Arhiv za ‘ miks’ Kategorija

Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire

Sreda, Maj 30th, 2018

Delo, 14.09.2017
Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri , je zapisal, da je z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«. Strinjam se in gotovo še marsikdo. Prispevki vlivajo optimizem, ki je dobro podkrepljen z argumenti in nakazanimi rešitvami. Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša, zakaj se to ne dogaja?
Iskreno pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. decembra 2017, dr. Emri aktualizira tudi stanje oz. problem, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V prvih dneh decembra je vlada Republike Slovenije že sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila osrednji razvojni dokument, ki nam kaže smer razvoja. Kaj o tem pravi politika? Priložnost za razvoj in boljše plače je torej odprta?!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Manager leta 2017 je Janez Škrabec

Sreda, Maj 30th, 2018

Upravni odbor Združenja Manager je za menedžerja leta 2017 izbral Janeza Škrabca. Berem, da je g. Janez Škrabec v 21 letih, odkar je pri 33 letih ustanovil Riko, družbo razvil v vodilno slovensko inženiring podjetje. Riko v središče svojega delovanja postavlja povezovanje podjetij, s katerimi ustvarjajo odmevne zgodbe z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa nadpovprečno vlagajo v družbeno-odgovorne projekte, svoj izbor pojasnjujejo v Združenju Manager. Zanimivo, kako se v Združenju Manager kar sami nagrajujejo in vlagajo v svoj ugled, kako so uspešni in družbeno odgovorni, do zaposlenih in socialnega okolja. Zakaj o tem ne govore zaposleni in socialno okolje? Koliko nagrajeno podjetje prispeva svojemu socialnemu okolju. Koliko nagrajeni manager oz. podjetje, ki ga vodi, prispeva za skupno dobro, to je koliko davkov odvede državi, koliko sredstev daje za razne dobrodelne namene, mecenstvo i.p.? Koliko ima podjetje zaposlenih, kakšna je njihova izobrazbena in starostna struktura, kakšne so njihove plače, vse primerjalno z ostalim gospodarstvom, sicer je ocena in kvaliteta nagrade majava. Uspešnost Janeza Škrabca, da dokazujejo tudi številke o njegovem inženiring podjetju: lani je 108 zaposlenih ustvarilo 117 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje in sedem milijonov evrov čistega dobička. Donosnost kapitala je znašala 24,4 odstotka, dodana vrednost na zaposlenega pa je s 144.000 evri med najvišjimi v Sloveniji. Že leta berem, da je Janez Škrabec torej ustanovitelj treh podjetij RIKO in nadaljuje podjetništvo očeta Staneta Škrabca, ki je bil direktor ribniškega RIKA s ca. 1.600 zaposlenimi, a je končalo v stečaju, kar se vedno zataji. Berem: »Uspešno zgodbo je Škrabec ustvaril tudi s podjetjem Riko hiše, ki proizvaja in trži lesene bio hiše. Podjetje zaposluje 65 ljudi, prav toliko pa jih zanje dela pri kooperantih. Lani so prihodek povečali za petino na osem milijonov evrov, ustvarili so pol milijona evrov čistega dobička.« Koliko zaposlenih ima torej grupa podjetij Riko, ki jih vodi Škrabec, nagrajeni menedžer leta 2017? Torej 108 v Riko inženiringu in 65 v podjetju Riko Hiše d.o.o., ki ima proizvodnjo v Ribnici. Za primerjavo realnosti uspešnosti podatek, da je podjetje INOTHERM, d. o. o, Ribnica, imelo lani 240 zaposlenih in dobrih 51 milijonov evrov prihodkov in 10,5 milijona evrov čistega dobička. Prihodki podjetja so se v zadnjih petih letih več kot podvojili. Pri nagrajevanju uspešnosti, se praviloma vpraša, katero mesto pa zaseda npr. podjetje Riko hiše glede na letno prodajo hiš in tržni delež na trgu v Sloveniji in v Evropi? Na strani EF-UK berem. Škrabec gradi svoj ugled z nenehnim podpiranjem vlaganja v raziskave in razvoj, poudarjanjem kakovosti izdelkov in storitev ter uspešnim dvigovanjem vrednosti podjetja. Pri tem pa ni za vse navedeno nobenega kvantitativnega podatka, potrebnega za merilo uspešnosti. Tesni sodelavci najbolj cenijo njegovo nadpovprečno angažiranost in vztrajnost ter odločnost in predanost ciljem podjetja, ki niso kvantitativni. Kako so potem merljivi? Škrabec prispeva k razvoju in rasti okolja in skupnosti tudi kot predsednik Alumni kluba in član sveta Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, predsednik komisije za nagrade pri GZS, predsednik Slovensko-ruskega sveta itd. Dalje berem. Janezu Škrabcu je za podporo kulturnih dogodkov in ustanov časnik Finance podelil naziv Mecen leta. Univerza v Ljubljani l. 2008 nagradi Janeza Škrabca s plaketo Pro universitate labacensi za njegov prispevek h kakovostnemu razvoju Univerze v Ljubljani. Janez Škrabec je tudi ustanovni član Foruma 21 in član njegovega upravnega odbora. »Mecenstvo ni kupovanje odpustkov. Moj Bog je krščanski Bog, tej tradiciji pripadam. Jaz sem bil in sem še vedno marksist!«, tako berem l. 2015 v Delu. G. J. Škrabec je poslovnež z dobrimi zvezami tudi v cerkvenih krogih, ki pravi: «Prvi kapitalisti smo najbolj izkoriščani.« Ali res? Domnevam, da to ne velja za vse njegove zaposlene?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, št.1, 4. januar 2016
»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sprava bo, ko bo demokracija delovala

Sreda, Maj 30th, 2018

Tako resno in upravičeno opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom ( Delo-SP, 18.01.2014), kjer torej pravi: »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Na Zahodu, kamor stremimo, je sprava možna samo v demokraciji, zato ker ima specifično metodo oblikovanja resnice. Prav zato, ker se pluralno oblikuje, preskuša in spreminja v prostoru republike, jo kot resnico/pravičnost sprejemajo različni – ateisti, teisti in agnostiki, levi, desni in zeleni. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Nepregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.« Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa, mora narodov. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Zato spoštujem vsako prizadevanje za spravo, zlasti dr. Spomenke Hribar in predsednika RS Boruta Pahorja. Ponovim, kar pravi dr. Janez Šušteršič, bivši finančni minister, da je Slovencem lahko za vzgled primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki. Tam je bila oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, medijem in civilni družbi. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Inštitut za novejšo zgodovino je preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Pobitih je bilo ca. 100.000 ljudi. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili? Delim mnenje dr. Janeza Šušteršiča, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.
Franc Mihič, Ribnica
2017-10-08
Dnevnik ni objavil!

  • Share/Bookmark

Nikomur več ne zaupamo, potrebna je vstaja?

Sreda, Maj 30th, 2018

DNEVNIK, 30. september 2016
Nedavno berem v tisku mnenje dr. Polone Matjan Štuhec, specialistke klinične psihologije, o stanju duha v državi.
Pravi: »Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo. Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima. V naši državi formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Nastala je paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Treba je samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo.«
Moje mnenje pa je, da uporništvo ni samo naša nacionalna značajska značilnost. Vsi narodi poznajo uporništvo in upore, ko se borijo v tekmi za obstanek, za ohranitev ali uveljavitev družbenega sistema ali za položaj v svetovni družbi. Nekateri upori se sprožijo iz skrajnega obupa, ne glede na način in na pričakovane rezultate. Nekateri narodi, družbe pa »upor, ne glede ceno in rezultate«, presežejo, saj jih nagon in odgovornost za preživetje opomnita, da tak upor daje negativne rezultate. Žrtve so prevelike, glede na rezultate. Takšnega upora mnogi narodi ne bi preživeli. Upor naroda se ne zgodi, ker je uporništvo v genih, saj je upor je stvar preživetja upornikov, naroda. Zato je upor stvar ocene okoliščin, razgledanosti, preudarka, odgovornosti, nagona za preživetje.
Ne pozabimo na Internacionalo, ki je bila tudi himna Sovjetske zveze. Uvod himne se glasi: »Vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse! Že se je ljudstvo zbralo, v zadnjo borbo zdaj hiti, da z internacionalo prostost si pribori.« Himna je oda uporu »ne glede na ceno in rezultate«, ki smo jo peli tudi v SFRJ, nekateri jo pa še.
Kdo je povzročil, da ne cenimo več nobene avtoritete in nikomur ne zaupamo?
Berem mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, bivšega sodnika na ESČP: »Slovenija je obglavljena kura. Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Po 50 letih komunističnega sekanja Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija. Na sodiščih se je diskurz relativiziral, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna. Neučinkovitost pravosodja najbolj prizadene ravno državljane, to pomeni, da se vam lahko zgodi kar koli, da vam plenijo posestva.«
Kaj torej dr. Polona Matjan Štuhec meni, ko pravi: »Ne preostane drugega, kakor da vznemirjena laična javnost začne delovati, najprej kot množica. Množica doživlja, je čustvena, impulzivna, lahko destruktivna. Množica ne misli in ne more misliti. Razumni argumenti ne pridejo do nje.« Mar ni to zopet poziv k »vstaji množice s kockami«, ki je destruktivna, saj razumni argumenti ne pridejo do nje? Čemu služi takšna paranoja o stanju v Sloveniji, kjer je življenje, kljub vsem težavam, za vse ugodnejše kot pred 25 leti?
Franc Mihič, Ribnica

https://dnevnik.si/1042751943/mnenja/odprta-stran/nikomur-vec-ne-zaupamo-potrebna-je-vstaja

  • Share/Bookmark

Znamo gospodariti z lesom?

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, 3. Julij 2017

To so prava vprašanja, ki si jih pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Dejstvo pa je, da jo »izročamo« zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«. Nekateri se zgražajo: »Razkriva se beda naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« To je grob napad na avstrijske kupce, ki ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre dohodke lastnikom gozda. Berem celo: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu. Pred letoma berem v avstrijskem tisku »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas? V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študijo »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft«, ki obsega 339 strani, sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepov: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa. Sledila je realizacija. Bogate države po potrebi uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva. Letos berem tudi: »Nemčija žaga les za svet. Les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.« Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo, ki ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Zahteva, da se poveča letni posek , saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.
Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov. Dve leti zatem berem: « Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem je 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica, tedaj pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«
Dejstvo pa je, da je bil Inles d.d. v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu je zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.
»Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«
Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil? Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira. Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kaj naj bi bil glavni strateški cilji države oz. vsake ekonomije. V čem smo dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. To je gotovo tudi »gozd in les«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo in bi lahko menda zagotovil 30.000 novih delovnih mest, kot je pred leti dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada je tista, ki opredeli in poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, podjetij, kar je velika zmota in udobno neodgovorno stališče. Podobno stališče zagovarja tudi znani ribniški podjetnik Janez Škrabec, katerega podjetje »RIKO Hiše« les uvaža. Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, za raziskavo in opredelitev gospodarskega potenciala in tržnih ciljev, kot to počno vse napredne in bogate države, da bomo bolje gospodarili z lesom, našim največjim naravnim bogastvom.

Franc Mihič, univ.dipl.inž

  • Share/Bookmark

Nekaj vprašanj kandidatom v preudarek!

Sreda, Maj 30th, 2018

Objavljamo pismo bralca Franca Mihiča, ki pojasni, zakaj je pravica volilca do preferenčnega glasu tako pomembna.
DELO-čet, 01.12.2011, 11:00
Po zdaj veljavni volilni zakonodaji o možnosti izvolitve posameznega kandidata za poslanca v Državnem zboru dejansko odloča vodstvo stranke, s tem da kandidata postavi v ustrezni volilni okraj in na pravo visoko mesto na glasovnici. Tako izbrani kandidati, po okusu in izboru vodstva stranke, so potem izvoljeni. O izvolitvi poslancev in na rezultate volitev lahko tako bolj vplivajo vodstva strank kot volivci. Po mnenju mnogih je to polovična demokracija, ki je potrebna popravka. Pravica volivca do preferenčnega glasu za kandidata, ki ustreza volivcu, pa bi volivcem dala možnost, da oni odločajo, kateri kandidat bo izvoljen.
- Menite da je prav, da volivci dobijo pravo mesto na volitvah, to je pravico do preferenčnega glasu, in s tem pravico odločanja o izidu volitev?
Že dolgo je poznano, da sta med državljani ugled in zaupanje v pravno državo oz. pravosodni sistem izredno nizka, kar gotovo neposredno vpliva na nezadovoljstvo državljanov z demokracijo, z državo, in so nezadovoljni z njihovo pravno oz. ekonomsko varnostjo. Državljani se torej ne počutijo varne, so črnogledi. Po sedanji zakonodaji lahko le poslanci v DZ RS v »imenu in za račun ljudstva – davkoplačevalcev« nadzirajo in ocenjujejo, ter odobravajo delo oz. rezultate pravne države, to je policije, tožilstva in pravosodja. Govorimo o pravni državi dvojnih meril. Državljani so torej večinsko nezadovoljni z delom in rezultati pravne države, s tem tudi delom poslancev, kakor tudi z delom pravne stroke, in njihovo odgovornostjo za oblikovanje boljše pravne države, tudi za navadne državljane. Velja tudi stari rek – brez dobrega tožnika, ni sodnika.
- Kdaj bomo doživeli spremembe, da bo pravna država bolj upoštevala tudi mnenje in oceno, »tožbe« preprostih državljanov? Ali ni prav, da bi bili tudi državljani – davkoplačevalci, veliko bolj upoštevani ali imeli več možnosti ocenjevanja dela pravne države, predvsem policije in tožilstva, in posredno tudi pravosodja? Ali je njihova skoraj absolutna nedotakljivost res upravičena?
Javnost je močno zgrožena tudi zato, ker imajo nekatere institucije pravne države svoje urade v stavbah v zasebni lasti, katere so celo pridobljene ali namensko prilagojene namenu na zelo problematičen način. Tako »sicer sporno izbrani, a »iznajdljivi in učinkoviti« podjetniki – povzpetniki, novi tranzicijski kapitalisti, lahko dobro služijo in bogatijo na račun davkoplačevalcev. In to ravno na institucijah pravne države, ki naj bi prve poskrbele in dale zgled za red in pravičnost. To je znana afera Nacionalnega preiskovalnega urada, ki še vedno ni dokončana. Kot pa mi je znano, pa ne samo meni, imamo tudi v Ribnici že zelo dolgo domnevno podoben sporen primer nastanitve policije, ki je že dolgo na očeh visoke aktualne politike, političnih strank.
- Menite, da so takšni »najemniški« posli države, ki omogočajo zelo enostavno bogatenje izbranim in iznajdljivim podjetnikom, res sprejemljivi za pravno in socialno državo enakopravnih državljanov?
Po mojem ne! Utaja davkov je tudi v Sloveniji velik problem. Ocene o nepobranih davkih so bile pred leti celo, da je za en proračun nepobranih davkov, kar je nacionalna katastrofa in sramota, saj to preprečuje vzdrževanje in razvoj skupne socialne države, skupnih javnih storitev države. Znan je rek nemškega kanclerja Kohla, naj državljani vedo, da država ni sveta krava, ki se pase v nebesih in potem molze na zemlji. Pri tem je treba upoštevati, da je ogromno sodržavljanov, zaposlenih, brezposelnih in upokojencev socialno ogroženih. Zasebno bogatenje na račun utaje davkov je v nasprotju s skandinavskim modelom socialnim prijazne države, saj tudi pomeni, da pošteni državljani redijo nepoštene državljane?!
- Kdaj bo tudi v Sloveniji utaja davkov javno »velik greh« nepoštenih sodržavljanov na račun poštenih?
Kot smo že večkrat brali mnenja, in sem tudi sam pisal, so nacionalna sramota seveda še »špekulativno privilegirana« menedžerska privatizacija, hitro in veliko bogatenje, pri čemer je pravi fiasko prava in države prakticirano prikrito neplačevanje prispevkov delojemalcev, vse brez posledic za storilce. Doklej še?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sami volimo postave in oblast

Sreda, Maj 30th, 2018

VEČER- PISMA
Datum: Torek, 16. marec 2004

Pogrešamo ne le pravno državo, ampak tudi odgovornost ljudi na raznih funkcijah

Nedavno je bila v tisku objavljena kolumna uglednega novinarja z naslovom Pobožne želje? V njej je zadel žebljico na glavico. Popolnoma se strinjam z njim, da v Sloveniji res ne pogrešamo samo tako imenovane pravne države, temveč predvsem vsaj toliko poštenosti in človeškega dostojanstva pri ljudeh na političnih, gospodarskih, pedagoških(!) in drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da v primeru ne samo subjektivne, temveč tudi objektivne krivde prevzamejo odgovornost. Bo to ostala le pobožna želja? Nedavno je bil objavljen tudi prevod tujega članka Demokracija brez demokratov, kjer so bile navedene ugotovitve filozofa Karla Popperja, kaj storiti, če so bili izvoljeni napačni ljudje? Po njegovem danes demokracija pomeni “volitve plus”. Kaj pomeni “plus”? “Volitve plus” morajo pomeniti demokracijo, plus vladavino prava. V bivših “diktaturah” mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo… Tako ta filozof.

Ali tudi v naši demokraciji ne obstaja problem sodnikov – vladavine prava? Ne, naši sodniki imajo vendar po volji politike in mnenju “stroke” kar trajen mandat. V demokraciji na “volitvah plus” naj bi odločali volivci, tudi o “vladavini prava”, seveda če nam bi bilo o tem dopuščeno odločati. Pa nam ni, zlasti ne o “vladavini prava”. Tako so odločili politiki z našim mandatom. Prej ni bilo tako. Celo v “enoumnem” sistemu so na njegovem koncu smeli npr. lokalni politični predstavniki ljudstva presojati in odločati o delu policije in podobno. Sedaj ko imamo “demokracijo”, pa ni več tako. O tem lahko odloča zopet le “centralna politika”. Naš veljavni volilni sistem pa je ravno za pravo izbiro najboljših politikov trenutno najslabši, ugotavlja tudi dr. Matej Makarovič v svojem prispevku “Stranke kot ujetnice lobijev”. Sam bi se pridružil tudi mnenju dr. Tineta Hribarja, ki je v intervjuju, objavljenim pod naslovom “Strah je negativen izraz za varnost”, izjavil: “Naši sodniki in javni tožilci nimajo osebnega poguma, ker nimajo avtonomne drže. Tega jih na fakulteti niso priučili in ta manjko danes onemogoča normalen razvoj (socialne) države.” Bralec, g. T. Kožuh, pa je v svojem objavljenem pismu pod naslovom “Svete krave in zdrava pamet” med drugim napisal: “Sodniki po zakonu ne morejo biti nesposobni, če pa kdo meni drugače, gre pred sodišče (Kadija tuži, kadija sudi). Prav sedaj imamo nekaj takih primerov. Po zdravi pameti bi sodil, da je problematična zakonodajna oblast – parlamentarci. Prst pa bi uperil v tiste strokovnjake in “strokovnjake”, ki so v samostojni Sloveniji pisali zakonike”. Problem sodnikov je aktualiziral tudi dr. Andrej Berden, v prispevku o liku (slovenskega) sodnika, pod naslovom “Nedotakljivi in omahljivi”. Med drugim je zapisal: “Posebno poglavje je tudi trajni mandat sodnikov, in sicer kot dvakratno zgrešena poteza”. Problem je ponazoril z besedami Cankarjevega hlapca Jerneja: “Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga…” Ali so res volivci ustvarili takšno “pravico” in ji dali silo in oblast? Ga. Tatjana Marušič, z uprave kriminalistične policije, pa ugotavlja: “Naša družba je strpna do nasilja. Občuduje močne in nasilne, obenem se jih tudi boji; žrtvam pa hkrati dopoveduje, da so preveč občutljive.” Ali res nočemo z etiko in razumom ukrotiti slovenskih “uralskih genov”, kot nam jih je letos na nacionalni TV predstavil dr. Marušič, to je gene “nasilja in impulzivnosti”? Ali bo res na Slovenskem ostal strah “pozitiven” izraz za varnost? Bo še dolgo veljalo: “Kadar vas pravica biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga?” Ali bo pravna država po meri državljanov ostala samo pobožna želja? Odločamo le slovenski volivci, če le hočemo, ne drugi! Sami si volimo svoje postave in oblast! Velja za vse in ne samo za nas!

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Ustavite spravo

Sreda, Maj 30th, 2018

Delo, 23. oktober 2017

Spet berem, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak se posvečati prihodnosti. Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Razvoj države ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa.

»Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom; Delo-SP, 18.01.2014. Pravi: «Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Ne pregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.«

Spoštujem prizadevanje dr. Spomenke Hribar in predsednika RS Boruta Pahorja za spravo.

Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. O uresničevanju ciljev in strategije pametne specializacije RS se sliši zelo malo.

Sam delim mnenje bivšega ministra dr. Janeza Šušteršiča, da sta vizija in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Vizija za marljive Slovence?

Sreda, Maj 30th, 2018

Dnevnik, 27. marec 2017

“Sposoben, vztrajen, trdoživ in marljiv slovenski narod bo moral počasi postaviti pod vprašaj ves svoj politični razred in način delovanja svoje države,” pravi Marko Golob, bivši član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN). Strinjam se, a moje mnenje je, da je slovenski narod predvsem trpežen. Sposobnost bo moral še pokazati in si priboriti nov politični razred. Ta politični razred so sedaj partije, ki bolj delijo kot ustvarjajo bogastvo naroda. To je sicer žal naša polpretekla tradicija, ko je oblast delila, »raj na zemlji« obljubila, a ugonobila skupno državo. L. 1989 je bila letna inflacija 2.760,00 odstotkov, ob osamosvojitvi pa mesečna 22,5 odstotna, februarja letos pa je na letni ravni dosegla 2,2 odstotka. Na primeru denarja nekdanje Jugoslavije iz leta 1993, kjer so različni bankovci, apoeni za 5, 50 milijonov pa za 5 milijard in celo 500 milijard dinarjev, lahko vidimo,kako je imela ta država 19.810-odstotno inflacijo. To pravi dr. France Arhar. Tako je še preostala Jugoslavija razpadla. Naši politiki, to je oblastniki vseskozi predvsem skrbijo za bogate, za privilegirane »vodilne«, vse od nepravične privatizacije dalje. Delijo bogastvo bogatim na račun nizke blaginje zaposlenih v realnem sektorju, njihovih nizkih plač in še nižjih pokojnin, na račun brezposelnih, ter mladih, predvsem izobraženih, ki beže v emigracijo. To vse je rezultat znanja in morale naše elite, predvsem na univerzah, zlasti na družboslovnih, ki dobro poskrbijo zase, ne glede na rezultate »njenih storitev in kvalitete njenih izdelkov v družbi. Stanje pa se kar se brez prizivno sprejema, čeprav oblast brez zadolževanja ne zna ohraniti dosežene blaginje. Akademska elita na univerzah in javnih inštitutih pa je avtonomna, a nikomur ne odgovarja za rezultate prispevka k blaginji države oz. državljanov. Ta elita je plačana predvsem iz davkoplačevalskega denarja, kar ji omogoča vlada, kjer je vedno dovolj ministrov doktorjev z univerze, ki niso nikoli občutili in nosili odgovornosti za neuspehe na trgu. To občutijo samo zaposleni realnega sektorja, ki s svojimi nizkimi prejemki omogočajo konkurenčnost podjetij in omogočajo, da so menedžerji “mednarodno uspešni”, ter za to zahtevajo evropske plače, zaposlenim pa dajo mizerne plače. Redke so drugačne izjeme. Zato ca 60 % zaposlenih trpi trpinčenje na delovnih mestih in oboleva, čemur ne bo kos noben zdravstveni sistem. Kako bomo kot narod preživeli, če po tem ni veselja in natalitete? Normalno in pohvalno je, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju«. V uspešnih razvitih državah zato vlade, s pomočjo znanosti oz. stroke, pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Vizija je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu:« Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oz. stanje Republike Slovenije v prihodnosti kot si jo zamišlja naša družba.« Berem tudi, da je izdelava te vizija stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt OECD je izstavila račun v višini neverjetnih 297 tisoč evrov«, berem. V viziji pa ni vidim prispevka OECD. Lahko se motim. Ali bodo kar predstavniki ljudstva, a ne vlada in ne znanost, kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Ali bo kar ljudstvo vodilo državo? Vizija naših politikov?! Jože P. Damijan, ekonomist je l. 2015 zapisal: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Dr. Jože Mencinger, prvi slovenski minister za gospodarstvo v samostojni Sloveniji, bivši rektor UL, se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti, v članku Neuporabnost kisika za gospodarstvo, celo sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kako so vse vlade do sedaj lahko vodile in vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potenciale in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku? Ljudstvo ima takšno oblast in perspektivo, kot si jo zasluži. A brez spremembe volilnega sistema, ne bo reform in ne bo konec ne odgovornosti, ne v DZ RS, ne pri vladi in ne v pravosodju, ki je cokla razvoja pravne države in demokracije. Vsaj preferenčni glas bi nam politiki, poslanci lahko dali, saj smo jim dali oblast, moč in plače, a ne za to, da sedaj lahko šikanirajo in ignorirajo navadne državljane! Kaj je torej naša vizija?
Franc Mihič

https://www.dnevnik.si/1042766959

  • Share/Bookmark