Arhiv za ‘ Internet’ Kategorija

Mencinger zagovornik socialne države?

Nedelja, September 16th, 2018

Mencinger zagovornik socialne države?
REPORTER, 26.06.2018

V oddaji Sredin gost na nacionalni TV je bil 13. junija gost dr. Jože Mencinger, ki da velja za zagovornika socialne države, čemur on pritrdi. Dr. Mencinger v oddaji pravi, da bi morali pri privatizaciji postati najprej zaposleni lastniki podjetij. Pripomni, da s certifikati in Pidi gospodarstvo ni dobili nič novega denarja, ki ga je potrebovalo in so podjetja propadala. V glasilu gospodarstva, GV-Gospodarskem vestniku, pa je bila l. 1996 in 1998, objavljena njegova izjava, ki govori o povsem drugačnem njegovem stališču, to se glasi:« »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To njegovo stališče je uresničilo v praksi. V sporočilu za javnost o seji Vlade, 28. novembra 2007, namreč piše: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave itd. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Naša država pa temu torej ni sledila, niti ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Šele s spremembo Zakona o prevzemih koncem l. 2007 prepove zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Berem celo, da že Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Dr. Mencinger pa se še vedno kot pravnik danes čudi temu, češ da kar je bilo do leta 2008 potekalo kot zakonito, danes deset let kasneje je to nezakonito. Kdo vse v državi je o tem zatajil ali ni dojel direktive EU?
Lenič, direktor Kapitalske družbe je že l. 2002 dejal:»Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.«
Nerazumljivo je, da je politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ko je šlo očitno za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe oz. drugih deležnikov družbe.
Kaj pa je počela stroka?
Ni razumljiva tudi razlaga dr. Mencingerja v tej oddaji, ne njegovo pričakovanje, kot da naj bi bili prejemniki certifikatov, s čimer je bilo razdeljeno skupno družbeno premoženje, kar še prinosniki potrebnih sredstev, ki so jih podjetja tedaj nujno potrebovala. Kdo pa je tedaj imel toliko lastnih sredstev, da bi jih vlagal v podjetja in kako bi jih lahko sploh vlagal? Ali ne zagovarja ravno dr. Mencinger, da naj podjetje potreben kapital pridobi s kreditom, ne pa kapital z izdajo delnic kapital vlagateljev?
Prof. dr. Andrej Umek, bivši minister za znanost in tehnologijo in minister za okolje pravi: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! Kdo je torej za socialno državo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava dr. Jožeta Mencingerja!

Nedelja, September 16th, 2018

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let?

Nedelja, September 16th, 2018

»Če pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nihče nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta ‘računovodska politična vizija’ nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Tako je leta 2015 opozarjal prof. Jože P. Damjan, pred tem, leta 2013, pa tudi: »Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 odstotkov BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 odstotkov BDP.«

Nekaj se je v tem času le premaknilo. Sprejema se vizije in strategije razvoja 2050 in 2030. O problemu etičnosti oziroma neetičnosti bančnih in podjetniških odločitev in škodi pa nismo prišli daleč. Vladi je torej le uspelo napisati in decembra sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do leta 2030. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oziroma uporabnost strategije, kako doseči te cilje, skrb zbujajoče. Prof . dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za raziskave in razvoj, za vlaganje v razvoj, za nove investicije v javnem sektorju, za drugi tir, za modernizacijo prometnic, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalne) plače in pokojnine itd. Tudi vlada ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti.
Slovenci pa imamo na drugi strani kapital, privarčevana sredstva. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer financira nova delovna mesta. Slovenci imamo samo pet odstotkov BDP svojega kapitala v finančnih naložbah, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj?
Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj se to ne dogaja? Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademske sfere. Zakaj ni interesa v podjetjih? Zakaj so strategije pomembne za državo in podjetja? Za državljane in za ekonomijo je strategija države pomembna kot ustava. Za podjetja je to pogoj za uspeh in preživetje.
V nemškem članku z naslovom »Popeljite svoje podjetje na prehitevalni pas« piše: Pravočasno razvijte strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernic za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih.
Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve oziroma produkte hočemo ponujati tudi v bodočnosti in katerih ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo ponuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katerih ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja. Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala.
Kaj je ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Dilema, vredna politične obravnave. Politiki pred volitvami napoveduje boljše čase. Bodo podali odgovor?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042801858/mnenja/odprta-stran/kaj-bomo-poceli-cez-30-ali-40-let

  • Share/Bookmark

Zapacan pravosodni sistem

Nedelja, September 16th, 2018

Vsak bi se moral zamisliti, v kašni državi živimo, ko prebere odlično in aktualno mnenje o primeru »dr. Novič« novinarke Brigite Ferlič Žgajnar, Delo 13. septembra. Vredno je ponoviti, kar pravi:«V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Jamnikova mati ni verjela v Novičevo krivdo. Ne zatrjujemo, da ta ni mogoča. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Ta je pri Noviču umanjkal, pa so mu vseeno vzeli prostost. Če so sodniki po krivem obsodili človeka na 25 let zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe«. Vsekakor torej staja sivina, za dolgo časa in za več generacij. “Naši sodniki in javni tožilci nimajo osebnega poguma, ker nimajo avtonomne drže. Tega jih na fakulteti niso priučili in ta manjko danes onemogoča normalen razvoj (socialne) države”, je mnenje dr. Tineta Hribarja podano v intervjuju pod naslovom “Strah je negativen izraz za varnost”. Problem sodnikov je pred leti aktualiziral tudi dr. Andrej Berden, v prispevku o liku (slovenskega) sodnika, pod naslovom “Nedotakljivi in omahljivi”. Med drugim je zapisal in problem sodnikov ponazoril z besedami Cankarjevega hlapca Jerneja: “Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga…” Ali so res volivci ustvarili takšno “pravico” in ji dali silo in oblast? Ali bo ostal strah “pozitiven” izraz za varnost? Ali bo pravna država ostala samo pobožna želja? Sami si volimo svoje postave in oblast! Ali res?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Neodvisnost sodnikov in poskusni mandat, 2.

Nedelja, September 16th, 2018

Pod tem naslovom je dr. Ciril Ribičič, profesor za ustavno pravo, pisal v Objektivu (Dnevnik, 4. avgusta), in sicer: »Odprava trajnega mandata sodnikov ni sprejemljiva, saj pomeni grob poseg v neodvisnost sodstva, ki ni skladen z evropskimi demokratičnimi standardi. Iščejo se rešitve za disciplinski nadzor nad obsegom in kakovostjo delovanja vsakega sodnika in vseh skupaj. Bistveno je namreč, kdo ocenjuje, ali je sodnik v poskusnem obdobju deloval kakovostno in si zato zasluži trajni mandat itd.«
Skrajno resna in aktualna tema. V Sloveniji pa v kazenskih zadevah in na delovnem sodišču pri sojenju sodelujejo tudi sodniki porotniki. Veljavna zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih. Sodniki porotniki lahko torej preglasujejo sodnike v senatu in ta sprejme sklep po njihovem spoznanju. Velja pravilo, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, katerima je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Po novem lahko ena od strank, torej tudi obramba oziroma obdolženec, izbere senat brez sodnikov porotnikov.
Sodniki imajo torej trajni mandat, sodniki porotniki, ki so v senatih v večini in enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih, torej so enako pristojni kot sodniki, pa imajo petletni mandat, ki se lahko ponovi. Vendar nihče ne reagira na neživljenjsko prakticirano vlogo sodnikov porotnikov v senatih, kjer bolj »spremljajo obravnave kot samostojno odločajo«, in na zelo neustrezen način njihove izvolitve glede na to, da so po zakonu enakovredni predsedniku senata, dejansko pa so bolj figov list na obravnavah. Kaj se dogaja v praksi?
Primer. Na sojenju hudodelski združbi na okrožnem sodišču je sodil senat s petimi sodniki, dva sodnika in trije sodniki porotniki, še dva sodnika porotnika sta bila na obravnavah prisotna kot rezerva. V tem primeru sta bila od dvanajsterice obsojena le dva, na pet let in šest mesecev zapora oziroma šest let in šest mesecev zapora. V primeru obsodbe Milka Noviča zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta pa je obsodbo na 25 let sprejela le ena sodnica na okrožnem sodišču. V obeh primerih je očitno glavni problem, da je tožilstvo v obtožbi predlagalo dokaze, ki so (lahko) sporni, a jih je sodišče upoštevalo in ni sledilo zagovoru obrambe. Zaradi izločitve dokazov v prvem primeru in zato, ker po mnenju sodišča tožilstvu ni uspelo dokazati vpletenosti vseh obtoženih, sta od dvanajsterice obsojena le dva. Tožilstvo je predlagalo sto let zapora, pa je ostal le drobiž. Razlog: spornost dokazov. V primeru dr. Noviča pa je bila sodba 25 let zapora. Seveda kot posledica dokazov, ki so za mnoge sporni.
Dr. Novič je sedaj na prostosti in bo moral še dokazovati nedolžnost in uveljavljati svoje dokaze. Če sodnik oziroma senat ne upošteva strokovnih mnenj in ne upošteva pravih dokazov, boš lahko za rešetkami tudi do smrti. Kdo si želi živeti v taki državi? Ne pozabimo, kar pravi znani filozof Karl Popper: «Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo.« Menda to velja za sodnike in tudi za njim enakovredne sodnike porotnike, da ne bodo ti pogosto le figov list senata na sodiščih, kar je moja izkušnja.
Dr. Ciril Ribičič, ali so sodniki porotniki odveč? Kaj meni pravna stroka? Kako naj torej poteka nadzor nad obsegom in kakovostjo delovanja tožilcev in sodnikov, je ključno vprašanje za utrjevanje demokracije in razvoj države.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kako doseči »všečne« cilje razvoja države?

Nedelja, September 16th, 2018

Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je tudi cilj in strategija razvoja države, kar je pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Vlada je decembra sprejela cilje in strategijo pametne specializacije do leta 2030, kar je obetavno. Zaskrbljen pa berem članek Božično drevesce za državljane, v katerem prof. dr. Mojmir Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev. Problem je, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Iskrena in skrajno resna ocena, a brez odmeva. Kaj menijo stroka, SAZU in politika? Kljub vsemu je to korak vlade naprej. Dr. Jože Mencinger je še leta 2013 v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo spraševal: »Kako sprostiti strateške naložbe in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: »Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je treba komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, odideš iz Slovenije. Japonska strategija je veliko konkretnejša kot katera koli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni ne dovolj natančna ne dovolj merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke ter ustvarjali potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec. »Znan mi je primer podjetja z več kot tisoč zaposlenimi. Podjetju so bili poslani svetovalci z Danskega, ki jih je EBRD pred leti brezplačno ponudila RS. Po treh mesecih so odšli razočarani, saj v tem času niso prišli v stik z NS. Po razgovorih in dokumentih so sklepali, da NS ne opravlja svoje naloge, to je, da upravi ne postavlja zadosti ambicioznih ciljev pozicioniranja podjetja na trgu. Postavljeni cilji niso bili plod resnih tržnih analiz potencialov podjetja. Podjetje ima danes manj kot 500 zaposlenih. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Mogoče je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala. Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje. Prof. dr. Peter Glavič že dolgo opozarja: »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci naj bi imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Veliko slovenskega kapitala je v tujini, kjer financira nova delovna mesta. V razvitih državah državljani veliko vlagajo v gospodarstvo. Nemci imajo vloženega štirideset odstotkov svojega kapitala, v ZDA celo oseminsedemdeset, mi pa le pet odstotkov kapitala. Pričakujemo pa razvoj gospodarstva, kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in konkurenčnostjo. Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo? Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev? Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Treba je več vlagati v razvoj, da bomo prodajali znanje in ne le delovne sile.
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042799003/mnenja/odprta-stran/kako-doseci-vsecne-cilje-razvoja-drzave

  • Share/Bookmark

Sodniki in sodniki porotniki enako pristojni?

Nedelja, September 16th, 2018

V Sloveniji v kazenskih zadevah in na delovnem sodišču pri sojenju sodelujejo tudi sodniki porotniki. Vlada pravi: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih. » Sodniki porotniki torej lahko preglasujejo sodnike v senatu in ta sprejme sklep po njihovem spoznanju. Do uveljavitve inštituta predobravnavnega naroka je bilo na okrožnih sodiščih sojenje z udeležbo sodnikov porotnikov obvezno. Splošno pravilo, ki pa še danes velja v zakonu, je, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, katerima je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Po novem ena od strank, torej tudi obramba oz. obdolženec, lahko izbere senat brez sodnikov porotnikov.
Sodniki imajo trajni mandat, a sodniki porotniki, ki so v senatih v večini in enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih, torej so enako pristojni kot sodniki, pa imajo petletni mandat, ki se lahko ponovi.
Žalostno je, da nihče ne reagira na neživljenjsko prakticirano vlogo sodnikov porotnikov v senatih, kjer bolj »spremljajo obravnave kot samostojno odločajo«, in na njihov zelo neustrezen način izvolitev, glede na to, da so po zakonu enakovredni predsedniku senata, dejansko pa so bolj figov list na obravnavah. Kaj se dogaja v praksi?
Primer. Na sojenju hudodelski združbi na okrožnem sodišču je sodil senat s petimi sodniki, dva sodnika in trije sodniki porotniki in še dva sodnika porotnika sta bila prisotna na obravnavah. V tem primeru sta bila od dvanajsterice, obsojena le dva, na pet let in šest mesecev zapora in na šest let in šest mesecev zapora. V primeru obsodbe Milka Noviča zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta, pa je obsodbo na 25 let sprejela le ena sodnica na okrožnem sodišču. Mar to ni resna anomalija? Kaj meni pravna stroka, kaj Sodni svet?
Ne pozabimo kar pravi znani filozof Karl Popper: «Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo… » Menda to velja za sodnike in tudi za njim enakovredne sodnike porotnike, da ne bodo ti pogosto le figov list senata na sodiščih, kar je moja izkušnja.

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Sramotna rehabilitacija kriminalcev

Nedelja, September 16th, 2018

Tako Maja Sunčič piše v odlični kolumni, ko nas spomni, da je slovenska družba z vseslovensko rehabilitacijo Kordeža in Bavčarja dosegla dno. Dr. J. Mencinger je Kordežu celo napisal uvodnik za knjigo Kam je izginilo deset milijard? Bine Kordež, zapornik, v posmeh celotni Sloveniji piše članke o gospodarski krizi, a ravno on se je posmehoval tedanji oblasti, ko je še oktobra l. 2007 javno pisal »kreditov ne bomo vračali«. Ob osamosvojitvi smo menjali družbeni sistem, odpravili skupno družbeno lastnino in samoupravljanje. Ta unikatna ekonomija ni dajala rezultatov, da bi lahko država SFRJ vzdržala. To je tema, ki bo še dolgo aktualna. Berem prispevek bivšega pravobranilca, Janez Krnca, ki opiše, kako je potekala odprava družbene lastnine in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.« Žalostna je njegova ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. »Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države. Direktor Kapitalske družbe, Jože Lenič, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno na TV zopet pove, da bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. A ravno on je bil proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je odplačni način. S certifikati državljanov gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo. Zgovorna je njegova izjava objavljena v Gospodarskem vestniku, leta 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako »odplačno« (?) prevzemali podjetja brez lastnega denarja, na račun razvoja in oškodovanja podjetij, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike. Demosov model privatizacije pa je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Žal je bil ta model tranzicijska politika zavrnila. Politika pa je šele koncem leta 2007 sprejela spremembo zakona o prevzemih, ki preprečuje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. Večina držav EU prevzemniku prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Naša država žal torej temu do tedaj ni sledila. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno nedavno na TV čudi temu, da kar je do leta 2008 potekalo kot zakonito, je danes deset let kasneje nezakonito. Zato se strinjam z dr. Andrejem Umkom, bivšim ministrom, da bi moral vsak prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. On opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU.« Politika ni dovolj storila, da bi preprečila oškodovanja. Tej politiki je sledilo tožilstvo, ki je del izvršne veje oblasti. To pove, kdo je tudi odgovoren za rezultate tožilstva. V oddaji Tarča nacionalne televizije, na temo bančne luknje, je predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Znano je in veliko pove: »Brez tožnika ni sodnika!« A vse veje oblasti so pri nas tako avtonomne, da vsaka nadzira samo sebe. Tako se ne ve, kdo odgovarja za stanje pravne države. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, pravi ekonomist dr. Igor Masten. To je nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v demokracijo, v pravičnejšo družbo, še ni uspela. Ljudstvo ima oblast, piše v ustavi. Kdo nam bo dal odgovor, kdo je odgovoren za dediščino » večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala«. Ali zakonodajna in izvršna oblast, ali pravosodje? Ali bodo največji krivci za gospodarsko krizo in za plenjenje in oškodovanje, ter propad podjetij veliki ugledneži v medijih? Družbeni molk je sramotna podpora zavržnim dejanjem in zanikanje odgovornosti in pravne države, ki je pogoj za delovanje demokracije.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Boj z mlini na veter in brcanje megle ima smoter!

Nedelja, September 16th, 2018

Gospod Jože Praprotnik je v tem pismu, Dnevnik-13. aprila, odprl zelo aktualni problem samocenzure, pa ne samo pri novinarjih, temveč tudi pri politikih in državljanih. Ta se kaže tudi pri obravnavi bančne luknje v medijih, tudi na nacionalni TV v oddaji Tarča, nasploh v javnosti. To je problem odsotnosti iskrenosti, pomanjkanja integritete. Človek ima osebno integriteto šele, ko razlikuje, kaj je prav in kaj je narobe. Temu ustrezno ravna, tudi če zato nosi posledice in iskreno javno pove, da ravna tako kot sam dojema, kaj je dobro in kaj slabo. Menim, da se pri nas spoštuje samocenzura, ne pa integriteta. To je stanje duha, kulture, ki duši svobodo in razvoj. »Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica drugim ljudem povedati prav to, česar nočejo slišati«, pravi George Orwell. Ivan Cankar pa:«Človek je prvič oskrunil svojo mladost, ko je prvič molčal,čeprav mu je srce ukazovalo naj govori;iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost.« Temelj demokracije so svoboda javne besede, dialog, možnost izbire in tudi osebna integriteta, iskrenost. Živeli smo v enoumju, samocenzura je bila pogoj za kariero. Katoliška morala pa prakticira, povedano v šali: »Ko pade cerkovnik, pravimo, da je pijan. Ko pa pade župnik, gospod, pa pravimo, da se je spotaknil.« Nismo iskreni, kar mislimo, ne povemo na glas, kaj šele v javnosti. Vendar, če nisi iskren, si nagnjen k laži in goljufiji. Zato je med ljudmi prisoten nepotizem: »Zrihtaj mi, ni važno kako, pa si ti in vse v redu«. Nepotizem, »zrihtanje« javnih (!) dobrih služb in poslov sinovom, prijateljem, je v razvitih demokracijah sramotna korupcija, gre za »ugodnosti na račun drugih«. Doc. prof. dr. Miomir Knežević, z Nacionalnega inštituta za biologijo je dejal: »Svetovna in še posebej slovenska družba sta v krizi temeljnih vrednot in da jima ob tem primanjkuje motivacije. Prevladuje strah za prihodnost in egoistični refleks grabljenja k sebi, saj zmotno menimo, da nam bo to prineslo večjo varnost.» Praprotnik pravilno ugotavlja, da smo pisci »pisem bralcev« v isti vlogi kot novinarji, čeravno se zdi, da pišemo le o tem, kar nam gre na jetra. In ker smo med seboj neorganizirani, se nekaterim zdi, da vsak po svoje brca, čeprav je vsem skupno isto: da se stvari popravijo, izboljšajo, uredijo v skladu s pravom, zakoni, etiko, moralo, torej z vsem, kar bi težko našli pri nas, pa četudi bi svetili z lučjo pri belem dnevu. Pravi:«Če se novinarji nacionalne TV-hiše bojujejo z mlini na veter in če mi pisci brcamo v meglo, je še vedno velika razlika med vami in nami. Če vam visi nad vratom sekira samocenzure, ker še vedno lahko izgubite službe, mi upamo napisati mnogo več, pa bi pričakovali tudi več medsebojne pripadnosti ali solidarnosti, ko imamo vendar isti cilj. A ni tako: če ti urednik ali urednica tiskanega medija še odgovori in napiše, zakaj prispevek ne bo objavil(a), pa od TV-hiše ne pride ne bev ne mev, čeravno se oddaja razglaša z »beseda je vaša« in čeprav jim pošlješ polno pisem z aktualno vsebino in ne o tem, zakaj žaba nima dlak.« Postavi ključno se torej vprašanje:« Čemu torej pisati pisma časopisom ali odprta pisma politikom, ki jim ne pade na kraj pameti, da bi odgovorili, saj si mislijo, »saj ga bo minilo«? To politikom uspeva, dokler to njihovo ignoranco piscev pisem,»špekulacijo«, tiho podpira tudi javna profesionalna medijska elita in kultura, ter cveti nepotizem, ki je deviacija demokracije. Samo javna beseda je za to deviacijo zdravilo. Zato je prav, da se o tem piše, sicer smo ljudje brez duše, brez dostojanstva in ponosa in perspektive, kar nas uči zgodovina. Jože Praprotnik piše iskreno in zelo aktualno!
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042818533

  • Share/Bookmark

Kako do resnice in sprave ter vizije?

Nedelja, September 16th, 2018

Resno vprašanje, kar berem v medijih na to temo. Zelo težko, ko preberem pismo »Spomenik, sprava, predsednik« g. Srečka Soršaka; REPORTER št. 35; 28. avgusta. Kot razumem sporočilo tega pisma, menim da g. Soršak ne pričakuje sprave. Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je zanj spomenik nikomur, z namenom, da bi zameglil resnico. Dva sramotna stebra nikakor da ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve. Moti ga moje mnenje, da je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. Je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne, kar še mnogi vztrajno tajijo. Berem zelo zanimivo in aktualno sporočilo ga. Tinkare Starček, študentke primerjalne književnosti in zgodovine, ki med drugim pravi: »Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Kako bodo ta spomenik doživljali prav ti, ki bodo z njim najdlje živeli, in za katere bo zgolj kamen s sporočilom. Bodo razumeli sporočilo, ki ga nosi v sebi? Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za lastno državo, za samostojen narod? Bodo iz vseh teh ugaslih življenj, na katere opominja spomenik, končno vendar sposobni ustvariti ponosen in odločen narod? Kajti to bi mladi resnično lahko videli v spomeniku žrtvam vseh vojn in njegovi preprosti monumentalni zasnovi, ki presega okvire majhnega trga, prerašča zidove, ki ga obdajajo in vzravnano zre na le eno izmed čudovitih slovenskih mest. Bo to ostal spomenik razcepljenosti slovenskega naroda, kjer brat sovraži brata, dokler se ne zvrneta v (skupni) grob? Spomenik je, kjer je, kakršen je, in po vsej verjetnosti bo še nekaj časa stal. Na nas pa je, da vanj vtisnemo spomin in sporočilo, ki ga želimo posredovati prihodnjim rodovom. Odločimo se lahko, da bomo gradili prihodnost na temeljih preteklosti, ali da bomo ostali ujeti v preteklost in njene še bolj nazadnjaško usmerjene izrodke, medtem ko nam bodo prihodnost gradili drugi. Edino, kar je pomembno, je, da je bilo slovenskih žrtev v zgodovini mnogo in da je na nas in njih, da te žrtve osmislimo. Dejstvo je, da sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa. Še lepše pa bi bilo, če je ne bi skušali doseči s postavljanjem spomenikov in kritiziranjem le-teh ter s političnim hujskaštvom glede tega, na kateri strani je kdo bil ali bi lahko bil s svojo miselnostjo, temveč vsak sam pri sebi s priznanjem lastne odgovornosti in z objektivizacijo zgodovinskih dejstev.« Pisatelj, Boris Pahor, Slovenec, ki se je uprl fašizmu, nacizmu in komunizmu, torej vsem trem totalitarizmom, je na proslavi v Ljubljani ob svoji stoletnici pogumno dejal tudi, da ima zapisano, da je Mitja Ribičič v Dachavskih povojnih sodnih procesih od obtožencev taboriščnikov priznanja pridobil tudi z mučenjem. Pogumno je poskusil dopolniti naš še vedno prevladujoči zelo enostranski zgodovinski spomin. Vsa čast mu za sporočila, pokončnost, vztrajnost in pogum. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,« je še dejal Pahor in dodal:» Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Predsednik RS Borut Pahor je predstavitev spomenika napovedal l. 2015 tudi pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava. Na pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, je gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. G. Sušnik je dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Sušnik je izpostavil »upor proti tuji (komunistični) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Berem še: »Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,«in: »Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje.« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. Posnetek je dosegljiv na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 O spravi ne morejo odločati samo Nova zaveza in ZB. Sprava je potrebna na nivoju politike države. Zaskrbljen državljan mi piše: »Slovenci, zlasti mlade generacije, nujno potrebujejo RESNICO in ne le medsebojno obtoževanje in zmerjanje z rdečimi zločinci in črnimi izdajalci, kar se sedaj dogaja. Zgodovinsko resnico o pomembnih medvojnih dogodkih pa morata priznati obe strani, ne glede ali je ta za ene ali druge, tudi neprijetna. Sedanja razdvojenost naroda in različni pogledi in ocene polpretekle zgodovine pa neposredno škodujeta našemu narodu v njegovem nadaljnjem razvoju in duhovnem sožitju in blagostanju ljudi.« G. Soršak zaključi pismo:“Polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj. Polni upanja čakamo na glasnike resnične demokracije, zavezani resnici in pravici!” Kako pa bo te glasnike demokracije, zavezane resnici in pravici prepoznalo zadosti volivcev? Na volitvah desnica doživlja poraze. Koliko jih je oz kateri predsednik stranke je po volitvah prevzel odgovornost za poraz na volitvah? Doslej je edini na desnici to storil dr. Andrej Bajuk, ki je samoiniciativno prevzel odgovornost za poraz stranke na volitvah in kot predsednik takoj nepreklicno odstopil. Ni čakal. Nič ni o odgovornosti spraševal članstvo stranke in iskal zaupnico v stranki, ko je njegova stranka doživela poraz na volitvah? Vedel je, kaj je njegova odgovornost in jo je udejanjil. Je to dejanje kdo nagradil in vzel za vzor? Kdaj bo torej v Sloveniji poznana in prakticirana odgovornost, ki je temelj pravega napredka družbe in predpogoj delovanja države, predvsem pravne države? V demokraciji, tekmi za volivce, vsak ostane večni zgubaš, če stranka in članstvo sprejme opravičilo, »vsega so drugi krivi, mi smo žrtve in nismo nič krivi, pri nas je vse v redu, samo volivci nam tega ne priznajo, i.p. Kdaj si bo desnica v volilnem programu zopet zadala strateški in atraktiven političen, a realen cilj, to je sprememba volilnega sistema za DZ? Sedaj imamo za volivce najslabši čisti proporcionalni partijski volilni sistem, ki pa očitno ustreza predvsem predsednikom strank, ne pa volivcem. Sistem z negativno selekcijo kadrov, ki generira ne odgovornost v družbi. Če so desni voditelji strank res pošteni in v službi ljudstva, demokratični, potem je njihov cilj vsak volilni sistem, ki je boljši od sedanjega, ki je za volivce najslabši. Kdor ponuja, atraktivne, a nerealne cilje, volivce vara! Za razvoj države je potreben volilni sistem, ki omogoča pozitivno selekcijo kadrov, bistveno večjo osebno odgovornostjo in to povsod, da se uveljavijo tisti z dosežki in z rezultati koristni državljanom. To je usodna tema, kot sprava in vizija. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Burna polemika v medijih na temo »spomenika in sprave« me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, je lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti, kako naprej v RS. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od leta 1941 dalje. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Vlada je na zahtevo EU po več poskusih le pripravila sprejemljivo vizijo oziroma cilje in strategijo pametne specializacije naše države – v čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji za uveljavitev naših odkritih potencialov, znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši, tudi v opoziciji ne. Nekateri se celo norčujejo iz tega pristopa, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo vizionarske sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. Pomembna je realnost ciljev, sicer je vse le spisek želja, kar je neodgovorna utopija.
Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani. Zakaj se torej na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovino in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?
Franc Mihič, Ribnica

REPORTER ni objavil!
15. 09. 2017

  • Share/Bookmark