Arhiv za ‘ Multimediji’ Kategorija

Visoko šolstvo je v močvirju!

Ponedeljek, Julij 31st, 2017

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark

Država že 20 let dopušča krajo!

Torek, Julij 11th, 2017

»Ljudje, ki delajo so že ali bodo nekega lepega dni čez kakšnih deset ali 20 let, ugotovili, da ne morejo v pokoj, čeprav so bili za strojem ali za pultom skoraj štiri desetletja in da bo tisto, kar bodo potem dobivali, tako borno, da jim ne bo omogočilo preživetja«, berem v članku Po prispevke mora država , Delo, 5. maja.
ragično dejstvo, ki je sramota vsej državi, a odgovornost tistih, ki vodijo državo. Posebej pravni stroki in seveda vsem političnim strankam in njihovim voditeljem.
To je sramota za vse predsednike vlad, od mag. Antona Ropa, Janeza Janše, do Boruta Pahorja in tudi dr. Mira Cerarja. Mag. Rop je celo uzakonil to krajo plače, sedaj pa celo strokovno napoveduje krizo za pokojnine. Šele po 13 letih je US na pobudo ZSSS, ne pa na pobudo katerekoli stranke oz. DZ RS ali vlade, odpravilo takšen zakon, ki je bil absurd prava.

Zakaj imamo sploh stranke, DZ RS, vlade, če nič ne ukrenejo, da se kraja zaposlenim ne nadaljuje. Komu in čemu potem sploh služi država? Samo eliti?

Po zdaj veljavnih predpisih velja, da se delavcu šteje v pokojninsko dobo čas, ko so bili prispevki obračunani, čeprav ti niso bili plačani. To zaposlenega prikrajša pri višini pokojnine, še vedno pa gre lahko v pokoj takrat, ko izpolni pogoje po dejansko opravljenih letih dela. Zakaj se delavci, ki jih delodajalci dobesedno oropajo za denar, ki so ga pridelali in tudi za leta delovne dobe, znajdejo v položaju, da morajo iskati pravico na sodišču?

Dokler je pokojninsko zavarovanje obvezno, je menda vsakemu povprečno razgledanemu človeku jasno, mora država poskrbeti, da se tudi izvaja in da ZPIZ dobi prispevke. Konec koncev bi moralo biti to državi v interesu, da vendar poskrbi za zakone, ki bodo preprečili, da se tudi njej oz. njenim inštitucijam, ZPIZ –u i.d., ne kradejo prispevki, ki jih je zaposleni zaslužil in jim je dal na razpolago, a jih je delodajalec, podjetnik zadržal zase.

Na ministrstvu za finance so sedaj sicer prepričani:«Ključna rešitev je v nadzoru nad izplačilom plače in izvajanju ukrepov zaradi nespoštovanja delovnopravne zakonodaje, ki bodo zagotovili, da bodo zaposleni prejeli plačo do 18. v mesecu za pretekli mesec, kar je njihova temeljna pravica, ter v poenotenju kategorij zavarovancev, osnov in zavezancev za prispevke za socialno varnost.« Kdo to preprečuje?

Vsi tisti politiki in funkcionarji, ki so in še omogočajo izigravanje ZPIZ – a oz. države, to je ne izterjavo zasluženih prispevkov zaposlenih.

Doklej še? Ni nikogar sram?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Obsojeni Bine Kordež zrel za osebnost leta?!

Torek, Februar 2nd, 2016

Vsako kaznivo dejanje je po moje nemoralno! Berem, da se obsojeni Bine Kordež, ki je oškodoval MERKUR, vede dostojno, analitično, po moje tudi preudarno in preračunljivo. Ima vso pravico.
A njegovo priznanje krivde za kaznivo dejanje šele potem, ko se je pogodil s tožilstvom, le ne kaže da Kordež predstavlja moralnega človeka, kot to pravi državni tožilec Jože Kozina in tudi nekateri novinarji menijo tako. Obsojenega Bineta Kordeža povzdigujejo na piedestal moralnega človeka, pa še ni odslužil kazni. Ali bodo obsojeni, ki so se pogodili s tožilci in priznali krivdo in se še »lepo in skesano« vedli, postali kandidati še za slovensko osebnost leta? Menda ne!? To ni podpora morali!
Od kod pa je pojav oškodovanja podjetij? Rektor dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, je v letih 1996/98 izjavil: «Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Predsednik države Milan Kučan, pravnik, pa je na nacionalni TV, torek 15. januarja 2002, izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! Predsednik države Milna Kučan je imel prav, ne pa rektor! Bine Kordež, nesojeni glavni lastnik Merkurja, pa je še oktobra 2007 dejal: »Saj ni potrebe, da bi kredite vračali«. Nihče od poklicanih in pristojnih, njemu in podobnim, tedaj ni niti oporekal. Pravna država tedaj torej ni ukrepala. Ne politika, ne desna, ne leva, ki jo je usmerjal interes Foruma 21. Vse stranke in vlade, leve in desne, dotlej niso sprejele ali ne dojele ključnih EU direktiv! Načrtno ali iz neznanja? Šele l. 2008 je Janševa vlada le spremenila zakon o prevzemih, da se onemogoči izčrpavanje prevzetih gospodarskih družb. Vse do tedaj država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Kar je zame še vedno nezaslišano! Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki se prevzema. Prepovedano je, da ta zastavi vrednostne papirje, delnice ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Žal je to pri nas še vedno strogo zaupna in »tabu tema«. Kdo vse je povzročil oškodovanja in propadanje podjetij, slabe kredite »na lepe oči«, bančno luknjo, ki jo vsi plačujemo? Dokler je »oškodovanje pri gospodarjenju« za nagrade izbrancem sprejemljivo, državljanom preostane le še pošteno ustvarjalno delo za » vsako ceno«!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kaj si lahko obetajo “okradeni” državljani?

Sreda, Januar 13th, 2016

To vprašanje g. Janez Krnc upravičeno postavi v Dnevniku; 2. januar 2016, in doda vprašanje, zakaj slovenska politika javnosti ne razkrije, da se sanje o dnevu, ko se bodo »pokradene« milijarde vrnile iz tujine, ne bodo nikoli uresničile. Vse bistveno v zgodbi o »kraji« družbenega premoženja se je namreč ob aktivnem sodelovanju politike zgodilo že davno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v procesu preoblikovanja (privatizacije) družbene lastnine. Tedaj se je razrastel neizmeren (še vedno prisoten) pohlep, ki ga oblast ni znala in celo ni hotela obrzdati. Strinjam se z njim, tudi v tem, da lahko zapišemo, da tedaj sodna veja oblasti zanesljivo ni ravnala skladno Ustavi. Nič bolje se ni izkazalo niti državno tožilstvo. Na podlagi več kot petsto kazenskih ovadb v zvezi z divjim lastninjenjem je tožilstvo doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. V bran sodstvu in tožilstvu gre le okoliščina, da tedanja politika sodstva in tožilstva sploh ni vnaprej seznanjala z načrtovanimi spremembami v ustroju države. Scenarij »kraje« družbenega premoženja je bil skoraj popoln. To razkriva tudi okoliščina, da je šele maja 2012 začel veljati zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Vse pove tudi podatek, da ni mogoče navesti niti enega primera o pravnomočnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Tudi v tem ima g. Krnc na žalost prav.
Ob posledicah »divje privatizacije« pogosto slišimo tudi vprašanje, kdo bo koga tožil, a odgovori so različni. Nedavno berem o izgubljenem desetletju, zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. je torej vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel in nikoli ni popravil te usodne pogubne napake . Dr. Andrej Umek, bivši minister pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Dr. Jože P. Damjan, v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.« Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
Kdo je torej manipuliral z državljani in z oškodovanji gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal?
G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Vedno aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi z DUTB je menda jasno? Bo kdo tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu. Mnogi svarijo:»Svet bo propadel; »Kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, pa celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! Ob privatizaciji nismo enakopravni. Kršena je Ustava. Ekonomska svoboda navadnih državljanov je še naprej iluzija! Kdaj bo kdo bo koga tožil ali ne volil na volitvah?
Franc Mihič, Kosovelova 2A, Ribnica

  • Share/Bookmark

Za napredek vodikova bomba!?

Petek, December 11th, 2015

Oče naroda komunistične Severne Koreje, Kim Džong Un, je te dni narodu in svetu sporočil velik dosežek in napredek Severne Koreje, to je, da ima tudi ta država najbolj uničevalno jedrsko orožje, vodikovo bombo.
Te dni berem tudi, da se Severna Koreja pripravlja na hudo zimo, ki bo del njenega prebivalstva znova pahnila na rob lakote. Za velik del prebivalcev bo v prihodnjih mesecih glavna hrana kimči (kislo zelje z mleto papriko in česnom).
V Delu, 10. maja 1975 pa berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«.
Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«
»Veliki državniki« vedo, kaj vse je za napredek ljudstva?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Slovenija potrebuje moralno prenovo.

Ponedeljek, Oktober 19th, 2015

Kdo lahko koga toži?
Nedavno berem o izgubljenem desetletju zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. vprašanje, kako skupno bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel. Dr. Andrej Umek, bivši minister, pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Ekonomist dr. Jože P. Damjan v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme« iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«Morala je bila pri lastninjenju torej odveč?! Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih podjetij je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.« Kdo je torej manipuliral z državljani in dopuščal izčrpavanje in oškodovanje gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal? Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se kdo še čudi stanju družbe in države? Bo kdo tožil mogoče kar Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval »fevdalni« podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje, kar je izčrpavanje gospodarske družbe. Ostali državljani, razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? A res? Od kod bodo dodatne pokojnine? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapitala, ki je na razpolago na trgu. Tovrstni kapital pa zahteva seveda odgovornost uprav za dosego postavljenih ciljev. Pri nas pa slabe kredite poplačajo kar davkoplačevalci. Nihče od »radodarnih« še ne odgovarja. Mnogi le svarijo:»Svet bo propadel, kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo »pravih« nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Leva in desna politika pa je 13 let dopuščala še kratenje ustavnih lastninskih pravic delojemalcev, to je prikrito neplačevanje že zasluženih socialnih prispevkov, kar je na pobudo sindikatov odpravilo šele ustavno sodišče. Ob lastninjenju skupnega družbenega premoženja torej nismo bili enakopravni. Kršena je bila torej ustava. Nihče ni podal predloga za to popravo. Ekonomska svoboda in enakopravnost državljanov je še vedno iluzija! Kdo bo koga tožil?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pomladi, ki to niso?

Sobota, September 26th, 2015

Tako potoži g. Josip Meden, Dnevnik; 26. septembra 2015, a ni edini in pravi: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«
Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?
Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi. Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.
Evropa pa je kar tiho, ZDA pa niso!
G. Meden v pričakovanju »Pomladi« pismo zaključi in navede:«Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«
Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.
Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

Franc Mihič

https://sl.wikipedia.org/wiki/Demonstracije_na_Trgu_nebe%C5%A1kega_miru_1989

  • Share/Bookmark

Žrtve vojne vihre in revolucije »govore«!?

Sobota, September 12th, 2015

97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej, pove prvi pravi popis žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej Inštituta za novejšo zgodovino. Pove tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.
Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora in revolucije? “Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Po ocenah dr. Toneta Ferenca so izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev«, tako podatki Inštituta za novejšo zgodovino.

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev in umrlo 7.800 okupatorjev!

Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave.

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdo ima oblast?

Petek, Januar 16th, 2015

Na volitvah samo izbiramo oblast, volilni sistem pa odloča, kdo ima dejansko oblast. Po nedavni javni razpravi o spremembi volilnega sistema v DZ ni več upanja za njegovo spremembo. Vzrok; stranke in njihovi kandidati bi morali garati za glasove volivcev, a jim sedaj nobeno delo z in za volivce ni potrebno. Poslanci ostajajo še naprej» udobno mirni« , neodvisni od volivcev, saj jih ne potrebujejo za svojo izvolitev. Lahko se jim celo rogajo, kar ni redkost. Poslanske pisarne so po večini v »ilegali in prazne«! Glasove volivcev potrebujejo le stranke oz. vodje strank za izvolitev njihove liste, ki jo sestavijo in tako odločijo, kdo bo izvoljen za poslanca, kdo bo » del njihove nove oblasti«. Volivec pa nima pravice izbire kandidata po njegovi meri. Oblast imajo torej vodje strank in ne ljudstvo! Bivši predsednik Milan Kučan pa pravi, spremembe niso potrebne. Ali je to res »demokracija po meri človeka«? Zabloda in/ali prevara?! Zato so res najbolj odgovorni poslanci LDS, SLS, SD in Desus, ki so l. 2000 spremenili ustavo. Ta javna razprava v DZ o spremembi volilnega sistema je bila tudi test, ali so volitve odpravile kompromis, ki ga je predsednik republike Borut Pahor pred letom dosegel, ko je želel odpraviti »ledeno dobo v slovenski politiki«. Očitno ledena doba ostaja. Ali je koga zato sploh sram?! Vodje strank ne jemljejo resno celo predsednika države, kaj šele javnost, volivce?! Žalostno! Premier Miro Cerar, predsednik SMC je sicer ocenil, da zdajšnji sistem ni optimalen in potrebuje izboljšave. Poudaril pa je, če ni realne možnosti za dosego širokega konsenza, se velja raje dejavno posvetiti reševanju drugih problematik. Razprava v DZ je nazorno pokazala, da ni nobene realne možnosti za potreben konsenz, saj so razpravo ignorirali vsi preostali vodje parlamentarnih strank, pozicije in opozicije, kakor večina poslancev .
Iz vrst SDS ni bil nikogar. Ledena doba v slovenski politiki ostaja, so odločili voditelji vseh parlamentarnih strank. Ljudstvu ostane teoretično še referendum, če in ko bo dojelo problem in če mu ga bodo voditelji strank odobrili in rezultate sprejeli? Le oni imajo žal zadnjo besedo. Dr. Ciril Ribičič je ocenil, naslednje volitve bodo še brez sprememb! Volivcem torej ostane samo to, da sedanjih političnih strank enostavno ne volimo. Jaz to že počnem, ne volim ne levih niti desnih. »Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl«.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Evropa in temeljne pravice zaposlenih!

Torek, Oktober 7th, 2014

»Slovenijo bodo iz gospodarske krize potegnili gospodarstveniki, ne politiki in sindikalisti. Politiki pa moramo ustvariti ugodno poslovno okolje, ki bo atraktivno za domače in tuje vlagatelje. Na nas pa je, da pomagamo ustvariti pogoje, da se to zgodi.« Tako pravi te dni slovenski javnosti na nacionalnem radiu poslanec NSi Jože Horvat, ki seveda ni edini politik s takšnim mnenjem.
Na mednarodnem simpoziju »Evropa prihodnosti med uspešnostjo in odgovornostjo«, ki je nedavno potekal v Državnem svetu, pa je predsednik slovenskega Združenja delodajalcev Slovenije, ustanovitelj podjetja LUMAR Hiše in član Državnega sveta RS, g. Milan Lukić edini, ki je posebej izpostavil dolgoletni problem slovenskega poslovnega okolja, to je večletno masovno izkoriščanje zaposlenih in kršenje človekovih pravic zaposlenih, neplačevanje plač za opravljeno delo in celo prikrito neplačevanje socialnih prispevkov. Opomba, to je tudi kršenje ustavnih lastninskih pravic zaposlenih, kar je ugotovilo Ustavno sodišče. G. Lukić je problematiziral zlasti stanje, da poklicani »sodniki« v Sloveniji, to je odgovorni za delovanje in nadzor delovanja države prava, tega problema nočejo videti ali ne vidijo, ne dojamejo globine posledic tega problema. V njegovem podjetju so v središču pozornosti, poleg kupcev, zaposleni. Tudi zaradi zadovoljnih zaposlenih ima podjetje uspehe, ima malo reklamacij, ima dobri pozicijo na domačem in izvoznem trgu.
Na tem simpoziju je akutnemu slovenskemu problemu izkoriščanja delojemalcev prisluhnila le ga. Marie-Luis Dött, poslanka v nemškem parlamentu in predsednica nemškega združenja katoliških delodajalcev. Pozvala je, da morajo podjetniki zelo skrbeti za pravice in dostojanstvo zaposlenih, saj je to del poslanstva podjetja. Država pa je odgovorna za podporo, za ustrezne Zakonske predpise in za njihovo striktno izvajanje in dopolnjevanje, kar je v Nemčiji dokaj urejeno. Nihče drug se tem stališčem predsednikov združenj delodajalcev Nemčije in Slovenije žal javno ni priključil. Niti prisoten organizator simpozija, to je predsednik Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije. Bilo je zelo očitno, da celo prisotni predstavniki slovenske države in prvi poklicani za reševanje tega problema, to je poslanci, kakor tudi ne drugi »strokovnjaki«, sploh niso zaznali tega problema in prepoznali svoj del odgovornosti za žalostno stanje navedenih temeljnih pravic delojemalcev, na kar opozarjajo celo delodajalci. To vsekakor ni zdravo in razvojno poslovno okolje za podjetništvo! To ni kultura za »Evropo prihodnosti z uspešnostjo in odgovornostjo«!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark