Arhiv za ‘ miks’ Kategorija

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!

Nedelja, Julij 31st, 2016

Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!
DEMOKRACIJA, št. 19, 12. maj 2016
ONA, 21. junij 2016

Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS predsednik DZ RS dr. Milan Brglez zamolčal zgodovinska dejstva. V govoru ni niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji piše, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava!

Sreda, December 30th, 2015

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo, akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Za napredek vodikova bomba!?

Petek, December 11th, 2015

Oče naroda komunistične Severne Koreje, Kim Džong Un, je te dni narodu in svetu sporočil velik dosežek in napredek Severne Koreje, to je, da ima tudi ta država najbolj uničevalno jedrsko orožje, vodikovo bombo.
Te dni berem tudi, da se Severna Koreja pripravlja na hudo zimo, ki bo del njenega prebivalstva znova pahnila na rob lakote. Za velik del prebivalcev bo v prihodnjih mesecih glavna hrana kimči (kislo zelje z mleto papriko in česnom).
V Delu, 10. maja 1975 pa berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«.
Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«
»Veliki državniki« vedo, kaj vse je za napredek ljudstva?

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Slovenija potrebuje moralno prenovo.

Ponedeljek, Oktober 19th, 2015

Kdo lahko koga toži?
Nedavno berem o izgubljenem desetletju zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. vprašanje, kako skupno bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel. Dr. Andrej Umek, bivši minister, pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Ekonomist dr. Jože P. Damjan v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme« iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«Morala je bila pri lastninjenju torej odveč?! Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih podjetij je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.« Kdo je torej manipuliral z državljani in dopuščal izčrpavanje in oškodovanje gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal? Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se kdo še čudi stanju družbe in države? Bo kdo tožil mogoče kar Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval »fevdalni« podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje, kar je izčrpavanje gospodarske družbe. Ostali državljani, razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? A res? Od kod bodo dodatne pokojnine? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapitala, ki je na razpolago na trgu. Tovrstni kapital pa zahteva seveda odgovornost uprav za dosego postavljenih ciljev. Pri nas pa slabe kredite poplačajo kar davkoplačevalci. Nihče od »radodarnih« še ne odgovarja. Mnogi le svarijo:»Svet bo propadel, kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo »pravih« nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Leva in desna politika pa je 13 let dopuščala še kratenje ustavnih lastninskih pravic delojemalcev, to je prikrito neplačevanje že zasluženih socialnih prispevkov, kar je na pobudo sindikatov odpravilo šele ustavno sodišče. Ob lastninjenju skupnega družbenega premoženja torej nismo bili enakopravni. Kršena je bila torej ustava. Nihče ni podal predloga za to popravo. Ekonomska svoboda in enakopravnost državljanov je še vedno iluzija! Kdo bo koga tožil?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pomladi, ki to niso?

Sobota, September 26th, 2015

Tako potoži g. Josip Meden, Dnevnik; 26. septembra 2015, a ni edini in pravi: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«
Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?
Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi. Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.
Evropa pa je kar tiho, ZDA pa niso!
G. Meden v pričakovanju »Pomladi« pismo zaključi in navede:«Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«
Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.
Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

Franc Mihič

https://sl.wikipedia.org/wiki/Demonstracije_na_Trgu_nebe%C5%A1kega_miru_1989

  • Share/Bookmark

Žrtve vojne vihre in revolucije »govore«!?

Sobota, September 12th, 2015

97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej, pove prvi pravi popis žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej Inštituta za novejšo zgodovino. Pove tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.
Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora in revolucije? “Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Po ocenah dr. Toneta Ferenca so izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev«, tako podatki Inštituta za novejšo zgodovino.

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev in umrlo 7.800 okupatorjev!

Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave.

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Milan Kučan je odgovoril!

Sobota, Junij 20th, 2015

Ali je Milan Kučan res za spravo?
DNEVNIK , 29. maj 2015
Govor Milana Kučana, bivšega predsednika RS in KPS, na proslavi ZBS na dan zmage 9. maja ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne, je v veliki meri še vedno sprenevedanje, ki žali demokratične Slovence. On poziva: »Zaradi mladih se je treba spraviti s preteklostjo!«
Prav, a menda ne samo zaradi mladih. Edino prav pa bi bilo, da bi Kučan pozval: »Spraviti se moramo tudi s posledicami revolucije, izvedene med NOB in po njej, jih priznati ter enopartijski enoumni diktatorski režim obžalovati!« Kdaj bo to? Večina oblasti in ZBS kar še venomer taji revolucijo med NOB in po vojni? Mar nismo tega uradno razčistili že ob osamosvojitvi in demokratizaciji.
V času SFRJ je seveda partija in oblast revolucijo neizmerno slavila!? Kučan pravi: »Nihče od zaveznikov ni razmišljal takrat, da je odpor nesmiseln, kot še vedno odmeva v delu slovenske politike.«
Le od kod dokaz za takšno nesmiselno trditev? Res pa je, da so zavezniki temeljito preudarili, kje, kdaj in kakšen odpor je smiseln, ni kar vsak. »Programska točka, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko bo vpeljana demokracija, pa ni bila uresničena. Tragične posledice je imelo tudi dejstvo, da del takratne slovenske politike ni zmogel moči za upor proti okupatorju in je sprejel njegovo oblast in orožje,« je nadaljeval Kučan.
Da je KP imela programsko točko vpeljati demokracijo? To je zavajanje! Nikjer na svetu niso komunisti vpeljali demokracije, temveč diktaturo!
Evidentirano je tudi dejstvo, da je KP med okupacijo brez demokratičnega mandata oklicala monopol nad uporom in ga radikalno izvajala skupaj z revolucionarnim nasiljem že leta 1941. Porodila se je protirevolucija, se borila za preživetje, a ni uspela.
Prav se je spominjati zmage nad nacizmom in fašizmom. Civilizirano pa se je spomniti vseh žrtev vojne vihre in revolucije. Trenutno je 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah.
Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. To so številke popisa žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Preziranje teh znanstvenih ugotovitev ni pošteno, ne državotvorno! To ni spravno, temveč razdiralno!
Franc Mihič

Dan zmage
DNEVNIK, 4. junij 2015 4. junij 2015 0:00
Glede na dejstvo, da je moj govor ob dnevu zmage na spletu in v časopisih slabo dostopen, samo kratko odgovarjam na očitke bralca Franca Mihiča (Dnevnik, 29. maja 2015, str. 13), zato da bi se čim bolj izognili nepotrebnim nesporazumom.
Dogovor, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po svetovni vojni, je bil programska točka koalicije političnih skupin Osvobodilne fronte. O njej in veličini njenega uporniškega dejanja sem govoril na proslavi, ne o KP, kot mi pripiše g. Mihič.
Spraviti se moramo s svojo preteklostjo v njeni celoti. Taka kot je, je danes del naše nacionalne identitete, zato imejmo do nje premišljen, pošten in spoštljiv odnos. To naj se odraža tudi v preudarnih in odgovornih besedah in dejanjih, je bila moja misel. Enostransko pripisovanje krivde za dogodke v preteklosti pa prepuščam znanemu avtorju pisem bralcev.
Milan Kučan

Dan zmage- Odgovor Milanu Kučanu
15. junij 2015
Spodobno in odraz demokratičnosti je, da se bivši predsednik Milan Kučan v pismu »Dan zmage« (Dnevnik, 4. junij 2015) odzove na moje pismo, to je na mnenje državljana.
G. Kučan zapiše: »Dogovor, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po svetovni vojni, je bila programska točka koalicije političnih skupin Osvobodilne fronte. O njej in veličini njenega uporniškega dejanja sem govoril na proslavi, ne o KP, kot mi pripiše g. Mihič.«
Ponovno preberem članek v Slovenskih novicah, »Video: Kučan citiral Pavčka, borci navdušeni«, objavljen 9. maja 2015, kjer piše: »Programska točka, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko bo vpeljana demokracija, pa ni bila uresničena. To je ena od usodnih napak takratne slovenske politike, ki so vodile do mnogih nesrečnih dejanj med vojno in po njej.«
Morda je bila to tudi programska točka koalicije političnih skupin Osvobodilne fronte, nikakor pa ni bila to resnično programska točka KP v OF, ki je OF dejansko vodila, saj je obče znano, da so komunistične partije tedaj povsod uvedle enopartijsko diktaturo, ne pa demokracije. Obče je vendar znano, da je takratna slovenska politika, to je politika KP, povsem uresničevala cilje »internacionale«, to je Stalina oziroma SZ.
G. Kučan dalje piše: »Spraviti se moramo s svojo preteklostjo v njeni celoti. Taka, kot je, je danes del naše nacionalne identitete, zato imejmo do nje premišljen, pošten in spoštljiv odnos. To naj se odraža tudi v preudarnih in odgovornih besedah in dejanjih, je bila moja misel. Enostransko pripisovanje krivde za dogodke v preteklosti pa prepuščam znanemu avtorju pisem bralcev.«
Res je, spraviti se moramo s svojo preteklostjo v njeni celoti. Tudi z revolucijo, začeto med okupacijo in nastalim enoumjem, vse do osamosvojitve Slovenije. Demokratično je, da imamo lahko vsak svoja mnenja, čeravno za nekatere enostranska, saj so to mnenja o zamolčani oziroma res pristranski in enostranski zgodovini enopartijskega režima.
Seveda je bil partizanski upor proti okupatorju, a ni bil le edini upor. KP pa je sprožila revolucijo in izsilila monopol in omejila upor, vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil prvemu predsedniku demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!«
Upoštevajmo le dejstva in sprava bo! V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!
Poskrbimo za skupno perspektivo in opredelimo v čem smo dobri, zaradi nas, čeravno na to, to je na našo strategijo pametne specializacije, čaka tudi EU, da jo podpre, sicer lahko zapravimo dane in prisotne potenciale in našo boljšo perspektivo.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Desnica je proti spravi?

Ponedeljek, Junij 1st, 2015

Takšna trditev se pogosto sliši in bere v medijih, čeprav nikakor ni objektivna. V Dnevniku je novinar 11. maja 2015 objavil takšen članek, s tem odmevnim naslovom in zavajajočim sporočilom, ki narod še naprej razdvaja ter žali mnoge Slovence. Za kulturo sobivanja različno mislečih v demokraciji je tragično, kako lahkotno mnogokrat mediji, ko obravnavajo veliki usodni nacionalni problem razdvojenosti in sprave, ne poznajo in ne razčlenjujejo, kar prezrejo novejše znanstvene ugotovitve zgodovinarjev, tudi Inštituta za novejšo zgodovino. To so na primer zelo aktualne ugotovitve njihovega projekta prvega pravega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju, dostopne tudi na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939
Praviloma pa so medijsko zelo podprta enostranska mnenja ZZB NOB, ki venomer razdvajajo državljane in žalijo tiste, ki smo, kot Demos ali »desnica«, glasovali tudi za demokracijo in zavrnili revolucijo! To je zelo nepoštena igra, ki državi škodi.
Novinar se moti, ko piše tako, kot da sta samo Nova slovenska zaveza in RKC slovenska »desnica, kar se tiče sprave«. To je daleč od resnice. Tudi vsa levica ni kar ZBS, čeprav pogosto tako deluje v javnosti, k čemur prispeva ravno nekritično prikazovanje medijev. Novinar v tem članku zelo enostransko in zelo izbrano citira ter razčlenjuje samo izjave predsednika Nove slovenske zaveze, g. Petra Sušnika, a ne navede mesta, kje so bile izrečene, in seveda tudi ne njihovega širšega konteksta. Ne problematizira pa nobene izjave ZZB NOB, ki je tako vedno za spravo, seveda samo pod njihovo zastavo?! Če bi novinar temeljito prebral članek, ki ga sicer na svoji spletni strani priporoča Dnevnik, to je »Predsednik Borut Pahor spravljal partizane in domobrance v škofijskem zavodu«, ter bi še raziskal in analiziral ta dogodek, ki je bil predvajan na TV in je še venomer vsakomur dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 ;
ter če bi ob tem še enakovredno obravnaval in analiziral vse izjave, tako predsednika Nove slovenske zaveze g. Petra Sušnika kot tudi podpredsednika ZBS, g. Mitje Klavore, ne bi mogel napisati tako nepravilnega in žaljivega naslova: »Desnica je proti spravi.« To je namreč žaljivo za mnoge demokratične državljane, ki obžalujemo revolucijo med NOB in po vojni, vse do osamosvojitve Slovenije, saj smo na plebiscitu glasovali za samostojno in demokratično Slovenijo! Žaljivo je tudi za predsednika države Boruta Pahorja, ki se trudi za spravo in je prvi predsednik, ki prizna revolucionarno nasilje med NOB ter po vojni. G. Mitja Klavora na tem soočenju kar prostodušno predsedniku in javnosti pove, da nikoli ni čutil in ne občuti, da smo Slovenci razdvojeni?! Kakšna je empatija, ki je glavni pogoj za spravo?! On in ZZB NOB tudi nista zaznala, da je bila med NOB državljanska vojna?! Prvi predsednik slovenskega parlamenta, dr. France Bučar, pa je letos ponovil na TV, kar je razglasil že ob osamosvojitvi: »Državljanska vojna je končana!« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pa brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Etičnost in odgovornost gospodarjenja slovenske RKC?

Torek, Marec 17th, 2015

Novi ljubljanski nadškof metropolit, frančiškan Stanislav Zore, v intervjuju pred časom suvereno pove, da je zanj povsem sprejemljivo nekoliko konservativno gospodarjenje cerkve, ki pa vendarle prinaša dobiček, ter še doda: «Zame je pomembno tudi to, da v mariborski nadškofiji niso ravnali kot novodobni kapitalisti. Nihče od ljudi, ki so prevzeli odgovornost, se ni okoristil, čeravno se včasih vse pomeša in se jih ožigosa za tajkune. Te razlike je treba izpostaviti zaradi pravičnosti. Smiselno je, da gospodarjenje s cerkvenim premoženjem prinaša določen dobiček, vendar je pri tem treba upoštevati etičnost gospodarjenja. Cerkev na primer ne bo vlagala sredstev v farmacevtsko industrijo, ker je veliko njene dejavnosti s stališča Cerkve sporne.« Novi metropolit pa ne spregovori niti besedice o že spornih poslih slovenske cerkve!? Očitno namreč je, da so v slovenski cerkvi, zlasti v mariborski nadškofiji, tedaj ravnali kot mnogi novodobni kapitalisti. Menda ne moremo še naprej govoriti o etičnosti gospodarjenja Zvonov in cerkvene ekonomije, ko se je vendar, sicer povsem legalno, prodajala nespodobna, po cerkvenem nauku pa grešna pornografija, kot vezana trgovina z odpustki, kar gotovo ne koristi družini, ne družbi. Nad tem so se zgražali vsi osrednji slovenski mediji! Kdo vse je bil in kaj je počel tedaj programski svet družbe T- 2? Ali takšno cerkveno podpiranje pornografske industrije in postavljanje kapitala in dobička pred etiko, torej res še ni (bilo) nič sporno in obžalovanja vredno za vodstvo cerkve? Tudi veliko najemanje kreditov cerkvene ekonomije oz. Zvonov, za posle, predvsem za prevzeme podjetij, za katere so bile kot garancija za vračilo kreditov zastavljeni predvsem vrednostni papirji, delnice prevzetega podjetja, je očiten znak in značilnost slovenske tajkunske privatizacije in velik prispevek k bančni luknji, ki jo sedaj plačujemo davkoplačevalci. Sedaj je končno menda že tudi v Sloveniji, tudi v cerkvi jasno, da so v večini držav EU takšni posli oz. prevzemi podjetij, kjer se izčrpava prevzeta gospodarska družba, s tem ko se zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank) sporni. V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.
Pri teh poslih, verjetno res ni šlo za poskus nedovoljenega osebnega okoriščanja tajkunov, temveč inštitucije, cerkve, ki ima tudi svoje odgovorno vodstvo, mar ne?
»Odnos med človekom in Bogom je svet«, pa nedavno v intervjuju pove dr. Anton Stres, upokojeni škof, bivši ljubljanski metropolit, bivši mariborski pomožni škof. V njem je mnogo zanimivega in aktualnega razmišljanja, ter napotkov. A vendar! Le kakšen pa je bil odnos človeka, tudi odnos vodstva slovenske cerkve do Boga, gospod škof dr. Stres, tedaj ko je cerkvena največja naložba, to je T- 2, razpečavala celo veliki greh-pornografijo? In to ves čas cerkvenega lastništva, saj se cerkev temu ravnanju in zaslužku ni odrekla vse do konca lastništva, ker bi sicer izgubila preveč kapitala, ko bi T-2 nemudoma prodala. To ste tudi vi dr. Stres oz. cerkveno vodstvo večkrat obljubili, a nikoli to storili? Pretehtal je interes za kapital, ne pa skrb za moralo in odnos do Boga. Kje je tu bilo spoštovanje do dostojanstva človeka? Gospod škof dr. Stres, jasno ste javno povedali, da če ne bi vlagali v T-2, bi cerkveni »Zvonovi« še vedno zvonili! Predsednik slovenske škofovske konference msgr. škof Andrej Glavan pa je tedaj celo dejal, da je tedaj za pregreho cerkve kriv kar samo hudič, ki je menda stopil v odnos z vodstvom slovenske cerkve? Za storjeno več letno pregreho cerkve odgovarja torej samo hudič? Zelo udobno in neodgovorno! Moralni teolog dr. Ivan Štuhec, vpliven, tudi v desni politiki, pa ni edini, je za to pregreho in nemoralo, ki ima v morali naroda in kulturi sprejemanja odgovornosti, javno dejal samo to: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!« Pomenljivo perfidno sporočilo! Jeseni je združenje krčanskih poslovnežev Slovenije v sodelovanju z mednarodnim združenjem krščanskih poslovneževe UNIAPAC, združenjem katoliških delodajalcev iz Nemčije (BKU) ter fundacijo Konrad Adenauer organiziralo simpozij Evropa prihodnosti med uspešnostjo in odgovornostjo, na katerem je sodelovala tudi družba DRUŽINA. Na tem simpoziju v Državnem svetu, je Marie-Luis Dött, poslanka v nemškem parlamentu in predsednica nemškega združenja katoliških delodajalcev, med drugim dejala, da naj katoliški podjetniki oz. podjetja ne ponujajo nekoristnih proizvodov in storitev, kot je na primer prodaja pornografije. Večini spodobnih ljudi je povsem jasno, da pornografija škoduje vrednotam družine in otrokom. Slovenska RKC jo je preko T- 2 razpečavala, dokler je mogla, a odgovarjal ni nihče. Kako bo Slovenija lahko po takšni ne obžalovani slovenski cerkveni dvojni morali lahko napredovala in ohranjevala družino in družbo?
Brez odgovornosti ni konkretne morale, se menda še ve?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdo ima oblast?

Petek, Januar 16th, 2015

Na volitvah samo izbiramo oblast, volilni sistem pa odloča, kdo ima dejansko oblast. Po nedavni javni razpravi o spremembi volilnega sistema v DZ ni več upanja za njegovo spremembo. Vzrok; stranke in njihovi kandidati bi morali garati za glasove volivcev, a jim sedaj nobeno delo z in za volivce ni potrebno. Poslanci ostajajo še naprej» udobno mirni« , neodvisni od volivcev, saj jih ne potrebujejo za svojo izvolitev. Lahko se jim celo rogajo, kar ni redkost. Poslanske pisarne so po večini v »ilegali in prazne«! Glasove volivcev potrebujejo le stranke oz. vodje strank za izvolitev njihove liste, ki jo sestavijo in tako odločijo, kdo bo izvoljen za poslanca, kdo bo » del njihove nove oblasti«. Volivec pa nima pravice izbire kandidata po njegovi meri. Oblast imajo torej vodje strank in ne ljudstvo! Bivši predsednik Milan Kučan pa pravi, spremembe niso potrebne. Ali je to res »demokracija po meri človeka«? Zabloda in/ali prevara?! Zato so res najbolj odgovorni poslanci LDS, SLS, SD in Desus, ki so l. 2000 spremenili ustavo. Ta javna razprava v DZ o spremembi volilnega sistema je bila tudi test, ali so volitve odpravile kompromis, ki ga je predsednik republike Borut Pahor pred letom dosegel, ko je želel odpraviti »ledeno dobo v slovenski politiki«. Očitno ledena doba ostaja. Ali je koga zato sploh sram?! Vodje strank ne jemljejo resno celo predsednika države, kaj šele javnost, volivce?! Žalostno! Premier Miro Cerar, predsednik SMC je sicer ocenil, da zdajšnji sistem ni optimalen in potrebuje izboljšave. Poudaril pa je, če ni realne možnosti za dosego širokega konsenza, se velja raje dejavno posvetiti reševanju drugih problematik. Razprava v DZ je nazorno pokazala, da ni nobene realne možnosti za potreben konsenz, saj so razpravo ignorirali vsi preostali vodje parlamentarnih strank, pozicije in opozicije, kakor večina poslancev .
Iz vrst SDS ni bil nikogar. Ledena doba v slovenski politiki ostaja, so odločili voditelji vseh parlamentarnih strank. Ljudstvu ostane teoretično še referendum, če in ko bo dojelo problem in če mu ga bodo voditelji strank odobrili in rezultate sprejeli? Le oni imajo žal zadnjo besedo. Dr. Ciril Ribičič je ocenil, naslednje volitve bodo še brez sprememb! Volivcem torej ostane samo to, da sedanjih političnih strank enostavno ne volimo. Jaz to že počnem, ne volim ne levih niti desnih. »Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl«.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark