. Politiki in stranke se tako izogibajo svojemu osnovnemu delu, to je načrtovati perspektivo Slovenije. Tisti politik, ki se pri tej razpravi o strategiji spreneveda, ne dojema, kaj je njegova naloga, zakaj ima mandat, saj ga zanima samo njegova perspektiva, ne pa perspektiva Slovenije. Na volitvah pa bomo izbirali oblast in s tem našo perspektivo. Ali bomo to res lahko storili?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042794114/mnenja/odprta-stran/pametna-specializacija-pomembna-kot-ustava

  • Share/Bookmark

Ali so pobiti Romi bili izdajalci ali prve žrtve revolucije?

Sreda, Maj 30th, 2018

DRUŽINA – št. 1; 2018

Pretresena sva ob odkritju grobišča v Iški, kjer so odkrili ostanke 53 pobitih Romov, od tega 25 otrok. Poboj so storili partizani, dne 17. maja 1942. Vzrok poboja, pobiti naj bi bili potencialni izdajalci. V tistem času so bili poboji tudi drugod. L. 1941 so Italijani zasedli Sodražico, a so se spomladi 1942 umaknili. Stane Semič-Daki oz. partizani so jo »osvobodili« maja 1942. Začeli so iskati politične nasprotnike. Delovalo je »ljudsko« sodišče. Prva je bila Ivanka Škrabec Novak. Soprog France Novak, profesor kemije, ni zaupal OF in se je pravočasno umaknil. Doma so našli samo ženo, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Na zborovanju sredi Sodražice so jo zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Naslednji dan so jo pokončal v gozdu. Nato je bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt. Še isto noč so ga ustrelili. Naslednji dan so ustavili dva voza Ciganov, ki so se pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je obsodil na smrt. Partizani so vse pobili, vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. 26. avgusta so na domu postrelili še druge člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Pri breznu Žiglovca pri Ribnici so 28. julija 1942 pobili devet domačinov. Italijani so zahtevali, da lastniki parcel ob progi posekajo 100m širok pas gozda. OF pa je to prepovedala. Kmetje, ki so sicer še podpirali OF, so ubogali okupatorja. Zalotili so jih partizani. Devet kmetov so odvedli k breznu. Vse so »obsodili« na smrt. Pokončani so bili zato, ker so verjeli v humanost »ljudske« OF in bili prepričani v nehumanost okupatorja. Žal so se zmotili.
Ali so bili vsi ti Romi in Slovenci, celo otroci, res izdajalci in kolaborantje? Ali se res lahko postreli kar potencialne izdajalce? Kdo pa je sploh »izdajalec naroda« v državljanski vojni?
Ali ti ljudje zaradi takšnih pobojev niso imeli pravice spontano ustanavljati vaške straže, da bi branili življenje in domove v državljanski vojni? Zatekli so se pod okrilje okupatorja, samo da bi preživeli. Kako bi se sicer lahko goloroki ubranili? OF je celo oklicala monopol na odpor, vsak odpor izven OF, je bil izdaja. Mnogi ljudje in člani vaških straž niso (več) verjeli OF in so se bali pobojev in Stalina.
Ali so »vaške straže« in kasneje vsi domobranci res bili kolaborantje in izdajalci, ki so smrt zaslužili,
češ da so pomagalu okupatorju, da bi zmagal fašizem in nacizem in da se iztrebi slovenski narod ?
Ali niso imeli pravice, da se borijo za življenje in da obvarujejo domove pred revolucionarji?
Zmagala je revolucija, saj je bil zaveznik in osvoboditelj Stalin. Bereva, da je Tito sam izjavil, da je zanj bil najpomembnejši boj proti četnikom in da je bila državljanska vojna. Obžalujmo jo.

Marija in Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, št.1, 4. januar 2016
»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Nikomur več ne zaupamo, potrebna je vstaja?

Sreda, Maj 30th, 2018

DNEVNIK, 30. september 2016
Nedavno berem v tisku mnenje dr. Polone Matjan Štuhec, specialistke klinične psihologije, o stanju duha v državi.
Pravi: »Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo. Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima. V naši državi formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Nastala je paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Treba je samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo.«
Moje mnenje pa je, da uporništvo ni samo naša nacionalna značajska značilnost. Vsi narodi poznajo uporništvo in upore, ko se borijo v tekmi za obstanek, za ohranitev ali uveljavitev družbenega sistema ali za položaj v svetovni družbi. Nekateri upori se sprožijo iz skrajnega obupa, ne glede na način in na pričakovane rezultate. Nekateri narodi, družbe pa »upor, ne glede ceno in rezultate«, presežejo, saj jih nagon in odgovornost za preživetje opomnita, da tak upor daje negativne rezultate. Žrtve so prevelike, glede na rezultate. Takšnega upora mnogi narodi ne bi preživeli. Upor naroda se ne zgodi, ker je uporništvo v genih, saj je upor je stvar preživetja upornikov, naroda. Zato je upor stvar ocene okoliščin, razgledanosti, preudarka, odgovornosti, nagona za preživetje.
Ne pozabimo na Internacionalo, ki je bila tudi himna Sovjetske zveze. Uvod himne se glasi: »Vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse! Že se je ljudstvo zbralo, v zadnjo borbo zdaj hiti, da z internacionalo prostost si pribori.« Himna je oda uporu »ne glede na ceno in rezultate«, ki smo jo peli tudi v SFRJ, nekateri jo pa še.
Kdo je povzročil, da ne cenimo več nobene avtoritete in nikomur ne zaupamo?
Berem mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, bivšega sodnika na ESČP: »Slovenija je obglavljena kura. Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Po 50 letih komunističnega sekanja Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija. Na sodiščih se je diskurz relativiziral, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna. Neučinkovitost pravosodja najbolj prizadene ravno državljane, to pomeni, da se vam lahko zgodi kar koli, da vam plenijo posestva.«
Kaj torej dr. Polona Matjan Štuhec meni, ko pravi: »Ne preostane drugega, kakor da vznemirjena laična javnost začne delovati, najprej kot množica. Množica doživlja, je čustvena, impulzivna, lahko destruktivna. Množica ne misli in ne more misliti. Razumni argumenti ne pridejo do nje.« Mar ni to zopet poziv k »vstaji množice s kockami«, ki je destruktivna, saj razumni argumenti ne pridejo do nje? Čemu služi takšna paranoja o stanju v Sloveniji, kjer je življenje, kljub vsem težavam, za vse ugodnejše kot pred 25 leti?
Franc Mihič, Ribnica

https://dnevnik.si/1042751943/mnenja/odprta-stran/nikomur-vec-ne-zaupamo-potrebna-je-vstaja

  • Share/Bookmark

Vizija za marljive Slovence?

Sreda, Maj 30th, 2018

Dnevnik, 27. marec 2017

https://www.dnevnik.si/1042766959

“Sposoben, vztrajen, trdoživ in marljiv slovenski narod bo moral počasi postaviti pod vprašaj ves svoj politični razred in način delovanja svoje države,” pravi Marko Golob, bivši član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN). Strinjam se, a moje mnenje je, da je slovenski narod predvsem trpežen. Sposobnost bo moral še pokazati in si priboriti nov politični razred. Ta politični razred so sedaj partije, ki bolj delijo kot ustvarjajo bogastvo naroda. To je sicer žal naša polpretekla tradicija, ko je oblast delila, »raj na zemlji« obljubila, a ugonobila skupno državo. L. 1989 je bila letna inflacija 2.760,00 odstotkov, ob osamosvojitvi pa mesečna 22,5 odstotna, februarja letos pa je na letni ravni dosegla 2,2 odstotka. Na primeru denarja nekdanje Jugoslavije iz leta 1993, kjer so različni bankovci, apoeni za 5, 50 milijonov pa za 5 milijard in celo 500 milijard dinarjev, lahko vidimo,kako je imela ta država 19.810-odstotno inflacijo. To pravi dr. France Arhar. Tako je še preostala Jugoslavija razpadla. Naši politiki, to je oblastniki vseskozi predvsem skrbijo za bogate, za privilegirane »vodilne«, vse od nepravične privatizacije dalje. Delijo bogastvo bogatim na račun nizke blaginje zaposlenih v realnem sektorju, njihovih nizkih plač in še nižjih pokojnin, na račun brezposelnih, ter mladih, predvsem izobraženih, ki beže v emigracijo. To vse je rezultat znanja in morale naše elite, predvsem na univerzah, zlasti na družboslovnih, ki dobro poskrbijo zase, ne glede na rezultate »njenih storitev in kvalitete njenih izdelkov v družbi. Stanje pa se kar se brez prizivno sprejema, čeprav oblast brez zadolževanja ne zna ohraniti dosežene blaginje. Akademska elita na univerzah in javnih inštitutih pa je avtonomna, a nikomur ne odgovarja za rezultate prispevka k blaginji države oz. državljanov. Ta elita je plačana predvsem iz davkoplačevalskega denarja, kar ji omogoča vlada, kjer je vedno dovolj ministrov doktorjev z univerze, ki niso nikoli občutili in nosili odgovornosti za neuspehe na trgu. To občutijo samo zaposleni realnega sektorja, ki s svojimi nizkimi prejemki omogočajo konkurenčnost podjetij in omogočajo, da so menedžerji “mednarodno uspešni”, ter za to zahtevajo evropske plače, zaposlenim pa dajo mizerne plače. Redke so drugačne izjeme. Zato ca 60 % zaposlenih trpi trpinčenje na delovnih mestih in oboleva, čemur ne bo kos noben zdravstveni sistem. Kako bomo kot narod preživeli, če po tem ni veselja in natalitete? Normalno in pohvalno je, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju«. V uspešnih razvitih državah zato vlade, s pomočjo znanosti oz. stroke, pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Vizija je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu:« Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oz. stanje Republike Slovenije v prihodnosti kot si jo zamišlja naša družba.« Berem tudi, da je izdelava te vizija stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt OECD je izstavila račun v višini neverjetnih 297 tisoč evrov«, berem. V viziji pa ni vidim prispevka OECD. Lahko se motim. Ali bodo kar predstavniki ljudstva, a ne vlada in ne znanost, kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Ali bo kar ljudstvo vodilo državo? Vizija naših politikov?! Jože P. Damijan, ekonomist je l. 2015 zapisal: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Dr. Jože Mencinger, prvi slovenski minister za gospodarstvo v samostojni Sloveniji, bivši rektor UL, se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti, v članku Neuporabnost kisika za gospodarstvo, celo sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kako so vse vlade do sedaj lahko vodile in vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potenciale in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku? Ljudstvo ima takšno oblast in perspektivo, kot si jo zasluži. A brez spremembe volilnega sistema, ne bo reform in ne bo konec ne odgovornosti, ne v DZ RS, ne pri vladi in ne v pravosodju, ki je cokla razvoja pravne države in demokracije. Vsaj preferenčni glas bi nam politiki, poslanci lahko dali, saj smo jim dali oblast, moč in plače, a ne za to, da sedaj lahko šikanirajo in ignorirajo navadne državljane! Kaj je torej naša vizija?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Znamo gospodariti z lesom?

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, 3. Julij 2017

To so prava vprašanja, ki si jih pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Dejstvo pa je, da jo »izročamo« zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«. Nekateri se zgražajo: »Razkriva se beda naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« To je grob napad na avstrijske kupce, ki ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre dohodke lastnikom gozda. Berem celo: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu. Pred letoma berem v avstrijskem tisku »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas? V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študijo »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft«, ki obsega 339 strani, sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepov: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa. Sledila je realizacija. Bogate države po potrebi uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva. Letos berem tudi: »Nemčija žaga les za svet. Les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.« Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo, ki ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Zahteva, da se poveča letni posek , saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.
Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov. Dve leti zatem berem: « Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem je 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica, tedaj pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«
Dejstvo pa je, da je bil Inles d.d. v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu je zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.
»Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«
Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil? Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira. Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kaj naj bi bil glavni strateški cilji države oz. vsake ekonomije. V čem smo dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. To je gotovo tudi »gozd in les«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo in bi lahko menda zagotovil 30.000 novih delovnih mest, kot je pred leti dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada je tista, ki opredeli in poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, podjetij, kar je velika zmota in udobno neodgovorno stališče. Podobno stališče zagovarja tudi znani ribniški podjetnik Janez Škrabec, katerega podjetje »RIKO Hiše« les uvaža. Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, za raziskavo in opredelitev gospodarskega potenciala in tržnih ciljev, kot to počno vse napredne in bogate države, da bomo bolje gospodarili z lesom, našim največjim naravnim bogastvom.

Franc Mihič, univ.dipl.inž

  • Share/Bookmark

Nekaj vprašanj kandidatom v preudarek!

Sreda, Maj 30th, 2018

Objavljamo pismo bralca Franca Mihiča, ki pojasni, zakaj je pravica volilca do preferenčnega glasu tako pomembna.
DELO-čet, 01.12.2011, 11:00
Po zdaj veljavni volilni zakonodaji o možnosti izvolitve posameznega kandidata za poslanca v Državnem zboru dejansko odloča vodstvo stranke, s tem da kandidata postavi v ustrezni volilni okraj in na pravo visoko mesto na glasovnici. Tako izbrani kandidati, po okusu in izboru vodstva stranke, so potem izvoljeni. O izvolitvi poslancev in na rezultate volitev lahko tako bolj vplivajo vodstva strank kot volivci. Po mnenju mnogih je to polovična demokracija, ki je potrebna popravka. Pravica volivca do preferenčnega glasu za kandidata, ki ustreza volivcu, pa bi volivcem dala možnost, da oni odločajo, kateri kandidat bo izvoljen.
- Menite da je prav, da volivci dobijo pravo mesto na volitvah, to je pravico do preferenčnega glasu, in s tem pravico odločanja o izidu volitev?
Že dolgo je poznano, da sta med državljani ugled in zaupanje v pravno državo oz. pravosodni sistem izredno nizka, kar gotovo neposredno vpliva na nezadovoljstvo državljanov z demokracijo, z državo, in so nezadovoljni z njihovo pravno oz. ekonomsko varnostjo. Državljani se torej ne počutijo varne, so črnogledi. Po sedanji zakonodaji lahko le poslanci v DZ RS v »imenu in za račun ljudstva – davkoplačevalcev« nadzirajo in ocenjujejo, ter odobravajo delo oz. rezultate pravne države, to je policije, tožilstva in pravosodja. Govorimo o pravni državi dvojnih meril. Državljani so torej večinsko nezadovoljni z delom in rezultati pravne države, s tem tudi delom poslancev, kakor tudi z delom pravne stroke, in njihovo odgovornostjo za oblikovanje boljše pravne države, tudi za navadne državljane. Velja tudi stari rek – brez dobrega tožnika, ni sodnika.
- Kdaj bomo doživeli spremembe, da bo pravna država bolj upoštevala tudi mnenje in oceno, »tožbe« preprostih državljanov? Ali ni prav, da bi bili tudi državljani – davkoplačevalci, veliko bolj upoštevani ali imeli več možnosti ocenjevanja dela pravne države, predvsem policije in tožilstva, in posredno tudi pravosodja? Ali je njihova skoraj absolutna nedotakljivost res upravičena?
Javnost je močno zgrožena tudi zato, ker imajo nekatere institucije pravne države svoje urade v stavbah v zasebni lasti, katere so celo pridobljene ali namensko prilagojene namenu na zelo problematičen način. Tako »sicer sporno izbrani, a »iznajdljivi in učinkoviti« podjetniki – povzpetniki, novi tranzicijski kapitalisti, lahko dobro služijo in bogatijo na račun davkoplačevalcev. In to ravno na institucijah pravne države, ki naj bi prve poskrbele in dale zgled za red in pravičnost. To je znana afera Nacionalnega preiskovalnega urada, ki še vedno ni dokončana. Kot pa mi je znano, pa ne samo meni, imamo tudi v Ribnici že zelo dolgo domnevno podoben sporen primer nastanitve policije, ki je že dolgo na očeh visoke aktualne politike, političnih strank.
- Menite, da so takšni »najemniški« posli države, ki omogočajo zelo enostavno bogatenje izbranim in iznajdljivim podjetnikom, res sprejemljivi za pravno in socialno državo enakopravnih državljanov?
Po mojem ne! Utaja davkov je tudi v Sloveniji velik problem. Ocene o nepobranih davkih so bile pred leti celo, da je za en proračun nepobranih davkov, kar je nacionalna katastrofa in sramota, saj to preprečuje vzdrževanje in razvoj skupne socialne države, skupnih javnih storitev države. Znan je rek nemškega kanclerja Kohla, naj državljani vedo, da država ni sveta krava, ki se pase v nebesih in potem molze na zemlji. Pri tem je treba upoštevati, da je ogromno sodržavljanov, zaposlenih, brezposelnih in upokojencev socialno ogroženih. Zasebno bogatenje na račun utaje davkov je v nasprotju s skandinavskim modelom socialnim prijazne države, saj tudi pomeni, da pošteni državljani redijo nepoštene državljane?!
- Kdaj bo tudi v Sloveniji utaja davkov javno »velik greh« nepoštenih sodržavljanov na račun poštenih?
Kot smo že večkrat brali mnenja, in sem tudi sam pisal, so nacionalna sramota seveda še »špekulativno privilegirana« menedžerska privatizacija, hitro in veliko bogatenje, pri čemer je pravi fiasko prava in države prakticirano prikrito neplačevanje prispevkov delojemalcev, vse brez posledic za storilce. Doklej še?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Glas za Pahorja, za spravo in demokracijo!

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, 6. november 2017

Borut Pahor je prvi predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki priznava, da je med NOB potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna , kar obžaluje. To je temelj procesa sprave na nivoju države. Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, so le pobudniki revolucije in nasprotniki revolucije. Zločini so bili žal lahko na obeh straneh. Obžalovanje predsednika države vseh žrtev vojn, zlasti državljanske vojne, je spravno ravnanje, spodobno za demokratično državo.
Predsedniku Pahorju je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. V Ljubljani tudi Trga revolucije ni več. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije in izločanja drugače mislečih. Borut Pahor je tudi prvi predsednik, ki se je trudil, da bi politika spremenila sedanji partijski volilni sistem. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo politično ravnanje, ki zasluži vse priznanje in pozornost. Sprememba je pogoj, da se razvija osebna odgovornost in se odpravi vladavina strankokracije. To ni v skladu z ustavo, saj sedaj volivec nima pravice, da izbere komu podeli mandat za oblast. Volilni sistem žal omogoča, da le šefi strank odločajo izvolitev predvsem njim zvestih kadrov, ne glede na njihovo primernost. Poteka negativna selekcija kadrov. To je sprevržena demokracija, ki jo ljudstvo drago plača.
Volimo Boruta Pahorja, da zmaga sprava, demokracija in ne revolucija, saj to potrebuje naša država, sicer bo slaba perspektiva.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdo zatira naš razvoj?

Sreda, Maj 30th, 2018

ONA, 6. Junija 2017
SVET KAPITALA, 23. Junija 2017

Slovenci smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.
Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja? Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.
Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da državljani ne zaupajo svoj kapital ne levi , ne desni politiki, ne podjetjem oz. menedžerjem!
Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. V bankah je več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital, vzajemni in pokojninski skladi i.d., v višini okrog 10 milijard evrov, je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP kapitala, Nemci 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Državljani v ZDA očitno zaupajo svoje kapital oblasti in podjetjem oz. menedžerjem, ki potem lažje ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta. Naši menedžerji pa tarnajo, da jih banke nočejo kreditirati, a ne pridobivajo finančna sredstva na kapitalskem trgu. Vlada nas se je tudi zato letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta.
Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Ali jo politika sploh zadostno pozna? EU jo zahteva, saj je pogoj za sredstva za razvoj države?
V knjigi »Zakaj narodi propadajo« piše: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«
Kdo zatira naš razvoj? Voditelji političnih strank, ki niso osebno odgovorni volivcem. Imajo ekonomske svetovalce, ki ne dajo rezultatov z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Znanje z rezultati nima še veljave.
Prednost ima oblast, ne pa rast ekonomije. Partijski proporcionalni volilni sistem jim je odlično kritje!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark