Arhiv za ‘ Aktualno’ Kategorija

Kako do resnice in sprave ter vizije?

Nedelja, September 16th, 2018

Resno vprašanje, kar berem v medijih na to temo. Zelo težko, ko preberem pismo »Spomenik, sprava, predsednik« g. Srečka Soršaka; REPORTER št. 35; 28. avgusta. Kot razumem sporočilo tega pisma, menim da g. Soršak ne pričakuje sprave. Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je zanj spomenik nikomur, z namenom, da bi zameglil resnico. Dva sramotna stebra nikakor da ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve. Moti ga moje mnenje, da je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. Je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne, kar še mnogi vztrajno tajijo. Berem zelo zanimivo in aktualno sporočilo ga. Tinkare Starček, študentke primerjalne književnosti in zgodovine, ki med drugim pravi: »Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Kako bodo ta spomenik doživljali prav ti, ki bodo z njim najdlje živeli, in za katere bo zgolj kamen s sporočilom. Bodo razumeli sporočilo, ki ga nosi v sebi? Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za lastno državo, za samostojen narod? Bodo iz vseh teh ugaslih življenj, na katere opominja spomenik, končno vendar sposobni ustvariti ponosen in odločen narod? Kajti to bi mladi resnično lahko videli v spomeniku žrtvam vseh vojn in njegovi preprosti monumentalni zasnovi, ki presega okvire majhnega trga, prerašča zidove, ki ga obdajajo in vzravnano zre na le eno izmed čudovitih slovenskih mest. Bo to ostal spomenik razcepljenosti slovenskega naroda, kjer brat sovraži brata, dokler se ne zvrneta v (skupni) grob? Spomenik je, kjer je, kakršen je, in po vsej verjetnosti bo še nekaj časa stal. Na nas pa je, da vanj vtisnemo spomin in sporočilo, ki ga želimo posredovati prihodnjim rodovom. Odločimo se lahko, da bomo gradili prihodnost na temeljih preteklosti, ali da bomo ostali ujeti v preteklost in njene še bolj nazadnjaško usmerjene izrodke, medtem ko nam bodo prihodnost gradili drugi. Edino, kar je pomembno, je, da je bilo slovenskih žrtev v zgodovini mnogo in da je na nas in njih, da te žrtve osmislimo. Dejstvo je, da sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa. Še lepše pa bi bilo, če je ne bi skušali doseči s postavljanjem spomenikov in kritiziranjem le-teh ter s političnim hujskaštvom glede tega, na kateri strani je kdo bil ali bi lahko bil s svojo miselnostjo, temveč vsak sam pri sebi s priznanjem lastne odgovornosti in z objektivizacijo zgodovinskih dejstev.« Pisatelj, Boris Pahor, Slovenec, ki se je uprl fašizmu, nacizmu in komunizmu, torej vsem trem totalitarizmom, je na proslavi v Ljubljani ob svoji stoletnici pogumno dejal tudi, da ima zapisano, da je Mitja Ribičič v Dachavskih povojnih sodnih procesih od obtožencev taboriščnikov priznanja pridobil tudi z mučenjem. Pogumno je poskusil dopolniti naš še vedno prevladujoči zelo enostranski zgodovinski spomin. Vsa čast mu za sporočila, pokončnost, vztrajnost in pogum. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,« je še dejal Pahor in dodal:» Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Predsednik RS Borut Pahor je predstavitev spomenika napovedal l. 2015 tudi pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava. Na pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, je gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. G. Sušnik je dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Sušnik je izpostavil »upor proti tuji (komunistični) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Berem še: »Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,«in: »Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje.« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. Posnetek je dosegljiv na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 O spravi ne morejo odločati samo Nova zaveza in ZB. Sprava je potrebna na nivoju politike države. Zaskrbljen državljan mi piše: »Slovenci, zlasti mlade generacije, nujno potrebujejo RESNICO in ne le medsebojno obtoževanje in zmerjanje z rdečimi zločinci in črnimi izdajalci, kar se sedaj dogaja. Zgodovinsko resnico o pomembnih medvojnih dogodkih pa morata priznati obe strani, ne glede ali je ta za ene ali druge, tudi neprijetna. Sedanja razdvojenost naroda in različni pogledi in ocene polpretekle zgodovine pa neposredno škodujeta našemu narodu v njegovem nadaljnjem razvoju in duhovnem sožitju in blagostanju ljudi.« G. Soršak zaključi pismo:“Polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj. Polni upanja čakamo na glasnike resnične demokracije, zavezani resnici in pravici!” Kako pa bo te glasnike demokracije, zavezane resnici in pravici prepoznalo zadosti volivcev? Na volitvah desnica doživlja poraze. Koliko jih je oz kateri predsednik stranke je po volitvah prevzel odgovornost za poraz na volitvah? Doslej je edini na desnici to storil dr. Andrej Bajuk, ki je samoiniciativno prevzel odgovornost za poraz stranke na volitvah in kot predsednik takoj nepreklicno odstopil. Ni čakal. Nič ni o odgovornosti spraševal članstvo stranke in iskal zaupnico v stranki, ko je njegova stranka doživela poraz na volitvah? Vedel je, kaj je njegova odgovornost in jo je udejanjil. Je to dejanje kdo nagradil in vzel za vzor? Kdaj bo torej v Sloveniji poznana in prakticirana odgovornost, ki je temelj pravega napredka družbe in predpogoj delovanja države, predvsem pravne države? V demokraciji, tekmi za volivce, vsak ostane večni zgubaš, če stranka in članstvo sprejme opravičilo, »vsega so drugi krivi, mi smo žrtve in nismo nič krivi, pri nas je vse v redu, samo volivci nam tega ne priznajo, i.p. Kdaj si bo desnica v volilnem programu zopet zadala strateški in atraktiven političen, a realen cilj, to je sprememba volilnega sistema za DZ? Sedaj imamo za volivce najslabši čisti proporcionalni partijski volilni sistem, ki pa očitno ustreza predvsem predsednikom strank, ne pa volivcem. Sistem z negativno selekcijo kadrov, ki generira ne odgovornost v družbi. Če so desni voditelji strank res pošteni in v službi ljudstva, demokratični, potem je njihov cilj vsak volilni sistem, ki je boljši od sedanjega, ki je za volivce najslabši. Kdor ponuja, atraktivne, a nerealne cilje, volivce vara! Za razvoj države je potreben volilni sistem, ki omogoča pozitivno selekcijo kadrov, bistveno večjo osebno odgovornostjo in to povsod, da se uveljavijo tisti z dosežki in z rezultati koristni državljanom. To je usodna tema, kot sprava in vizija. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Burna polemika v medijih na temo »spomenika in sprave« me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, je lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti, kako naprej v RS. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od leta 1941 dalje. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Vlada je na zahtevo EU po več poskusih le pripravila sprejemljivo vizijo oziroma cilje in strategijo pametne specializacije naše države – v čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji za uveljavitev naših odkritih potencialov, znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši, tudi v opoziciji ne. Nekateri se celo norčujejo iz tega pristopa, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo vizionarske sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. Pomembna je realnost ciljev, sicer je vse le spisek želja, kar je neodgovorna utopija.
Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani. Zakaj se torej na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovino in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?
Franc Mihič, Ribnica

REPORTER ni objavil!
15. 09. 2017

  • Share/Bookmark

Kdo je kriv za kolaboracijo in za žrtve revolucije?

Nedelja, September 16th, 2018

Kdo revidira in taji zgodovino?
Nacionalna TV hiša v oddaji Spomini na tretjem programu zopet objavlja spomine g. Janeza Winklerja, ki je šel pri 14 letih v partizane na Primorskem. Njegova interpretacija razmer med NOB in tudi po vojni je zelo enostranska in zavajajoča, čeprav za mnoge deluje prepričljivo. G. Janez Winkler na koncu oddaje postavi gledalcem zelo sugestivna vprašanja. Vprašuje in poziva gledalce, da si odgovorimo, kdo je kriv za kolaboracijo z okupatorjem in za ogromne slovenske žrtve med vojno in po vojni? Prepričan je, da so krivi RKC in Vatikan, ter vsi ki so po končani vojni pobegnili in se umaknili v tujino. Umestno in pravo vprašanje pa je, kdo je kriv za ogromne slovenske žrtve zaradi okupacije oz. predvsem za žrtve revolucije, na obeh straneh, med vojno in zlasti po vojni? Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med drugo svetovno vojno in koliko v revolucionarni vihri med vojno in po vojni? Na spletni strani RTV SLO lahko beremo intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, raziskovalko na Inštitutu za novejšo zgodovino z naslovom »Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev: https://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 Tam piše: «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. Če torej ne bi bilo revolucije, ne bi bilo toliko žrtev na obeh straneh bratomorne vojne oz. revolucije. G. Winkler pa govori samo o vojni, niti enkrat ne omeni revolucije, ki smo jo slavili na državnem nivoju vse do osamosvojitve in nastanka demokratične RS. Za kolaboracijo so torej krivi tudi vsi tisti, ki so kar med okupacijo, že l. 1941, sprožili še revolucijo. To je predvsem tedanje vodstvo komunistov. Revolucionarni partizani so nad tistimi prebivalci Slovenije, ki so zavračali oblast po vzoru SZ in Stalina, izvajali takšno brutalno nasilje, da so se ti tedaj organizirali v vaške straže, ki so stražile njih domove, samo da bi preživeli, četudi so se branili ob podpori okupatorja. Revolucionarno nasilje se je stopnjevalo. Po kapitulaciji Italije jeseni l. 1943 so se, po zmagi nad »plavo gardo« v Grčaricah in zatem še nad »belo gardo« na Turjaku, privrženci protirevolucije zatekli v domobrance pod okriljem Nemcev. G. Winkler pripoveduje, kako so bili primorski partizani poslani v Suho krajini in so bili razočarani, ker jih tamkajšnji prebivalci niso sprejeli odprtih rok. Zaradi že doživetega komunističnega revolucionarnega nasilja, kar se je prikrivalo tem partizanom, so se tamkajšnji prebivalci že organizirali v vaške straže oz. v prostovoljsko proti komunistično milico, kot jo imenuje g. Winkler sam. Niso se prodali okupatorju, kot g. Winkler še vedno trdi, pa žal ni edini. Le revoluciji so se hoteli upreti in preživeti. Branili so domove pred revolucionarji, niso se borili za utrjevanje okupatorja in za ponemčenje Slovenije, kar je še vedno pogosto povsem krivična obtožba vseh s strani revolucionarjev. Krivična tudi do »plave garde«, to je do pripadnikov kraljeve vojske v domovini, katerim sta pripadala tudi ugledni ekonomist, akademik dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, napisal, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo. Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije. Akademik A. Bajt v svoji knjigi tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce.
Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva Dušan Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2. svetovni vojni. Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen.
Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi pokojni akademik in še pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Pri tem pa je presenečenje zaupno poročilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih četnikov, podano v knjigi »PLAVA GARDA«, ki sta jo napisala S. Kljakić in Marijan F. Kranjec, kje med drugim piše:«Po nemški kapitulaciji, poleti 1945, je prišlo do strašne tragedije. Okrog 11.000 odličnih borcev Slovenske narodne vojske (domobrancev) je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
O bratomorni vojni med NOB jasno govori prof. dr. Matjaž Zwitter v članku «So bili vsi na napačni strani«, Delo – SP; 04.01.2014, in sicer pravi:»Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.« Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti. Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
Ne nazadnje je potrebno omeniti, da je bil tudi Danilo Zelen, vojaški vodja domoljubne primorske organizacije TIGR, tudi državljan Kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije. Dne 1. maja 2016 pa na nacionalnem radiu -Prvi, v oddaji »Sledi časa«, ki je govorila o uporu, NOB, TIGR-u, predstavnik Inštituta za novejšo zgodovino, doc. dr. Bojan Godeša, pove, da so bili komunisti do organizacije TIGR zadržani, saj se je organizacija TIGR naslonila na reakcionarne sile, kot je to kralj, vlada, oblast Kraljevine Jugoslavije in je bil TIGR nacionalno orientiran. Ali je bil potem Danilo Zelen, ki je že 13. maja 1941 umrl v spopadu z italijanskim okupatorjem na Mali gori pri Ribnici in bil ena prvih žrtev italijanskega okupatorja, kar reakcionar in nacionalist in ne borec za osvoboditev Slovencev in Primorske izpod italijanskega fašizma, ker se je TIGR naslonil na Kraljevino, in bil celo državljan kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije? Ne pozabimo, da je po kapitulaciji Italije, jeseni l. 1943, napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad »plavogardisti«, to je nad enoto VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini, ki so pričakovali prihod zahodnih zaveznikov, bila prelomnica v razvoju medvojnih dogajanj, saj je ta zmaga partizanov in zmaga partizanov na Turjaku nad belogardisti, – vaškimi stražami, legijami, to je proti revolucionarji-, pomenila nadaljnji razvoj bratomorne državljanske vojne. Vzrok in cilj nastanka obrambe velikega dela naroda pred revolucijo oz. partizani je bil preživeti v revoluciji, četudi pod okriljem okupatorja, kamor so jih z nasiljem nad njimi potisnili revolucionarji.
Kako in komu je še sprejemljivo, da se med okupacijo izvede še boljševistična revolucijo po vzoru Stalinove Sovjetske zveze?
Berem odprto pismo poslanca SD, mag. Marka Koprivca, ki ga je naslovil na Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Ilinko Todorovski v zvezi z oddajo Intervju na TV Slovenija, v kateri je novinar dr. Jože Možina gostil zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana. Piše, da sta omenjena v oddaji družno revidirala zgodovino slovenskega narodnoosvobodilnega boja in druge svetovne vojne na Slovenskem.« S tem pismom pa ravno poslanec g. Koprivc revidira in taji zgodovino, saj v svojem pismu niti z besedico ne omeni revolucije oz. državljanske vojne.
Dobro se ve, da smo v SFRJ slavili pridobitve revolucije, saj je KP le z revolucijo osvojila oblast. Vendar za kakšno ceno in rezultate?
Pred leti je na nacionalni RTV hiši bivši predsednik republiške skupščine Slovenije v SFRJ, upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenilo nasilje. Vendar so vedeli, da je enopartijski sistem “preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. V opomin in spomin!
Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel, a državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo
Politična levica sedaj taji, da se je med »NOB« in še po vojni vršila revolucijo, čeprav smo morali slaviti pridobitve revolucije. Le redki govore o državljanski vojni.
Tudi na desnici, npr. znani in prizadevni Ivo Žajdela vztrajno oporeka temu, da bi bila pri nas državljanska vojna, čeprav jo potrjujejo ugledni zgodovinarji, npr.: zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar.
Menim, da je sprava potrebna, kar pa ne pomeni, konec odkrivanja gorja bratomorne vojne. Žal je potrebno sprejeti, da so pogosto v bratomorni vojni, kar je državljanska vojna, sovraštvo, okrutnost in prizadetost večji kot v vojni med narodi. Zato je sprava zahtevna, a potrebna, saj je pogoj za sožitje v demokratični državi.
Zapomnimo si, da je dr. Bučar kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, 9. maja 1990, izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
Strinjam pa se, da bo sprava dosežena šele tedaj, ko bo demokracija delovala, katere predpogoj pa je država prava, ki sedaj močno zaostaja.
Tito je sam rekel, da je v Jugoslaviji med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cilj komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Glavna ovira do tega cilja so bili za Tita predvsem četniki, VKJ – Vojska kraljevine Jugoslavije v domovini, imenovani tudi »plavogardisti, ne pa Nemci oz. okupatorji, saj bodo z okupatorji lahko opravili le zavezniki.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu

Nedelja, September 16th, 2018

Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Samoumevno tudi plače in prispevki. Žal to pogosto ni. Primer. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpiz-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja.

Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič pravi:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Politika pa sedaj sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!« Oškodovani naj sam išče pravico na sodišču, sicer bo imel nižjo pokojnino.

Kako je mogoče sprejeti zakon v posmeh pravicam zaposlenih?
Kako so ga lahko odobrili Svet Zpiz-a, DS RS, socialni partnerji? Kako je mogoče, ko je v Svetu Zpiz-a, ki šteje 26 članov, samo7 članov iz vrst delodajalcev? V Svetu, ki je to spremembo odobril, so bili: 7 članov, ki jih je imenovala vlada: mag. Nataša Belopavlovič, Valter Drozg, Miloš Pavlica, mag. Mojca Pirnat, dr. Tone Ploj, Jože Rangus, Mitja Žiher , 7 članov iz sindikalnih zvez oz. konfederacij: Lučka Böhm, Aljoša Čeč, Dorotej Čuček, Nadja Götz, Zdenko Lorber, Marjana Pantar Malec, Milan Utroša, 7 članov iz delodajalskega združenja: Vera Aljančič Falež, Dušan Bavec, Tomaž Bernik, Janez Braune, Tatjana Čerin, Samo Roš, Jože Smole, 3 člani iz zveze oziroma organizacije upokojencev: Breda Pečan, Branko Pintar, Anka Tominšek, 1 član iz reprezentativne invalidske organizacija: Dragutin Novak in 1 član delavec zavoda:Tone Zorc. Zakaj je Svet Zpiza zatajil stališče:«Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.«

V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« Slovenska država oz. Zpiz pa le obvesti zaposlenega, da naj kar sam poskrbi, da bodo zanj plačani prispevki.

Svetniki v DS RS, predsednica ZSSS, Lidija Jerkič, predsednik ZDUS-a, Janez Sušnik in vladni DeSUS, ali je to res dopustno in lahko zakonito? Neplačevanje prispevkov je kratenje ustavnih lastninskih pravic zaposlenim, kar je US ugotovilo že l. 2011.

Predsednik DZ RS, dr. Milan Brglez, ali je takšen zakon, ki ni v skladu z ustavo in grobo krši pravice zaposlenim, res sprejemljiv za DZ RS in vlado?

Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042817760/mnenja/odprta-stran/vprasanje-predsedniku-dz-dr-milanu-brglezu

  • Share/Bookmark

Nemoralno moraliziranje

Nedelja, September 16th, 2018

Boris Pogačar, član Društva SRP, v svojem pismu, Dnevnik, 9. decembra, piše: «Pred kratkim nas je dr. Ivan Janez Štuhec presenetil z naslednjo izjavo v časopisu Večer: »Cerkveno vodstvo se je umaknilo iz prvih vrst, iz javnega družbenega življenja. S slabo vestjo, pod hipoteko dogodkov, pod geslom Bolje, da smo tiho…« Dr. Štuhec, moralni teolog, pedagog, po tolikih letih še pravi: »Rad bi videl več samozavesti in bila bi tudi v tem, da bi enkrat v Cerkvi dobili na mizo črno na belem, kaj se je dogajalo, kdo je za kaj odgovoren.« Tudi on je šele sedaj nezadovoljen z epilogom cerkvene mariborske finančne in moralne polomije. Ni mu jasno, kdo je za kaj odgovoren. Meni tudi ne. Drugi kleriki, teološka fakulteta, katoliško občestvo pa je še naprej tiho o tem polomu. A ni to dvojna morala? Kje je tu odgovornost za ogromen finančni, zlasti moralni polom. Ob tem se mnogi »pravoverni« zgroženi nad nizko moralo v družbi, ko državljan goljufa državo, država pa njega. Kaj pa je počela cerkvena ekonomija pod vodstvom škofov? Razpečavali in prodajali so pornografijo, po cerkvenem nauku greh, ter nudili odpustke. Kot za časa Lutra in našega Trubarja. Tudi jaz se strinjam, g. dr. Štuhec, da je vaše stališče visoko moralno, ni pa moralno, da se oglašate zdaj. Mar niste tudi vi v samem vrhu slovenske Cerkve in ste imeli možnost vplivati na tokove znotraj nje? Nastopate na številnih tribunah in medijih, a niste imeli časa pravočasno oglasiti zoper početje Cerkve »prodaje greha in odpustkov«? Res je, vaši kolegi so povsem tiho, kot da ni te cerkvene zgodbe, kar je zelo nemoralno in neodgovorno. P. Branko Cestnik je že 8. Julija 2007 napisal v članku “Ali lahko kristjan voli levico?”, berem v DRUŽINI: »Pozor! Hudič je mojster pretvarjanja. Ravno tam ga ni, kjer ga najprej vidimo. Medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!« Objavo je tedaj odobril odgovorni urednik, msgr. mag. Franci Petrič. Tudi o programskem svetu, odgovornem za pornografijo v program na cerkveni T-2, še nikoli ni ene besede. V nadzornem svetu ZVONOV sta bila duhovnika kanonik Mirko Kraševec in prelat dr. Janez Gril. »Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila«, je v pogovoru za tednik REPORTER pojasnil metropolit dr. Anton Stres. V istem REPORTERJU je tudi informacija o pornografiji na T2. Metropolit torej javno pove, da brez velikega vlaganja cerkve v medijsko podjetje T2, ki je legalno razpečavalo tudi pornografijo, bi »cerkveni zvonovi« še danes veselo zvonili! P. Cestnik pravi: »Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke. Širše gledano je poražen vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve. Skoraj bi doživel olajšanje, češ, to se pač dogaja in zgodilo se je tudi Cerkvi. Češ, nihče ni osebno obogatel. Vendar je mariborska zgodba teološko paradigmatična tranzicijska zgodba. Kajti če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več.« P. Branko Cestnik, klarentinski pater, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi je jasen: »Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori! » Dr. Štuhec je imel prav, ko je izjavil: » Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!« Kdo jih vzgaja? Družba rabi moralo, a ne dvojne morale.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kako smo (so) spreminjali družbeni sistem

Nedelja, September 16th, 2018

To je vprašanje oz. tema, ki bo še dolgo aktualna. G. Janez Krnc nas v pismu s tem naslovom, Dnevnik, 27. julija, spomni in opiše, kako smo v Sloveniji spremenili sistem družbene ureditve. Usodne spremembe je prinesla zlasti odprava družbene lastnine. G. Krnc korektno ugotavlja in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine, ki se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.«
Žalostna je ta ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. Menim, da vsi politiki le niso sledili temu. Demosov model privatizacije je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a se to ni zgodilo. Problem Slovenije je tudi v tem, da ne obstaja jasna meja med zasebnim in javnim. Strinjam se s publicistom prof. dr. Miho Kovačem, da je bančna in podjetniška elita kot nagrado za privatizacijo z baypassi podjetji, za tajkunizacijo oz. prevzeme podjetij brez vložka lastnih sredstev , za potope skladov in bančno črno luknjo dobila neke vrste socializem za bogate. Skoraj nikomur od tistih, ki so z nespametnimi vlaganji zavozili dobršen del podjetij v slovenski lasti se namreč ni nič zgodilo. Politika ni nič storila, ali pa je z ukrepi-zakoni zamujala, da bi to preprečila. Temu je sledilo tožilstvo, ki deluje v okviru izvršne veje oblasti, kar pove, kdo je prvi odgovoren za rezultate dela tožilstva. Žal za stanje pravne države in za vzroke nepravične privatizacije, tudi za posledice bančne luknje, nihče ne prevzame odgovornosti. Ne politika oz. politične stranke v zakonodajnem DZ RS, ne izvršna oblast, vlade, ne sodna oblast. Ta pravi, da politika oz. zakonodajna oblast ni poskrbela za ustrezno zakonodajo. Znano je; »Brez tožnika ni sodnika!«. Kjer so vse veje oblasti tako avtonomne, da sme le vsaka samo sebe nadzirati, ni pravega nadzora, ne odgovornosti in nihče ne odgovarja za stanje pravne države. Po ustavi ima ljudstvo oblast pri nas? Kje se to odraža? Zato je lahko prevladal neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi prof.dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in v učinkovitejšo družbo, v demokracijo tudi z pravično privatizacijo, ob takšni morali in neodgovornosti, seveda ni uspela. Ljudstvo, ki ima oblast, pričakuje odgovor, kdo je odgovoren? Kdo mu ga bo dal?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042836531/mnenja/odprta-stran/kako-smo-so-spreminjali-druzbeni-sistem-

  • Share/Bookmark

Slaba kvaliteta vladavine prava zavira demokracijo in državo

Petek, Julij 20th, 2018

V nekdanjih »diktaturah« mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč vplivnejši kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo, pravi filozof Karl Popper. Pri nas nimamo te sreče, sodstvo nima zaupanja med državljani, ni učinkovito, ne daje vtisa pravičnosti in nepristranskosti ter seveda ne odgovornosti. Sodniki so pogosto bolj birokrati kot kritični sodniki. So tudi izjeme. Nerazumljivo je pogosto ravnanje tožilcev, ki so odločilni, da pride »krivica pred sodnika«, da se ne ohrani praksa:«Kadija (ne)tuži, kadija (ne) sudi!«
Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v nedavnem intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Kdo bo in bi moral odgovoriti delavcem na to vprašanje in ga urediti? Kdo je odgovoren, da je po 25 letih samostojne demokratične RS takšno stanje? Bo kdo odgovoril generalnemu tožilcu in delavcem, zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? Kdo mora torej urediti vprašanje, da delavci ne bodo v sužnjelastniškem razmerju? Politiki v DZ RS!
Generalni državni tožilec še ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.«
Preglednost delovanja je potrebno zvišati, a to ni dovolj za dvig kvalitete in odgovornosti delovanja, ki ne deluje, če vsak samo sebi odgovarja, kar je lahko parodija.
V Sloveniji imajo namreč tudi tožilci trajen mandat, a samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Torej »kolegi ocenjujejo svoje kolege«? Udobno, saj velja:«Vrana vrani nikoli oči ne izkljuje!« Pred leti je Dr. Ernest Petrič, kot predsednik US, na javni TV dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« To je največja sramota za slovensko pravo in politiko, ko je načrtno skozi zakonodajo izvajala krajo, delavcev in državljanov. Na slovenskem trgu dela imajo še številni delavci težave, ker jim delodajalci ne izplačujejo plač in ne plačujejo prispevkov. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Ana Jaklič, pa te dni pravi: “Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.” Ali je generalni državni tožilec in seveda državnotožilski svet le slišal mnenja obeh sodnikov in bo kaj ukrepal? Kaj pa o tem meni DZ RS, pozicija in opozicija, poslanci? Kaj meni predsednik države Borut Pahor? Tožilci in sodniki pa delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA volijo tožilce, šerife, lokalne vodje policije in ponekod tudi sodnike, da ti delujejo v korist ljudstva.
Sodniki pa imajo pri nas trajni mandat. V našem sodnem sistemu so tudi sodniki porotniki, ki imajo petletni in obnovljivi mandat ter enake pristojnosti odločanja kot predsednik senata. Ta dejstva se v praksi močno zanemarja. To zanemarjata politika in zainteresirana javnost. Potencial zamenljivih sodnikov porotnikov torej obstaja, a se ga ne uporablja. Splošno pravilo, ki pa še danes velja v zakonu, je, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, za katera je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Ali se to zakonsko pravilo redno uporablja? Kako je bilo pri sojenju Milku Noviču? Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik pravi: »Biti sodnik porotnik je pri nas častna funkcija.« To menda ne more biti častna funkcija, temveč je lahko usodno odgovorna, zlasti ko se presoja sum in sprejme sodba, ali je nekdo dokazano kriv ali nedolžen. Predsednik Marjan Pogačnik govori o sodnikih oziroma o sodnikih porotnikih, in sicer v prispevku Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen (Siol.net, 21. avgusta 2016). V njem navede resne pomanjkljivosti in pove osebno mnenje, da je sistem porotnikov nekoliko preživet. Vlada pa ima drugačno mnenje. V odgovoru vlade v zvezi z odstopi s položaja sodnikov porotnikov, gre za primer odstopa porotnika Franca Mihiča, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 124. redni seji dne 2. marca 2017, pa je navedeno: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.« Moje izkušnje kot sodnik porotnik so podobne, kot jih navaja predsednik sodišča Marjan Pogačnik. Zato sem odstopil, ko sem ugotovil, da nisem bil zadosti podučen o pristojnostih in načinu dela sodnikov porotnikov ter ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v razmerah, kot sem jih doživel na okrožnem sodišču v Ljubljani na obravnavah. O tem je več napisanega v članku Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (Večer, 27. januarja 2017, dostopno tudi na spletni strani vecer.com).
Menim, da ni odgovorno in verodostojno od vlade, ko trdi, da zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj se v praksi očitno dogaja tudi povsem drugače. Sodnike porotnike na okrožnih sodiščih imenuje predsednik višjega sodišča na območju okrožnega sodišča na predlog občine ali interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na območju okrožnega sodišča. Mandat sodnikov porotnikov traja pet let. Trenutni mandat se izteče januarja 2021. Dokler bo sodstvo delovalo s sodniki porotniki, ki imajo enake pristojnosti kot predsednik senata, je nujno treba zaostriti oziroma natančneje opredeliti pogoje za kandidate sodnike porotnike ter način imenovanja oziroma način njihove izvolitve in ponovne izvolitve na volitvah. To vendar terjata njihova velika pristojnost in temu ustrezna odgovornost. Sicer bodo sodniki porotniki pogosto odveč, farsa sodstva, figov list sodnega senata. Državljani pričakujejo dvig kakovosti dela sodstva, tožilstva in policije, saj ti delujejo v imenu ljudstva in za ljudstvo. Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politiki in pravna stroka. Ne nazadnje so na vrsti volivci, če nočejo biti še naprej ovce, ki pa žal na volitvah nimajo prave izbire. A politika jim odreka pravico do osebne izbire poslanca, ker ne dopusti spremembe volilnega sistema, v prid volivcev, ki imajo pravico do osebne odgovornosti poslancev.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Bo kdo odgovarjal za posledice divje privatizacije?

Petek, Julij 20th, 2018

V oddaji Sredin gost, 13. Junija 2018, na nacionalni TV, je bil gost dr. Jože Mencinger, znan zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države. Dr. Mencinger pove, da bi morali pri privatizaciji zaposleni postati lastniki podjetij. Pripomni tudi, da s certifikati in s PID-i gospodarstvo ni dobilo nič novega denarja, ki ga je tedaj zelo potrebovalo in so podjetja propadala.
V glasilu gospodarstva, GV-Gospodarskem vestniku, pa je bila l. 1996 in 1998 objavljena njegova izjava, ki govori o povsem drugačnem njegovem stališču:« »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Sam se strinjam z mnenjem bivšega ministra dr. Andreja Umka, da bi se morali zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje. Krivce za ekonomski in etični kolaps v gospodarstvu oz. tudi v veliki meri za bančno luknjo, ki so v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. Dr. A. Umek pravi:»Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a žal nihče ni zahteval ustavne presoje.« V sporočilu vlade za javnost, z dne 28. novembra 2007, berem: «Vlada RS je na seji določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Naša država temu torej ni sledila, niti evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Berem celo, da že Zakon o gospodarskih družbah, iz leta 1993, vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno čudi temu, da kar je bilo do leta 2008 potekalo kot zakonito, danes deset let kasneje je to nezakonito. Kdo vse je pri tem zatajil ali ni dojel direktive EU? Jože Lenič, direktor Kapitalske družbe je že l. 2002 dejal:»Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Nezaslišano je, da je politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ki so oškodovali prevzeta podjetja? Vsi politiki in strokovnjaki, ki so to zagovarjali, bi morali odgovarjati. Dr. Andrej Umek tehtno opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! To je pravi nacionalni interes slovenskih državljanov, ki čakamo na odgovorne politike in vlado.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Nepravična privatizacija je izvirni greh

Petek, Julij 20th, 2018

Nepravična privatizacija je izvirni greh
DNEVNIK, 5. julij 2018

»Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države.
Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno po televiziji pove: »Pri privatizaciji bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. S certifikati in s pidi gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo.« Bil je proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je odplačni način. V Gospodarskem vestniku pa je bila leta 1996 in še 1998 objavljena njegova izjava: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako tedaj prevzemali podjetja brez lastnega denarja, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike. Nepravično.
Jože Lenič, direktor Kapitalske družbe, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Vsa politika je to vedela, pa ni ukrepala. »Privatizacija pri nas je kot bumerang. V vsakem primeru pa – na ta ali drug način – prevzeto podjetje odplača samo sebe. Najbolj inovativen in pravno sporen pristop je ubrala družba BTC, kjer je le petino delnic odkupilo menedžersko podjetje, preostali del pa je kot lastne delnice kupilo podjetje samo z izdajo obveznic,« je ugotovil ekonomist dr. Jože P. Damjan leta 2014. Že leto prej je dejal: »Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 odstotkov BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 odstotkov BDP.«
Strinjam se z dr. Andrejem Umkom, bivšim ministrom, da bi moral vsak prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. Dr. A. Umek pravi: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a žal nihče ni zahteval ustavne presoje.« Politika oziroma vlada RS pa je šele koncem leta 2007 predlagala spremembo zakona o prevzemih, ki je bila usmerjena v preprečevanje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S tem se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. S spremembo zakona se torej zaščitit interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave. Naša država torej temu do tedaj ni sledila. A celo zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 že vsebuje »izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku«. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno čudi temu, da kar je do leta 2008 potekalo kot zakonito(?), je danes deset let kasneje nezakonito. Mar je oškodovanje zakonito? Kdo vse je zatajil pravičnost in zakonitost ter ni dojel direktive EU?
Dr. A. Umek opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! Čakamo na odgovorne politike in vlado, na pravno in socialno državo.
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042831891/mnenja/odprta-stran/nepravicna-privatizacija-je-izvirni-greh

  • Share/Bookmark

Sprememb še dolgo ne bo, nihče ni odgovoren!

Petek, Julij 20th, 2018

Brez delovanja pravne države ne deluje demokracija oz. država, nastaja anarhija. Za odgovorne politike bi morala biti tema nedelovanja pravne države prva predvolilna tema. Na predvolilnih soočenjih strank, pa četrti veji oblasti, to je medijem, novinarjem zopet ni uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za delovanje pravne države, ali je to zakonodajna oblast, DZ RS, to so izvoljeni politiki, poslanci, ali je to izvršna oblast, vlada, kamor spadata tožilstvo in policija, ali pa je samo tretja oblast, to je pravosodje odgovorno za slabo delovanje pravne države. Sprememb torej ne bo, nihče ni odgovoren! Zato je za četrto vejo oblasti, medije, novinarje v službi ljudstva, je še naprej prva aktualna naloga spraševati politike, kdo je odgovoren za stanje pravne oziroma države!
»Nihče ni za nič odgovoren«
To so besede pravosodnega ministra, mag. Gorana Klemenčiča, ko je v Odmevih, 6. decembra 2016, dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni »nihče za nič odgovoren«, tedaj bo on prvi kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo.«
Ali se je kaj spremenilo? Ne veliko, ne v pravosodju, ne tožilstvu in policiji, saj je v »Tarči« nacionalne TV, ko se je obravnavala bančna luknja, predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik javno pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Sporočilo vseh prisotnih v oddaji, sodnika, tožilca in policije, na čelu s pravosodnim ministrom, je:« »Bančna luknja je najprej politični problem, šele za tem pravni« Četrti veji oblasti, medijem oz. novinarjem, ni uspelo s tem soočiti politike in jih pozvati, da sprejmejo odgovornost. Torej bo ostalo: »Nihče ni odgovoren.« »Vse nas skupaj mora biti strah!«, so besede pravosodnega ministra. Mnoge državljane je strah, mene tudi.
Kdo je za to odgovoren?
Zakaj narodi propadajo?
»Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali«, berem v knjigi Zakaj narodi propadajo. Menim, da se v Sloveniji ravno to dogaja! Ga. Cvetka Selšek, iz SKB banke, je nedavno izpostavila:«Za razvoj države so težave nastopile pri privatizaciji velikih podjetij, ko so »old boysi« menili, da so oni kar osebno lahko nosilci privatizacije. To je bila katastrofa. Dvajset let je zamujenih, ko nismo »gradili« kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih.» Demosova privatizacija je predvidevala, da del družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. Tako bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Leva politika mag. Toneta Ropa, i. p. pa je uzakonila »odplačno« privatizacijo z notranjimi odkupi, pri tem pa je omogočila menedžerske prevzeme brez vložka lastnega kapitala. Baypass obvodi podjetij in menedžerski krediti, na račun podjetja, so bremenili in oškodovali podjetja, mnoga niso preživela. Politiko, ki kritizira kapitalizem v svetu, doma to nič ne moti, niti ne koncentracija lastništva, celo brez vložka lastnega kapitala, niti očitna nova dohodkovna neenakost, niti v svetu problematizirana dedna ekonomija. »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje«, je izjava (1996/98) dr. Jožeta Mencingerja. Še jeseni l. 2007 je dejal:»Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki, itd.« dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Nihče tem izjavami ne ugovarja in dr. Mencinger ostaja mnenjski voditelj, predvsem na nacionalni TV, kar je velika hipokrizija.

Žal je tudi Janševa vlada, 2004/08 omogočala menedžerske kredite in s tem tajkunske prevzeme podjetij. Poslanec Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je tedaj trdil:« Menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« To očitno ni bilo res! Vlada Janeza Janša je šele tik pred koncem mandata sprejela zakon, ki je prepovedal zastavo delnic prevzetega podjetja za najem kredita. To je v EU prepovedano, pri nas ni bilo to upoštevano (?!).
Rezultat takšne morale in zakonodaje je tudi bančna luknja, ki jih polni ljudstvo,ki ni bilo neprimerno za lastnike kapitala. »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade«, nedavno apelira prof. dr. Andrej Umek, bivši dvakratni minister v desnih vladah.
Katera stranka ima v programu sanacijo privatizacije? Kateri medij je to aktualiziral?
Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce
»Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visoko izkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstvo in razsipno državo«. To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki žele dobiti mandat za oblast. Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank pa se ta tema sploh ni odprl«, je poudaril ustavni pravnik, dr. Peter Jambrek v Odmevih 7. Maja. Inštitut za produktivnost je že leta 2015 opozoril: »Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa smo ob dobro milijardo na leto.« Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje, je cilj demokratične države.
»Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce«, je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. Ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja, predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha«. Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je javno vprašanje vsem politikom, do kdaj bo politika dovoljevala »krajo pokojninskih prispevkov« ostalo brez odziva.

Politika sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!« Oškodovani mora sam iskati pravico na sodišču. Kako je mogoče sprejet zakon v posmeh zaposlenim, ki gotovo ni skladno z ustavo. DZ RS in DS RS, poslanci, ZDUS, Sindikati, Varuh RS, in seveda vsi politiki, predsedniki političnih strank, njihovi člani in privrženci, vsi so že leta tiho o zakonodaji, ki omogoča krajo prispevkov, lastnino zaposlenih. Državljani ne rabijo države ki ne zaščiti pošteno zasluženo lastnino.
Znanje in ne garanje ter pošteno plačilo, bi morala biti tema medijev in politikov, ki vodijo državo.

Na predvolilnem soočenju na Planet TV je premier dr. Miro Cerar, ustavni pravnik oporekal logiki, »dokler kdo ni obsojen, je nedolžen«. Tako je namreč komentiral epilog primera »Patria-Janša«. Ostali so bili kar tiho. Vsak je torej lahko kriv, če se to nekomu zahoče in ima za to pristaše? “Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen! To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo”, opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice. Mar ne rabimo več sodišč in je demokracija in pravna država odveč? Menda ne!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Res ni nikogar sram?

Torek, Junij 26th, 2018

Res ni nikogar sram?
ONA, 11. julij 2017

Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!

Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«Ali res neetično ravnanje lahko častno dejanje?

Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino.

Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti?

Zgledi vlečejo! Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo, spisano januarja 2010, razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno. Dekanu se ni nič zgodilo. Ustanovil je le lastno fakulteto, kjer učijo poslovno moralo in odgovornost, ter seveda pravo?
Ali primeri, seveda ne edini, ne kažejo na akutno pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti?

Doklej bo še mogoča takšna pogubna dvojna moralna? Kaj še pomeni čast? Ni nikogar sram?

Franc Mihič, Ribnica

Res ni nikogar sram?
ONA, 18.07.2017

Članek s tem naslovom je bil objavljen v prilogi Ona, ki se razglaša za ženski magazin Dela in Slovenskih novic, v torek, 11. julija 2017, podpisan avtor pa je gospod Franc Mihič. Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja.
Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal.
Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji.
Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično?
Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.
BTC, d. d., Odnosi z javnostmi

Res ni nikogar sram?-2

V ONI, 18 julija, je družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo reagirala na moj prispevek, z dne 11. julija. Napisala je odgovor, kjer me podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. V prispevku pa le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Pri tem se čudim, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje?
Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče.
BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal.
A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? To lahko pojasni samo g. Kučan.
Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom.
Ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne.
Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno.
Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja.
Ali je res etično, da menedžerji šele potem ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito?
BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Resno?

Franc Mihič, Ribnica

Opomba: Uredništvo One je zavrnilo objavo tega mojega odgovora!

  • Share/Bookmark