Arhiv za ‘ Multimediji’ Kategorija

Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?

Sreda, Maj 30th, 2018

DNEVNIK, 30. marec 2016
Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je bila v Ribnici; obisk je bil soliden, proslava pa skromna, a spoštljiva. Podeljena so bila tudi priznanja preživelim te bitke.

Sprašujem pa se, kje je bilo državno vodstvo RS. Kje so bili ribniško-kočevski poslanci v DZ: Jože Tanko, SDS, Janko Veber SD, Ljudmila Novak, NSi?
Govornik je bil ribniški župan Jože Levstik, SDS, in slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, general major dr. Andrej Osterman, ki je vse pozdravil tudi v imenu ministrice za obrambo Andreje Katič. Imela sta zelo spodobna govora. Nobeden od njiju pa v svojem govoru ni uporabil besedice demokracija, ni poudaril obstoja demokracije in ni podprl razvoja demokracije, ki je največja pridobitev samostojne RS.
Ne pozabimo, šele demokracija omogoča in dopušča enakopravno sobivanje in sožitje različno mislečih in različno opredeljenih ljudi, česar enopartijski režim ni dopuščal. Demokracijo je treba živeti, a ne s figo v žepu in jo celo tajiti.
Na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo s spremljajočimi nacionalnimi mediji, kar ni spoštljivo do veličine največje slovenske partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.
V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
Čisto nasprotje pa so vsakoletne proslave v spomin na Dražgoško bitko, 9. januarja 1942, ki ni bila zmaga, temveč tragedija za ljudi, ki naj bi jih partizani osvobajali, kot rezultat revolucionarnega zanosa partizanov. Rezultat te bitke je namreč bil, da so se partizani umaknili, padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov.
Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer vsako delovanje?
Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
Berem: »Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizanski revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi znašale okoli 6300 smrtnih žrtev.
Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o posledicah okupacije in državljanske vojne. Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.
Zakaj leva in desna državna oblast nikoli ne počasti spomina nad to zmago nad okupatorjem v Jelenovem Žlebu? Kdo torej vse ne počasti te bitke, ne počasti upora proti italijanskemu fašističnemu okupatorju? Zakaj in doklej bo še tako, čeravno to ni državotvorno, ni domoljubno?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu

Ribniško občinsko glasilo REŠETO, kjer je ves čas na oblasti desnica, SDS, in sta poslanca Jože Tanko in Ljudmila Novak,NSi. je odklonilo objavo tega prispevka.

  • Share/Bookmark

Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire

Sreda, Maj 30th, 2018

Delo, 14.09.2017
Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri , je zapisal, da je z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«. Strinjam se in gotovo še marsikdo. Prispevki vlivajo optimizem, ki je dobro podkrepljen z argumenti in nakazanimi rešitvami. Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša, zakaj se to ne dogaja?
Iskreno pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. decembra 2017, dr. Emri aktualizira tudi stanje oz. problem, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V prvih dneh decembra je vlada Republike Slovenije že sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila osrednji razvojni dokument, ki nam kaže smer razvoja. Kaj o tem pravi politika? Priložnost za razvoj in boljše plače je torej odprta?!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sodniki so bolj vplivni kot politiki

Sreda, Maj 30th, 2018

V družbi smo izgubili občutek za čast in spodobnost, za etiko in pravičnost, zlasti za odgovornost. Potrebno bi bilo vsaj toliko poštenosti in dostojanstva pri ljudeh na političnih, pravosodnih(!) in na drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da za svoja ravnanja prevzamejo odgovornost. Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših “diktaturah” na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. To kaže tudi naslednji primer. Župan glavnega mesta Zoran Janković je lani podelil naziv častni občan Jožetu Mermalu predsedniku uprave BTC. Predsednik države Milan Kučan je v televizijskem pogovoru, 15. januarja 2002, med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« sodne oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Direktorica SDK Romana Logar je o tem tedaj zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje? Bivši rektor dr. Jože Mencinger je torej imel prav(?), ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Zato ni presenetljivo, da je družba BTC mnenja: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, itd.. Mar to ni etično? Ocenjujemo, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika.« Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le bivšega predsednika države, bivše direktorice SDK in bivšega rektorja. Venomer pa se čudim, kako je vodstvo lahko izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Ko lani župan Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja naziv častni občan, pa se sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem le razumeti, da je lahko sodišče izreklo oprostilno sodbo, ko direktorica SDK izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja. Zato mnoga niso preživela. Dr. Jože P. Damjan je zapisal:«Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993vsebuje izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemnik. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem.« Berem uvod zakona iz l. 2007:»Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Podjetje ni zato, da plačuje osebne kredite menedžerjem za njihovo lastništvo, da pričnejo skrbeti za razvoj podjetja. Ali trenerji zahtevajo najprej lastništvo kluba in šele potem trenirajo moštvo? Sodišče ni upoštevalo ne predsednika države, ne direktorice SDK. S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično in zakonito. Ali je to pravično?
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Ali so pobiti Romi bili izdajalci ali prve žrtve revolucije?

Sreda, Maj 30th, 2018

DRUŽINA – št. 1; 2018

Pretresena sva ob odkritju grobišča v Iški, kjer so odkrili ostanke 53 pobitih Romov, od tega 25 otrok. Poboj so storili partizani, dne 17. maja 1942. Vzrok poboja, pobiti naj bi bili potencialni izdajalci. V tistem času so bili poboji tudi drugod. L. 1941 so Italijani zasedli Sodražico, a so se spomladi 1942 umaknili. Stane Semič-Daki oz. partizani so jo »osvobodili« maja 1942. Začeli so iskati politične nasprotnike. Delovalo je »ljudsko« sodišče. Prva je bila Ivanka Škrabec Novak. Soprog France Novak, profesor kemije, ni zaupal OF in se je pravočasno umaknil. Doma so našli samo ženo, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Na zborovanju sredi Sodražice so jo zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Naslednji dan so jo pokončal v gozdu. Nato je bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt. Še isto noč so ga ustrelili. Naslednji dan so ustavili dva voza Ciganov, ki so se pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je obsodil na smrt. Partizani so vse pobili, vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. 26. avgusta so na domu postrelili še druge člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Pri breznu Žiglovca pri Ribnici so 28. julija 1942 pobili devet domačinov. Italijani so zahtevali, da lastniki parcel ob progi posekajo 100m širok pas gozda. OF pa je to prepovedala. Kmetje, ki so sicer še podpirali OF, so ubogali okupatorja. Zalotili so jih partizani. Devet kmetov so odvedli k breznu. Vse so »obsodili« na smrt. Pokončani so bili zato, ker so verjeli v humanost »ljudske« OF in bili prepričani v nehumanost okupatorja. Žal so se zmotili.
Ali so bili vsi ti Romi in Slovenci, celo otroci, res izdajalci in kolaborantje? Ali se res lahko postreli kar potencialne izdajalce? Kdo pa je sploh »izdajalec naroda« v državljanski vojni?
Ali ti ljudje zaradi takšnih pobojev niso imeli pravice spontano ustanavljati vaške straže, da bi branili življenje in domove v državljanski vojni? Zatekli so se pod okrilje okupatorja, samo da bi preživeli. Kako bi se sicer lahko goloroki ubranili? OF je celo oklicala monopol na odpor, vsak odpor izven OF, je bil izdaja. Mnogi ljudje in člani vaških straž niso (več) verjeli OF in so se bali pobojev in Stalina.
Ali so »vaške straže« in kasneje vsi domobranci res bili kolaborantje in izdajalci, ki so smrt zaslužili,
češ da so pomagalu okupatorju, da bi zmagal fašizem in nacizem in da se iztrebi slovenski narod ?
Ali niso imeli pravice, da se borijo za življenje in da obvarujejo domove pred revolucionarji?
Zmagala je revolucija, saj je bil zaveznik in osvoboditelj Stalin. Bereva, da je Tito sam izjavil, da je zanj bil najpomembnejši boj proti četnikom in da je bila državljanska vojna. Obžalujmo jo.

Marija in Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Manager leta 2017 je Janez Škrabec

Sreda, Maj 30th, 2018

Upravni odbor Združenja Manager je za menedžerja leta 2017 izbral Janeza Škrabca. Berem, da je g. Janez Škrabec v 21 letih, odkar je pri 33 letih ustanovil Riko, družbo razvil v vodilno slovensko inženiring podjetje. Riko v središče svojega delovanja postavlja povezovanje podjetij, s katerimi ustvarjajo odmevne zgodbe z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa nadpovprečno vlagajo v družbeno-odgovorne projekte, svoj izbor pojasnjujejo v Združenju Manager. Zanimivo, kako se v Združenju Manager kar sami nagrajujejo in vlagajo v svoj ugled, kako so uspešni in družbeno odgovorni, do zaposlenih in socialnega okolja. Zakaj o tem ne govore zaposleni in socialno okolje? Koliko nagrajeno podjetje prispeva svojemu socialnemu okolju. Koliko nagrajeni manager oz. podjetje, ki ga vodi, prispeva za skupno dobro, to je koliko davkov odvede državi, koliko sredstev daje za razne dobrodelne namene, mecenstvo i.p.? Koliko ima podjetje zaposlenih, kakšna je njihova izobrazbena in starostna struktura, kakšne so njihove plače, vse primerjalno z ostalim gospodarstvom, sicer je ocena in kvaliteta nagrade majava. Uspešnost Janeza Škrabca, da dokazujejo tudi številke o njegovem inženiring podjetju: lani je 108 zaposlenih ustvarilo 117 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje in sedem milijonov evrov čistega dobička. Donosnost kapitala je znašala 24,4 odstotka, dodana vrednost na zaposlenega pa je s 144.000 evri med najvišjimi v Sloveniji. Že leta berem, da je Janez Škrabec torej ustanovitelj treh podjetij RIKO in nadaljuje podjetništvo očeta Staneta Škrabca, ki je bil direktor ribniškega RIKA s ca. 1.600 zaposlenimi, a je končalo v stečaju, kar se vedno zataji. Berem: »Uspešno zgodbo je Škrabec ustvaril tudi s podjetjem Riko hiše, ki proizvaja in trži lesene bio hiše. Podjetje zaposluje 65 ljudi, prav toliko pa jih zanje dela pri kooperantih. Lani so prihodek povečali za petino na osem milijonov evrov, ustvarili so pol milijona evrov čistega dobička.« Koliko zaposlenih ima torej grupa podjetij Riko, ki jih vodi Škrabec, nagrajeni menedžer leta 2017? Torej 108 v Riko inženiringu in 65 v podjetju Riko Hiše d.o.o., ki ima proizvodnjo v Ribnici. Za primerjavo realnosti uspešnosti podatek, da je podjetje INOTHERM, d. o. o, Ribnica, imelo lani 240 zaposlenih in dobrih 51 milijonov evrov prihodkov in 10,5 milijona evrov čistega dobička. Prihodki podjetja so se v zadnjih petih letih več kot podvojili. Pri nagrajevanju uspešnosti, se praviloma vpraša, katero mesto pa zaseda npr. podjetje Riko hiše glede na letno prodajo hiš in tržni delež na trgu v Sloveniji in v Evropi? Na strani EF-UK berem. Škrabec gradi svoj ugled z nenehnim podpiranjem vlaganja v raziskave in razvoj, poudarjanjem kakovosti izdelkov in storitev ter uspešnim dvigovanjem vrednosti podjetja. Pri tem pa ni za vse navedeno nobenega kvantitativnega podatka, potrebnega za merilo uspešnosti. Tesni sodelavci najbolj cenijo njegovo nadpovprečno angažiranost in vztrajnost ter odločnost in predanost ciljem podjetja, ki niso kvantitativni. Kako so potem merljivi? Škrabec prispeva k razvoju in rasti okolja in skupnosti tudi kot predsednik Alumni kluba in član sveta Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, predsednik komisije za nagrade pri GZS, predsednik Slovensko-ruskega sveta itd. Dalje berem. Janezu Škrabcu je za podporo kulturnih dogodkov in ustanov časnik Finance podelil naziv Mecen leta. Univerza v Ljubljani l. 2008 nagradi Janeza Škrabca s plaketo Pro universitate labacensi za njegov prispevek h kakovostnemu razvoju Univerze v Ljubljani. Janez Škrabec je tudi ustanovni član Foruma 21 in član njegovega upravnega odbora. »Mecenstvo ni kupovanje odpustkov. Moj Bog je krščanski Bog, tej tradiciji pripadam. Jaz sem bil in sem še vedno marksist!«, tako berem l. 2015 v Delu. G. J. Škrabec je poslovnež z dobrimi zvezami tudi v cerkvenih krogih, ki pravi: «Prvi kapitalisti smo najbolj izkoriščani.« Ali res? Domnevam, da to ne velja za vse njegove zaposlene?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, št.1, 4. januar 2016
»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sprava bo, ko bo demokracija delovala

Sreda, Maj 30th, 2018

Tako resno in upravičeno opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom ( Delo-SP, 18.01.2014), kjer torej pravi: »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Na Zahodu, kamor stremimo, je sprava možna samo v demokraciji, zato ker ima specifično metodo oblikovanja resnice. Prav zato, ker se pluralno oblikuje, preskuša in spreminja v prostoru republike, jo kot resnico/pravičnost sprejemajo različni – ateisti, teisti in agnostiki, levi, desni in zeleni. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Nepregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.« Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa, mora narodov. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Zato spoštujem vsako prizadevanje za spravo, zlasti dr. Spomenke Hribar in predsednika RS Boruta Pahorja. Ponovim, kar pravi dr. Janez Šušteršič, bivši finančni minister, da je Slovencem lahko za vzgled primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki. Tam je bila oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, medijem in civilni družbi. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Inštitut za novejšo zgodovino je preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Pobitih je bilo ca. 100.000 ljudi. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili? Delim mnenje dr. Janeza Šušteršiča, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.
Franc Mihič, Ribnica
2017-10-08
Dnevnik ni objavil!

  • Share/Bookmark

Nikomur več ne zaupamo, potrebna je vstaja?

Sreda, Maj 30th, 2018

DNEVNIK, 30. september 2016
Nedavno berem v tisku mnenje dr. Polone Matjan Štuhec, specialistke klinične psihologije, o stanju duha v državi.
Pravi: »Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo. Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima. V naši državi formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Nastala je paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Treba je samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo.«
Moje mnenje pa je, da uporništvo ni samo naša nacionalna značajska značilnost. Vsi narodi poznajo uporništvo in upore, ko se borijo v tekmi za obstanek, za ohranitev ali uveljavitev družbenega sistema ali za položaj v svetovni družbi. Nekateri upori se sprožijo iz skrajnega obupa, ne glede na način in na pričakovane rezultate. Nekateri narodi, družbe pa »upor, ne glede ceno in rezultate«, presežejo, saj jih nagon in odgovornost za preživetje opomnita, da tak upor daje negativne rezultate. Žrtve so prevelike, glede na rezultate. Takšnega upora mnogi narodi ne bi preživeli. Upor naroda se ne zgodi, ker je uporništvo v genih, saj je upor je stvar preživetja upornikov, naroda. Zato je upor stvar ocene okoliščin, razgledanosti, preudarka, odgovornosti, nagona za preživetje.
Ne pozabimo na Internacionalo, ki je bila tudi himna Sovjetske zveze. Uvod himne se glasi: »Vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse! Že se je ljudstvo zbralo, v zadnjo borbo zdaj hiti, da z internacionalo prostost si pribori.« Himna je oda uporu »ne glede na ceno in rezultate«, ki smo jo peli tudi v SFRJ, nekateri jo pa še.
Kdo je povzročil, da ne cenimo več nobene avtoritete in nikomur ne zaupamo?
Berem mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, bivšega sodnika na ESČP: »Slovenija je obglavljena kura. Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Po 50 letih komunističnega sekanja Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija. Na sodiščih se je diskurz relativiziral, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna. Neučinkovitost pravosodja najbolj prizadene ravno državljane, to pomeni, da se vam lahko zgodi kar koli, da vam plenijo posestva.«
Kaj torej dr. Polona Matjan Štuhec meni, ko pravi: »Ne preostane drugega, kakor da vznemirjena laična javnost začne delovati, najprej kot množica. Množica doživlja, je čustvena, impulzivna, lahko destruktivna. Množica ne misli in ne more misliti. Razumni argumenti ne pridejo do nje.« Mar ni to zopet poziv k »vstaji množice s kockami«, ki je destruktivna, saj razumni argumenti ne pridejo do nje? Čemu služi takšna paranoja o stanju v Sloveniji, kjer je življenje, kljub vsem težavam, za vse ugodnejše kot pred 25 leti?
Franc Mihič, Ribnica

https://dnevnik.si/1042751943/mnenja/odprta-stran/nikomur-vec-ne-zaupamo-potrebna-je-vstaja

  • Share/Bookmark

Nekaj vprašanj kandidatom v preudarek!

Sreda, Maj 30th, 2018

Objavljamo pismo bralca Franca Mihiča, ki pojasni, zakaj je pravica volilca do preferenčnega glasu tako pomembna.
DELO-čet, 01.12.2011, 11:00
Po zdaj veljavni volilni zakonodaji o možnosti izvolitve posameznega kandidata za poslanca v Državnem zboru dejansko odloča vodstvo stranke, s tem da kandidata postavi v ustrezni volilni okraj in na pravo visoko mesto na glasovnici. Tako izbrani kandidati, po okusu in izboru vodstva stranke, so potem izvoljeni. O izvolitvi poslancev in na rezultate volitev lahko tako bolj vplivajo vodstva strank kot volivci. Po mnenju mnogih je to polovična demokracija, ki je potrebna popravka. Pravica volivca do preferenčnega glasu za kandidata, ki ustreza volivcu, pa bi volivcem dala možnost, da oni odločajo, kateri kandidat bo izvoljen.
- Menite da je prav, da volivci dobijo pravo mesto na volitvah, to je pravico do preferenčnega glasu, in s tem pravico odločanja o izidu volitev?
Že dolgo je poznano, da sta med državljani ugled in zaupanje v pravno državo oz. pravosodni sistem izredno nizka, kar gotovo neposredno vpliva na nezadovoljstvo državljanov z demokracijo, z državo, in so nezadovoljni z njihovo pravno oz. ekonomsko varnostjo. Državljani se torej ne počutijo varne, so črnogledi. Po sedanji zakonodaji lahko le poslanci v DZ RS v »imenu in za račun ljudstva – davkoplačevalcev« nadzirajo in ocenjujejo, ter odobravajo delo oz. rezultate pravne države, to je policije, tožilstva in pravosodja. Govorimo o pravni državi dvojnih meril. Državljani so torej večinsko nezadovoljni z delom in rezultati pravne države, s tem tudi delom poslancev, kakor tudi z delom pravne stroke, in njihovo odgovornostjo za oblikovanje boljše pravne države, tudi za navadne državljane. Velja tudi stari rek – brez dobrega tožnika, ni sodnika.
- Kdaj bomo doživeli spremembe, da bo pravna država bolj upoštevala tudi mnenje in oceno, »tožbe« preprostih državljanov? Ali ni prav, da bi bili tudi državljani – davkoplačevalci, veliko bolj upoštevani ali imeli več možnosti ocenjevanja dela pravne države, predvsem policije in tožilstva, in posredno tudi pravosodja? Ali je njihova skoraj absolutna nedotakljivost res upravičena?
Javnost je močno zgrožena tudi zato, ker imajo nekatere institucije pravne države svoje urade v stavbah v zasebni lasti, katere so celo pridobljene ali namensko prilagojene namenu na zelo problematičen način. Tako »sicer sporno izbrani, a »iznajdljivi in učinkoviti« podjetniki – povzpetniki, novi tranzicijski kapitalisti, lahko dobro služijo in bogatijo na račun davkoplačevalcev. In to ravno na institucijah pravne države, ki naj bi prve poskrbele in dale zgled za red in pravičnost. To je znana afera Nacionalnega preiskovalnega urada, ki še vedno ni dokončana. Kot pa mi je znano, pa ne samo meni, imamo tudi v Ribnici že zelo dolgo domnevno podoben sporen primer nastanitve policije, ki je že dolgo na očeh visoke aktualne politike, političnih strank.
- Menite, da so takšni »najemniški« posli države, ki omogočajo zelo enostavno bogatenje izbranim in iznajdljivim podjetnikom, res sprejemljivi za pravno in socialno državo enakopravnih državljanov?
Po mojem ne! Utaja davkov je tudi v Sloveniji velik problem. Ocene o nepobranih davkih so bile pred leti celo, da je za en proračun nepobranih davkov, kar je nacionalna katastrofa in sramota, saj to preprečuje vzdrževanje in razvoj skupne socialne države, skupnih javnih storitev države. Znan je rek nemškega kanclerja Kohla, naj državljani vedo, da država ni sveta krava, ki se pase v nebesih in potem molze na zemlji. Pri tem je treba upoštevati, da je ogromno sodržavljanov, zaposlenih, brezposelnih in upokojencev socialno ogroženih. Zasebno bogatenje na račun utaje davkov je v nasprotju s skandinavskim modelom socialnim prijazne države, saj tudi pomeni, da pošteni državljani redijo nepoštene državljane?!
- Kdaj bo tudi v Sloveniji utaja davkov javno »velik greh« nepoštenih sodržavljanov na račun poštenih?
Kot smo že večkrat brali mnenja, in sem tudi sam pisal, so nacionalna sramota seveda še »špekulativno privilegirana« menedžerska privatizacija, hitro in veliko bogatenje, pri čemer je pravi fiasko prava in države prakticirano prikrito neplačevanje prispevkov delojemalcev, vse brez posledic za storilce. Doklej še?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Glas za Pahorja, za spravo in demokracijo!

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, 6. november 2017

Borut Pahor je prvi predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki priznava, da je med NOB potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna , kar obžaluje. To je temelj procesa sprave na nivoju države. Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, so le pobudniki revolucije in nasprotniki revolucije. Zločini so bili žal lahko na obeh straneh. Obžalovanje predsednika države vseh žrtev vojn, zlasti državljanske vojne, je spravno ravnanje, spodobno za demokratično državo.
Predsedniku Pahorju je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. V Ljubljani tudi Trga revolucije ni več. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije in izločanja drugače mislečih. Borut Pahor je tudi prvi predsednik, ki se je trudil, da bi politika spremenila sedanji partijski volilni sistem. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo politično ravnanje, ki zasluži vse priznanje in pozornost. Sprememba je pogoj, da se razvija osebna odgovornost in se odpravi vladavina strankokracije. To ni v skladu z ustavo, saj sedaj volivec nima pravice, da izbere komu podeli mandat za oblast. Volilni sistem žal omogoča, da le šefi strank odločajo izvolitev predvsem njim zvestih kadrov, ne glede na njihovo primernost. Poteka negativna selekcija kadrov. To je sprevržena demokracija, ki jo ljudstvo drago plača.
Volimo Boruta Pahorja, da zmaga sprava, demokracija in ne revolucija, saj to potrebuje naša država, sicer bo slaba perspektiva.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark