Arhiv za ‘ SiOL’ Kategorija

»Nihče ni za nič odgovoren«

Petek, Maj 25th, 2018

To so besede pravosodnega ministra, mag. Gorana Klemenčiča, ko je v Odmevih, 6. decembra 2016, dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni »nihče za nič odgovoren«, tedaj bo on prvi kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo.«

Ali se je kaj spremenilo? Ne veliko, ne v pravosodju, ne tožilstvu in policiji, saj je v »Tarči« nacionalne TV, ko se je obravnavala bančna luknja, predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik javno pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita.

Pomembno pa je sporočilo vseh prisotnih v oddaji, sodnika, tožilca in policije, na čelu s pravosodnim ministrom, to je:« »Bančna luknja je najprej politični problem, šele za tem pravni«

Ali bo četrti veji oblasti, medijem oz. novinarjem, uspelo s tem soočiti politike in jih pozvati, da sprejmejo odgovornost?

To pričakujemo volivci od medijev in politikov, da bomo na volitvah glasovali za pravno državo.

Ali bo ostalo: »Nihče ni odgovoren.«

»Vse nas skupaj mora biti strah!«, so besede pravosodnega ministra.

Mnoge državljane je strah.

Kdo je za to odgovoren?

  • Share/Bookmark

Božično drevesce za državljane Kaj naj Slovenija z viški denarja?

Četrtek, December 21st, 2017

»Z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«, je zapisal prof. dr. Igor Emri ,predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Strinjam se in gotovo še marsikdo. Tudi s tem, da bo kakovost življenja državljanov Slovenije odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša, zakaj se to ne dogaja? Pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo.
Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija, ker teh rezultatov (praviloma) ni mogoče objavljati v vrhunskih revijah in jih zato ARRS in EU ne financirata. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Torej, vrtimo se na začaranem vrtiljaku. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij in/ali v nove inventivne storitve, ki pomenijo tehnološki preskok in omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev. Dvig dohodkov je to, kar potrebuje in razume vsak državljan.« Profesor postavi odlična vprašanja: »In predvsem, kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi, da potrebujemo nova visokotehnološka podjetja z dodano vrednostjo več kot 100.000 evrov na zaposlenega. Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu potrebujemo torej tehnološke preboje, ki bodo omogočili vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo. Preprosto prodajati moramo »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih pa je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno stanje:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi, ki raziskovalce tretira kot javne uslužbence (uradnike) in ki praktično prepoveduje kakršnokoli komercializacijo inovacij in patentov na univerzi prek spin-off podjetij. To je fundamentalni problem in nov zakon o raziskovalni dejavnosti ta “uradniški princip” raziskovalnega delovanja univerze še dodatno cementira. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. Decembra, dr. Emri aktualizira tudi še stanje oz. problem, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu, kar med drugim potrjuje podatek, da je bilo razmerje povprečne plače glede na EU28 leta 2007 0,48, leta 2015 pa 0,49. Skoraj nobenega napredka, »stojimo na mestu«. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Potrebujemo inventivno implementacijo naših najnovejših vrhunskih raziskovalnih rezultatov, ki bodo zanimivi za domače in tuje investitorje. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V skladu s tem, pravi, da želi Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), v sodelovanju z Inženirsko akademijo Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS), s slovenskimi izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter pristojnimi političnimi strukturami, vzpostaviti odprto Inovacijsko platformo Slovenije – IPS za oblikovanje javnega strokovnega mnenja o pomembnih aktualnih strokovnih vprašanjih, s katerimi se Slovenija srečuje in se bo srečevala pri uresničevanju Vizije Slovenije 2050, to je v naslednjih 32 letih. V prvih dneh decembra pa je vlada Republike Slovenije sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila osrednji razvojni dokument, pomemben skoraj kot ustava, ker nam kaže smer, kamor gremo. Ko pa preberem članek Božično drevesce za državljane, (Delo 14. decembra), o tem dokumentu, ki ga je napisal prof . dr. Mojmir Mrak, sem zaskrbljen. On pravi, da strategija razvoja 2030 napoveduje preveč všečnih ciljev, a brez instrumentov za njihovo uresničevanje. Čeprav tovrstno krovno strategijo vlada nedvomno potrebuje, pa to nikakor ni dokument, ki ga je vlada pod tem naslovom sprejela. Problem on vidi, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično nič pa ne pove o tem, kako te cilje doseči. On ne bi imel nič proti, če bi se dokument imenoval Strateški cilji Slovenije do leta 2030. Ugotovil je, da gre za konceptualno nadaljevanje tistega, kar je bilo začeto s tekstom o Viziji 2050. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Tudi sam se sprašujem, zakaj je vlada potrebovala več kot tri leta oziroma skoraj celotni mandat samo za to, da definira takšne strateške cilje države? Kljub temu menim, da je delo vlade le napredek, saj se je dr. Jože Mencinger v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo, (Delo – SP 14. septembra 2013), še spraševal: » Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Mar še vedno res? Menim tudi, da pri vsem navedenem še vedno velja komentar Simone Toplak (Finance št. 20; 15.10.2014): » V strategiji pametne specializacije Slovenije manjka prav pametna specializacija sama. Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Iz strategije je razvidno, da Slovenija ni osvojila prve lekcije: da se denarja ne sme metati skozi okno. Da moraš iz enega evra narediti dva. Da je evropski denar tudi denar davkoplačevalcev. Povsem je spregledano, da nam vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Kaj nam pomaga veliko denarja za raziskave, če pa je učinkovitost tega denarja slaba. Takoj, ko želiš komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ob komercializaciji potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, iz Slovenije odideš. Pozor, čeprav je japonska strategija veliko bolj konkretna kot katerakoli slovenska, je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni dovolj natančna ne merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti v dva stavka: delali bodo izdelke in delali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Domač in globalen. Ena panoga spodbuja drugo, en trg drugega, ena potreba tisoč zaposlitev. Za to so predvidena enormna državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec.» Kako in kam pa je vlagala, vlaga in bo vlagala slovenska država? Ob tem ne morem pozabiti primera iz svoje delovne izkušnje v podjetju z nekdaj 1000 zaposlenimi. Kaj so tedaj ugotovili mednarodni svetovalci, trije, od tega en Anglež in dva Danca, vsi trije sicer člani nadzornih svetov v svojih deželah, ki jih je EBRD dala brezplačno preko vlade izbranim podjetjem, v pomoč in svetovanje. Po treh mesecih so razočarani odšli. V vsem tem času niso dobili kontakta s člani NS podjetja, kontakt je bil le z upravo. Iz razgovorov in dokumentov so zaključili, da v podjetju NS svet ne igra prave vloge. NS ne dela tako, da vodi podjetje, da bi uprava imela in dosegala realne in ambiciozne cilje pozicioniranja podjetja na trgu. Cilji niso plod dovolj profesionalnih tržnih analiz potencialov v dejavnosti podjetja. Ob vsem navedenem, se potem marsikdo sprašuje, zakaj si večina slovenskih podjetij ne postavijo višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Ali lastniki podjetij, delničarji oz. njihovi nadzorni sveti mogoče le ne znajo postaviti vodstvom podjetij višje, a realne cilje? Ali lastniki nimajo zato pravega znanja in mogoče tudi ne interesa? Zakaj lastniki ne postavijo strokovnjake v nadzorne svete, ki poznajo branžo, trg in trende dejavnosti podjetja in ne »prijateljev in znancev? Mnogi direktorji so postali menedžerji in še lastniki podjetij po zaslugi »Mencingerjevega« modela privatizacije z notranjim odkupom. Mnogi so enostavno »prevzeli« gospodarske družbe brez vložka svojih sredstev, temveč so ga kot češ kupili z bančnim kreditom, ki pa ga je plačevalo kar prevzeto podjetje, če je to takšno izčrpavanje preživelo. Takšni nakupi pa so v EU strogo prepovedani, saj izčrpavajo in oškodujejo gospodarsko družbo,to je druge deležnike družbe. Model, da podjetja potreben kapital pridobivajo samo s krediti in ne na trgu kapitala, je za menedžerje udoben, a zgrešen za ekonomijo in davkoplačevalce, ki praviloma plačujejo pokrivanje nastale bančne luknje, zaradi nevračljivih kreditov podjetij, ki jih povzročijo menedžerji, uprave in njihovi NS. Praviloma se jim nič ne dogodi, saj to plačujejo zaposleni z nizkimi plačami in na koncu še davkoplačevalci za nastalo bančno luknjo. Tudi zato venomer manjka denarja za socialno državo, za višje pokojnine in javno sfero. Pri nas praviloma ne lastniki in ne menedžerji ne želijo pridobivati kapital na trgu kapitala, ne iščejo vlagateljev, ne razpisujejo in prodajajo delnice, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Hitreje bi bili zamenjani, če ni rezultatov in pada vrednost delnice. Precej bi morali spremeniti upravljanje podjetij; dobili bi nove nadzornike, ki bi jim postavili lahko višje cilje za višjo dodano vrednost in konkurenčnost na trgu. Javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte itd. Če pa podjetje ne dosega postavljenih ciljev in ni donosov, sledi zamenjava uprave, kot pri športu zamenjava trenerja. Če pa politika in njena javna stroka zagovarja, da se podjetja razvijajo samo s sredstvi kreditov, a je rezultat podjetja neuspeh, ki se ga pa socializira v slabi banki in nihče za neuspeh ne odgovarja, se zgodba zagotovo ponavlja. S certifikati v vzajemne sklade smo se državljani zelo opekli in bili opeharjeni pri privatizaciji. To je minulo delo politike in javne stroke. Pričakujemo razvoj in nova kvalitetna delovna mesta, z visoko dodano vrednostjo, da bo denar za razvoj, višje plače in pokojnine. Po podatkih naj bi Slovenci imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer financira nova delovna mesta. Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor MU že dolgo opozarja: «V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Pri nas pa je prevladal »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Zakaj se ne vprašamo, kot berem v knjigi Zakaj narodi propadajo:« Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Kdaj bomo Slovenci investirali in zaupali svoj kapital slovenskim podjetjem oz. gospodarskim družbam, da bodo inovirale in plemenitile vložena privarčevana sredstva? »Samo »kreditizem« zagotovo ne daje obetov za boljše blagostanje in našo suverenost. Čas je za vprašanje, kdaj bodo slovenska podjetja, ki nastopajo v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, lahko svojim zaposlenim zagotovila »primerljive evropske plače«? Naj gospodarstvo še naprej rešujejo samo nizke plače zaposlenih in potem mizerne pokojnine? Prodajati moramo znanje, in ne zgolj delovne sile. Ironično in boleče je potem vprašanje, kaj naj Slovenija z viški denarja, kar je sedaj stanje?
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Boga zamenjal drug Bog – denar

Četrtek, November 30th, 2017

Lokalni spodrsljaj slovenske RKC?
Dejstvo je, da je cerkvena T-2 z vednostjo škofov več let(!) razpečavala pornografijo, kar je veliki greh in pohlep ter škodovanje družini. Eno je slovenska Cerkev učila, drugo pa storila. Dvojna morala.
Cerkev je največ vlagala v T 2, a gledala vstran, ko je ta razpečavala pornografijo, samo da bi medijska naložba T2 imela dobiček. Tudi to ni pomagalo, da bi se poslovanje cerkvene T2 pozitivno končalo. Pustilo je le sled v Bančni luknji.
Katoliško občestvo, društvo katoliških pedagogov, kleriki in teološka fakulteta so bili in so še tiho. Kdo je za to sploh resno odgovarjal in dobil pokoro? Nihče, vsi vpleteni odgovorni, duhovniki škofje naj bi bili zopet moralni razsodniki, vzgled vsej družbi? Kakšen vzor in sporočilo je to za slovensko družbo?
Berem. Stečaja cerkvenih finančnih holdingov Zvon Ena in Zvon Dva sta bila po obsegu dolgov z naskokom največja v zgodovini samostojne Slovenije. Do zdaj nihče ni odgovarjal.
Kardinal Franc Rode je propad podjetij iz kroga Nadškofije Maribor poimenoval “lokalni spodrsljaj”.
Tudi drugi cerkveni veljaki so se otepali odgovornosti za spodletel skok v podjetništvo in krivdo pripisovali krizi. Čeprav so tudi sami sprejemali odločitve, ki so pripeljale do stečaja, je bil do zdaj obsojen zgolj dolgoletni ekonom nadškofije Mirko Krašovec, a še ta v drugi zadevi. O razsežnostih propada cerkvenih finančnih holdingov pričajo naslednji podatki:
• Deset domačih bank (NLB, NKBM, Abanka Vipa …) je samo holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva posodilo okoli 376 milijonov evrov. Vseh dolgov je bilo medtem za več kot pol milijarde evrov. Tudi zato je bila potrebna dokapitalizacija bank z davkoplačevalskimi milijardami.
• Premoženja v stečajnih masah je bilo za manj kot polovico tega. Po prvih podatkih je bilo ocenjeno na skupno okoli 210 milijonov evrov. V kolikšni meri bodo poplačani upniki, bo dokončno znano po koncu stečajev. Banke so verjetno edine, ki bodo deležne večjega poplačila, saj so si pravočasno izborile hipoteke na finančnih naložbah.
• Za službe je trepetalo na tisoče zaposlenih v Heliosu, Steklarni Rogaška, Cetisu, Tovarni olja Gea, Letriki, Mladinski knjigi Založbi. Ker so se pomembni lastniški deleži teh družb znašli v stečajnih masah, so bili drugi lastniki prisiljeni začeti prodajne postopke.
• Holdinga Zvon Ena in Zvon Dva sta imela več deset tisoč malih delničarjev, večino še iz časov certifikatske privatizacije, ki so zaradi stečaja ostali brez vsega.
• http://siol.net/novice/gospodarstvo/pokop-financnega-skandala-desetletja-se-podaljsuje-se-za-leto-dni-432633
Davkoplačevalci pa plačujemo za nastalo bančno luknjo, saniramo banke največjih dolžnikov v RS, Zvonov 1 in 2, kjer sta bila v Nadzornih svetih tudi duhovnika, kanonik Mirko Kraševec in prelat dr. Janez Grilj. Nobeden od njiju za to nič ne odgovarja, prelat dr. Janez Grilj v Družini veselo “vice” piše in ovčice na izlete vodi.
Ali je kakšen drug organ RKC sprožil po cerkvenem kanonskem pravu sprožil postopke za ugotovitev odgovornosti za nastalo škodo in suma kršitve nauka RKC zoper osebe, ki so odgovorne, da je bil cerkveni denar, denar vernikov, cerkvenih inštitucij, i.d. nevestno naložen v podjetja, celo v podjetje, ki je prodajalo in razpečavalo pornografijo?

http://siol.net/novice/gospodarstvo/pokop-financnega-skandala-desetletja-se-podaljsuje-se-za-leto-dni-432633

Desnica in slovenska RKC sta tudi popolnoma zatajili pri oblikovanju zakonov za zaščito mladoletnih pred škodljivo pornografijo. To je zakona za omejitev dostopa mladoletnim do pornografskih programov na domačem TV ekranu. Ti programi so sedaj kodirani in plačljivi, dostopni praviloma le odraslim.

P. Branko Cestnik je prvi opozoril, da je Cerkev postala največja distributerka pornografije.
»Prvi sem javno napisal, da je postala Cerkev največji distributer pornografije v Sloveniji. V Družini, mislim, da leta 2007. Podjetje T2 je takrat ponujalo največ pornografskih kanalov.
Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar.
Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori! Cerkev v čem takem, kot je pornografija, pač ne sme sodelovati.
Tako p. Branko Cestnik, klarentinski pater, župnik na Frankolovem, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi. Vir: Dnevnik, 4. marca 2017

https://www.dnevnik.si/1042764534/slovenija/branko-cestnik-ce-opustimo-gostoljubje-opustimo-temelje-svetega-pisma-

Po polomu v ekonomiji napadli družino Cerkev in družina ter pohlep in pornografija
Veliko o tem pove že citat in zaključek iz članka »Ali kristjan lahko voli levico«, avtorja p. Branka Cestnika, ki je bil odobren in objavljen od urednika msgr. Francija Petriča v DRUŽNINI 8. julija 2007:«Slovenski kristjani smo po tradiciji antikomunisti. Imamo razloge za to. Upravičene. Prvi je Kočevski rog. Toda medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo onkraj barikad, mojster pretvarjanja neopazno, čisto nedolžno za našimi hrbti opravi najbolj škodljive manevre. Tako se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!«
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/E194A53A0BBEB9A7C125730F002D1C69?OpenDocument Od tedaj o tem vse tiho je!?
Pornografija je dekadenca za družino in družbo! Gledal sem ameriški dokumentarec »Dekadenca«, ki govori o moralnem propadanju razvitega sveta. Govori nam o pretiranem potrošništvu, predvsem o problemu osredotočanja ljudi brezmejnemu ugodju, ko človek, družina, družba, zanamci in narava izgubljajo pomen, važen naj bi bil samo moj »užitek«. Jasno je bil prikazan problem pornografije, kot enem vzroku za propadanje družbe, predvsem družine. Izpostavljeno je bilo vprašanje, kako naj dečki, ki jim je pornografija dostopna in jo gledajo, lahko potem razvijejo ljubezen, spoštljiv odnos do partnerke žene, celo matere. Kako naj se potem ohrani družina?
Nadškof dr. Anton Stres je pred leti celo dejal: »Če ne bi (vlagali) bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je razpečavala pornografijo, a kljub temu pa lahko zopet opravlja pastoralno delo. Škof dr. Peter Štumpf pa je bil pred leti zaskrbljen, da je na slovenskem 150.000 zasvojencev s pornografijo?! Koga v RKC je torej res skrbelo za družino ali vloženi kapital in dobiček? Ali morale in odgovornosti v katoliškem cerkvenem občestvu več ni?
Kako je mogoče, da je slovenska RKC zaradi pohlepa leta dolgo prodajala celo greh, a odgovornosti za to pa ni nobene? Zopet berem prispevek »Pohlep- drugi smrtni greh je pokopal cerkvene holdinge« na http://www.seniorji.info/POKOJNINE_IN_FINANCE_Pohlep_-_drugi_smrtni_greh,_je_pokopal_cerkvene_holdinge
Ko preberem članek Po polomu v ekonomiji napadli družino, se sprašujem, kdo je v Sloveniji pravzaprav doživel enormni polom v ekonomiji in tudi napadel družino? Kakšna je Etičnost in odgovornost gospodarjenja slovenske RKC? https://www.dnevnik.si/1042709551
»Pohlep- drugi smrtni greh je pokopal cerkvene holdinge«
Moralni teolog dr. Ivan Štuhec pa pravi: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!«
In verniki so to požrli. To je »požrl« tudi moralni teolog dr. Ivan Štuhec, ki sicer javno navija, zmagati mora (katoliška) desnica. Zakaj ji slovensko volilno telo ne zaupa voditi državo in ekonomijo? Bo kdaj le kdo zares odgovarjal tudi v slovenski RKC? Ali bodo »levičarji poleg zgrešene revolucije odgovorni še za pohlep v Cerkvi? Se slovensko katoliško občestvo in desna politika o tem kdaj vpraša?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kje so etika, čast in odgovornost?

Četrtek, November 30th, 2017

»Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Zato “naša hiša” ostaja razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus«, nedavno berem. Primera iz javnih zadev, ki kažeta na izgubo občutka za etiko, čast, spodobnost in odgovornost. Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Ali res neetično ravnanje lahko postane častno dejanje?
Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino. Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti? Zgledi vlečejo! Ali primera, seveda ne edina, ne kažeta pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti? Dobim le en odgovor, cerkvena stran molči! BTC, d. d., Odnosi z javnostmi mi piše: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.«
Cerkvena stran torej molči. Družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo pa je le reagirala in napisala odgovor, kjer me očitno podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. V mojem pismu namreč le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Pri tem se samo čudim, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje? Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče. BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal. A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? To lahko pojasni samo g. Kučan. Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom. Ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne. Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji šele potem, ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito? BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Cerkev pa molči.
Franc Mihič, Ribnica

Objavljeno: REPORTER; št. 36, 4. september 2017

  • Share/Bookmark

Ali je neudeležba na volitvah odraz zadovoljstva volivcev?

Ponedeljek, November 27th, 2017

Tako si neudeležbo na volitvah razlagajo politiki in nekateri strokovnjaki. To je tudi razlog, da ni potrebe po spremembi volilnega sistema, ki omogoča premoč strankokracije nad voljo volivcev.
Tisti volivci, aktivni državljani, ki pričakujejo spremembe v vrstah politikov, ker niso zadovoljni z rezultati dela stranke, predvsem pa poslanca v DZ RS, a menijo, da jim volilni sistem to ne omogoča, morajo to sporočiti aktualni politiki tako, da se aktivirajo. Gredo na volišča, kjer je njihova udeležba evidentirana, a oddajo neveljavno, prečrtano glasovnico.
Le visoka udeležba na volitvah in veliko neveljavnih glasovnic je edino sporočilo politikom, da volivci pričakujejo spremembe volilnega sistema, da tudi njihov glas bolj odloča, kateri poslanec bo izvoljen z volivčevem preferenčnim glasom. Le tedaj bo spoštoval glas volivca, ter bo »služil« volivcem, jim bo na razpolago za reševanje njihovih problemov.
»Mi smo nezadovoljni s stanjem v družbi, a nič ne moremo. Zato ne gremo na volitve, da tako s tem sporočimo politikom svoje nezadovoljstvo z njihovim delom.« To je velika zmota!
Mnogi politiki si neudeležbo volivcev na volitvah razlagajo kot pozitivno sporočilo in oceno njihove politike.
Le udeležba na volitvah in oddaja neveljavne glasovnice, je evidentirano sporočilo našega nezadovoljstvom z rezultati dela politike in zahteva za spremembe.
Volilna abstinenca ne povzroča spremembe, saj doma menda ostajajo zadovoljni državljani, ki ne potrebujejo nobene spremembe. Nezadovoljstvo je potrebno izraziti aktivno, tudi na volišču.
Mag. Andrej Cetinski je že zapisal: »Najverjetneje je torej, da prepotrebne spremembe volilnega sistema, s katerimi bi omejili politično moč strankarskih veljakov in s tem posredno ustvarili pogoje za učinkovito upravljanje države, vsaj za zdaj ne bo. Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl.«
Ali je to res edina možnost ?

  • Share/Bookmark

Visoko šolstvo je v močvirju!

Ponedeljek, Julij 31st, 2017

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark

Znamo gospodariti z lesom?

Torek, Julij 11th, 2017

To so prava vprašanja, ki si ju pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Dejstvo pa je, da jo »izročamo« jo zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«. Nekateri se zgražajo: »Razkriva se beda naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« To je grob napad na avstrijske kupce, ki ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre dohodke lastnikom gozda. Berem celo: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu. Pred letoma berem v avstrijskem tisku »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas? V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študijo »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft«, ki obsega 339 strani, sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepov: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa. Sledila je realizacija. Bogate države po potrebi uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva. Letos berem tudi: »Nemčija žaga les za svet. Les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.« Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo, ki ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Zahteva, da se poveča letni posek , saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.
Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov. Dve leti zatem berem: « Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem je 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica, tedaj pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«
Dejstvo pa je, da je bil Inles d.d. v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.
»Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«
Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil? Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira. Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kaj naj bi bil glavni strateški cilji države oz. vsake ekonomije. V čem smo dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. To je gotovo tudi »gozd in les«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo in bi lahko menda zagotovil 30.000 novih delovnih mest, kot je pred leti dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada je tista, ki opredeli in poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, podjetij, kar je velika zmota in udobno neodgovorno stališče. Podobno stališče zagovarja tudi znani ribniški podjetnik Janez Škrabec, katerega podjetje »RIKO Hiše« les uvaža. Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, za raziskavo in opredelitev gospodarskega potenciala in tržnih ciljev, kot to počno vse napredne in bogate države, da bomo bolje gospodarili z lesom, našim največjim naravnim bogastvom.

Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Država že 20 let dopušča krajo!

Torek, Julij 11th, 2017

»Ljudje, ki delajo so že ali bodo nekega lepega dni čez kakšnih deset ali 20 let, ugotovili, da ne morejo v pokoj, čeprav so bili za strojem ali za pultom skoraj štiri desetletja in da bo tisto, kar bodo potem dobivali, tako borno, da jim ne bo omogočilo preživetja«, berem v članku Po prispevke mora država , Delo, 5. maja.
ragično dejstvo, ki je sramota vsej državi, a odgovornost tistih, ki vodijo državo. Posebej pravni stroki in seveda vsem političnim strankam in njihovim voditeljem.
To je sramota za vse predsednike vlad, od mag. Antona Ropa, Janeza Janše, do Boruta Pahorja in tudi dr. Mira Cerarja. Mag. Rop je celo uzakonil to krajo plače, sedaj pa celo strokovno napoveduje krizo za pokojnine. Šele po 13 letih je US na pobudo ZSSS, ne pa na pobudo katerekoli stranke oz. DZ RS ali vlade, odpravilo takšen zakon, ki je bil absurd prava.

Zakaj imamo sploh stranke, DZ RS, vlade, če nič ne ukrenejo, da se kraja zaposlenim ne nadaljuje. Komu in čemu potem sploh služi država? Samo eliti?

Po zdaj veljavnih predpisih velja, da se delavcu šteje v pokojninsko dobo čas, ko so bili prispevki obračunani, čeprav ti niso bili plačani. To zaposlenega prikrajša pri višini pokojnine, še vedno pa gre lahko v pokoj takrat, ko izpolni pogoje po dejansko opravljenih letih dela. Zakaj se delavci, ki jih delodajalci dobesedno oropajo za denar, ki so ga pridelali in tudi za leta delovne dobe, znajdejo v položaju, da morajo iskati pravico na sodišču?

Dokler je pokojninsko zavarovanje obvezno, je menda vsakemu povprečno razgledanemu človeku jasno, mora država poskrbeti, da se tudi izvaja in da ZPIZ dobi prispevke. Konec koncev bi moralo biti to državi v interesu, da vendar poskrbi za zakone, ki bodo preprečili, da se tudi njej oz. njenim inštitucijam, ZPIZ –u i.d., ne kradejo prispevki, ki jih je zaposleni zaslužil in jim je dal na razpolago, a jih je delodajalec, podjetnik zadržal zase.

Na ministrstvu za finance so sedaj sicer prepričani:«Ključna rešitev je v nadzoru nad izplačilom plače in izvajanju ukrepov zaradi nespoštovanja delovnopravne zakonodaje, ki bodo zagotovili, da bodo zaposleni prejeli plačo do 18. v mesecu za pretekli mesec, kar je njihova temeljna pravica, ter v poenotenju kategorij zavarovancev, osnov in zavezancev za prispevke za socialno varnost.« Kdo to preprečuje?

Vsi tisti politiki in funkcionarji, ki so in še omogočajo izigravanje ZPIZ – a oz. države, to je ne izterjavo zasluženih prispevkov zaposlenih.

Doklej še? Ni nikogar sram?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Res ni nikogar sram?

Torek, Julij 11th, 2017

ONA, 11. julij 2017

Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu.

Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!

Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«

Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

Ali res neetično ravnanje lahko častno dejanje?

Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino.

Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku.

Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič?

Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti?

Zgledi vlečejo! Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo, spisano januarja 2010, razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno. Dekanu se ni nič zgodilo. Ustanovil je le lastno fakulteto, kjer učijo poslovno moralo in odgovornost, ter seveda pravo?

Ali primeri, seveda ne edini, ne kažejo na akutno pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti?

Doklej bo še mogoča takšna pogubna dvojna moralna? Kaj še pomeni čast? Ni nikogar sram?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Visoko šolstvo je v močvirju!

Sreda, Julij 5th, 2017

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Zato čestitam novinarki Tini Kristan za pogum in vztrajnost javne obravnave zelo aktualne javne obravnave teme, ki v temeljih pretresa kulturo države. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Vedno velja:«Prosveta bo naša osveta!« Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark