Arhiv za ‘ Glasba’ Kategorija

Nikomur več ne zaupamo, potrebna je vstaja?

Sreda, Maj 30th, 2018

DNEVNIK, 30. september 2016
Nedavno berem v tisku mnenje dr. Polone Matjan Štuhec, specialistke klinične psihologije, o stanju duha v državi.
Pravi: »Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo. Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima. V naši državi formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Nastala je paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Treba je samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo.«
Moje mnenje pa je, da uporništvo ni samo naša nacionalna značajska značilnost. Vsi narodi poznajo uporništvo in upore, ko se borijo v tekmi za obstanek, za ohranitev ali uveljavitev družbenega sistema ali za položaj v svetovni družbi. Nekateri upori se sprožijo iz skrajnega obupa, ne glede na način in na pričakovane rezultate. Nekateri narodi, družbe pa »upor, ne glede ceno in rezultate«, presežejo, saj jih nagon in odgovornost za preživetje opomnita, da tak upor daje negativne rezultate. Žrtve so prevelike, glede na rezultate. Takšnega upora mnogi narodi ne bi preživeli. Upor naroda se ne zgodi, ker je uporništvo v genih, saj je upor je stvar preživetja upornikov, naroda. Zato je upor stvar ocene okoliščin, razgledanosti, preudarka, odgovornosti, nagona za preživetje.
Ne pozabimo na Internacionalo, ki je bila tudi himna Sovjetske zveze. Uvod himne se glasi: »Vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse! Že se je ljudstvo zbralo, v zadnjo borbo zdaj hiti, da z internacionalo prostost si pribori.« Himna je oda uporu »ne glede na ceno in rezultate«, ki smo jo peli tudi v SFRJ, nekateri jo pa še.
Kdo je povzročil, da ne cenimo več nobene avtoritete in nikomur ne zaupamo?
Berem mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, bivšega sodnika na ESČP: »Slovenija je obglavljena kura. Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Po 50 letih komunističnega sekanja Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija. Na sodiščih se je diskurz relativiziral, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna. Neučinkovitost pravosodja najbolj prizadene ravno državljane, to pomeni, da se vam lahko zgodi kar koli, da vam plenijo posestva.«
Kaj torej dr. Polona Matjan Štuhec meni, ko pravi: »Ne preostane drugega, kakor da vznemirjena laična javnost začne delovati, najprej kot množica. Množica doživlja, je čustvena, impulzivna, lahko destruktivna. Množica ne misli in ne more misliti. Razumni argumenti ne pridejo do nje.« Mar ni to zopet poziv k »vstaji množice s kockami«, ki je destruktivna, saj razumni argumenti ne pridejo do nje? Čemu služi takšna paranoja o stanju v Sloveniji, kjer je življenje, kljub vsem težavam, za vse ugodnejše kot pred 25 leti?
Franc Mihič, Ribnica

https://dnevnik.si/1042751943/mnenja/odprta-stran/nikomur-vec-ne-zaupamo-potrebna-je-vstaja

  • Share/Bookmark