Arhiv za ‘ miks’ Kategorija

Kakršno ljudstvo takšna oblast

Četrtek, Februar 11th, 2021

»Globoka« država smo ljudje, ki smo brezbrižni in vede ali nevede odobravamo in podpiramo politike in javne strokovnjake, ki so sprejeli neživljenjske, krivične in škodljive zakone, ki privilegirajo politično in ekonomsko elito, ljudstvo pa se zgraža in tudi samo goljufa državo, to je, tudi poštene sodržavljane, ki tudi v medijih nimajo zadosti podpore. Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA tudi sprememba družbeno političnega sistema. DEMOS oz. Peterletova vlada velike koalicije je zaslužna za osamosvojitev in predvsem za spremembo enoumnega režima, velika koalicija je izpeljala plebiscit in nato osamosvojitev, dosegla umik JLA, proglasila državo Republiko Slovenijo in pridobila mednarodno priznanje. Ne zanemarimo to, kar je javnosti na RTV povedal poslanec SD, upokojeni Miran Potrč, da so slovenski vodilni predstavniki bivšega režima le dovolili te spremembe, ker so vedeli, da režim ni bil več vzdržen in je bil preživet, a vojaško še dovolj močan, da bi sicer lahko prišlo ob osamosvajanju zopet do državljanske vojne. Ob osamosvojitvi je bila desna opcija samo dve leti na oblasti. Delovala je kot velika koalicija, da smo Slovenci, po odločitvi na plebiscitu, potem večinsko delovali v prid, da smo dobili mednarodno priznano demokratično samostojno državo Republiko Slovenijo. V vseh dobrih 29 letih samostojne RS je bila desna koalicija le en mandat 4 leta na oblasti, pa še takrat je večidel vladala s že sprejetimi zakoni, ki so omogočali anomalije, npr. divje lastninjenje vodilnih v podjetjih, neplačevanje prispevkov za pokojnino zaposlenih, katere je sprejela tranzicijska levica, uporabljala pa tudi desnica. Eden prvih pogojev za uvedbo in delovanje demokracije je spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši »kamen« je bila sorazmerna pravična porazdelitev lastnine in pa enakopravnost pri pridobivanju premoženja. To je bilo »zakonito« premoženjsko razslojevanje, s pomočjo krivičnih zakonov tedaj vladajoče politike in njene stroke, kar ima hude ekonomske in moralne posledice in ne prispeva k ugledu pravne države, ne k spoštovanju demokracije. Politična levica pa še vedno trdi oz. krivdo za posledice oz. divjo privatizacijo pripiše le vladi Janeza Janše, v l. 2004-2008, ki da je edina kriva za tajkunske kredite in za nastali velik dolg države in tudi bančno luknjo. Kdaj bo levica priznala, da je izvršena revolucija, kar med okupacijo, dala narodu malo obče koristnih pridobitev, kot je npr. volilna pravica tudi za ženske i.p., ni pa izpolnila obljub o blagostanju v enopartijski državi in o uspešni ekonomiji, kjer je bila vloga lastnine podcenjevana in je država, ki kršila človekove pravice tudi zaradi propada ekonomije režima propadla in razpadla. Ob osamosvojitvi parlament ni sprejel lastninske zakonodaje za preoblikovanje skupne družbene lastnine, ki jo je predlagal DEMOS, kot pravi prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demos je načrtoval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Prof. Umek še pove:»Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Sprejeta je bila torej zakonodaja po volji politične levice,ki je omogočala menedžerjem (tajkunske) prevzeme podjetij brez vložka lastnega denarja. Takšno zakonodajo je predlagal mag. Anton Rop še kot državni sekretar, oz. ko je mag. Anton Rop, član LDS in SD, postal še predsednik vlade, ki je sprejela te krivične zakone. Pri tem mu je svetovala znana pravnica dr. Nina Plavšak, (SD). Zakonodaja je privilegirala direktorje in menedžerje, da so lahko brez vložka lastnega denarja v podjetja, postali še lastniki prevzetih podjetij, kar je oškodovanje podjetja in drugih deležnikov podjetja. Zakonodaja je torej omogočila oškodovanje, celo propad podjetij in na koncu bančno luknjo. ki jo vsi plačujemo. Mediji oz. novinarji niso izpostavili odgovorne v politiki za to krivično in škodljivo početje. Nič se ni zgodilo ne ekonomski, ne pravni stroki, katerih člani so sodelovali pri pisanju pogubnega zakona. Politika, ne leva ne desna, ne slovenska RKC se ni nič spraševala, ali zakon daje prave, pravične rezultate! Tudi pravosodje, zlasti tožilstvo, je prepozno in dokaj medlo reagiralo na pojav tajkunov in oškodovanja podjetij, kar je nepojmljivo. Krivični model lastninjenja je sprejela levica, LDS/SD, desnica pa ni vložila ustavne pritožbe, čeprav bi ji moralo biti jasno, da bodo vodilni privilegirani, običajni zaposleni državljani pa izigrani, a ni tega razumela ali pa je kar sprejela. Ali torej politika in njena javna stroka ne razume kaj je pravično do državljanov? Zakaj se ni upoštevala EU direktive??? Koncentracija bogastva v rokah menedžerjev lastnikov in s tem povezano prehajanje v dedni kapitalizem, čemur sledi premoženjsko razslojevanje državljanov, obsojamo, ko se to dogaja v tujini, doma je pa vse zakonito, ko gre za elito. To kaže na dvoličnost, dvojna merila naše družbe. K takemu ravnanju prispeva tudi dvoličnost slovenske cerkve, na primeru cerkvene mariborske finančne in moralne polomije. Dvoličnost cerkve v tem primeru je bila očitna. Cerkev uči , kar terja Katekizem, kjer piše:«Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov«. Meni pa, da je moralna avtoriteta, a sama je kot lastnica družbe T-2vprodajala, da bi , da bi njeno gospodarstvo ne propadlo, ter bilo največjimi dolžniki v bančni luknji. Kaj o teh anomalijah učijo slovenske šole, univerze? Vprašanje je tudi, ali je politika to počela vede namensko, ali nevede zaradi neznanja oz. zaradi nizko razvite etike in odgovornosti, kaj je pravično in kaj ne? Ali pa je počela iz nerazumevanja bistva zakonodaje EU oz. iz razloga slovenske nadutosti, domišljavosti in prevzetnosti, to je, češ da smo Slovenci najbolj pameten narod na svetu in zato tudi vemo največ, od drugih se lahko le malo naučimo? Država oz. politika torej ob lastninjenju ni z zakoni zaščiti(la) niti lastnino podjetij, ki so bila skupna družbena lastnina in se je vršila divja privatizacija korist direktorjev in menedžerjev. Zakoni so pogosto neživljenjski, slabo prepisani ali prevedeni iz zakonodaje EU. Odsotnost oz. nejasnost nadzora vseh treh vej oblasti, vodi v stanje, ko se ne ve, kdo koga in kako nadzoruje, kdo je pravzaprav za kaj odgovoren. Demokratična družba je le tista, ki zagotavlja, da je pridobivanje oz. ustvarjanje premoženja/kapitala za vse enako dostopno. Če politika za to ne poskrbi, se državljani počutijo opeharjeni, zavračajo demokracijo in njena pravila. Posledica je lahko to, da »revolucija sanira stanje«, žal tako, da se tedaj predvsem vse ruši, ne pa ustvarja. Mnoga podjetja, ki niso zmogla plačevati kredita menedžerja, so torej propadla. Ne poplačani krediti menedžerjev so potem bremenili državne banke, ki so preje radodarno in ne profesionalno delile menedžerjem kredite. Krediti oz. neplačani dolgovi so po volji bankirjev državnih bank na koncu pristali v »bančni luknji, katere moramo, po odločitvi politike, sanirati kar davkoplačevalci, čeprav za to nismo odgovorni. Politika je torej odločila, da grehe divje privatizacije plačamo davkoplačevalci, ne da bi to državljani odobrili oblasti na plebiscitu. Izigrano je bilo pravilo, da v demokraciji, v normalni družbi, grehe plačujejo tisti, ki so jih povzročili in predvsem pa tisti, ki so to omogočili z slabimi zakoni. Slovenija naj bi imela tržno gospodarstvo, kapitalizem, ki ustvarja kapital za razvoj in druge potrebe države. Če pa to država ne zmore, se zadolži tujini, kar počno vse države, ene na veliko, ene skromno, le v skrajni sili, da ohranijo suverenost. Zato je povsem nerazumljivo, da naša politika bolj ščiti in pomaga dolžnikom, ki so, ali ne uspešni, ali pa so špekulanti. Država oz. politika ščiti dolžnike, predvsem velike, katerim se omogoči, da po zakonu ne vrnejo vse dolgove. Vse pa v breme upnikov, celo države. Upniki so uspešni podjetniki, ki so sposobni ustvarjati kapital, ki ga lahko posodijo drugim. Politika te upnike, uspešne podjetnike uničuje, a dolžniki pa lahko obogatijo za sredstva iz nevrnjenih kreditov. To ni normalna ekonomija, preje lumparija, ki ji omogočajo zakoni oz. zakonodajalci. Država ni oz. še ni dovolj zaščiti(la) lastnine zaposlenih, to je njihove zaslužene prispevke za pokojnino. Leva politika oz. predvsem vlada mag. Antona Ropa je z zakonom omogočila neuspešnim podjetnikom, tudi tajkunom, da so zadržali prispevke zaposlenih, brez da bi se s zaposlenimi o tem dogovorili in so predrzni podjetniki zaposlenim še lahko lagali, saj da plačilna vendar kaže, da so prispevki plačani. Tako goljufanje zaposlenih s pomočjo zakona je sramota družbe, predvsem politike, ki ne čuti nobene empatije in odgovornosti do zaposlenih, do navadnih državljanov. To je bila »zakonita kraja«, kar je sprevržena morala in ekonomija, ki nikoli ne ustvari toliko kapitala, kot ga država potrebuje, da standard vzdržuje in se zato v tujini zadolžuje. Žal tudi desnica ni dojela moralnega problema enakopravnosti že pri »divji privatizaciji z baypassi, kar zahteva ustava, saj ni reagirala, kot bi lahko. Še huje se je dogajalo v letih 2004 – 2008, ko je tudi desnica trdila, da so menedžerski prevzemi z menedžerskimi krediti, ko menedžer brez vložka lastnega denarja postane kar lastnik podjetja, njegov kredit poplača prevzeto podjetje, povsem etični in zakoniti. Janševa vlada je šele konec njenega mandata sprejela zakon, ki je menedžerju prevzemniku prepovedal zastavo delnic za njegov kredit, ki ga potem dejansko poplača kar prevzeto podjetje samo. Sredstva podjetja se porabijo za poplačilo menedžerjevega kredita, namesto za razvoj podjetja, tudi za delovna mesta i.d. Tako oškodovanje oškodovano podjetje, zaposleni in nazadnje še država, če podjetje ne zmore plačevati tega kredita. Podjetje gre v stečaj, neodplačani menedžerski kredit, bremeni banko, nastane bančna luknja, ki jo moramo, po volji (vladajoče) politike (!!!), sanirati in poplačati kar državljani, ki nismo sodelovali pri divji privatizacij, ne pri propadanju podjetij in nismo povzročili bančne luknje. Tako največje breme sanacije divje privatizacije doleti državljane, predvsem zaposlene, ko eni ostanejo brez službe ko propade podjetje, eni dobivajo zato minimalne plače, da se ohrani podjetje. To je krivica, ki jo je omogočila politika in sodelujoča pravna in ekonomska stroka, ter seveda pravosodje. Za vse to pa so prva odgovorna vodstva, predvsem predsedniki parlamentarnih stranka, saj ti dejansko odločajo, kakšne zakone in ukrepe sprejema parlament, DZ RS. Mediji pa so bolj služili politiki, kot ljudstvu, vede ali nevede zaradi neznanja te tematike. Še ena usodna sporna odločitev naše politike. Problem sega v leto 1999, ko je parlament zaradi prevelike nediscipline in insolvetnosti podjetij sprejel zakon, po katerem je država podjetnike prisilila, da so za dolgove teh podjetij odgovarjali z osebnim premoženjem. Po tem zakonu so upniki dobili pravico, da so tudi delničarji in družabniki postali odgovorni z vsem svojim premoženjem, čeprav s poslovanjem podjetja niso imeli nič in niso bili odgovorni za njegov propad.
Slovenski parlament je pred leti storil veliko napako, zaradi katere mnogi še danes trpijo. Poslanci so sprejeli zakon, kot ga ne poznajo nikjer na svetu. Naši podjetniki so po tem zakonu morali dolgove podjetij odplačevati z osebnim premoženjem, čeprav so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo, torej družbo, kjer družabniki odgovarjajo le z vloženim kapitalom. Ljudem so zato rubili hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje. L. 1999 je vodil vlado dr. Janez Drnovšek, mag. Anton Rop pa je bil minister za delo. Takratni minister za finance Mitja Gaspari je za pripravo zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, sprejel teze Aleša Zalarja, takratnega predsednika Slovenskega sodniškega društva, ki je vrinil člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Gaspari je k sodelovanju povabil tudi nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku. Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. 50 tisoč ljudi že leta trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico. Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ukrep, da delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost. To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom. Menim, da bomo to neumnost slovenske stroke, ko bo sprejeta sodba evropskega sodišča za človekove pravice, državljani silno drago plačali. Oškodovanci napovedujejo tožbe v znesku milijarde evrov. Politika, leva in desna je pa je še vedno neodgovorno tiho. Tako se (je) zatira(lo) podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo. Ne razume se bistva kapitalskih gospodarskih družb in odgovornosti njihovih lastnikov, ko se ne razume, kaj pomeni delež v d.o.o. in delnica v d.d.- delniški gospodarski družbi. To je neumnost, ki nas že stane in nas bo še ogromno stala. Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. Velika zabloda zaradi oholosti in neznanja o gospodarskih družbah, ki je in bo škodila veliko državljanom in državi, odgovorni politiki in strokovnjaki pa so še sedaj medijsko ugledni, celo nam pišejo nauke v kolumnah, npr. mag. Mitja Gaspari v Dnevniku. Bo kdo kdaj odgovarjal za tako krivične zakone? Za delovanje države prava nihče ne odgovarja, ne zakonodajna, ne izvršna, ne pravosodna oblast, ki se bolj bori za svojo neodvisnost in nedotakljivost, kot za pregon kriminala…. Zelo žalostno pa je, da je tudi četrta oblast, so zlasti javni mediji, kar tiho, čeprav so v službi ljudstva. Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah v glavnem mestu, v Stožicah, ki so vsem na očeh, lahko goljufa delavce in podjetnike podizvajalce – sodržavljane? Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane glavnega mesta države, enako drugi, npr. SAZU, RKC i.p., »ugledni« pravičniki družbe. Opeharjeni podjetniki, podizvajalci, ki so ostali brez plačila, enako pa seveda njihovi delavci, a to ni domena protestnikov na kolesih, ki pozivajo na vstajo. To je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo, za njene politike in ljudstvo, ki jih še vedno izvoli, predvsem zato, ker so »naši«, ne glede kaj prispevajo za skupno dobro? Mnogi dobronamerni domoljubi, desničarji in levičarji, menijo, da so samo oni pravi za oblast, saj da so med levico in desnico očitne velike razlike njihove politike. Razlike so velike, zlasti, kar zadevo zgodovino. Kdo je povzročil razkol naroda, se menda ve, to so tisti, ki so med okupacijo začeli z revolucijo, iz za njih upravičenega vzroka.

  • Share/Bookmark

DRŽAVLJANSKA VOJNA V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI

Četrtek, Julij 16th, 2020

Za uvod ne pozabimo:«Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.« Take so izgube Anglije, ki se je bojevala po celem svetu. V Sloveniji je bilo vseh žrtev 100.000, a zaradi partizanskega upora je padlo 7.800 okupatorjev, ki sicer niso utrpeli velike škode. Partija pa je šele po padcu pakta Hitler-Stalin organizirala upor proti okupatorju in sprožila revolucijo edino med vojno v Evropi. Hitler in Stalin sta v tem času okupirala prve države npr. Finsko, Francijo, Poljsko, kar je začetek svetovne vojn. Stalin je naciste obilno oskrboval z nafto, surovinami, žitom. Partizanski upor in zlasti revolucija sta povzročila ogromne žrtve na obeh straneh in razkol naroda. V knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara« berem, da zgodovina in praksa kažeta, da je prisotno akutno pomanjkanje sočutja, empatije, tako že v državljanski vojni, začeto l. 1941 med okupacijo in v izvedeni revoluciji, v trajanju enopartijskega režima SFRJ. To se žal nadaljuje tudi v samostojni državi Sloveniji, v izvedeni nepravični privatizaciji, saj jo večina politike ne obžaluje, sprava pa se odmika. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne, takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev. Ne pozabimo, da je državljanska vojna v Jugoslaviji in Sloveniji rezultat Stalinovega interesa po širitvi komunizma in Titove velike prevare Churchilla, da bo po končani vojni v Jugoslaviji demokracija. Glavni cilj partizanskega boja, ki ga je vodila OF, dejansko pa Partija, je bil prevzem oblasti po končani vojni. Tito in Partija so vedeli , da bodo naciste in fašiste, to je okupatorje, lahko premagali le zavezniki in jih prisilili h kapitulaciji. To se je tudi zgodilo. Nemčija je podpisala kapitulacijo samo zaveznikom, ne pa nobenim partizanom. Stalin je že med vojno izposloval dogovor, da je Jugoslavija interesno področje Sovjetske zveze. Tako so Titovi partizani in rdeča armada osvobajali Jugoslavijo, a brez redeče armade Titovi partizani sami nikakor ne bi zmogli osvoboditi Jugoslavije. Če Stalinu ne bi uspelo izposlovati v pogovorih med zavezniki, da je Jugoslavija interesno področje SZ in bi bila ona interesno območje zahodnih zaveznikov, ti ne bi dopustili partizanom, da se borijo za uvedbo komunističnega režima po vzoru Stalinove SZ ter bi tudi Jugoslavija bila demokratična država, kot je Avstrija. Partizani so se lahko bojevali z italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti šele tedaj, ko so jim Italijani ob kapitulaciji pomagali s težkim orožjem in vojaki, zlomiti nasprotnike revolucije in OF v Grčaricah in na Turjaku jeseni 1943. Za tem je Titu uspelo, s pomočjo angleških simpatizerjev komunizma v vojaških misijah posredovati napačne podatke in prepričati Angleže, češ da se samo partizani bojujejo za osvoboditev, Tito jim je prikril da poteka tudi državljanka vojna. Vedel je, da so njemu nevarni le nasprotniki revolucije, ki mu lahko po končani vojni edini preprečijo prevzeti oblast in uvesti režim po Stalinovem vzoru. Vedel je, da bodo lahko le zavezniki premagali in prisilili nacistično Nemčijo, da jim kapitulira in podpiše kapitulacijo. Tito je tudi obljubil Churchillu, da bo po končani vojni v Jugoslaviji demokracija. Churchill mu je verjel. Potem so zahodni zavezniki le partizanom pošiljali in nudili razno pomoč, tudi v težkem orožju. Ves čas pa je Tito imel s figo v žepu oz. načrt, da partizani preprečijo izkrcavanje zahodnih zaveznikov na jadranski obali. Komunistična partija oz. OF je torej med okupacijo, to je že leta1941, pričela z revolucijo oz. državljansko vojno, to je z nasiljem nad tistimi, ki se niso strinjali, da se uvede enopartijska oblast. Državljanska vojna je povzročila ogromno žrtev. Upor proti okupatorju, na partizanski način, to je, »napadi in se hitro umakni«, je povzročil velike žrtve med revolucionarnimi partizani in zaradi represalij tudi ogromno žrtev okupatorja med nedolžnim prebivalci. Vedelo se je, da so partizanskim napadom na okupatorja, vedno sledili povračilni napadi okupatorja, v katerih so sodelovali tudi protirevolucionarji, ki niso sprejemali boljševiške revolucije in ne enopartijske oblasti. Zato je torej potekala državljanska vojna, ki se je končala z zmago revolucionarnih partizanov.
Zmaga revolucionarnih partizanov pa je bila mogoča le zato, ker so zmagali zavezniki oz. predvsem zato, ker so Jugoslavijo osvobajali zavezniki partizanov, to je Rdeča armada Stalinove Sovjetske zveze. V kolikor bi Jugoslavijo osvobodili zahodni zavezniki, revolucionarni partizani, ne bi prišli do oblasti po vojni. Upor revolucionarnih partizanov proti okupatorju je povzročil, da je v Sloveniji padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Na spletni strani RTV beremo: «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev, itd.« Rezultat NOB oz. upora proti okupatorjem in predvsem revolucije , ki jo je začela in vodila OF oz. Partija, to je bil torej 7.800 mrtvih okupatorjev, ter uvedba enopartijskega totalitarnega režima po vzoru SZ in Stalina, to je režima, ki je kratil človekove pravice, kar pa ne more biti potem temelj demokratični RS, katere temelj je parlamentarna večstrankarska demokracija. Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Bivši ustavni sodnik, mag. Matevž Krivic pravi: »Morali bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti “preventivnega” pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev,celo z družinami vred.
Bomo mi “na levi” še naprej kar molčali o tem? Tudi to je poskus revizije zgodovine – ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila«. Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Veliki tržaški pisatelj, Boris Pahor, Evropejec je dejal: »»Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev«. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, sopotnik olimpionika Leona Štuklja, v knjigi “Bermanov dosje, pravi: »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Akademik Bajt je tudi mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi, da pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala. Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih 1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški režim. Bivši predsednik Milan Kučan je ob 10 letnici spravne slovesnosti, ko sta se predsednik države in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in žive povabila k spravi in sožitju v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in zbujata nova sovraštva, je med drugim v izjavi zapisal Milan Kučan, ko je obiskal množično grobišče po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu in tam položil venec in prižgal svečko. (Nedelo, 29. Julij 2000). »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav », pravi tudi dr. Spomenka Hribar. Potrebno je priznanje državljanske vojne in njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel. Revolucija oz. državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo. Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik pa pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Častni konzul Slovenije v Hamburgu, Jan Philipp Reemtsma, pravi:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”! Dr. France Bučar je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije 9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!

  • Share/Bookmark

Milan Kučan; Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!

Nedelja, Oktober 6th, 2019

»Kolaboracija ne more biti vrednota. Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva«, je dejal slavnostni govornik Milan Kučan na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942. Že leta spremljam spominske slovesnosti pri Ogenjci in spoštujem izražanje pietete do mrtvih partizanov. Ne strinjam pa se s tem ponavljajočo razlago
zgodovine in obtoževanjem žrtev revolucije, da so izdajalci naroda. K pisanju sta me dodatno spodbudili pismi oz. prispevek, in sicer, »Razklanost slovenskega naroda nam prinaša le škodo«, ki je zaključna misel Mirka Anzeljca, častnega občana občine Ribnica, v njegovem prispevku objavljenem v REŠETU in seveda pismo mojega učitelja Janeza Debeljaka, častnega občana več občin. V njem mi med drugim piše:«Vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica«. Katera so torej tista dejstva, Milan Kučan, ki so lahko prispodoba za odločitev za upor ali za sodelovanje z osvajalcem? Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942, partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sodolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sodolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, sprožila to tragedijo Loškega potoka. Na to me je večkrat opozorila moja pokojna mama, Jožefa Mihič, rojena Kordiš, ki je bila v Loškem potoku poznana kot »Trafikarjeva Pepca«. To so mi potrdili še nekateri drugi Potočani, nazadnje letos, ko sem bil pri maši za »sodolske žrtve«. V italijanski hajki so ti potem odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane. Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan. Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.” Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki zoper Perzijce in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku. V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma, ter med proti revolucionarji, nasprotniki sovjetskega socializma in Stalina. Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.” Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni oz. pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin? “Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi. Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Tudi v Loškem potoku je bilo podobno. Zaradi vojne in revolucionarne vihre so ocene, da je umrlo 260 Potočanov, od tega 220 »belih« in 40 »rdečih«. Koliko pa je tam padlo okupatorjev, zaradi partizanskega upora, so le grobe ocene, to je več kot 10 okupatorskih vojakov. Pri samem dogajanju pri Ogenjci ni padel noben Potočan, le preje 14 talcev, samih Potočanov. Partizanski komandant Franc Sever – Franta, letalski polkovnik JLA, ki je sedaj osrednji junak v filmu o rešitvi partizanov na Menini planini pred koncem vojne v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po vrnitvi iz študija v SZ po končani 2. svetovni vojni, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, zabičali, da mora o tem molčati. Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE mu je tedaj dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov. Berem, da je Tito vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Zato je bila za Tita pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevimi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Privrženca četnikov oz. plave garde v Sloveniji sta bila tudi akademik, član SAZU, prof. dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj, pravnik. V govoru Kučan ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe. Kučan namreč ne pove, da je Partija s pomočjo OF sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »vaške straže in domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, kar ni kolaboracija, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna. Osnovni vir vsega zla je seveda bil okupator, kar se včasih pozablja. Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. Tragedije partizanov pri Ogenjci se redno spominja, kar na nivoju države. V senci te tragedije, ko ni padel tam noben Potočan, ostaja štirinajst Potočanov, nedolžnih domačinov. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli je o razklanosti dejal: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.ceniti, da ima vsakdo različno zgodbo in da je vsak izbral zase tisto, kar je v danem trenutku mislil, da je najbolje zanj. Treba se je premakniti naprej. V prihodnost.« Sprava je po njegovem mnenju nujna za stabilno demokracijo. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”. Nestor slovenskih književnikov, Boris Pahor, tržaški Slovenec je dejal: »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Ne pozabimo, da je dr. France Bučar, kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije, 9. maja 1990 v skupščini izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. Perspektiva Slovenije je odvisna tudi od sprejetja zgodovine, ki ne bo še naprej ohranjala razkola naroda. Ne more biti vrednota upor ne glede na ceno in še istočasno bratomorna državljanska vojna, ko za vse to plača prebivalstvo zelo visoko ceno, večjo kot okupator. Tragedija partizanskega upora pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, »upor ali kolaboracija«. To je moje mnenje, kot pionirja DEMOSA in SKD, ob osamosvajanju in demokratizaciji v tedanji občini oz. sedanjih občinah Ribnica, Sodražica in Loški potok. Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še Loškega potoka.

  • Share/Bookmark

LEVICA ZAGOVARJALA PLAČNO PRIVATIZACIJO, IZVEDLA PA BREZPLAČNO KRAJO

Nedelja, Avgust 11th, 2019

Politika je omogočila, da so direktorji/ menedžerji enostavno postali še lastniki.
Znano je, da se revolucija prične zaradi nen(a)ravno porazdeljene lastnine oz. bogastva ali porazdelitve dohodka, ki ga omogoča ta lastnina. Iz vzrokov nesorazmerne porazdelitev bogastva, kapitala, vezano na lastnino, so tudi jugoslovanski komunisti in Tito uspeli sprožiti revolucijo, jo izpeljali in v njej zmagali, med drugo svetovno vojno, to je med okupacijo in nato še po vojni. Zato smo ljudje ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne družbene lastnine. Ob osamosvojitvi se je skupno družbeno premoženje pričelo preoblikovati v lastnino s znanim lastnikom. Žal je to lastninjenje potekalo nepravično.
V prvem obdobju je lastninjenje potekalo kar po Markovićevi zakonodaji s prevzemom podjetij tako, da so direktorji/vodilni ustanavljali bypass podjetja, ter preko njih izčrpavali svoje matično podjetje in ga potem na koncu poceni kupili s krediti. Za potrebe plačila anuitet kredita pa so si »novi lastniki« zvišali plačo.
V drugem valu privatizacije, po letu 2004, pa je divje lastninjenje potekalo s prevzemi podjetij s pomočjo »tajkunskih kreditov« , ko so direktorji/ menedžerji postali še lastniki podjetij, brez vložka lastnega denarja. Vodilni menedžerji so »kupili« podjetje na kredit, praviloma s zastavo delnic tega prevzetega podjetja, kredit pa je zopet vrnilo prevzeto podjetje, če je zmoglo odplačevati še kredit menedžerja, novega lastnika.
Mnoga podjetja so zato propadla, njihovi nevrnjeni krediti pa so povzročili bančno luknjo. Državne banke pa smo morali zato sanirati davkoplačevalci, ki nismo bili nič krivi, bankirji in politiki, ki so to dopustili in omogočali, pa so se vsi izognili odgovornosti, kar ni pravično, ne demokratično.
V vsakem primeru pa je prevzem podjetja plačalo podjetje samo, ne pa novi lastniki, to je ne direktorji oz. ne menedžerji, ne razni holdingi, tudi cerkveni ne, kar je v normalni demokraciji oškodovanje podjetja in je strogo prepovedano.
Skratka politika je pri pridobivanju lastnine iz bivšega skupnega premoženja, podpirala »lastninjenje novih lastnikov brez vložka lastnega kapitala«, seveda na račun kapitala podjetja, kar je kraja. Ne leva, ne desna, ne cerkev, ne stroka še dandanes to niso obžalovali in nihče jih ne sankcionira. Politika in stroka ne ločujeta vlog lastnikov in menedžerjev, kar je velika zabloda in škoda.
Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da se družbeno premoženje razdeli. To je, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Od kod je to stanje?

Prvi gospodarski minister v Demosovi oz. Peterletovi vladi, bivši rektor univerze, dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, »pedagog naroda«, je zagovarjal plačno privatizacijo, da bi podjetja tako dobila kapital, ki jim je tedaj močno primanjkoval. Nasprotoval je delitveni privatizaciji, ki jo je zagovarjal DEMOS in bi bila edina pravična in skladna ustavi, da smo vsi državljani enakopravni.
Tako smo dobili »plačno privatizacijo«, le da je prevzeto podjetje samo moralo plačati menedžerske kredite za to kupnino in je bilo zato oškodovano, menedžerji pa so tako enostavno postali še lastniki podjetja, če je to obremenitev preživelo. Koncentracija lastništva in povečanje premoženjske neenakosti in dedni kapitalizem so odraz, da slovenska politika ne ščiti interese podjetij ampak privilegira menedžerje in je pomešala vloge lastnikov in menedžerjev, kar ni v skladu s pravično državo in ustavo, ni demokratično ne gospodarno. «Naloga lastnikov je, da profesionalizirajo vlogo menedžmenta, da so poslovni voditelji res strokovnjaki, ki znajo postaviti cilje, organizirati procese in izboljšati produktivnost v podjetju«, berem. Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je bil opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje«. Naša »politika in stroka« sta omogočili menedžerjem, da so brez vložka lastnega kapitala postali še lastniki podjetja, podjetja so »kupili« s krediti, ki jih je potem plačalo podjetje. Mnoga podjetja niso zmogla vračati menedžerjevega kredita in so propadla. Veliko kreditov je ostalo nevračljivih. Za te nosijo odgovornost tudi bankirji in njihovi Nadzorni sveti in seveda politika. Vsi pa moramo sanirati banke. Dobili smo slabo banko in nato še razlaščene imetnike delnic in podrejenih obveznic bank. Prodajamo državne banke. To ni uspeh, temveč fiasko, posledica zgrešene »plačne privatizacije« brez lastnega kapitala in »brezplačnega kreditizma«. Dopuščen je koncentracija lastništva v rokah menedžerjev, povečanje premoženjske neenakosti, generira se dedni kapitalizem. Politika ne ščiti obče poslanstvo podjetij, privilegira menedžerje. Dr. Mencinger (je)) trdi(l):»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona (certifikatskih) »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
Kako to, da se politika in stroka še vedno ne distancira od izjav dr. Mencingerja, ki so neetična za demokracijo, pravno državo in tržno ekonomijo?
Država, ki ene državljane (menedžerje) privilegira, jim podari kar podjetja »na račun« podjetja, ter se tako oškoduje gospodarske družbe in diskriminira državljane, ne ščiti pa podjetja, ne lastnine, ni ne demokratična, ne pravična, in ne bo dosegla napredka.
Kako je bilo mogoče sprejeti zakone v posmeh ustavi in lastninskim pravicam državljanov?

http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2018/04/Komentar306-Kdo-je-kriv-Franc-Mihi%C4%8D.pdf

  • Share/Bookmark

Milan Kučan:Ogenjca, upor ali kolaboracija?

Sobota, Avgust 10th, 2019

Slavnostni govornik Milan Kučan je na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942, dejal: »Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva.«
Katera dejstva ob dogodkih pri Ogenjci so tista, ki jih Milan Kučan okliče za prispodobo medvojnega dogajanja?
Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942 partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sadolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sadolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, ko je ustrelila italijanskega poročnika, sprožila to tragedijo Loškega potoka.
V italijanski hajki so ti odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je, kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane.
Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…
Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan.
Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.”
Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki pred Perzijci in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku.
V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina, ter med proti revolucionarji, nasprotniki teh revolucionarnih ciljev.
»Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.”
Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni in pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin.
“Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi.
Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov, vendar je za Tita bila pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni.
V govoru pa Kučan niti ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe.
Obstaja pa tudi drugačen pogled nazaj. Kučan namreč ne navaja, da je Partija sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna.
Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”.
Ali je res še sprejemljiva vrednota »upor za vsako ceno in še bratomorna državljanska vojna«, ko za to plača visoko ceno prebivalstvo, višjo kot okupator?
Milan Kučan, partizanska tragedija pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, upor ali kolaboracija! Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še tragedija Loškega potoka.

  • Share/Bookmark

Slaba kvaliteta vladavine prava zavira demokracijo in državo

Petek, Julij 20th, 2018

V nekdanjih »diktaturah« mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč vplivnejši kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo, pravi filozof Karl Popper. Pri nas nimamo te sreče, sodstvo nima zaupanja med državljani, ni učinkovito, ne daje vtisa pravičnosti in nepristranskosti ter seveda ne odgovornosti. Sodniki so pogosto bolj birokrati kot kritični sodniki. So tudi izjeme. Nerazumljivo je pogosto ravnanje tožilcev, ki so odločilni, da pride »krivica pred sodnika«, da se ne ohrani praksa:«Kadija (ne)tuži, kadija (ne) sudi!«
Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v nedavnem intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Kdo bo in bi moral odgovoriti delavcem na to vprašanje in ga urediti? Kdo je odgovoren, da je po 25 letih samostojne demokratične RS takšno stanje? Bo kdo odgovoril generalnemu tožilcu in delavcem, zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? Kdo mora torej urediti vprašanje, da delavci ne bodo v sužnjelastniškem razmerju? Politiki v DZ RS!
Generalni državni tožilec še ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.«
Preglednost delovanja je potrebno zvišati, a to ni dovolj za dvig kvalitete in odgovornosti delovanja, ki ne deluje, če vsak samo sebi odgovarja, kar je lahko parodija.
V Sloveniji imajo namreč tudi tožilci trajen mandat, a samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Torej »kolegi ocenjujejo svoje kolege«? Udobno, saj velja:«Vrana vrani nikoli oči ne izkljuje!« Pred leti je Dr. Ernest Petrič, kot predsednik US, na javni TV dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« To je največja sramota za slovensko pravo in politiko, ko je načrtno skozi zakonodajo izvajala krajo, delavcev in državljanov. Na slovenskem trgu dela imajo še številni delavci težave, ker jim delodajalci ne izplačujejo plač in ne plačujejo prispevkov. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Ana Jaklič, pa te dni pravi: “Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.” Ali je generalni državni tožilec in seveda državnotožilski svet le slišal mnenja obeh sodnikov in bo kaj ukrepal? Kaj pa o tem meni DZ RS, pozicija in opozicija, poslanci? Kaj meni predsednik države Borut Pahor? Tožilci in sodniki pa delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA volijo tožilce, šerife, lokalne vodje policije in ponekod tudi sodnike, da ti delujejo v korist ljudstva.
Sodniki pa imajo pri nas trajni mandat. V našem sodnem sistemu so tudi sodniki porotniki, ki imajo petletni in obnovljivi mandat ter enake pristojnosti odločanja kot predsednik senata. Ta dejstva se v praksi močno zanemarja. To zanemarjata politika in zainteresirana javnost. Potencial zamenljivih sodnikov porotnikov torej obstaja, a se ga ne uporablja. Splošno pravilo, ki pa še danes velja v zakonu, je, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, za katera je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Ali se to zakonsko pravilo redno uporablja? Kako je bilo pri sojenju Milku Noviču? Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik pravi: »Biti sodnik porotnik je pri nas častna funkcija.« To menda ne more biti častna funkcija, temveč je lahko usodno odgovorna, zlasti ko se presoja sum in sprejme sodba, ali je nekdo dokazano kriv ali nedolžen. Predsednik Marjan Pogačnik govori o sodnikih oziroma o sodnikih porotnikih, in sicer v prispevku Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen (Siol.net, 21. avgusta 2016). V njem navede resne pomanjkljivosti in pove osebno mnenje, da je sistem porotnikov nekoliko preživet. Vlada pa ima drugačno mnenje. V odgovoru vlade v zvezi z odstopi s položaja sodnikov porotnikov, gre za primer odstopa porotnika Franca Mihiča, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 124. redni seji dne 2. marca 2017, pa je navedeno: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.« Moje izkušnje kot sodnik porotnik so podobne, kot jih navaja predsednik sodišča Marjan Pogačnik. Zato sem odstopil, ko sem ugotovil, da nisem bil zadosti podučen o pristojnostih in načinu dela sodnikov porotnikov ter ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v razmerah, kot sem jih doživel na okrožnem sodišču v Ljubljani na obravnavah. O tem je več napisanega v članku Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (Večer, 27. januarja 2017, dostopno tudi na spletni strani vecer.com).
Menim, da ni odgovorno in verodostojno od vlade, ko trdi, da zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj se v praksi očitno dogaja tudi povsem drugače. Sodnike porotnike na okrožnih sodiščih imenuje predsednik višjega sodišča na območju okrožnega sodišča na predlog občine ali interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na območju okrožnega sodišča. Mandat sodnikov porotnikov traja pet let. Trenutni mandat se izteče januarja 2021. Dokler bo sodstvo delovalo s sodniki porotniki, ki imajo enake pristojnosti kot predsednik senata, je nujno treba zaostriti oziroma natančneje opredeliti pogoje za kandidate sodnike porotnike ter način imenovanja oziroma način njihove izvolitve in ponovne izvolitve na volitvah. To vendar terjata njihova velika pristojnost in temu ustrezna odgovornost. Sicer bodo sodniki porotniki pogosto odveč, farsa sodstva, figov list sodnega senata. Državljani pričakujejo dvig kakovosti dela sodstva, tožilstva in policije, saj ti delujejo v imenu ljudstva in za ljudstvo. Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politiki in pravna stroka. Ne nazadnje so na vrsti volivci, če nočejo biti še naprej ovce, ki pa žal na volitvah nimajo prave izbire. A politika jim odreka pravico do osebne izbire poslanca, ker ne dopusti spremembe volilnega sistema, v prid volivcev, ki imajo pravico do osebne odgovornosti poslancev.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Bo kdo odgovarjal za posledice divje privatizacije?

Petek, Julij 20th, 2018

V oddaji Sredin gost, 13. Junija 2018, na nacionalni TV, je bil gost dr. Jože Mencinger, znan zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države. Dr. Mencinger pove, da bi morali pri privatizaciji zaposleni postati lastniki podjetij. Pripomni tudi, da s certifikati in s PID-i gospodarstvo ni dobilo nič novega denarja, ki ga je tedaj zelo potrebovalo in so podjetja propadala.
V glasilu gospodarstva, GV-Gospodarskem vestniku, pa je bila l. 1996 in 1998 objavljena njegova izjava, ki govori o povsem drugačnem njegovem stališču:« »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Sam se strinjam z mnenjem bivšega ministra dr. Andreja Umka, da bi se morali zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje. Krivce za ekonomski in etični kolaps v gospodarstvu oz. tudi v veliki meri za bančno luknjo, ki so v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. Dr. A. Umek pravi:»Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a žal nihče ni zahteval ustavne presoje.« V sporočilu vlade za javnost, z dne 28. novembra 2007, berem: «Vlada RS je na seji določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Naša država temu torej ni sledila, niti evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Berem celo, da že Zakon o gospodarskih družbah, iz leta 1993, vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno čudi temu, da kar je bilo do leta 2008 potekalo kot zakonito, danes deset let kasneje je to nezakonito. Kdo vse je pri tem zatajil ali ni dojel direktive EU? Jože Lenič, direktor Kapitalske družbe je že l. 2002 dejal:»Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Nezaslišano je, da je politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ki so oškodovali prevzeta podjetja? Vsi politiki in strokovnjaki, ki so to zagovarjali, bi morali odgovarjati. Dr. Andrej Umek tehtno opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! To je pravi nacionalni interes slovenskih državljanov, ki čakamo na odgovorne politike in vlado.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Nepravična privatizacija je izvirni greh

Petek, Julij 20th, 2018

Nepravična privatizacija je izvirni greh
DNEVNIK, 5. julij 2018

»Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države.
Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno po televiziji pove: »Pri privatizaciji bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. S certifikati in s pidi gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo.« Bil je proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je odplačni način. V Gospodarskem vestniku pa je bila leta 1996 in še 1998 objavljena njegova izjava: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako tedaj prevzemali podjetja brez lastnega denarja, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike. Nepravično.
Jože Lenič, direktor Kapitalske družbe, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Vsa politika je to vedela, pa ni ukrepala. »Privatizacija pri nas je kot bumerang. V vsakem primeru pa – na ta ali drug način – prevzeto podjetje odplača samo sebe. Najbolj inovativen in pravno sporen pristop je ubrala družba BTC, kjer je le petino delnic odkupilo menedžersko podjetje, preostali del pa je kot lastne delnice kupilo podjetje samo z izdajo obveznic,« je ugotovil ekonomist dr. Jože P. Damjan leta 2014. Že leto prej je dejal: »Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 odstotkov BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 odstotkov BDP.«
Strinjam se z dr. Andrejem Umkom, bivšim ministrom, da bi moral vsak prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. Dr. A. Umek pravi: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a žal nihče ni zahteval ustavne presoje.« Politika oziroma vlada RS pa je šele koncem leta 2007 predlagala spremembo zakona o prevzemih, ki je bila usmerjena v preprečevanje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S tem se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. S spremembo zakona se torej zaščitit interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave. Naša država torej temu do tedaj ni sledila. A celo zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 že vsebuje »izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku«. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno čudi temu, da kar je do leta 2008 potekalo kot zakonito(?), je danes deset let kasneje nezakonito. Mar je oškodovanje zakonito? Kdo vse je zatajil pravičnost in zakonitost ter ni dojel direktive EU?
Dr. A. Umek opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! Čakamo na odgovorne politike in vlado, na pravno in socialno državo.
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042831891/mnenja/odprta-stran/nepravicna-privatizacija-je-izvirni-greh

  • Share/Bookmark

Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire

Sreda, Maj 30th, 2018

Delo, 14.09.2017
Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri , je zapisal, da je z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«. Strinjam se in gotovo še marsikdo. Prispevki vlivajo optimizem, ki je dobro podkrepljen z argumenti in nakazanimi rešitvami. Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša, zakaj se to ne dogaja?
Iskreno pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. decembra 2017, dr. Emri aktualizira tudi stanje oz. problem, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V prvih dneh decembra je vlada Republike Slovenije že sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila osrednji razvojni dokument, ki nam kaže smer razvoja. Kaj o tem pravi politika? Priložnost za razvoj in boljše plače je torej odprta?!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Manager leta 2017 je Janez Škrabec

Sreda, Maj 30th, 2018

Upravni odbor Združenja Manager je za menedžerja leta 2017 izbral Janeza Škrabca. Berem, da je g. Janez Škrabec v 21 letih, odkar je pri 33 letih ustanovil Riko, družbo razvil v vodilno slovensko inženiring podjetje. Riko v središče svojega delovanja postavlja povezovanje podjetij, s katerimi ustvarjajo odmevne zgodbe z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa nadpovprečno vlagajo v družbeno-odgovorne projekte, svoj izbor pojasnjujejo v Združenju Manager. Zanimivo, kako se v Združenju Manager kar sami nagrajujejo in vlagajo v svoj ugled, kako so uspešni in družbeno odgovorni, do zaposlenih in socialnega okolja. Zakaj o tem ne govore zaposleni in socialno okolje? Koliko nagrajeno podjetje prispeva svojemu socialnemu okolju. Koliko nagrajeni manager oz. podjetje, ki ga vodi, prispeva za skupno dobro, to je koliko davkov odvede državi, koliko sredstev daje za razne dobrodelne namene, mecenstvo i.p.? Koliko ima podjetje zaposlenih, kakšna je njihova izobrazbena in starostna struktura, kakšne so njihove plače, vse primerjalno z ostalim gospodarstvom, sicer je ocena in kvaliteta nagrade majava. Uspešnost Janeza Škrabca, da dokazujejo tudi številke o njegovem inženiring podjetju: lani je 108 zaposlenih ustvarilo 117 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje in sedem milijonov evrov čistega dobička. Donosnost kapitala je znašala 24,4 odstotka, dodana vrednost na zaposlenega pa je s 144.000 evri med najvišjimi v Sloveniji. Že leta berem, da je Janez Škrabec torej ustanovitelj treh podjetij RIKO in nadaljuje podjetništvo očeta Staneta Škrabca, ki je bil direktor ribniškega RIKA s ca. 1.600 zaposlenimi, a je končalo v stečaju, kar se vedno zataji. Berem: »Uspešno zgodbo je Škrabec ustvaril tudi s podjetjem Riko hiše, ki proizvaja in trži lesene bio hiše. Podjetje zaposluje 65 ljudi, prav toliko pa jih zanje dela pri kooperantih. Lani so prihodek povečali za petino na osem milijonov evrov, ustvarili so pol milijona evrov čistega dobička.« Koliko zaposlenih ima torej grupa podjetij Riko, ki jih vodi Škrabec, nagrajeni menedžer leta 2017? Torej 108 v Riko inženiringu in 65 v podjetju Riko Hiše d.o.o., ki ima proizvodnjo v Ribnici. Za primerjavo realnosti uspešnosti podatek, da je podjetje INOTHERM, d. o. o, Ribnica, imelo lani 240 zaposlenih in dobrih 51 milijonov evrov prihodkov in 10,5 milijona evrov čistega dobička. Prihodki podjetja so se v zadnjih petih letih več kot podvojili. Pri nagrajevanju uspešnosti, se praviloma vpraša, katero mesto pa zaseda npr. podjetje Riko hiše glede na letno prodajo hiš in tržni delež na trgu v Sloveniji in v Evropi? Na strani EF-UK berem. Škrabec gradi svoj ugled z nenehnim podpiranjem vlaganja v raziskave in razvoj, poudarjanjem kakovosti izdelkov in storitev ter uspešnim dvigovanjem vrednosti podjetja. Pri tem pa ni za vse navedeno nobenega kvantitativnega podatka, potrebnega za merilo uspešnosti. Tesni sodelavci najbolj cenijo njegovo nadpovprečno angažiranost in vztrajnost ter odločnost in predanost ciljem podjetja, ki niso kvantitativni. Kako so potem merljivi? Škrabec prispeva k razvoju in rasti okolja in skupnosti tudi kot predsednik Alumni kluba in član sveta Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, predsednik komisije za nagrade pri GZS, predsednik Slovensko-ruskega sveta itd. Dalje berem. Janezu Škrabcu je za podporo kulturnih dogodkov in ustanov časnik Finance podelil naziv Mecen leta. Univerza v Ljubljani l. 2008 nagradi Janeza Škrabca s plaketo Pro universitate labacensi za njegov prispevek h kakovostnemu razvoju Univerze v Ljubljani. Janez Škrabec je tudi ustanovni član Foruma 21 in član njegovega upravnega odbora. »Mecenstvo ni kupovanje odpustkov. Moj Bog je krščanski Bog, tej tradiciji pripadam. Jaz sem bil in sem še vedno marksist!«, tako berem l. 2015 v Delu. G. J. Škrabec je poslovnež z dobrimi zvezami tudi v cerkvenih krogih, ki pravi: «Prvi kapitalisti smo najbolj izkoriščani.« Ali res? Domnevam, da to ne velja za vse njegove zaposlene?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark