Arhiv za ‘ miks’ Kategorija

»Nihče ni za nič odgovoren«

Petek, Maj 25th, 2018

To so besede pravosodnega ministra, mag. Gorana Klemenčiča, ko je v Odmevih, 6. decembra 2016, dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni »nihče za nič odgovoren«, tedaj bo on prvi kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo.«

Ali se je kaj spremenilo? Ne veliko, ne v pravosodju, ne tožilstvu in policiji, saj je v »Tarči« nacionalne TV, ko se je obravnavala bančna luknja, predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik javno pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita.

Pomembno pa je sporočilo vseh prisotnih v oddaji, sodnika, tožilca in policije, na čelu s pravosodnim ministrom, to je:« »Bančna luknja je najprej politični problem, šele za tem pravni«

Ali bo četrti veji oblasti, medijem oz. novinarjem, uspelo s tem soočiti politike in jih pozvati, da sprejmejo odgovornost?

To pričakujemo volivci od medijev in politikov, da bomo na volitvah glasovali za pravno državo.

Ali bo ostalo: »Nihče ni odgovoren.«

»Vse nas skupaj mora biti strah!«, so besede pravosodnega ministra.

Mnoge državljane je strah.

Kdo je za to odgovoren?

  • Share/Bookmark

Božično drevesce za državljane Kaj naj Slovenija z viški denarja?

Četrtek, December 21st, 2017

»Z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«, je zapisal prof. dr. Igor Emri ,predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Strinjam se in gotovo še marsikdo. Tudi s tem, da bo kakovost življenja državljanov Slovenije odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša, zakaj se to ne dogaja? Pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo.
Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija, ker teh rezultatov (praviloma) ni mogoče objavljati v vrhunskih revijah in jih zato ARRS in EU ne financirata. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Torej, vrtimo se na začaranem vrtiljaku. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij in/ali v nove inventivne storitve, ki pomenijo tehnološki preskok in omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev. Dvig dohodkov je to, kar potrebuje in razume vsak državljan.« Profesor postavi odlična vprašanja: »In predvsem, kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi, da potrebujemo nova visokotehnološka podjetja z dodano vrednostjo več kot 100.000 evrov na zaposlenega. Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu potrebujemo torej tehnološke preboje, ki bodo omogočili vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo. Preprosto prodajati moramo »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih pa je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno stanje:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi, ki raziskovalce tretira kot javne uslužbence (uradnike) in ki praktično prepoveduje kakršnokoli komercializacijo inovacij in patentov na univerzi prek spin-off podjetij. To je fundamentalni problem in nov zakon o raziskovalni dejavnosti ta “uradniški princip” raziskovalnega delovanja univerze še dodatno cementira. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. Decembra, dr. Emri aktualizira tudi še stanje oz. problem, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu, kar med drugim potrjuje podatek, da je bilo razmerje povprečne plače glede na EU28 leta 2007 0,48, leta 2015 pa 0,49. Skoraj nobenega napredka, »stojimo na mestu«. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Potrebujemo inventivno implementacijo naših najnovejših vrhunskih raziskovalnih rezultatov, ki bodo zanimivi za domače in tuje investitorje. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V skladu s tem, pravi, da želi Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), v sodelovanju z Inženirsko akademijo Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS), s slovenskimi izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter pristojnimi političnimi strukturami, vzpostaviti odprto Inovacijsko platformo Slovenije – IPS za oblikovanje javnega strokovnega mnenja o pomembnih aktualnih strokovnih vprašanjih, s katerimi se Slovenija srečuje in se bo srečevala pri uresničevanju Vizije Slovenije 2050, to je v naslednjih 32 letih. V prvih dneh decembra pa je vlada Republike Slovenije sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila osrednji razvojni dokument, pomemben skoraj kot ustava, ker nam kaže smer, kamor gremo. Ko pa preberem članek Božično drevesce za državljane, (Delo 14. decembra), o tem dokumentu, ki ga je napisal prof . dr. Mojmir Mrak, sem zaskrbljen. On pravi, da strategija razvoja 2030 napoveduje preveč všečnih ciljev, a brez instrumentov za njihovo uresničevanje. Čeprav tovrstno krovno strategijo vlada nedvomno potrebuje, pa to nikakor ni dokument, ki ga je vlada pod tem naslovom sprejela. Problem on vidi, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično nič pa ne pove o tem, kako te cilje doseči. On ne bi imel nič proti, če bi se dokument imenoval Strateški cilji Slovenije do leta 2030. Ugotovil je, da gre za konceptualno nadaljevanje tistega, kar je bilo začeto s tekstom o Viziji 2050. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Tudi sam se sprašujem, zakaj je vlada potrebovala več kot tri leta oziroma skoraj celotni mandat samo za to, da definira takšne strateške cilje države? Kljub temu menim, da je delo vlade le napredek, saj se je dr. Jože Mencinger v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo, (Delo – SP 14. septembra 2013), še spraševal: » Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Mar še vedno res? Menim tudi, da pri vsem navedenem še vedno velja komentar Simone Toplak (Finance št. 20; 15.10.2014): » V strategiji pametne specializacije Slovenije manjka prav pametna specializacija sama. Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Iz strategije je razvidno, da Slovenija ni osvojila prve lekcije: da se denarja ne sme metati skozi okno. Da moraš iz enega evra narediti dva. Da je evropski denar tudi denar davkoplačevalcev. Povsem je spregledano, da nam vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Kaj nam pomaga veliko denarja za raziskave, če pa je učinkovitost tega denarja slaba. Takoj, ko želiš komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ob komercializaciji potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, iz Slovenije odideš. Pozor, čeprav je japonska strategija veliko bolj konkretna kot katerakoli slovenska, je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni dovolj natančna ne merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti v dva stavka: delali bodo izdelke in delali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Domač in globalen. Ena panoga spodbuja drugo, en trg drugega, ena potreba tisoč zaposlitev. Za to so predvidena enormna državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec.» Kako in kam pa je vlagala, vlaga in bo vlagala slovenska država? Ob tem ne morem pozabiti primera iz svoje delovne izkušnje v podjetju z nekdaj 1000 zaposlenimi. Kaj so tedaj ugotovili mednarodni svetovalci, trije, od tega en Anglež in dva Danca, vsi trije sicer člani nadzornih svetov v svojih deželah, ki jih je EBRD dala brezplačno preko vlade izbranim podjetjem, v pomoč in svetovanje. Po treh mesecih so razočarani odšli. V vsem tem času niso dobili kontakta s člani NS podjetja, kontakt je bil le z upravo. Iz razgovorov in dokumentov so zaključili, da v podjetju NS svet ne igra prave vloge. NS ne dela tako, da vodi podjetje, da bi uprava imela in dosegala realne in ambiciozne cilje pozicioniranja podjetja na trgu. Cilji niso plod dovolj profesionalnih tržnih analiz potencialov v dejavnosti podjetja. Ob vsem navedenem, se potem marsikdo sprašuje, zakaj si večina slovenskih podjetij ne postavijo višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Ali lastniki podjetij, delničarji oz. njihovi nadzorni sveti mogoče le ne znajo postaviti vodstvom podjetij višje, a realne cilje? Ali lastniki nimajo zato pravega znanja in mogoče tudi ne interesa? Zakaj lastniki ne postavijo strokovnjake v nadzorne svete, ki poznajo branžo, trg in trende dejavnosti podjetja in ne »prijateljev in znancev? Mnogi direktorji so postali menedžerji in še lastniki podjetij po zaslugi »Mencingerjevega« modela privatizacije z notranjim odkupom. Mnogi so enostavno »prevzeli« gospodarske družbe brez vložka svojih sredstev, temveč so ga kot češ kupili z bančnim kreditom, ki pa ga je plačevalo kar prevzeto podjetje, če je to takšno izčrpavanje preživelo. Takšni nakupi pa so v EU strogo prepovedani, saj izčrpavajo in oškodujejo gospodarsko družbo,to je druge deležnike družbe. Model, da podjetja potreben kapital pridobivajo samo s krediti in ne na trgu kapitala, je za menedžerje udoben, a zgrešen za ekonomijo in davkoplačevalce, ki praviloma plačujejo pokrivanje nastale bančne luknje, zaradi nevračljivih kreditov podjetij, ki jih povzročijo menedžerji, uprave in njihovi NS. Praviloma se jim nič ne dogodi, saj to plačujejo zaposleni z nizkimi plačami in na koncu še davkoplačevalci za nastalo bančno luknjo. Tudi zato venomer manjka denarja za socialno državo, za višje pokojnine in javno sfero. Pri nas praviloma ne lastniki in ne menedžerji ne želijo pridobivati kapital na trgu kapitala, ne iščejo vlagateljev, ne razpisujejo in prodajajo delnice, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Hitreje bi bili zamenjani, če ni rezultatov in pada vrednost delnice. Precej bi morali spremeniti upravljanje podjetij; dobili bi nove nadzornike, ki bi jim postavili lahko višje cilje za višjo dodano vrednost in konkurenčnost na trgu. Javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte itd. Če pa podjetje ne dosega postavljenih ciljev in ni donosov, sledi zamenjava uprave, kot pri športu zamenjava trenerja. Če pa politika in njena javna stroka zagovarja, da se podjetja razvijajo samo s sredstvi kreditov, a je rezultat podjetja neuspeh, ki se ga pa socializira v slabi banki in nihče za neuspeh ne odgovarja, se zgodba zagotovo ponavlja. S certifikati v vzajemne sklade smo se državljani zelo opekli in bili opeharjeni pri privatizaciji. To je minulo delo politike in javne stroke. Pričakujemo razvoj in nova kvalitetna delovna mesta, z visoko dodano vrednostjo, da bo denar za razvoj, višje plače in pokojnine. Po podatkih naj bi Slovenci imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer financira nova delovna mesta. Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor MU že dolgo opozarja: «V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Pri nas pa je prevladal »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Zakaj se ne vprašamo, kot berem v knjigi Zakaj narodi propadajo:« Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Kdaj bomo Slovenci investirali in zaupali svoj kapital slovenskim podjetjem oz. gospodarskim družbam, da bodo inovirale in plemenitile vložena privarčevana sredstva? »Samo »kreditizem« zagotovo ne daje obetov za boljše blagostanje in našo suverenost. Čas je za vprašanje, kdaj bodo slovenska podjetja, ki nastopajo v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, lahko svojim zaposlenim zagotovila »primerljive evropske plače«? Naj gospodarstvo še naprej rešujejo samo nizke plače zaposlenih in potem mizerne pokojnine? Prodajati moramo znanje, in ne zgolj delovne sile. Ironično in boleče je potem vprašanje, kaj naj Slovenija z viški denarja, kar je sedaj stanje?
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Boga zamenjal drug Bog – denar

Četrtek, November 30th, 2017

Lokalni spodrsljaj slovenske RKC?
Dejstvo je, da je cerkvena T-2 z vednostjo škofov več let(!) razpečavala pornografijo, kar je veliki greh in pohlep ter škodovanje družini. Eno je slovenska Cerkev učila, drugo pa storila. Dvojna morala.
Cerkev je največ vlagala v T 2, a gledala vstran, ko je ta razpečavala pornografijo, samo da bi medijska naložba T2 imela dobiček. Tudi to ni pomagalo, da bi se poslovanje cerkvene T2 pozitivno končalo. Pustilo je le sled v Bančni luknji.
Katoliško občestvo, društvo katoliških pedagogov, kleriki in teološka fakulteta so bili in so še tiho. Kdo je za to sploh resno odgovarjal in dobil pokoro? Nihče, vsi vpleteni odgovorni, duhovniki škofje naj bi bili zopet moralni razsodniki, vzgled vsej družbi? Kakšen vzor in sporočilo je to za slovensko družbo?
Berem. Stečaja cerkvenih finančnih holdingov Zvon Ena in Zvon Dva sta bila po obsegu dolgov z naskokom največja v zgodovini samostojne Slovenije. Do zdaj nihče ni odgovarjal.
Kardinal Franc Rode je propad podjetij iz kroga Nadškofije Maribor poimenoval “lokalni spodrsljaj”.
Tudi drugi cerkveni veljaki so se otepali odgovornosti za spodletel skok v podjetništvo in krivdo pripisovali krizi. Čeprav so tudi sami sprejemali odločitve, ki so pripeljale do stečaja, je bil do zdaj obsojen zgolj dolgoletni ekonom nadškofije Mirko Krašovec, a še ta v drugi zadevi. O razsežnostih propada cerkvenih finančnih holdingov pričajo naslednji podatki:
• Deset domačih bank (NLB, NKBM, Abanka Vipa …) je samo holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva posodilo okoli 376 milijonov evrov. Vseh dolgov je bilo medtem za več kot pol milijarde evrov. Tudi zato je bila potrebna dokapitalizacija bank z davkoplačevalskimi milijardami.
• Premoženja v stečajnih masah je bilo za manj kot polovico tega. Po prvih podatkih je bilo ocenjeno na skupno okoli 210 milijonov evrov. V kolikšni meri bodo poplačani upniki, bo dokončno znano po koncu stečajev. Banke so verjetno edine, ki bodo deležne večjega poplačila, saj so si pravočasno izborile hipoteke na finančnih naložbah.
• Za službe je trepetalo na tisoče zaposlenih v Heliosu, Steklarni Rogaška, Cetisu, Tovarni olja Gea, Letriki, Mladinski knjigi Založbi. Ker so se pomembni lastniški deleži teh družb znašli v stečajnih masah, so bili drugi lastniki prisiljeni začeti prodajne postopke.
• Holdinga Zvon Ena in Zvon Dva sta imela več deset tisoč malih delničarjev, večino še iz časov certifikatske privatizacije, ki so zaradi stečaja ostali brez vsega.
• http://siol.net/novice/gospodarstvo/pokop-financnega-skandala-desetletja-se-podaljsuje-se-za-leto-dni-432633
Davkoplačevalci pa plačujemo za nastalo bančno luknjo, saniramo banke največjih dolžnikov v RS, Zvonov 1 in 2, kjer sta bila v Nadzornih svetih tudi duhovnika, kanonik Mirko Kraševec in prelat dr. Janez Grilj. Nobeden od njiju za to nič ne odgovarja, prelat dr. Janez Grilj v Družini veselo “vice” piše in ovčice na izlete vodi.
Ali je kakšen drug organ RKC sprožil po cerkvenem kanonskem pravu sprožil postopke za ugotovitev odgovornosti za nastalo škodo in suma kršitve nauka RKC zoper osebe, ki so odgovorne, da je bil cerkveni denar, denar vernikov, cerkvenih inštitucij, i.d. nevestno naložen v podjetja, celo v podjetje, ki je prodajalo in razpečavalo pornografijo?

http://siol.net/novice/gospodarstvo/pokop-financnega-skandala-desetletja-se-podaljsuje-se-za-leto-dni-432633

Desnica in slovenska RKC sta tudi popolnoma zatajili pri oblikovanju zakonov za zaščito mladoletnih pred škodljivo pornografijo. To je zakona za omejitev dostopa mladoletnim do pornografskih programov na domačem TV ekranu. Ti programi so sedaj kodirani in plačljivi, dostopni praviloma le odraslim.

P. Branko Cestnik je prvi opozoril, da je Cerkev postala največja distributerka pornografije.
»Prvi sem javno napisal, da je postala Cerkev največji distributer pornografije v Sloveniji. V Družini, mislim, da leta 2007. Podjetje T2 je takrat ponujalo največ pornografskih kanalov.
Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar.
Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori! Cerkev v čem takem, kot je pornografija, pač ne sme sodelovati.
Tako p. Branko Cestnik, klarentinski pater, župnik na Frankolovem, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi. Vir: Dnevnik, 4. marca 2017

https://www.dnevnik.si/1042764534/slovenija/branko-cestnik-ce-opustimo-gostoljubje-opustimo-temelje-svetega-pisma-

Po polomu v ekonomiji napadli družino Cerkev in družina ter pohlep in pornografija
Veliko o tem pove že citat in zaključek iz članka »Ali kristjan lahko voli levico«, avtorja p. Branka Cestnika, ki je bil odobren in objavljen od urednika msgr. Francija Petriča v DRUŽNINI 8. julija 2007:«Slovenski kristjani smo po tradiciji antikomunisti. Imamo razloge za to. Upravičene. Prvi je Kočevski rog. Toda medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo onkraj barikad, mojster pretvarjanja neopazno, čisto nedolžno za našimi hrbti opravi najbolj škodljive manevre. Tako se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!«
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/E194A53A0BBEB9A7C125730F002D1C69?OpenDocument Od tedaj o tem vse tiho je!?
Pornografija je dekadenca za družino in družbo! Gledal sem ameriški dokumentarec »Dekadenca«, ki govori o moralnem propadanju razvitega sveta. Govori nam o pretiranem potrošništvu, predvsem o problemu osredotočanja ljudi brezmejnemu ugodju, ko človek, družina, družba, zanamci in narava izgubljajo pomen, važen naj bi bil samo moj »užitek«. Jasno je bil prikazan problem pornografije, kot enem vzroku za propadanje družbe, predvsem družine. Izpostavljeno je bilo vprašanje, kako naj dečki, ki jim je pornografija dostopna in jo gledajo, lahko potem razvijejo ljubezen, spoštljiv odnos do partnerke žene, celo matere. Kako naj se potem ohrani družina?
Nadškof dr. Anton Stres je pred leti celo dejal: »Če ne bi (vlagali) bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je razpečavala pornografijo, a kljub temu pa lahko zopet opravlja pastoralno delo. Škof dr. Peter Štumpf pa je bil pred leti zaskrbljen, da je na slovenskem 150.000 zasvojencev s pornografijo?! Koga v RKC je torej res skrbelo za družino ali vloženi kapital in dobiček? Ali morale in odgovornosti v katoliškem cerkvenem občestvu več ni?
Kako je mogoče, da je slovenska RKC zaradi pohlepa leta dolgo prodajala celo greh, a odgovornosti za to pa ni nobene? Zopet berem prispevek »Pohlep- drugi smrtni greh je pokopal cerkvene holdinge« na http://www.seniorji.info/POKOJNINE_IN_FINANCE_Pohlep_-_drugi_smrtni_greh,_je_pokopal_cerkvene_holdinge
Ko preberem članek Po polomu v ekonomiji napadli družino, se sprašujem, kdo je v Sloveniji pravzaprav doživel enormni polom v ekonomiji in tudi napadel družino? Kakšna je Etičnost in odgovornost gospodarjenja slovenske RKC? https://www.dnevnik.si/1042709551
»Pohlep- drugi smrtni greh je pokopal cerkvene holdinge«
Moralni teolog dr. Ivan Štuhec pa pravi: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!«
In verniki so to požrli. To je »požrl« tudi moralni teolog dr. Ivan Štuhec, ki sicer javno navija, zmagati mora (katoliška) desnica. Zakaj ji slovensko volilno telo ne zaupa voditi državo in ekonomijo? Bo kdaj le kdo zares odgovarjal tudi v slovenski RKC? Ali bodo »levičarji poleg zgrešene revolucije odgovorni še za pohlep v Cerkvi? Se slovensko katoliško občestvo in desna politika o tem kdaj vpraša?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Visoko šolstvo je v močvirju!

Ponedeljek, Julij 31st, 2017

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark

Znamo gospodariti z lesom?

Torek, Julij 11th, 2017

To so prava vprašanja, ki si ju pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Dejstvo pa je, da jo »izročamo« jo zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«. Nekateri se zgražajo: »Razkriva se beda naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« To je grob napad na avstrijske kupce, ki ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre dohodke lastnikom gozda. Berem celo: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu. Pred letoma berem v avstrijskem tisku »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas? V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študijo »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft«, ki obsega 339 strani, sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepov: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa. Sledila je realizacija. Bogate države po potrebi uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva. Letos berem tudi: »Nemčija žaga les za svet. Les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.« Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo, ki ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Zahteva, da se poveča letni posek , saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.
Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov. Dve leti zatem berem: « Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem je 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica, tedaj pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«
Dejstvo pa je, da je bil Inles d.d. v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.
»Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«
Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil? Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira. Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kaj naj bi bil glavni strateški cilji države oz. vsake ekonomije. V čem smo dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. To je gotovo tudi »gozd in les«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo in bi lahko menda zagotovil 30.000 novih delovnih mest, kot je pred leti dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada je tista, ki opredeli in poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, podjetij, kar je velika zmota in udobno neodgovorno stališče. Podobno stališče zagovarja tudi znani ribniški podjetnik Janez Škrabec, katerega podjetje »RIKO Hiše« les uvaža. Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, za raziskavo in opredelitev gospodarskega potenciala in tržnih ciljev, kot to počno vse napredne in bogate države, da bomo bolje gospodarili z lesom, našim največjim naravnim bogastvom.

Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Visoko šolstvo je v močvirju!

Sreda, Julij 5th, 2017

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Zato čestitam novinarki Tini Kristan za pogum in vztrajnost javne obravnave zelo aktualne javne obravnave teme, ki v temeljih pretresa kulturo države. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Vedno velja:«Prosveta bo naša osveta!« Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark

Znamo biti gospodarji na svojem?

Nedelja, Junij 25th, 2017

Znamo biti gospodarji na svojem?

To je pravo vprašanje, ki si ga pogosto nočemo zastaviti. Srečko Knafelc iz Velikih Lašč je nedavno v tisku izpostavil pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?«

Problem je aktualiziral na gospodarjenju z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš.

Knafelc opozarja, da naj bi Slovenci spet naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. Preseneča ga, da ima namera podjetja BSW podporo »slovenske vladajoče garniture.« Ni res, da bi kar Slovenci naredili neumnost. Državo vendar vodi vlada, ki pa ne ovira podjetju BSW postavitve dveh žag, saj naj bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Vsak investitor, ki bo postavil tovarno skladno z našimi zakoni in cilji naše države, menda ima lahko »podporo vladajoče garniture«.

Dalje Knafelc opozarja: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Vendar, »izročamo« jo zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«.

G. Knafelc dalje pravi: » To razkriva vso bedo naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« Zakaj tako grob napad na avstrijske kupce, saj ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre rezultate lastnikom gozda.

Dalje Knafelc pravi: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.«

Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.

Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže.

To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu.

Pred letoma berem v avstrijskem tisku: »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas?

V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študija »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft« obsega 339 strani. Študijo sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepanja: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa.

Bogate države uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva.

Letos berem tudi; »Nemčija žaga les za svet. Njihov domači les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.«

Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo. Ta ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Žagarska industrija zahteva, da se poveča letni posek, saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.

Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov.

Dve leti zatem berem: «Za lesno industrijo veliko lesa. Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Tedaj predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. »V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«

Inles d.d. pa je bil v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.

» Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«

Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil?

Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira.

Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kjer naj bi bil na glavnem cilju vsake ekonomije, v čem smo lahko dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. Na primer na »gozdu in lesu«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo, bi lahko zagotovil 30.000 novih delovnih mest, je pred let dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada torej poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta.

Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, tako je učil, a je to bila velika zmota in udobno neodgovorno stališče.

Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, kot to počno vse napredne in bogate države.

Obče je jasno, da brez rabe znanja, ne moremo na trgu dobiti več denarja.

Prof. dr. Jože Vižintin zaslužni profesor UL je letos javno zapisal svoje trdno prepričanje:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.«
Na to se nista odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik znanja« minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo!

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, Sodelovala sta tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Razpravo je prenašala nacionalna RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot deželo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Rezultati pa so nepoznani in to je stalo 100 milijonov evrov?

Predstavnica Bavarske je tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga, z razvitim gospodarstvom ter svetovnimi nosilci razvoja. To so trije temelji, ki jih je vredno ponoviti.

Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.

Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.

Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

Kaj če v deželi le ni pravega znanja, da se opredelijo bolj realni cilji in strategija pametne specializacije države, da ne bomo les, naš edini obilni naravni potencial, poceni prodajali tujcem in izvažali delovna mesta.

Pogubna je praksa naroda oz. politike: »Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?«

Slovenci oz. naša politika, vlada si mora odgovoriti: »Zakaj ne znamo biti gospodarji na svojem?«

Franc Mihič, univ.dipl.inž., Ribnica

  • Share/Bookmark

Kdo zatira naš razvoj?

Nedelja, Junij 25th, 2017

Slovenci smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.
Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja? Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.
Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da državljani ne zaupajo svoj kapital ne levi , ne desni politiki, ne podjetjem oz. menedžerjem!
Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. V bankah je več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital, vzajemni in pokojninski skladi i.d., v višini okrog 10 milijard evrov, je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP kapitala, Nemci 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Državljani v ZDA očitno zaupajo svoje kapital oblasti in podjetjem oz. menedžerjem, ki potem lažje ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta. Naši menedžerji pa tarnajo, da jih banke nočejo kreditirati, a ne pridobivajo finančna sredstva na kapitalskem trgu. Vlada nas se je tudi zato letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta.
Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Ali jo politika sploh zadostno pozna? EU jo zahteva, saj je pogoj za sredstva za razvoj države?
V knjigi »Zakaj narodi propadajo« piše: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«
Kdo zatira naš razvoj? Voditelji političnih strank, ki niso osebno odgovorni volivcem. Imajo ekonomske svetovalce, ki ne dajo rezultatov z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Znanje z rezultati nima še veljave.
Prednost ima oblast, ne pa rast ekonomije. Partijski proporcionalni volilni sistem jim je odlično kritje!

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!

Nedelja, Julij 31st, 2016

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!
DEMOKRACIJA, št. 19, 12. maj 2016
ONA, 21. junij 2016

Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS predsednik DZ RS dr. Milan Brglez zamolčal zgodovinska dejstva. V govoru ni niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji piše, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

Sreda, December 30th, 2015

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo, akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark