Arhiv za ‘ Internet’ Kategorija

Stalin in Hitler, kolaboranta in složna okupatorja!?

Četrtek, Maj 27th, 2021

»Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« Tako piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP , 30 maja 2020. To pomeni, da so Sovjeti avgusta 1939 sklenili z nacisti pakt o nenapadanju, ki je trajal do 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla v SZ. Pakt med Stalinom in Hitlerjem, imenovan pakt Molotov – Ribbentrop, ko je Stalin postal zaveznik nacistov, je pomenil kolaboracijo med nacionalsocializmom in komunizmom. Stalin in Hitler sta si v tajnem sporazumu, ki je bil del pakta, razdelila Evropo na dve interesni sferi, na nacistično in komunistično in sta države v tej sferi okupirala. Ni dvoma, da je Nemčija bila okupator, pozablja pa se, da je bila SZ precej časa njen kolaborant in enako tudi okupator.
SZ je v tem času oskrbovala naciste s pšenico, z nafto in surovinami za vojno industrijo. Sovjeti so skladno tajnemu sporazumu s težavo podjarmili Finsko, nato še Estonijo in Latvijo ter vzhodno Poljsko, skupaj z nacisti. Nacisti pa so zasedli Litvo in zahodno Poljsko, teden dni po podpisu pakta. Velika Britanija in Francija sta stopili v vojno in pričela se je druga svetovna vojna. Vsi komunisti so ta pakt in Stalinovo kolaboracijo podpirali, tudi slovenski! Iskreno ali s figo v žepu? Noben komunist ni Stalina obtožil kolaboracije z nacisti! Ena redkih, če že ne edina, je to storila Angela Vode. Slovenski komunisti so jo zato strašno kaznovali. Šele po napadu Nemčije na SZ, je OF pozvala k uporu in revoluciji in pričela s partizanskimi napadi, na okupatorja in na nasprotnike revolucije. Vsak drug upor, izven OF, je že jeseni l. 1941 oklican za izdaja naroda. OF za to ni imela mandata naroda. Komunisti so pričakovali hitro zmago SZ, da bo pregnala okupatorje. Partizani so s taktiko, »preseneti, napadi in se hitro umakni«, napadali okupatorja in so se, zaradi enormne premoči okupatorja, umikali iz boja, da so preživeli. Praviloma, ko so se partizani umaknili, se je okupator za partizanske napade potem praviloma maščeval nedolžnemu prebivalstvu. Temu je že okupator prizadel veliko gorja, še hujše pa je bilo trpljenje zaradi bratomorna revolucije. Vse, ki so nasprotovali boju za cilje komunizma, to je za uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ, so jih partizani likvidirali. Italijanska oblast jih ni ščitila. Da bi se lahko ubranili, pred takim partizani in likvidacijami, so se nasprotniki revolucije organizirali v vaške straže, ki pa so bile skoraj brez orožja. Ker brez orožja ne bi preživeli, so se zatekli k okupatorju, da bi dobili orožje. Okupator jim ga je dal, vendar pod pogojem, da delujejo kot prostovoljna milica, podrejena italijanskim policijskim enotam. V brezizhodnem položaju so vaški stražarji to sprejeli, saj če ne bi, bi jih partizani likvidirali. Komunistom, ki so vodili OF, je torej »uspelo«, da so nasprotnike revolucije in uvedbe Stalinovega režima, kot so bili vaški stražarji in kasneje domobranci, potisnili v brezizhoden položaj, da so se morali zateči pod zaščito okupatorja, kjer so videli možnost, da bi saj nekateri preživeli revolucijo. Brez »zaščite okupatorja« bi nasprotniki revolucije ostali goloroki brez orožja za obrambo in nikakor ne bi preživeli napadov partizanov, katerim je bil glavni cilj prevzeti oblast in uvedba režima po vzoru SZ. Del nasprotnikov revolucije in komunizma, so partizani v boju ali drugače ubili že med vojno. Preživele pa so, po koncu vojne, ko je okupator podpisal kapitulacijo in se umaknil, ožigosali za kolaborante in izdajalce naroda in jih vse pobili, da ne bi ogrožali enopartijske vladavine komunistov. To je bila največja tragedija slovenskega naroda. Ta taktika OF je bila zelo premetena in je mnoge zavedla. Še vedno se javno prisega na vrednote in pridobitve NOB, OF in revolucije, kot da so to temelji demokracije, ki pa jo ravno revolucija rušila. Zagovorniki revolucije pa v demokratični državi RS zavajajo državljane, da je za preživetje naroda edino prava vrednota, »Upor in boj«, ne pa »Mir in blagostanje«. Človeštvo se vendar ohranja in povečuje samo v miru in blagostanju, če pa bi prevladala vrednota »Upor in boj«, ne glede na žrtve upora, bi bilo kmalu konec človeštva. Koliko človeštva je sploh dalo mandat za oblast tistim, ki jim je vrednota »Upor in boj«? Še vedno mnogi zagovorniki revolucije poudarjajo in zavajajo, da so se partizani bojevali zgolj za ohranitev naroda, to je za pregon okupatorja, ne pa za zmago revolucije, kar ni res. Vojna, upor in revolucija sta vzrok za 100.000 mrtvih Slovencev, rezultat upora pa je 7.800 mrtvih okupatorjev. Ugotovljeno z mednarodno priznano metodo. Ali nam je res v ponos, da smo na Trgu revolucije slavili revolucijo, sedaj pa, ko je tam Trg republike, ob njem stoji umetniška skulptura v čast revolucionarjev. Slovenci razvijajmo državo, ne z revolucijo temveč z demokracijo.

  • Share/Bookmark

V Delu polresnica o Angeli Vode!

Petek, Maj 7th, 2021

Zakaj še vedno polresnica, novinarji? To ne koristi nikomur, ne vam ne nam. Vsi imamo predvsem škodo, ki nam ni v ponos, ne v veselje. Ravno te dni je potekala vroča razprava o svobodi novinarjev, ki trči na pravico bralca, da je korektno informiran. Primer. Pred leti, 17. januar 2017, je bil v tedniku ONA objavljeno moje pismo z naslovom, » Zakaj polresnica o Angeli Vode?«, in sicer z naslednjo vsebino: »Nacionalni Radio Prvi je bil pristranski in je zavajal državljane, ko je v četrtek 5. januarja 2017, v oddaji »Na današnji dan«, spomnil Slovence zgolj na to, da je bila na ta dan rojena Angela Vode, ki je bila slovenska intelektualka, borka za slovenske narodne pravice, defektologinja, učiteljica prizadetih otrok, pobudnica gibanja za pravice žensk, socialistka, ki je bila v taborišču Ravensbrück in nato leta 1947 na Nagodetovem procesu obsojena še na prisilno delo, in da je bila ta obsodba l. 1991 razveljavljena, to je po njeni smrti. Niti besede pa nacionalni radio ni zmogel o tem, da je bila Angela Vode ena prvih komunistk v Sloveniji, ki je bila v sporu z vodstvom Komunistične partije Slovenije, ker se med drugim ni strinjala z nekritično podporo slovenskih komunistov Stalinu. Obsojala je pakt med nacistično Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo komunistično Sovjetsko zvezo. Kmalu po začetku vojne je bila izključena iz Komunistične partije Slovenije. Po vojni je bila torej leta 1947 obtožena narodnega izdajstva in obsojena na dvajsetletno zaporno kazen. Izpuščena je bila po šestih letih leta 1953. Po izpustitvi so ji bile odvzete državljanske pravice in trajno prepovedana pravica do dela in lastnega zaslužka. Do smrti leta 1985 so jo preživljali sorodniki. V tem času je skrivaj napisala knjigo Skriti spomini, ki je bila izdana po njeni smrti. V knjigi opiše razmere med drugo svetovno vojno, zakulisna dogajanja v komunistični partiji, bivanje v komunističnem zaporu in životarjenje po izpustitvi. Do smrti jo je nadzorovala UDBA« Ali res nismo še etično zreli in nimamo dovolj razvite empatije in spoštovanja in enakovredne pietete do naših prednikov, kot kaže zgornji tekst, ki bi bil lahko kar takšen znova objavljen, saj se zgodba ponavlja. Tokrat je Delo, dne 4. maja 2021, na zadnji strani objavilo enako pomanjkljiv tekst, niti ene besede o njenem pogumu, ko je prva in edina oseba iz vrst KPS, vztrajno nasprotovala paktu Ribbentrop – Molotov, ko je Stalin potem postal kolaborant Hitlerju. Potem sta okupirala v sporazumu navedene države, kar je bilo zgodovinsko usodno dejanje za razplet vojne v Evropi, in tudi v Jugoslaviji. Ta pogum in vztrajnost Angele Vode, bi morali bolj spoštovati v našem spominu, zato ji pripada spomenik, v zahvalo za njeno predanost služiti narodu, ne pa ideji vsemogočnega komunizma. Tudi novinarji lahko veliko pripomorejo, da se bo utrdila demokracija in razvila potrebna pravna država, a ne na vrednotah revolucije oz. državljanske vojne, ki jo je narod plačal drago. Ne ponavljajmo napak revolucije, temveč se trudimo razviti družbo enakopravnih, solidarnih, spoštljivih ljudi, ki se trudijo za skupno dobro. Drugače bomo sami zatrli svojo prihodnost!

  • Share/Bookmark

LEVICA ZAGOVARJALA PLAČNO PRIVATIZACIJO, IZVEDLA PA BREZPLAČNO KRAJO

Nedelja, Avgust 11th, 2019

Politika je omogočila, da so direktorji/ menedžerji enostavno postali še lastniki.
Znano je, da se revolucija prične zaradi nen(a)ravno porazdeljene lastnine oz. bogastva ali porazdelitve dohodka, ki ga omogoča ta lastnina. Iz vzrokov nesorazmerne porazdelitev bogastva, kapitala, vezano na lastnino, so tudi jugoslovanski komunisti in Tito uspeli sprožiti revolucijo, jo izpeljali in v njej zmagali, med drugo svetovno vojno, to je med okupacijo in nato še po vojni. Zato smo ljudje ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne družbene lastnine. Ob osamosvojitvi se je skupno družbeno premoženje pričelo preoblikovati v lastnino s znanim lastnikom. Žal je to lastninjenje potekalo nepravično.
V prvem obdobju je lastninjenje potekalo kar po Markovićevi zakonodaji s prevzemom podjetij tako, da so direktorji/vodilni ustanavljali bypass podjetja, ter preko njih izčrpavali svoje matično podjetje in ga potem na koncu poceni kupili s krediti. Za potrebe plačila anuitet kredita pa so si »novi lastniki« zvišali plačo.
V drugem valu privatizacije, po letu 2004, pa je divje lastninjenje potekalo s prevzemi podjetij s pomočjo »tajkunskih kreditov« , ko so direktorji/ menedžerji postali še lastniki podjetij, brez vložka lastnega denarja. Vodilni menedžerji so »kupili« podjetje na kredit, praviloma s zastavo delnic tega prevzetega podjetja, kredit pa je zopet vrnilo prevzeto podjetje, če je zmoglo odplačevati še kredit menedžerja, novega lastnika.
Mnoga podjetja so zato propadla, njihovi nevrnjeni krediti pa so povzročili bančno luknjo. Državne banke pa smo morali zato sanirati davkoplačevalci, ki nismo bili nič krivi, bankirji in politiki, ki so to dopustili in omogočali, pa so se vsi izognili odgovornosti, kar ni pravično, ne demokratično.
V vsakem primeru pa je prevzem podjetja plačalo podjetje samo, ne pa novi lastniki, to je ne direktorji oz. ne menedžerji, ne razni holdingi, tudi cerkveni ne, kar je v normalni demokraciji oškodovanje podjetja in je strogo prepovedano.
Skratka politika je pri pridobivanju lastnine iz bivšega skupnega premoženja, podpirala »lastninjenje novih lastnikov brez vložka lastnega kapitala«, seveda na račun kapitala podjetja, kar je kraja. Ne leva, ne desna, ne cerkev, ne stroka še dandanes to niso obžalovali in nihče jih ne sankcionira. Politika in stroka ne ločujeta vlog lastnikov in menedžerjev, kar je velika zabloda in škoda.
Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da se družbeno premoženje razdeli. To je, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Od kod je to stanje?

Prvi gospodarski minister v Demosovi oz. Peterletovi vladi, bivši rektor univerze, dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, »pedagog naroda«, je zagovarjal plačno privatizacijo, da bi podjetja tako dobila kapital, ki jim je tedaj močno primanjkoval. Nasprotoval je delitveni privatizaciji, ki jo je zagovarjal DEMOS in bi bila edina pravična in skladna ustavi, da smo vsi državljani enakopravni.
Tako smo dobili »plačno privatizacijo«, le da je prevzeto podjetje samo moralo plačati menedžerske kredite za to kupnino in je bilo zato oškodovano, menedžerji pa so tako enostavno postali še lastniki podjetja, če je to obremenitev preživelo. Koncentracija lastništva in povečanje premoženjske neenakosti in dedni kapitalizem so odraz, da slovenska politika ne ščiti interese podjetij ampak privilegira menedžerje in je pomešala vloge lastnikov in menedžerjev, kar ni v skladu s pravično državo in ustavo, ni demokratično ne gospodarno. «Naloga lastnikov je, da profesionalizirajo vlogo menedžmenta, da so poslovni voditelji res strokovnjaki, ki znajo postaviti cilje, organizirati procese in izboljšati produktivnost v podjetju«, berem. Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je bil opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje«. Naša »politika in stroka« sta omogočili menedžerjem, da so brez vložka lastnega kapitala postali še lastniki podjetja, podjetja so »kupili« s krediti, ki jih je potem plačalo podjetje. Mnoga podjetja niso zmogla vračati menedžerjevega kredita in so propadla. Veliko kreditov je ostalo nevračljivih. Za te nosijo odgovornost tudi bankirji in njihovi Nadzorni sveti in seveda politika. Vsi pa moramo sanirati banke. Dobili smo slabo banko in nato še razlaščene imetnike delnic in podrejenih obveznic bank. Prodajamo državne banke. To ni uspeh, temveč fiasko, posledica zgrešene »plačne privatizacije« brez lastnega kapitala in »brezplačnega kreditizma«. Dopuščen je koncentracija lastništva v rokah menedžerjev, povečanje premoženjske neenakosti, generira se dedni kapitalizem. Politika ne ščiti obče poslanstvo podjetij, privilegira menedžerje. Dr. Mencinger (je)) trdi(l):»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona (certifikatskih) »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
Kako to, da se politika in stroka še vedno ne distancira od izjav dr. Mencingerja, ki so neetična za demokracijo, pravno državo in tržno ekonomijo?
Država, ki ene državljane (menedžerje) privilegira, jim podari kar podjetja »na račun« podjetja, ter se tako oškoduje gospodarske družbe in diskriminira državljane, ne ščiti pa podjetja, ne lastnine, ni ne demokratična, ne pravična, in ne bo dosegla napredka.
Kako je bilo mogoče sprejeti zakone v posmeh ustavi in lastninskim pravicam državljanov?

http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2018/04/Komentar306-Kdo-je-kriv-Franc-Mihi%C4%8D.pdf

  • Share/Bookmark

Milan Kučan:Ogenjca, upor ali kolaboracija?

Sobota, Avgust 10th, 2019

Slavnostni govornik Milan Kučan je na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942, dejal: »Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva.«
Katera dejstva ob dogodkih pri Ogenjci so tista, ki jih Milan Kučan okliče za prispodobo medvojnega dogajanja?
Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942 partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sadolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sadolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, ko je ustrelila italijanskega poročnika, sprožila to tragedijo Loškega potoka.
V italijanski hajki so ti odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je, kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane.
Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…
Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan.
Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.”
Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki pred Perzijci in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku.
V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina, ter med proti revolucionarji, nasprotniki teh revolucionarnih ciljev.
»Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.”
Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni in pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin.
“Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi.
Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov, vendar je za Tita bila pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni.
V govoru pa Kučan niti ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe.
Obstaja pa tudi drugačen pogled nazaj. Kučan namreč ne navaja, da je Partija sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna.
Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”.
Ali je res še sprejemljiva vrednota »upor za vsako ceno in še bratomorna državljanska vojna«, ko za to plača visoko ceno prebivalstvo, višjo kot okupator?
Milan Kučan, partizanska tragedija pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, upor ali kolaboracija! Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še tragedija Loškega potoka.

  • Share/Bookmark

Tujega nočemo, svojim ne damo?

Petek, November 9th, 2018

Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega niti svojim ne damo, ker njim še manj zaupamo!
Slovenci ne vlagamo skoraj nič svojega kapitala v domače gospodarstvo, a kapital vlagamo v tujini. Doma pa se jezimo, ker ni pravega razvoja države. Permanentno vroča tema. Naša produktivnost oz. konkurenčnost je nizka, prenizka je dodana vrednost zaposlenega da bi pokrili naše potrebe, zato večina dobiva slabe plače, pokojnine, ni kvalitetnih delovnih mest, ogrožene so pokojnine, socialna država, imamo iztrošene in nevarne ceste, zastarelo železnico, ni denarja za zdravstvo, izobraženi mladi emigrirajo na zahod, itd. Slovenci sicer varčujemo, a predvsem v bankah in vlagamo v nepremičnine. Prakticirana ekonomska šola je namreč takšna, da podjetja oz. menedžerji raje najemajo kredite in ne pridobivajo kapitala, ne tujega, ne domačega. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno ekonomsko šolo in odgovornost, ne politiki, ne njeni stroki. Državljani kljub vsemu pričakujemo razvoj države.

Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko v opomin in vzor. Pred 50 leti, ko je državi pretil bankrot, so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli, ker so jim državljani zaupali. Tako so v zelo kratkem času od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna, vse do danes.

Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze opozarja:«V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Kje torej državljani očitno zelo zaupajo svoje prihranke kot kapital oblasti oz. menedžerjem, da z njihovim kapitalom razvijajo gospodarstvo in posredno dvigajo blagostanje? Kje je torej razvito množično varčevanje in delničarstvo, ki podpira lastno gospodarstvo? Zakaj pri nas ni te ekonomske šole?

Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov, pa je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Poljaki imajo predpis, da morajo skladi vlagati doma najmanj 30 % vseh sredstev, pri nas tožijo, da ne smejo kupovati domačih podjetij. Hrvati vlagajo doma in v tujini – doslej so pri nas kupovali dobra podjetja in imeli dobičke. Slovensko premoženje pa kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd.

Že leta 2012 je ekonomist Stanislav Kovač pisal:«Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu. Velika finančna odvisnost podjetij od bančnega kreditiranja je posledica zgrešene dogme dr.Mencingerja o nekoristnosti kapitalskih trgov za gospodarstvo, da gre za »nekakšno mešanje megle« oziroma »nekoristno prelaganje iz enega v drug predal« (prosto po Mencingerju). Ta ekonomist je z izbruhom krize 2008 začel širiti še nevarnejšo dogmo, češ da je treba kapitalske trge kar ukiniti in vzpostaviti sistem, kjer bi se podjetja financirala zgolj z bančnim zadolževanjem. Podatki kažejo na zgrešenost finančnega sistema, ki je skozi tranzicijo privedel do velike finančne odvisnosti podjetij od bank, te pa so ob pomanjkanju domačih prihrankov zaradi izdatnega kreditnega financiranja podjetij postale tudi velike dolžnice tujini. Od tu tudi velik neto dolg Slovenije do tujine, nad katerim – kako cinično (!) – najbolj bentijo ravno »mencingerjanci. Na drugi strani so naši hazarderski menedžerji in bankirji, opiti z nacionalnim interesom, ekscesno prezadolžili gospodarstvo in niso izkoristili možnosti kapitalskih trgov, da bi z IPO ali drugimi oblikami dokapitalizacije lastniško financirali poslovanje, razvoj in prevzeme ter prek večjega deleža kapitala v bilancah poskrbeli za večjo odpornost podjetij proti finančnim krizam.
V ZDA bančni sektor ne dominira nad kapitalskim trgom, ameriška podjetja so zato tudi manj zadolžena pri bankah, saj pomemben del finančnih virov pridobivajo na kapitalskem trgu, ne pri bankah. Naši menedžerji, ki so zaradi prevladujočega mencingerjanskega modela privatizacije z notranjim odkupom pogosto tudi največji lastniki prezadolženih podjetij, se otepajo nujne dokapitalizacije po vzoru IPO Facebooka, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih, hkrati pa bi morali precej spremeniti tudi upravljanje podjetij: dobili bi nove nadzornike, ki bi jih lahko odslovili, ne bi več mogli delati vse po svoje, javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte, odpovedati bi se morali slovenskemu nacionalnemu športu insajderskega trgovanja in številnim drugim ugodnostim.« Tako je pisal novinar Stanislav Kovač, ki je moral utihniti.

Bivši guverner Marko Kranjec je že leta 2012 opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu. Država oz. vlada pa se venomer zadolžuje.

Država in njena ekonomija, ko državljani ne zaupajo svoj kapital domači ekonomiji, svoj kapital raje nalagajo v tujini, ne more preživeti samo s krediti. Mogoče nas bodo pokupili raje tujci in svoj kapital vložili v našo ekonomijo in na vodstva postavili menedžerje, že preverjene na mednarodnem trgu, da bodo znali oplemeniti vloženi kapital.

Pred leti je država oz. vlada, na zahtevo EU, le sprejela vizije, cilje in strategije razvoja države. A o problemu etičnosti oz. neetičnosti bančnih in podjetniških odločitev in škodi ter odgovornih za bančno luknjo, pa nismo prišli daleč. Dr. Jože Mencinger, bivši rektor UL, pa se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti, v članku »Neuporabnost kisika za gospodarstvo«, celo še l. 2013 sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kako so vlade do tedaj lahko vodile in še vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potenciale države in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku?

Prejšnji vladi pa je uspelo napisati in sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2030 in vizijo do l.2050. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oz. uporabnost strategije kako doseči te cilje zaskrbljujoče. Prof . dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v R&R, za nove investicije v javnem sektorju, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalna) plače in pokojnine itd. Politika oz. vlada sama ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj? Zakaj se to dogaja? Ali sprejeti cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Niso zanimivi za slovenski kapital? Katera politika oz. politična stranka bo torej že postavila cilje in strategijo pametne specializacije države, da bodo ti vendar enkrat zanimivi tudi za slovenski kapital?

Cilji in strategije pametne specializacije države so v tržni ekonomiji za državo, za podjetja in državljane pomembni kot ustava. Za podjetja, ki tekmujejo na trgu, je to pogoj za uspeh in preživetje. V nemškem članku z naslovom » Popeljite vaše podjetje na prehitevalni pas« berem: »Pravočasno razvijte cilje in strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernice za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih. Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve / produkte hočemo nuditi tudi v bodočnosti in katere ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo nuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katere ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja«.

Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala. Kaj je torej pravično in ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj? Kreditizem, kot ostanek ekonomske šole socializma, kar je najemanje bančnih kreditov? Mnoga podjetja so zaradi slabega vodenja, to je, ker je menedžment postavil zgrešene cilje ali uporabil zgrešene strategije, potem v škripcih. Ne zmorejo vrniti kreditov. Ti nevračljivi (tudi menedžerski) krediti na koncu pristanejo v bančni luknji oz. na slabi banki. Banke kreditodajalke pa potem saniramo kar davkoplačevalci, državljani, čeprav nismo bili pri tem za nič pristojni, a smo nazadnje odgovorni za sanacijo bank? Menedžerje bank in podjetij pa praviloma nihče ne pokliče na odgovornost in »uspešno ostanejo na trgu vodilnih«.

Gospa Lousewies van der Laan, nizozemska političarka in podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE pravi:« Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo. Za resno delovanje v politiki je potrebno dvoje: da se razumeš, predvsem pa, da lahko nekomu zaupaš. Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank. Če bi to bil sklep, da imajo vsi interes, da sistem deluje tako, kot je deloval, bo cena še vedno visoka in plačala jo bo celotna skupnost. Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo. Nemogoče je ohranjati stvari takšne, kot so, če se ves svet dramatično spreminja.
Velikokrat se zgodi, da so levičarske stranke konservativne, saj si želijo ohranjati status quo in ne želijo sprememb, četudi je jasno, da bo čez čas zmanjkalo denarja. Ljudje so tako zelo razočarani nad politiko, da ne vidijo nobenega razloga, da bi se udeleževali volitev. Ključni izziv pred vsemi nami je, kakšno družbo si želimo. Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase, za svojo družino ali podjetje, in da jih okolica ne bi preveč zanimala. Mogoče je to naraven človeški odziv na krizo, a je tudi zelo problematičen.
Vzemimo za primer bankirje, ki so povzročili velike težave v bančnem sistemu, a kljub temu še vedno prejemajo velike denarne dodatke in imajo hiše v eksotičnih krajih, preostali pa moramo pokrivati bančne izgube. To vzbuja občutek jeze in nepravičnosti. Če politika ne najde pravih odgovorov in rešitev, bodo ljudje še bolj jezni in prestrašeni, politiki pa bodo plačali ceno za to. Prebivalci Slovenije so veliki pesimisti zaradi slabega stanja gospodarstva.
Razumem, da je večina današnjih težav dediščina neuspele privatizacije, zato so prisotne dileme, kaj bi bilo, če v zadnjih dveh desetletjih ne bi naredili vseh teh napak, da jih ne bi plačevale sedanje generacije. Vse to so občutljive politične teme, ker ni jasno, kako se z njimi spopasti in jih rešiti. Splošno znano je, da Slovenija potroši več denarja, kot ga ima. Pri razumevanju države blaginje je treba biti pazljiv. Ta ne pomeni, da lahko prideš v državo, nič ne delaš in prejemaš denar za nedelo. Solidarnost se na neki točki konča. Evropski model je na pravi poti, a ga drugi ne bodo posnemali, če bodo Evropejci revni.«

Daron Acemoğlu in James A. Robinson, avtorja knjige Zakaj narodi propadajo sta zapisala: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Menim, da se v Sloveniji dogaja ravno to. Kdo to ovira in nam razvoj zatira? Politika in njena ekonomska šola!

Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije pa posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademsko sfero. Zakaj ni interesa v podjetjih?
Prof. dr. Jože Vižintin v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje« piše, da je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na to se nista odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik znanja« minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: »Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je treba komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, odideš iz Slovenije. Japonska strategija je veliko konkretnejša kot katera koli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni ne dovolj natančna ne dovolj merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke ter ustvarjali potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec«.

Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Menim, da je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala.
Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«.

Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri je zapisal: «Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote.« Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta«.

Pravila za razvoj države, tudi za boljše plače, za boljšo perspektivo, so torej znana; kdaj jih bo politika pri nas odkrila in poskrbela, da bodo zaživela tudi v praksi? Kaj je učinkovitejše in pravičnejše za nacionalno ekonomijo, ali »socialistični kreditizem«, ko davkoplačevalci plačujejo potem bančno luknjo ali kapitalizem, to je, da gospodarske družbe pridobijo potreben nov kapital pri vlagateljih oz. na trgu kapitala? Kapital oz. vlagatelji terjajo odgovornost menedžmenta, saj ta ne more enostavno za izgube na koncu bremeniti kar davkoplačevalce . Dilema, ki ne bi smela biti več aktualna v demokraciji oz. v tržni ekonomiji. Ob pojavu propada ali izgub v podjetjih, pri »ekonomski šoli kreditizma«, ki ga favorizira določena ekonomska šola in seveda politika, so potem na trgu le delojemalci, ne pa menedžerji in ne univerzitetni zagovorniki kreditizma, ter seveda ne politiki. Oboji pa so plačani iz javnih sredstev ter še vedno zaslužni in ugledni. Takšna politika in njena »šola« je skrajno nepoštena, a za njih udobna. Vedno bo za to kriva politika, ki to podpira.
Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo tako zgrešeno nacionalno ekonomijo, zaupamo pa jim oblast? Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da dobi država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov! Če vsi ti zatajijo, državo potopijo! Kdaj bodo politiki zaradi »socialistične ekonomije kreditizma na račun ljudstva« odstopili, da bi lažje druge voditelje dobili?

Franc Mihič, Ribnica

P.s.:”Če obstaja kaj, kar se moramo naučiti od 20. stoletja, potem je to poglavje o pogubnosti apatije in ravnodušnosti. In če je kaj, kar bi si morali zaželeti kot dediščino minulega obdobja, je to ustvarjalna strast ljudi, ki so igrali, peli, pisali, slikali ali teoretično opredeljevali, s tem pa tudi sami tej besedi dodali svež odmerek izvirnosti, saj so si nadvse prizadevali biti prav tisto, kar so, ne pa nekaj, kar se je od njih zahtevalo. Ko bodo milenijci našli strast, in to v polnem pomenu te besede, bo 21. stoletje njihovo, tako kot je bilo prejšnje naše».
Novinarka Zorana Baković

  • Share/Bookmark

Politiki so odgovorni za slabo pravno državo.

Ponedeljek, Oktober 15th, 2018

Državljani smo ob osamosvojitvi želeli pravično državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Nepravična privatizacija je izvirni greh Slovenije. Lastninjenje ni bilo skladno z ustavo, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem. Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a tega ne vidijo na lastnem pragu. Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami. Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a jim je uspelo plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker jim ni uspelo vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so zato propadla. Državljani smo ob osamosvojitvi želeli državo, kjer bodo varne tudi plače in prispevki. Žal to pogosto ni. Primer. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpiz-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja. Zopet berem. »Nazadnje so ustavni sodniki naredili, česar politika ni hotela: iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so odstranili besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ob tem se sprašujemo, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast. Skoraj 13 let je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dovoljeval odlog, odpis in obročno plačilo. Leta 2009 so sindikati od ustavnega sodišča zahtevali, da oceni ustavnost te pravice. Zdaj je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in zato razveljavilo prvi odstavek 228. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odpisa, odloga, obročnega plačila ni več. »Odločba ustavnega sodišča začne veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu,« smo zvedeli na davčni upravi. Politika bi lahko ukrepala, če bi le hotela, a ni. Leta in leta je vzdrževala sistem, o katerem so ustavni sodniki ugotovili, »da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec«. Torej je ves čas politika skrbela le za koristi menedžerjev, za lastnike kapitala, vse na račun delavcev in njihove lastnine. Pa še to prikrito, brez njihove vednosti in soglasja. »Za večjo pravno varnost delavcev« je naslov članka v številki 7-8 mesečnika »Vzajemnost«, ki ga izdaja Zpiz za upokojence. V njem piše: »S spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem lani novembra, je bila v zakon vnesena pomembna dopolnitev, namenjena večjemu pravnemu varstvu delavcev. Dejstvo, da bodo po novem prizadeti zavarovanci –delavci pravočasno obveščeni o neizpolnjevanju obveznosti delodajalcev pri zagotavljanju njihove materialne in socialne varnosti, pa nedvomno pomeni pomemben korak pri zagotavljanju varstva njihovih pravic.« In kako je prizadetim delavcem zagotovljeno varstvo njihovih pravic? V članku piše, da mora delavec sam ukrepati, to je vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika. In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic prizadetih zaposlenih? Kdo bo vse tu služil po volji politike, na račun opeharjenih zaposlenih? Pravniki, odvetniki, sindikati…Kako druge države skrbe za zaposlene? V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačane vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevke v zapor. V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« V ustavi oz. v 50. členu piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Mar je takšen zakon lahko skladen z ustavo oz. ali izraža skrb države za delovanje zavarovanja? Očitno ne, saj mora delavec ukrepati, namesto države, vse po volji izvoljene politike? Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na ustavnem sodišču. Mogoče sindikati ali Varuh RS, politična stranka v »službi ljudstva«? Za politike je torej »napredek« to, da sedaj državna inštitucija – ZPIZ opozarja zaposlene, da nimajo plačane prispevke, ukrepati pa mora zaposleni sam. Doslej je zaposleni moral sicer celo sam preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke, seveda kdor je to znal. Odgovornost za to nosi politična levica oz. vlada mag Antona Ropa, ki je sprejela zakon, da delodajalci lahko zaposlenim kar zadržijo prispevke brez vednosti zaposlenega in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše je dejal, da so delavci za to oškodovanje sami krivi. Podpredsednik DZ RS, poslanec Jože Tanko pa je (bil) mnenja: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali.” Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to nekako tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela. Politiki so kot češ pomagali podjetjem, a ne s proračunskim denarjem, ne z znanjem javnih fakultet, temveč enostavno kar s prispevki zaposlenih. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z ne odvedenimi prispevki. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v LJ, Ana Jaklič, pravi:«Če neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Kdo je odgovoren, da je takšno stanje? Vodstva političnih strank in poslanci, ekonomsko socialni sveti vlad , predstavniki sindikatov in upokojencev v organih odločanja, tudi v Svetu Zpiza, javna stroka, mediji in tudi volivci! Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan in podpredsednik DZ RS Jože Tanko, ali je takšen zakon, ki ni v skladu z ustavo in grobo krši zakonske pravice zaposlenim, res sprejemljiv za DZ RS in vlado? Država, ki ne zaščiti kapital zaposlenih, to so njihovi zasluženi prispevki za pokojnino in jih država sama ne pobere in ne ukrepa, ni socialna država, ne pravna država, saj podpira kaznivo dejanje, kriminal. Za odgovorne politike bi morala biti tema nedelovanja pravne države prva predvolilna tema. Kdo je odgovoren za delovanje pravne države zakonodajna oblast oz. DZ RS skupaj z izvršno oblastjo, to je vlado, ali pa je samo tretja oblast, pravosodje odgovorno za delovanje pravne države. Odgovorni so vsi, najbolj pa zakonodajna oblast, ki sprejema zakone in nadzoruje njihovo delovanje ter je tudi odgovorna za rezultate zakonov oz. tudi za stanje pravne države, ki duši demokracijo.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Skrb države za pravno varnost delavcev, da te kap.

Nedelja, September 16th, 2018

Skrb države za pravno varnost delavcev, da te kap.
DNEVNIK, 18.09.2018
Pravna varnost delavcev?
ONA, 18.09.2018
Skrb države za pravno varnost delavcev?
NEDELJSKI, 19.09.2018

»Za večjo pravno varnost delavcev« je naslov članka v številki 7-8 mesečnika »Vzajemnost«, ki ga izdaja Zpiz za upokojence. V njem piše: »S spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem lani novembra, je bila v zakon vnesena pomembna dopolnitev, namenjena večjemu pravnemu varstvu delavcev. Dejstvo, da bodo po novem prizadeti zavarovanci –delavci pravočasno obveščeni o neizpolnjevanju obveznosti delodajalcev pri zagotavljanju njihove materialne in socialne varnosti, pa nedvomno pomeni pomemben korak pri zagotavljanju varstva njihovih pravic.« In kako je prizadetim delavcem zagotovljeno varstvo njihovih pravic? V članku piše, da mora delavec sam ukrepati, to je vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika. In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic prizadetih zaposlenih? Kdo bo vse tu služil? Kdo bo pa obupal in bil oškodovan z nižjo pokojnino? V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačane vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevke v zapor. V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« V ustavi oz. v 50. členu piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Mar je takšen zakon lahko skladen z ustavo oz. izraža skrb države za delovanje zavarovanja? Očitno ne, saj mora delavec ukrepati, namesto države? Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na ustavnem sodišču. Mogoče sindikati ali Varuh RS? Za politike je torej »napredek« to, da sedaj državna inštitucija – ZPIZ opozarja zaposlene, da nimajo plačane prispevke, ukrepati pa mora sam. Doslej je zaposleni moral sam preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke, seveda kdor je to znal. Odgovornost za to nosi politična levica oz. vlada mag Antona Ropa, ki je sprejela zakon, da delodajalci lahko zaposlenim kar zadržijo prispevke brez vednosti zaposlenega in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše pa je celo dejal, da so delavci za to oškodovanje sami krivi. Poslanec Jože Tanko pa je (bil) mnenja: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali.” (?) Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to nekako tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela. Politiki so kot češ pomagali podjetjem, a ne s proračunskim denarjem, ne z znanjem javnih fakultet, temveč enostavno kar s prispevki zaposlenih. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z ne odvedenimi prispevki. Ustavno sodišče pa je l. 2011po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov, odstranilo iz zakona besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ugotovilo je, da je taka zakonska ureditev protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Zaradi koristi delodajalca, vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v LJ, Ana Jaklič, pravi:«Če neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Kdo je odgovoren, da je takšno stanje? Vodstva političnih strank in poslanci, ekonomsko socialni sveti vlad , predstavniki sindikatov in upokojencev v organih odločanja, tudi v Svetu Zpiza, javna stroka, mediji in tudi volivci! S tem zaključujem moje večletno pisanje o kraji prispevkov zaposlenim, ker država ne ukrepa, kar je sramota za socialno in državo prava!
Franc Mihič

https://www.dnevnik.si/1042840050/mnenja/odprta-stran/skrb-drzave-za-pravno-varnost-delavcev-da-te-kap

  • Share/Bookmark

Neplačani prispevki so problem le zaposlenih?

Nedelja, September 16th, 2018

Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Žal tega ni. Primer. Zaposleni bodo po novem le obveščeni, da delodajalec ni odvedel ZPIZ-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal samovoljno, a na plačilni listi se to ne vidi. Po 25 letih države je za politiko velik »napredek« to, da vas bo sedaj celo državna inštitucija, to je ZPIZ opozarjal na neplačane prispevke, to je, da ste okradeni. Doslej je moral zaposleni namreč kar sam skrbeti in preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke. Problem je podedovan od vlade mag Antona Ropa, ki je sprejela celo zakon, da se zaposlenim lahko kar »zakonito« kratijo lastninske pravice, tako da delodajalec lahko ne odvede ZPIZ-u prispevkov, ne da bi zaposleni to vedel. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše je celo dejal, da so delavci za to oškodovanje krivi sami. Poslanec Jože Tanko pa je menil: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali” ? Kako so politiki pomagali podjetjem oz. njihovim lastnikom? Enostavno kar s prispevki zaposlenih, ki so del plače, ki je lastnina zaposlenega. Kje so prispevki, kdo si jih je prisvojil? Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati«podjetjem z ne odvedenimi prispevki. Vendar je Ustavno sodišče l. 2011, po 13 letih na pobudo Semoličevih sindikatov odstranilo besedilo iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. US je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Zakon ni odpravila nobena izvoljena stranka oz. zakonodajna in ne izvršna oblast!? Kje je odgovornost za pravičnost? Praksa neplačevanja prispevkov pa se kar nadaljuje! Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je lani dejal:» Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič je dejala:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.«Kdo je odgovoren, da je še vedno takšno stanje? Predvsem izvoljeni politiki, predsedniki političnih strank in poslanci v DZ RS! Pred leti je Dr. Ernest Petrič je še kot predsednik US na RTV SLO dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je edini nosilec in izvajalec sistema obveznega pokojninskega invalidskega zavarovanja. Njegovo poslanstvo je uresničevanje socialne varnosti zavarovancev in uživalcev pravic! Njegova nova naloga je zgolj to, da mora obvestiti delavca, kakšne so oziramo bodo posledice, če njegov delodajalec, sicer obračuna prispevke, jih pa ne plača. Politika torej zgolj sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!« Oškodovani delavec mora torej sam iskati pravico na sodišču. Kako je mogoče, da je sprejet takšen zakon, v posmeh zaposlenim, ki jim niso plačani prispevki in bodo imeli nižje pokojnine. Kako je to mogoče, ko je s Svetu Zavoda ZPIZ-a, ki šteje 26 članov, samo 7 članov iz vrst delodajalcev? V Svetu, ki je to spremembo odobril, so bili: 7 članov, ki jih imenuje vlada (mag. Nataša Belopavlovič, Valter Drozg, Miloš Pavlica, mag. Mojca PIRNAT, dr. Tone Ploj, Jože Rangus, Mitja Žiher), 7 članov iz sindikalnih zvez oz. konfederacij reprezentativnih za območje države (Lučka Böhm, Aljoša Čeč, Dorotej Čuček, Nadja Götz, Zdenko Lorber, Marjana Pantar Malec, Milan Utroša), 7 članov iz delodajalskega združenja na ravni države ( Vera Aljančič Falež, Dušan Bavec, Tomaž Bernik, Janez Braune, Tatjana Čerin, Samo Roš, Jože Smole), 3 člani iz zveze oziroma organizacije upokojencev na ravni države (Breda Pečan, Branko Pintar, Anka Tominšek), 1 član iz reprezentativne invalidske organizacija za delovne invalide (Dragutin Novak) in 1 član delavec zavoda (Tone Zorc). Zakaj so opustili pravilno stališče (?):«Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.« Kako je mogoče, da sedaj ZPIZ zgolj opozarja zaposlene o neplačanih prispevkih? Kako je mogoče, da se uveljavi interes delodajalcev, čeprav so s tem kratene lastninske pravice, kot pravi US? Ali je to vse kar nudi politika oz. poslanci in svetniki zaposlenim za zaščito njihove »lastnine in pokojnine«? Kaj menijo svetniki v DS RS, predsednica ZSSS Lidija Jerkič, predsednik Sviz-a, Branimir Štrukelj, predsednik ZDUS-a Janez Sušnik in član vlade Karel Erjavec, DeSUS? Ali je to res zakonito in v skladu z ustavo? Menim, da ne! Bo kdo odgovoril in kaj storil?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Mencinger zagovornik socialne države?

Nedelja, September 16th, 2018

Mencinger zagovornik socialne države?
REPORTER, 26.06.2018

V oddaji Sredin gost na nacionalni TV je bil 13. junija gost dr. Jože Mencinger, ki da velja za zagovornika socialne države, čemur on pritrdi. Dr. Mencinger v oddaji pravi, da bi morali pri privatizaciji postati najprej zaposleni lastniki podjetij. Pripomni, da s certifikati in Pidi gospodarstvo ni dobili nič novega denarja, ki ga je potrebovalo in so podjetja propadala. V glasilu gospodarstva, GV-Gospodarskem vestniku, pa je bila l. 1996 in 1998, objavljena njegova izjava, ki govori o povsem drugačnem njegovem stališču, to se glasi:« »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To njegovo stališče je uresničilo v praksi. V sporočilu za javnost o seji Vlade, 28. novembra 2007, namreč piše: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave itd. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Naša država pa temu torej ni sledila, niti ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Šele s spremembo Zakona o prevzemih koncem l. 2007 prepove zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Berem celo, da že Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Dr. Mencinger pa se še vedno kot pravnik danes čudi temu, češ da kar je bilo do leta 2008 potekalo kot zakonito, danes deset let kasneje je to nezakonito. Kdo vse v državi je o tem zatajil ali ni dojel direktive EU?
Lenič, direktor Kapitalske družbe je že l. 2002 dejal:»Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.«
Nerazumljivo je, da je politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ko je šlo očitno za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe oz. drugih deležnikov družbe.
Kaj pa je počela stroka?
Ni razumljiva tudi razlaga dr. Mencingerja v tej oddaji, ne njegovo pričakovanje, kot da naj bi bili prejemniki certifikatov, s čimer je bilo razdeljeno skupno družbeno premoženje, kar še prinosniki potrebnih sredstev, ki so jih podjetja tedaj nujno potrebovala. Kdo pa je tedaj imel toliko lastnih sredstev, da bi jih vlagal v podjetja in kako bi jih lahko sploh vlagal? Ali ne zagovarja ravno dr. Mencinger, da naj podjetje potreben kapital pridobi s kreditom, ne pa kapital z izdajo delnic kapital vlagateljev?
Prof. dr. Andrej Umek, bivši minister za znanost in tehnologijo in minister za okolje pravi: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! Kdo je torej za socialno državo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pogubna izjava dr. Jožeta Mencingerja!

Nedelja, September 16th, 2018

»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
Vse dokler se ne bodo akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark