Arhiv za ‘ miks’ Kategorija

Visoko šolstvo je v močvirju!

Ponedeljek, Julij 31st, 2017

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark

Znamo gospodariti z lesom?

Torek, Julij 11th, 2017

To so prava vprašanja, ki si ju pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Dejstvo pa je, da jo »izročamo« jo zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«. Nekateri se zgražajo: »Razkriva se beda naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« To je grob napad na avstrijske kupce, ki ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre dohodke lastnikom gozda. Berem celo: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu. Pred letoma berem v avstrijskem tisku »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas? V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študijo »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft«, ki obsega 339 strani, sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepov: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa. Sledila je realizacija. Bogate države po potrebi uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva. Letos berem tudi: »Nemčija žaga les za svet. Les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.« Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo, ki ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Zahteva, da se poveča letni posek , saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.
Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov. Dve leti zatem berem: « Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem je 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica, tedaj pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«
Dejstvo pa je, da je bil Inles d.d. v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.
»Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«
Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil? Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira. Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kaj naj bi bil glavni strateški cilji države oz. vsake ekonomije. V čem smo dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. To je gotovo tudi »gozd in les«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo in bi lahko menda zagotovil 30.000 novih delovnih mest, kot je pred leti dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada je tista, ki opredeli in poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, podjetij, kar je velika zmota in udobno neodgovorno stališče. Podobno stališče zagovarja tudi znani ribniški podjetnik Janez Škrabec, katerega podjetje »RIKO Hiše« les uvaža. Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, za raziskavo in opredelitev gospodarskega potenciala in tržnih ciljev, kot to počno vse napredne in bogate države, da bomo bolje gospodarili z lesom, našim največjim naravnim bogastvom.

Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Visoko šolstvo je v močvirju!

Sreda, Julij 5th, 2017

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Zato čestitam novinarki Tini Kristan za pogum in vztrajnost javne obravnave zelo aktualne javne obravnave teme, ki v temeljih pretresa kulturo države. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Vedno velja:«Prosveta bo naša osveta!« Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark

Znamo biti gospodarji na svojem?

Nedelja, Junij 25th, 2017

Znamo biti gospodarji na svojem?

To je pravo vprašanje, ki si ga pogosto nočemo zastaviti. Srečko Knafelc iz Velikih Lašč je nedavno v tisku izpostavil pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?«

Problem je aktualiziral na gospodarjenju z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš.

Knafelc opozarja, da naj bi Slovenci spet naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. Preseneča ga, da ima namera podjetja BSW podporo »slovenske vladajoče garniture.« Ni res, da bi kar Slovenci naredili neumnost. Državo vendar vodi vlada, ki pa ne ovira podjetju BSW postavitve dveh žag, saj naj bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Vsak investitor, ki bo postavil tovarno skladno z našimi zakoni in cilji naše države, menda ima lahko »podporo vladajoče garniture«.

Dalje Knafelc opozarja: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Vendar, »izročamo« jo zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«.

G. Knafelc dalje pravi: » To razkriva vso bedo naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« Zakaj tako grob napad na avstrijske kupce, saj ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre rezultate lastnikom gozda.

Dalje Knafelc pravi: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.«

Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.

Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže.

To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu.

Pred letoma berem v avstrijskem tisku: »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas?

V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študija »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft« obsega 339 strani. Študijo sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepanja: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa.

Bogate države uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva.

Letos berem tudi; »Nemčija žaga les za svet. Njihov domači les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.«

Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo. Ta ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Žagarska industrija zahteva, da se poveča letni posek, saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.

Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov.

Dve leti zatem berem: «Za lesno industrijo veliko lesa. Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Tedaj predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. »V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«

Inles d.d. pa je bil v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.

» Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«

Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil?

Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira.

Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kjer naj bi bil na glavnem cilju vsake ekonomije, v čem smo lahko dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. Na primer na »gozdu in lesu«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo, bi lahko zagotovil 30.000 novih delovnih mest, je pred let dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada torej poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta.

Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, tako je učil, a je to bila velika zmota in udobno neodgovorno stališče.

Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, kot to počno vse napredne in bogate države.

Obče je jasno, da brez rabe znanja, ne moremo na trgu dobiti več denarja.

Prof. dr. Jože Vižintin zaslužni profesor UL je letos javno zapisal svoje trdno prepričanje:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.«
Na to se nista odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik znanja« minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo!

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, Sodelovala sta tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Razpravo je prenašala nacionalna RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot deželo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Rezultati pa so nepoznani in to je stalo 100 milijonov evrov?

Predstavnica Bavarske je tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga, z razvitim gospodarstvom ter svetovnimi nosilci razvoja. To so trije temelji, ki jih je vredno ponoviti.

Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.

Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.

Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

Kaj če v deželi le ni pravega znanja, da se opredelijo bolj realni cilji in strategija pametne specializacije države, da ne bomo les, naš edini obilni naravni potencial, poceni prodajali tujcem in izvažali delovna mesta.

Pogubna je praksa naroda oz. politike: »Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?«

Slovenci oz. naša politika, vlada si mora odgovoriti: »Zakaj ne znamo biti gospodarji na svojem?«

Franc Mihič, univ.dipl.inž., Ribnica

  • Share/Bookmark

Kdo zatira naš razvoj?

Nedelja, Junij 25th, 2017

Slovenci smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.
Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja? Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.
Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da državljani ne zaupajo svoj kapital ne levi , ne desni politiki, ne podjetjem oz. menedžerjem!
Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. V bankah je več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital, vzajemni in pokojninski skladi i.d., v višini okrog 10 milijard evrov, je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP kapitala, Nemci 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Državljani v ZDA očitno zaupajo svoje kapital oblasti in podjetjem oz. menedžerjem, ki potem lažje ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta. Naši menedžerji pa tarnajo, da jih banke nočejo kreditirati, a ne pridobivajo finančna sredstva na kapitalskem trgu. Vlada nas se je tudi zato letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta.
Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Ali jo politika sploh zadostno pozna? EU jo zahteva, saj je pogoj za sredstva za razvoj države?
V knjigi »Zakaj narodi propadajo« piše: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«
Kdo zatira naš razvoj? Voditelji političnih strank, ki niso osebno odgovorni volivcem. Imajo ekonomske svetovalce, ki ne dajo rezultatov z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Znanje z rezultati nima še veljave.
Prednost ima oblast, ne pa rast ekonomije. Partijski proporcionalni volilni sistem jim je odlično kritje!

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!

Nedelja, Julij 31st, 2016

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!
DEMOKRACIJA, št. 19, 12. maj 2016
ONA, 21. junij 2016

Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS predsednik DZ RS dr. Milan Brglez zamolčal zgodovinska dejstva. V govoru ni niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji piše, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

Sreda, December 30th, 2015

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo, akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Za napredek vodikova bomba!?

Petek, December 11th, 2015

Oče naroda komunistične Severne Koreje, Kim Džong Un, je te dni narodu in svetu sporočil velik dosežek in napredek Severne Koreje, to je, da ima tudi ta država najbolj uničevalno jedrsko orožje, vodikovo bombo.
Te dni berem tudi, da se Severna Koreja pripravlja na hudo zimo, ki bo del njenega prebivalstva znova pahnila na rob lakote. Za velik del prebivalcev bo v prihodnjih mesecih glavna hrana kimči (kislo zelje z mleto papriko in česnom).
V Delu, 10. maja 1975 pa berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«.
Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«
»Veliki državniki« vedo, kaj vse je za napredek ljudstva?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Slovenija potrebuje moralno prenovo.

Ponedeljek, Oktober 19th, 2015

Kdo lahko koga toži?
Nedavno berem o izgubljenem desetletju zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. vprašanje, kako skupno bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel. Dr. Andrej Umek, bivši minister, pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Ekonomist dr. Jože P. Damjan v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme« iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«Morala je bila pri lastninjenju torej odveč?! Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih podjetij je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.« Kdo je torej manipuliral z državljani in dopuščal izčrpavanje in oškodovanje gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal? Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se kdo še čudi stanju družbe in države? Bo kdo tožil mogoče kar Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval »fevdalni« podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje, kar je izčrpavanje gospodarske družbe. Ostali državljani, razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? A res? Od kod bodo dodatne pokojnine? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapitala, ki je na razpolago na trgu. Tovrstni kapital pa zahteva seveda odgovornost uprav za dosego postavljenih ciljev. Pri nas pa slabe kredite poplačajo kar davkoplačevalci. Nihče od »radodarnih« še ne odgovarja. Mnogi le svarijo:»Svet bo propadel, kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo »pravih« nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Leva in desna politika pa je 13 let dopuščala še kratenje ustavnih lastninskih pravic delojemalcev, to je prikrito neplačevanje že zasluženih socialnih prispevkov, kar je na pobudo sindikatov odpravilo šele ustavno sodišče. Ob lastninjenju skupnega družbenega premoženja torej nismo bili enakopravni. Kršena je bila torej ustava. Nihče ni podal predloga za to popravo. Ekonomska svoboda in enakopravnost državljanov je še vedno iluzija! Kdo bo koga tožil?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pomladi, ki to niso?

Sobota, September 26th, 2015

Tako potoži g. Josip Meden, Dnevnik; 26. septembra 2015, a ni edini in pravi: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«
Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?
Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi. Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.
Evropa pa je kar tiho, ZDA pa niso!
G. Meden v pričakovanju »Pomladi« pismo zaključi in navede:«Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«
Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.
Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

Franc Mihič

https://sl.wikipedia.org/wiki/Demonstracije_na_Trgu_nebe%C5%A1kega_miru_1989

  • Share/Bookmark