Arhiv za ‘ Aktualno’ Kategorija

Janša je naš kralj, novinarka Erika pa kraljica!

Ponedeljek, November 22nd, 2021

Janša je naš kralj, novinarka Erika pa kraljica!
RTV SLO je javna ustanova, ki je v “službi javnosti”. Financiramo jo državljani s plačevanjem naročnine in tudi z javnimi proračunskimi sredstvi. Del prihodka zavoda pa so sredstva iz oglasov in drugih virov. Zavod RTV je eden najpomembnejših javnih ustanov oz. medijev, ki pomembno oblikujejo javno mnenje v demokratični državi. Svet zavoda nadzira in vodi RTV. V njem so predstavniki ustanoviteljev oz. aktualne politike, plačnikov iz javnih sredstev proračuna. V njem so tudi predstavniki zaposlenih in drugih deležnikov. Nadzorni svet odgovarja za zakonitost delovanja zavoda, potrjuje predlagane usmeritve poslovanja javnega zavoda in potem nadzira realizacijo sprejetih usmeritev. RTV je medij, ki oblikuje javno mnenje o stanju v politiki, gospodarstvu, sodstvu itd. Zavod je pluralen medij, ki ni in ne more biti apolitičen, saj ga vodi Svet, kjer so predstavniki, ki jih predlaga politika. Svet zavoda si mora prizadevati za uravnoteženo programsko politiko, ki pa ne more biti nikoli apolitična, saj je povsem n(a)ravno, da ima vsaka izvoljena politika legalno pravico vplivati na politiko Sveta zavoda RTV. Dejstvo je, da se na volitvah politika menja. Iz tega dejstva sledi, da ko se legalno menja “oblast”, se to legalno odrazi tudi v Svetu RTV, kjer se potem išče konsenz za usmeritve, kateremu naj bi sledila uredništva in novinarji, seveda ne kar na slepo in s samocenzuro. Zadnja leta so mediji oz. uredništva in mnogi novinarji začeli pravo (medijsko) vojno s sedanjo oblastjo, to je spopad s svojim delodajalcem, ki se ga napada in blati, ponižuje. Podobno tudi zdravstvo in znanstvene ustanove. Javna RTV pa, “bolj kot ne”, promovira stališča opozicije in “protestnike na kolesih”, nasprotnikov vlade, ki so povabljeni na gledane oddaje in tam lahko nemoteno zahtevajo odstop vlade. Nasprotniki lahko na javni RTV zanikajo obstoj in nevarnosti virusa Covit -19. Zavračajo cepljenja in vidijo le svetovno zaroto bogatih, ki da hočejo uničiti, zmanjšati svetovno prebivalstvo. Taka svarila, povedana na javni RTV, prispevajo k temu, da necepljeni potem verjamejo “svobodoljubnim” protestnikom, kar je, milo rečeno, poraz razumnega ravnanja, kar vodi v kaos. Nasprotniki ne vidijo polnih bolnišnic in mrtvih, manjka jim empatija. Zadnja Tarča naše RTV je pustila vtis oz. dokaz, da je bila ta tarča bolj v podporo nasprotnikom cepljenja, saj je voditeljica g. Erika vidno poskrbela, da so starši, laiki, nasprotniki cepljenja, lahko javnosti javnosti lahko povedali, da boj zoper virus ni koristen, ampak je prej škodljiv za narod in ekonomijo. Tako so bili diskvalificirani zdravniki, ki jih ni bilo v oddaji, a so nekaj dni pred Tarčo bili v studiu RTV in so enotno pozvali:”Rešitev je cepljenje!”
Sporočilo Tarče je: “Janez Janša je naš kralj, voditeljica Erika Žnidaršič pa kraljica!

  • Share/Bookmark

Kdo nas zavaja, vodi in nam sodi?!

Petek, November 19th, 2021

To vprašanje se mi postavi, ko politika le obravnava 20 let star problem 18.000 izbrisanih podjetnikov in posledično problem 60.000 prizadetih državljanov. Tedanja vladajoča politika je zaradi “višjega” interesa spremenila zakon o gospodarskih družbah tako, da je velike dolžnike razbremenila plačila dolga in ga prevalila na mala “izbrisana”podjetja. Menim, da je vzrok za to gorje državljanov to, da politiki nimajo dovolj empatije, ne poznajo vzroke tujega uspešnega podjetništvo, ne dojamejo, ali se sprenevedajo, kaj tam pomeni “Družba z omejeno odgovornostjo”- d.o.o.. Po spremembi zakona morajo v bodoče družabniki odgovarjati za dolgove ne samo vloženimi sredstvi v podjetje, ampak kar z osebnim premoženjem, kar nima nobena država na svetu. Spremeniti zakon tako, da družabniki in delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem, je neumnost, ki je naredila ogromno škodo nedolžnim državljanom in etiki poštenega podjetništva, ker se ne tolerira in se ne odpušča, temveč sankcionira tako početje,Vsak vpleten v to zgodbo, mora odgovarjati osebno, ne samo država! Problem sega v leto 1999, ko je parlament zaradi prevelike nediscipline in insolventnosti podjetij sprejel zakon, po katerem je država prisilila podjetnike, da so za dolgove teh podjetij odgovarjali z osebnim premoženjem. Po tem zakonu so tudi delničarji in družabniki postali odgovorni z vsem svojim premoženjem, čeprav s poslovanjem podjetja niso imeli nič opravka. Podjetniki so po spremembi zakona morali dolgove podjetij odplačevati z osebnim premoženjem, čeprav so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo. Ljudem so zato rubili hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje. L. 1999 je vodil vlado dr. Janez Drnovšek, mag. Anton Rop pa je bil minister za delo. Takratni minister za finance Mitja Gaspari je za pripravo zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, sprejel teze Aleša Zalarja, takratnega predsednika Slovenskega sodniškega društva, ki je vrinil člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Gaspari je k sodelovanju povabil tudi nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku. Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico. Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ukrep, da delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost. To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom. Oškodovanci napovedujejo tožbe v znesku milijarde evrov. Politika, leva in desna je zatajila svojo odgovornost. Tako se (je) zatira(lo) podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo. Ne razume se bistva kapitalskih gospodarskih družb in odgovornosti njihovih lastnikov, ko se ne razume, kaj pomeni delež v d.o.o. in kaj delnica v d.d.- delniški družbi. To nas bo še ogromno stalo. Ta afera, nizke empatije, neodgovornosti, neznanja o gospodarskih družbah, je državi in državljanom naredila veliko škode. Odgovorni politiki in strokovnjaki pa so še sedaj ugledni, celo nam pišejo nauke v kolumnah. Vsa čast velja upokojenemu univerzitetnemu profesorju Šimetu Ivanjku, ki edini v Sloveniji pro bono vztrajno oporeka temu »unikumu« slovenske pravne države. Problem je še vedno na Evropskem sodišču. Tudi sam sem kolateralna žrtev takega ravnanja, slovenske politične in pravne elite. V tistem času smo bili v družini v socialnih težavah, zaposlena je bila le žena. Opravili smo posel poseka, spravila in prodaje lesa, v vrednosti 10.00 DEM. Les je kupil, odpeljal, pa nič plačal, podjetnik, d.o.o., ki je šel v stečaj in je tudi umrl. Odvetnik, ki je vodil proces izterjave dolga na sodišču, nam je predpostavil rešitev, da bi dolg pokojnega podjetnika morala plačati njegova teta, ki ni nič vedela za posle pokojnega sorodnika. Bila je vsa obupana. Prepoznali smo veliko krivico, ki jo je doletela, zaradi sprevržene zakonodaje. Mirne vesti smo ji odpustili plačilo 10.000 DEM, saj ji nismo mogli še mi napraviti krivico, ki jo je uzakonila politika s pomočjo pravnikov. Bo kdo kdaj odgovarjal za tako krivične zakone in trpljenje 60.000 državljanov? Ali bodo po 20 letih njihove kalvarije, vlada Janeza Janše in poslanci DZ RS državljanom pokazali, komu služi država RS? Bo to pokazala razprava, ki te dni poteka v DZ?

  • Share/Bookmark

Stalin in Hitler, kolaboranta in složna okupatorja!?

Četrtek, Maj 27th, 2021

»Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« Tako piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP , 30 maja 2020. To pomeni, da so Sovjeti avgusta 1939 sklenili z nacisti pakt o nenapadanju, ki je trajal do 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla v SZ. Pakt med Stalinom in Hitlerjem, imenovan pakt Molotov – Ribbentrop, ko je Stalin postal zaveznik nacistov, je pomenil kolaboracijo med nacionalsocializmom in komunizmom. Stalin in Hitler sta si v tajnem sporazumu, ki je bil del pakta, razdelila Evropo na dve interesni sferi, na nacistično in komunistično in sta države v tej sferi okupirala. Ni dvoma, da je Nemčija bila okupator, pozablja pa se, da je bila SZ precej časa njen kolaborant in enako tudi okupator.
SZ je v tem času oskrbovala naciste s pšenico, z nafto in surovinami za vojno industrijo. Sovjeti so skladno tajnemu sporazumu s težavo podjarmili Finsko, nato še Estonijo in Latvijo ter vzhodno Poljsko, skupaj z nacisti. Nacisti pa so zasedli Litvo in zahodno Poljsko, teden dni po podpisu pakta. Velika Britanija in Francija sta stopili v vojno in pričela se je druga svetovna vojna. Vsi komunisti so ta pakt in Stalinovo kolaboracijo podpirali, tudi slovenski! Iskreno ali s figo v žepu? Noben komunist ni Stalina obtožil kolaboracije z nacisti! Ena redkih, če že ne edina, je to storila Angela Vode. Slovenski komunisti so jo zato strašno kaznovali. Šele po napadu Nemčije na SZ, je OF pozvala k uporu in revoluciji in pričela s partizanskimi napadi, na okupatorja in na nasprotnike revolucije. Vsak drug upor, izven OF, je že jeseni l. 1941 oklican za izdaja naroda. OF za to ni imela mandata naroda. Komunisti so pričakovali hitro zmago SZ, da bo pregnala okupatorje. Partizani so s taktiko, »preseneti, napadi in se hitro umakni«, napadali okupatorja in so se, zaradi enormne premoči okupatorja, umikali iz boja, da so preživeli. Praviloma, ko so se partizani umaknili, se je okupator za partizanske napade potem praviloma maščeval nedolžnemu prebivalstvu. Temu je že okupator prizadel veliko gorja, še hujše pa je bilo trpljenje zaradi bratomorna revolucije. Vse, ki so nasprotovali boju za cilje komunizma, to je za uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ, so jih partizani likvidirali. Italijanska oblast jih ni ščitila. Da bi se lahko ubranili, pred takim partizani in likvidacijami, so se nasprotniki revolucije organizirali v vaške straže, ki pa so bile skoraj brez orožja. Ker brez orožja ne bi preživeli, so se zatekli k okupatorju, da bi dobili orožje. Okupator jim ga je dal, vendar pod pogojem, da delujejo kot prostovoljna milica, podrejena italijanskim policijskim enotam. V brezizhodnem položaju so vaški stražarji to sprejeli, saj če ne bi, bi jih partizani likvidirali. Komunistom, ki so vodili OF, je torej »uspelo«, da so nasprotnike revolucije in uvedbe Stalinovega režima, kot so bili vaški stražarji in kasneje domobranci, potisnili v brezizhoden položaj, da so se morali zateči pod zaščito okupatorja, kjer so videli možnost, da bi saj nekateri preživeli revolucijo. Brez »zaščite okupatorja« bi nasprotniki revolucije ostali goloroki brez orožja za obrambo in nikakor ne bi preživeli napadov partizanov, katerim je bil glavni cilj prevzeti oblast in uvedba režima po vzoru SZ. Del nasprotnikov revolucije in komunizma, so partizani v boju ali drugače ubili že med vojno. Preživele pa so, po koncu vojne, ko je okupator podpisal kapitulacijo in se umaknil, ožigosali za kolaborante in izdajalce naroda in jih vse pobili, da ne bi ogrožali enopartijske vladavine komunistov. To je bila največja tragedija slovenskega naroda. Ta taktika OF je bila zelo premetena in je mnoge zavedla. Še vedno se javno prisega na vrednote in pridobitve NOB, OF in revolucije, kot da so to temelji demokracije, ki pa jo ravno revolucija rušila. Zagovorniki revolucije pa v demokratični državi RS zavajajo državljane, da je za preživetje naroda edino prava vrednota, »Upor in boj«, ne pa »Mir in blagostanje«. Človeštvo se vendar ohranja in povečuje samo v miru in blagostanju, če pa bi prevladala vrednota »Upor in boj«, ne glede na žrtve upora, bi bilo kmalu konec človeštva. Koliko človeštva je sploh dalo mandat za oblast tistim, ki jim je vrednota »Upor in boj«? Še vedno mnogi zagovorniki revolucije poudarjajo in zavajajo, da so se partizani bojevali zgolj za ohranitev naroda, to je za pregon okupatorja, ne pa za zmago revolucije, kar ni res. Vojna, upor in revolucija sta vzrok za 100.000 mrtvih Slovencev, rezultat upora pa je 7.800 mrtvih okupatorjev. Ugotovljeno z mednarodno priznano metodo. Ali nam je res v ponos, da smo na Trgu revolucije slavili revolucijo, sedaj pa, ko je tam Trg republike, ob njem stoji umetniška skulptura v čast revolucionarjev. Slovenci razvijajmo državo, ne z revolucijo temveč z demokracijo.

  • Share/Bookmark

Kakršno ljudstvo takšna oblast

Četrtek, Februar 11th, 2021

»Globoka« država smo ljudje, ki smo brezbrižni in vede ali nevede odobravamo in podpiramo politike in javne strokovnjake, ki so sprejeli neživljenjske, krivične in škodljive zakone, ki privilegirajo politično in ekonomsko elito, ljudstvo pa se zgraža in tudi samo goljufa državo, to je, tudi poštene sodržavljane, ki tudi v medijih nimajo zadosti podpore. Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA tudi sprememba družbeno političnega sistema. DEMOS oz. Peterletova vlada velike koalicije je zaslužna za osamosvojitev in predvsem za spremembo enoumnega režima, velika koalicija je izpeljala plebiscit in nato osamosvojitev, dosegla umik JLA, proglasila državo Republiko Slovenijo in pridobila mednarodno priznanje. Ne zanemarimo to, kar je javnosti na RTV povedal poslanec SD, upokojeni Miran Potrč, da so slovenski vodilni predstavniki bivšega režima le dovolili te spremembe, ker so vedeli, da režim ni bil več vzdržen in je bil preživet, a vojaško še dovolj močan, da bi sicer lahko prišlo ob osamosvajanju zopet do državljanske vojne. Ob osamosvojitvi je bila desna opcija samo dve leti na oblasti. Delovala je kot velika koalicija, da smo Slovenci, po odločitvi na plebiscitu, potem večinsko delovali v prid, da smo dobili mednarodno priznano demokratično samostojno državo Republiko Slovenijo. V vseh dobrih 29 letih samostojne RS je bila desna koalicija le en mandat 4 leta na oblasti, pa še takrat je večidel vladala s že sprejetimi zakoni, ki so omogočali anomalije, npr. divje lastninjenje vodilnih v podjetjih, neplačevanje prispevkov za pokojnino zaposlenih, katere je sprejela tranzicijska levica, uporabljala pa tudi desnica. Eden prvih pogojev za uvedbo in delovanje demokracije je spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši »kamen« je bila sorazmerna pravična porazdelitev lastnine in pa enakopravnost pri pridobivanju premoženja. To je bilo »zakonito« premoženjsko razslojevanje, s pomočjo krivičnih zakonov tedaj vladajoče politike in njene stroke, kar ima hude ekonomske in moralne posledice in ne prispeva k ugledu pravne države, ne k spoštovanju demokracije. Politična levica pa še vedno trdi oz. krivdo za posledice oz. divjo privatizacijo pripiše le vladi Janeza Janše, v l. 2004-2008, ki da je edina kriva za tajkunske kredite in za nastali velik dolg države in tudi bančno luknjo. Kdaj bo levica priznala, da je izvršena revolucija, kar med okupacijo, dala narodu malo obče koristnih pridobitev, kot je npr. volilna pravica tudi za ženske i.p., ni pa izpolnila obljub o blagostanju v enopartijski državi in o uspešni ekonomiji, kjer je bila vloga lastnine podcenjevana in je država, ki kršila človekove pravice tudi zaradi propada ekonomije režima propadla in razpadla. Ob osamosvojitvi parlament ni sprejel lastninske zakonodaje za preoblikovanje skupne družbene lastnine, ki jo je predlagal DEMOS, kot pravi prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demos je načrtoval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Prof. Umek še pove:»Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Sprejeta je bila torej zakonodaja po volji politične levice,ki je omogočala menedžerjem (tajkunske) prevzeme podjetij brez vložka lastnega denarja. Takšno zakonodajo je predlagal mag. Anton Rop še kot državni sekretar, oz. ko je mag. Anton Rop, član LDS in SD, postal še predsednik vlade, ki je sprejela te krivične zakone. Pri tem mu je svetovala znana pravnica dr. Nina Plavšak, (SD). Zakonodaja je privilegirala direktorje in menedžerje, da so lahko brez vložka lastnega denarja v podjetja, postali še lastniki prevzetih podjetij, kar je oškodovanje podjetja in drugih deležnikov podjetja. Zakonodaja je torej omogočila oškodovanje, celo propad podjetij in na koncu bančno luknjo. ki jo vsi plačujemo. Mediji oz. novinarji niso izpostavili odgovorne v politiki za to krivično in škodljivo početje. Nič se ni zgodilo ne ekonomski, ne pravni stroki, katerih člani so sodelovali pri pisanju pogubnega zakona. Politika, ne leva ne desna, ne slovenska RKC se ni nič spraševala, ali zakon daje prave, pravične rezultate! Tudi pravosodje, zlasti tožilstvo, je prepozno in dokaj medlo reagiralo na pojav tajkunov in oškodovanja podjetij, kar je nepojmljivo. Krivični model lastninjenja je sprejela levica, LDS/SD, desnica pa ni vložila ustavne pritožbe, čeprav bi ji moralo biti jasno, da bodo vodilni privilegirani, običajni zaposleni državljani pa izigrani, a ni tega razumela ali pa je kar sprejela. Ali torej politika in njena javna stroka ne razume kaj je pravično do državljanov? Zakaj se ni upoštevala EU direktive??? Koncentracija bogastva v rokah menedžerjev lastnikov in s tem povezano prehajanje v dedni kapitalizem, čemur sledi premoženjsko razslojevanje državljanov, obsojamo, ko se to dogaja v tujini, doma je pa vse zakonito, ko gre za elito. To kaže na dvoličnost, dvojna merila naše družbe. K takemu ravnanju prispeva tudi dvoličnost slovenske cerkve, na primeru cerkvene mariborske finančne in moralne polomije. Dvoličnost cerkve v tem primeru je bila očitna. Cerkev uči , kar terja Katekizem, kjer piše:«Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov«. Meni pa, da je moralna avtoriteta, a sama je kot lastnica družbe T-2vprodajala, da bi , da bi njeno gospodarstvo ne propadlo, ter bilo največjimi dolžniki v bančni luknji. Kaj o teh anomalijah učijo slovenske šole, univerze? Vprašanje je tudi, ali je politika to počela vede namensko, ali nevede zaradi neznanja oz. zaradi nizko razvite etike in odgovornosti, kaj je pravično in kaj ne? Ali pa je počela iz nerazumevanja bistva zakonodaje EU oz. iz razloga slovenske nadutosti, domišljavosti in prevzetnosti, to je, češ da smo Slovenci najbolj pameten narod na svetu in zato tudi vemo največ, od drugih se lahko le malo naučimo? Država oz. politika torej ob lastninjenju ni z zakoni zaščiti(la) niti lastnino podjetij, ki so bila skupna družbena lastnina in se je vršila divja privatizacija korist direktorjev in menedžerjev. Zakoni so pogosto neživljenjski, slabo prepisani ali prevedeni iz zakonodaje EU. Odsotnost oz. nejasnost nadzora vseh treh vej oblasti, vodi v stanje, ko se ne ve, kdo koga in kako nadzoruje, kdo je pravzaprav za kaj odgovoren. Demokratična družba je le tista, ki zagotavlja, da je pridobivanje oz. ustvarjanje premoženja/kapitala za vse enako dostopno. Če politika za to ne poskrbi, se državljani počutijo opeharjeni, zavračajo demokracijo in njena pravila. Posledica je lahko to, da »revolucija sanira stanje«, žal tako, da se tedaj predvsem vse ruši, ne pa ustvarja. Mnoga podjetja, ki niso zmogla plačevati kredita menedžerja, so torej propadla. Ne poplačani krediti menedžerjev so potem bremenili državne banke, ki so preje radodarno in ne profesionalno delile menedžerjem kredite. Krediti oz. neplačani dolgovi so po volji bankirjev državnih bank na koncu pristali v »bančni luknji, katere moramo, po odločitvi politike, sanirati kar davkoplačevalci, čeprav za to nismo odgovorni. Politika je torej odločila, da grehe divje privatizacije plačamo davkoplačevalci, ne da bi to državljani odobrili oblasti na plebiscitu. Izigrano je bilo pravilo, da v demokraciji, v normalni družbi, grehe plačujejo tisti, ki so jih povzročili in predvsem pa tisti, ki so to omogočili z slabimi zakoni. Slovenija naj bi imela tržno gospodarstvo, kapitalizem, ki ustvarja kapital za razvoj in druge potrebe države. Če pa to država ne zmore, se zadolži tujini, kar počno vse države, ene na veliko, ene skromno, le v skrajni sili, da ohranijo suverenost. Zato je povsem nerazumljivo, da naša politika bolj ščiti in pomaga dolžnikom, ki so, ali ne uspešni, ali pa so špekulanti. Država oz. politika ščiti dolžnike, predvsem velike, katerim se omogoči, da po zakonu ne vrnejo vse dolgove. Vse pa v breme upnikov, celo države. Upniki so uspešni podjetniki, ki so sposobni ustvarjati kapital, ki ga lahko posodijo drugim. Politika te upnike, uspešne podjetnike uničuje, a dolžniki pa lahko obogatijo za sredstva iz nevrnjenih kreditov. To ni normalna ekonomija, preje lumparija, ki ji omogočajo zakoni oz. zakonodajalci. Država ni oz. še ni dovolj zaščiti(la) lastnine zaposlenih, to je njihove zaslužene prispevke za pokojnino. Leva politika oz. predvsem vlada mag. Antona Ropa je z zakonom omogočila neuspešnim podjetnikom, tudi tajkunom, da so zadržali prispevke zaposlenih, brez da bi se s zaposlenimi o tem dogovorili in so predrzni podjetniki zaposlenim še lahko lagali, saj da plačilna vendar kaže, da so prispevki plačani. Tako goljufanje zaposlenih s pomočjo zakona je sramota družbe, predvsem politike, ki ne čuti nobene empatije in odgovornosti do zaposlenih, do navadnih državljanov. To je bila »zakonita kraja«, kar je sprevržena morala in ekonomija, ki nikoli ne ustvari toliko kapitala, kot ga država potrebuje, da standard vzdržuje in se zato v tujini zadolžuje. Žal tudi desnica ni dojela moralnega problema enakopravnosti že pri »divji privatizaciji z baypassi, kar zahteva ustava, saj ni reagirala, kot bi lahko. Še huje se je dogajalo v letih 2004 – 2008, ko je tudi desnica trdila, da so menedžerski prevzemi z menedžerskimi krediti, ko menedžer brez vložka lastnega denarja postane kar lastnik podjetja, njegov kredit poplača prevzeto podjetje, povsem etični in zakoniti. Janševa vlada je šele konec njenega mandata sprejela zakon, ki je menedžerju prevzemniku prepovedal zastavo delnic za njegov kredit, ki ga potem dejansko poplača kar prevzeto podjetje samo. Sredstva podjetja se porabijo za poplačilo menedžerjevega kredita, namesto za razvoj podjetja, tudi za delovna mesta i.d. Tako oškodovanje oškodovano podjetje, zaposleni in nazadnje še država, če podjetje ne zmore plačevati tega kredita. Podjetje gre v stečaj, neodplačani menedžerski kredit, bremeni banko, nastane bančna luknja, ki jo moramo, po volji (vladajoče) politike (!!!), sanirati in poplačati kar državljani, ki nismo sodelovali pri divji privatizacij, ne pri propadanju podjetij in nismo povzročili bančne luknje. Tako največje breme sanacije divje privatizacije doleti državljane, predvsem zaposlene, ko eni ostanejo brez službe ko propade podjetje, eni dobivajo zato minimalne plače, da se ohrani podjetje. To je krivica, ki jo je omogočila politika in sodelujoča pravna in ekonomska stroka, ter seveda pravosodje. Za vse to pa so prva odgovorna vodstva, predvsem predsedniki parlamentarnih stranka, saj ti dejansko odločajo, kakšne zakone in ukrepe sprejema parlament, DZ RS. Mediji pa so bolj služili politiki, kot ljudstvu, vede ali nevede zaradi neznanja te tematike. Še ena usodna sporna odločitev naše politike. Problem sega v leto 1999, ko je parlament zaradi prevelike nediscipline in insolvetnosti podjetij sprejel zakon, po katerem je država podjetnike prisilila, da so za dolgove teh podjetij odgovarjali z osebnim premoženjem. Po tem zakonu so upniki dobili pravico, da so tudi delničarji in družabniki postali odgovorni z vsem svojim premoženjem, čeprav s poslovanjem podjetja niso imeli nič in niso bili odgovorni za njegov propad.
Slovenski parlament je pred leti storil veliko napako, zaradi katere mnogi še danes trpijo. Poslanci so sprejeli zakon, kot ga ne poznajo nikjer na svetu. Naši podjetniki so po tem zakonu morali dolgove podjetij odplačevati z osebnim premoženjem, čeprav so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo, torej družbo, kjer družabniki odgovarjajo le z vloženim kapitalom. Ljudem so zato rubili hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje. L. 1999 je vodil vlado dr. Janez Drnovšek, mag. Anton Rop pa je bil minister za delo. Takratni minister za finance Mitja Gaspari je za pripravo zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, sprejel teze Aleša Zalarja, takratnega predsednika Slovenskega sodniškega društva, ki je vrinil člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Gaspari je k sodelovanju povabil tudi nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku. Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. 50 tisoč ljudi že leta trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico. Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ukrep, da delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost. To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom. Menim, da bomo to neumnost slovenske stroke, ko bo sprejeta sodba evropskega sodišča za človekove pravice, državljani silno drago plačali. Oškodovanci napovedujejo tožbe v znesku milijarde evrov. Politika, leva in desna je pa je še vedno neodgovorno tiho. Tako se (je) zatira(lo) podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo. Ne razume se bistva kapitalskih gospodarskih družb in odgovornosti njihovih lastnikov, ko se ne razume, kaj pomeni delež v d.o.o. in delnica v d.d.- delniški gospodarski družbi. To je neumnost, ki nas že stane in nas bo še ogromno stala. Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. Velika zabloda zaradi oholosti in neznanja o gospodarskih družbah, ki je in bo škodila veliko državljanom in državi, odgovorni politiki in strokovnjaki pa so še sedaj medijsko ugledni, celo nam pišejo nauke v kolumnah, npr. mag. Mitja Gaspari v Dnevniku. Bo kdo kdaj odgovarjal za tako krivične zakone? Za delovanje države prava nihče ne odgovarja, ne zakonodajna, ne izvršna, ne pravosodna oblast, ki se bolj bori za svojo neodvisnost in nedotakljivost, kot za pregon kriminala…. Zelo žalostno pa je, da je tudi četrta oblast, so zlasti javni mediji, kar tiho, čeprav so v službi ljudstva. Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah v glavnem mestu, v Stožicah, ki so vsem na očeh, lahko goljufa delavce in podjetnike podizvajalce – sodržavljane? Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane glavnega mesta države, enako drugi, npr. SAZU, RKC i.p., »ugledni« pravičniki družbe. Opeharjeni podjetniki, podizvajalci, ki so ostali brez plačila, enako pa seveda njihovi delavci, a to ni domena protestnikov na kolesih, ki pozivajo na vstajo. To je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo, za njene politike in ljudstvo, ki jih še vedno izvoli, predvsem zato, ker so »naši«, ne glede kaj prispevajo za skupno dobro? Mnogi dobronamerni domoljubi, desničarji in levičarji, menijo, da so samo oni pravi za oblast, saj da so med levico in desnico očitne velike razlike njihove politike. Razlike so velike, zlasti, kar zadevo zgodovino. Kdo je povzročil razkol naroda, se menda ve, to so tisti, ki so med okupacijo začeli z revolucijo, iz za njih upravičenega vzroka.

  • Share/Bookmark

DRŽAVLJANSKA VOJNA V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI

Četrtek, Julij 16th, 2020

Za uvod ne pozabimo:«Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.« Take so izgube Anglije, ki se je bojevala po celem svetu. V Sloveniji je bilo vseh žrtev 100.000, a zaradi partizanskega upora je padlo 7.800 okupatorjev, ki sicer niso utrpeli velike škode. Partija pa je šele po padcu pakta Hitler-Stalin organizirala upor proti okupatorju in sprožila revolucijo edino med vojno v Evropi. Hitler in Stalin sta v tem času okupirala prve države npr. Finsko, Francijo, Poljsko, kar je začetek svetovne vojn. Stalin je naciste obilno oskrboval z nafto, surovinami, žitom. Partizanski upor in zlasti revolucija sta povzročila ogromne žrtve na obeh straneh in razkol naroda. V knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara« berem, da zgodovina in praksa kažeta, da je prisotno akutno pomanjkanje sočutja, empatije, tako že v državljanski vojni, začeto l. 1941 med okupacijo in v izvedeni revoluciji, v trajanju enopartijskega režima SFRJ. To se žal nadaljuje tudi v samostojni državi Sloveniji, v izvedeni nepravični privatizaciji, saj jo večina politike ne obžaluje, sprava pa se odmika. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne, takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev. Ne pozabimo, da je državljanska vojna v Jugoslaviji in Sloveniji rezultat Stalinovega interesa po širitvi komunizma in Titove velike prevare Churchilla, da bo po končani vojni v Jugoslaviji demokracija. Glavni cilj partizanskega boja, ki ga je vodila OF, dejansko pa Partija, je bil prevzem oblasti po končani vojni. Tito in Partija so vedeli , da bodo naciste in fašiste, to je okupatorje, lahko premagali le zavezniki in jih prisilili h kapitulaciji. To se je tudi zgodilo. Nemčija je podpisala kapitulacijo samo zaveznikom, ne pa nobenim partizanom. Stalin je že med vojno izposloval dogovor, da je Jugoslavija interesno področje Sovjetske zveze. Tako so Titovi partizani in rdeča armada osvobajali Jugoslavijo, a brez redeče armade Titovi partizani sami nikakor ne bi zmogli osvoboditi Jugoslavije. Če Stalinu ne bi uspelo izposlovati v pogovorih med zavezniki, da je Jugoslavija interesno področje SZ in bi bila ona interesno območje zahodnih zaveznikov, ti ne bi dopustili partizanom, da se borijo za uvedbo komunističnega režima po vzoru Stalinove SZ ter bi tudi Jugoslavija bila demokratična država, kot je Avstrija. Partizani so se lahko bojevali z italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti šele tedaj, ko so jim Italijani ob kapitulaciji pomagali s težkim orožjem in vojaki, zlomiti nasprotnike revolucije in OF v Grčaricah in na Turjaku jeseni 1943. Za tem je Titu uspelo, s pomočjo angleških simpatizerjev komunizma v vojaških misijah posredovati napačne podatke in prepričati Angleže, češ da se samo partizani bojujejo za osvoboditev, Tito jim je prikril da poteka tudi državljanka vojna. Vedel je, da so njemu nevarni le nasprotniki revolucije, ki mu lahko po končani vojni edini preprečijo prevzeti oblast in uvesti režim po Stalinovem vzoru. Vedel je, da bodo lahko le zavezniki premagali in prisilili nacistično Nemčijo, da jim kapitulira in podpiše kapitulacijo. Tito je tudi obljubil Churchillu, da bo po končani vojni v Jugoslaviji demokracija. Churchill mu je verjel. Potem so zahodni zavezniki le partizanom pošiljali in nudili razno pomoč, tudi v težkem orožju. Ves čas pa je Tito imel s figo v žepu oz. načrt, da partizani preprečijo izkrcavanje zahodnih zaveznikov na jadranski obali. Komunistična partija oz. OF je torej med okupacijo, to je že leta1941, pričela z revolucijo oz. državljansko vojno, to je z nasiljem nad tistimi, ki se niso strinjali, da se uvede enopartijska oblast. Državljanska vojna je povzročila ogromno žrtev. Upor proti okupatorju, na partizanski način, to je, »napadi in se hitro umakni«, je povzročil velike žrtve med revolucionarnimi partizani in zaradi represalij tudi ogromno žrtev okupatorja med nedolžnim prebivalci. Vedelo se je, da so partizanskim napadom na okupatorja, vedno sledili povračilni napadi okupatorja, v katerih so sodelovali tudi protirevolucionarji, ki niso sprejemali boljševiške revolucije in ne enopartijske oblasti. Zato je torej potekala državljanska vojna, ki se je končala z zmago revolucionarnih partizanov.
Zmaga revolucionarnih partizanov pa je bila mogoča le zato, ker so zmagali zavezniki oz. predvsem zato, ker so Jugoslavijo osvobajali zavezniki partizanov, to je Rdeča armada Stalinove Sovjetske zveze. V kolikor bi Jugoslavijo osvobodili zahodni zavezniki, revolucionarni partizani, ne bi prišli do oblasti po vojni. Upor revolucionarnih partizanov proti okupatorju je povzročil, da je v Sloveniji padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Na spletni strani RTV beremo: «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev, itd.« Rezultat NOB oz. upora proti okupatorjem in predvsem revolucije , ki jo je začela in vodila OF oz. Partija, to je bil torej 7.800 mrtvih okupatorjev, ter uvedba enopartijskega totalitarnega režima po vzoru SZ in Stalina, to je režima, ki je kratil človekove pravice, kar pa ne more biti potem temelj demokratični RS, katere temelj je parlamentarna večstrankarska demokracija. Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Bivši ustavni sodnik, mag. Matevž Krivic pravi: »Morali bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti “preventivnega” pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev,celo z družinami vred.
Bomo mi “na levi” še naprej kar molčali o tem? Tudi to je poskus revizije zgodovine – ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila«. Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Veliki tržaški pisatelj, Boris Pahor, Evropejec je dejal: »»Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev«. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, sopotnik olimpionika Leona Štuklja, v knjigi “Bermanov dosje, pravi: »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Akademik Bajt je tudi mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi, da pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala. Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih 1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški režim. Bivši predsednik Milan Kučan je ob 10 letnici spravne slovesnosti, ko sta se predsednik države in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in žive povabila k spravi in sožitju v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in zbujata nova sovraštva, je med drugim v izjavi zapisal Milan Kučan, ko je obiskal množično grobišče po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu in tam položil venec in prižgal svečko. (Nedelo, 29. Julij 2000). »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav », pravi tudi dr. Spomenka Hribar. Potrebno je priznanje državljanske vojne in njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel. Revolucija oz. državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo. Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik pa pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Častni konzul Slovenije v Hamburgu, Jan Philipp Reemtsma, pravi:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”! Dr. France Bučar je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije 9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!

  • Share/Bookmark

Milan Kučan; Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!

Nedelja, Oktober 6th, 2019

»Kolaboracija ne more biti vrednota. Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva«, je dejal slavnostni govornik Milan Kučan na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942. Že leta spremljam spominske slovesnosti pri Ogenjci in spoštujem izražanje pietete do mrtvih partizanov. Ne strinjam pa se s tem ponavljajočo razlago
zgodovine in obtoževanjem žrtev revolucije, da so izdajalci naroda. K pisanju sta me dodatno spodbudili pismi oz. prispevek, in sicer, »Razklanost slovenskega naroda nam prinaša le škodo«, ki je zaključna misel Mirka Anzeljca, častnega občana občine Ribnica, v njegovem prispevku objavljenem v REŠETU in seveda pismo mojega učitelja Janeza Debeljaka, častnega občana več občin. V njem mi med drugim piše:«Vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica«. Katera so torej tista dejstva, Milan Kučan, ki so lahko prispodoba za odločitev za upor ali za sodelovanje z osvajalcem? Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942, partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sodolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sodolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, sprožila to tragedijo Loškega potoka. Na to me je večkrat opozorila moja pokojna mama, Jožefa Mihič, rojena Kordiš, ki je bila v Loškem potoku poznana kot »Trafikarjeva Pepca«. To so mi potrdili še nekateri drugi Potočani, nazadnje letos, ko sem bil pri maši za »sodolske žrtve«. V italijanski hajki so ti potem odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane. Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan. Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.” Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki zoper Perzijce in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku. V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma, ter med proti revolucionarji, nasprotniki sovjetskega socializma in Stalina. Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.” Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni oz. pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin? “Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi. Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Tudi v Loškem potoku je bilo podobno. Zaradi vojne in revolucionarne vihre so ocene, da je umrlo 260 Potočanov, od tega 220 »belih« in 40 »rdečih«. Koliko pa je tam padlo okupatorjev, zaradi partizanskega upora, so le grobe ocene, to je več kot 10 okupatorskih vojakov. Pri samem dogajanju pri Ogenjci ni padel noben Potočan, le preje 14 talcev, samih Potočanov. Partizanski komandant Franc Sever – Franta, letalski polkovnik JLA, ki je sedaj osrednji junak v filmu o rešitvi partizanov na Menini planini pred koncem vojne v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po vrnitvi iz študija v SZ po končani 2. svetovni vojni, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, zabičali, da mora o tem molčati. Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE mu je tedaj dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov. Berem, da je Tito vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Zato je bila za Tita pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevimi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Privrženca četnikov oz. plave garde v Sloveniji sta bila tudi akademik, član SAZU, prof. dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj, pravnik. V govoru Kučan ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe. Kučan namreč ne pove, da je Partija s pomočjo OF sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »vaške straže in domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, kar ni kolaboracija, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna. Osnovni vir vsega zla je seveda bil okupator, kar se včasih pozablja. Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. Tragedije partizanov pri Ogenjci se redno spominja, kar na nivoju države. V senci te tragedije, ko ni padel tam noben Potočan, ostaja štirinajst Potočanov, nedolžnih domačinov. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli je o razklanosti dejal: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.ceniti, da ima vsakdo različno zgodbo in da je vsak izbral zase tisto, kar je v danem trenutku mislil, da je najbolje zanj. Treba se je premakniti naprej. V prihodnost.« Sprava je po njegovem mnenju nujna za stabilno demokracijo. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”. Nestor slovenskih književnikov, Boris Pahor, tržaški Slovenec je dejal: »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Ne pozabimo, da je dr. France Bučar, kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije, 9. maja 1990 v skupščini izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. Perspektiva Slovenije je odvisna tudi od sprejetja zgodovine, ki ne bo še naprej ohranjala razkola naroda. Ne more biti vrednota upor ne glede na ceno in še istočasno bratomorna državljanska vojna, ko za vse to plača prebivalstvo zelo visoko ceno, večjo kot okupator. Tragedija partizanskega upora pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, »upor ali kolaboracija«. To je moje mnenje, kot pionirja DEMOSA in SKD, ob osamosvajanju in demokratizaciji v tedanji občini oz. sedanjih občinah Ribnica, Sodražica in Loški potok. Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še Loškega potoka.

  • Share/Bookmark

LEVICA ZAGOVARJALA PLAČNO PRIVATIZACIJO, IZVEDLA PA BREZPLAČNO KRAJO

Nedelja, Avgust 11th, 2019

Politika je omogočila, da so direktorji/ menedžerji enostavno postali še lastniki.
Znano je, da se revolucija prične zaradi nen(a)ravno porazdeljene lastnine oz. bogastva ali porazdelitve dohodka, ki ga omogoča ta lastnina. Iz vzrokov nesorazmerne porazdelitev bogastva, kapitala, vezano na lastnino, so tudi jugoslovanski komunisti in Tito uspeli sprožiti revolucijo, jo izpeljali in v njej zmagali, med drugo svetovno vojno, to je med okupacijo in nato še po vojni. Zato smo ljudje ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne družbene lastnine. Ob osamosvojitvi se je skupno družbeno premoženje pričelo preoblikovati v lastnino s znanim lastnikom. Žal je to lastninjenje potekalo nepravično.
V prvem obdobju je lastninjenje potekalo kar po Markovićevi zakonodaji s prevzemom podjetij tako, da so direktorji/vodilni ustanavljali bypass podjetja, ter preko njih izčrpavali svoje matično podjetje in ga potem na koncu poceni kupili s krediti. Za potrebe plačila anuitet kredita pa so si »novi lastniki« zvišali plačo.
V drugem valu privatizacije, po letu 2004, pa je divje lastninjenje potekalo s prevzemi podjetij s pomočjo »tajkunskih kreditov« , ko so direktorji/ menedžerji postali še lastniki podjetij, brez vložka lastnega denarja. Vodilni menedžerji so »kupili« podjetje na kredit, praviloma s zastavo delnic tega prevzetega podjetja, kredit pa je zopet vrnilo prevzeto podjetje, če je zmoglo odplačevati še kredit menedžerja, novega lastnika.
Mnoga podjetja so zato propadla, njihovi nevrnjeni krediti pa so povzročili bančno luknjo. Državne banke pa smo morali zato sanirati davkoplačevalci, ki nismo bili nič krivi, bankirji in politiki, ki so to dopustili in omogočali, pa so se vsi izognili odgovornosti, kar ni pravično, ne demokratično.
V vsakem primeru pa je prevzem podjetja plačalo podjetje samo, ne pa novi lastniki, to je ne direktorji oz. ne menedžerji, ne razni holdingi, tudi cerkveni ne, kar je v normalni demokraciji oškodovanje podjetja in je strogo prepovedano.
Skratka politika je pri pridobivanju lastnine iz bivšega skupnega premoženja, podpirala »lastninjenje novih lastnikov brez vložka lastnega kapitala«, seveda na račun kapitala podjetja, kar je kraja. Ne leva, ne desna, ne cerkev, ne stroka še dandanes to niso obžalovali in nihče jih ne sankcionira. Politika in stroka ne ločujeta vlog lastnikov in menedžerjev, kar je velika zabloda in škoda.
Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da se družbeno premoženje razdeli. To je, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Od kod je to stanje?

Prvi gospodarski minister v Demosovi oz. Peterletovi vladi, bivši rektor univerze, dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, »pedagog naroda«, je zagovarjal plačno privatizacijo, da bi podjetja tako dobila kapital, ki jim je tedaj močno primanjkoval. Nasprotoval je delitveni privatizaciji, ki jo je zagovarjal DEMOS in bi bila edina pravična in skladna ustavi, da smo vsi državljani enakopravni.
Tako smo dobili »plačno privatizacijo«, le da je prevzeto podjetje samo moralo plačati menedžerske kredite za to kupnino in je bilo zato oškodovano, menedžerji pa so tako enostavno postali še lastniki podjetja, če je to obremenitev preživelo. Koncentracija lastništva in povečanje premoženjske neenakosti in dedni kapitalizem so odraz, da slovenska politika ne ščiti interese podjetij ampak privilegira menedžerje in je pomešala vloge lastnikov in menedžerjev, kar ni v skladu s pravično državo in ustavo, ni demokratično ne gospodarno. «Naloga lastnikov je, da profesionalizirajo vlogo menedžmenta, da so poslovni voditelji res strokovnjaki, ki znajo postaviti cilje, organizirati procese in izboljšati produktivnost v podjetju«, berem. Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je bil opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje«. Naša »politika in stroka« sta omogočili menedžerjem, da so brez vložka lastnega kapitala postali še lastniki podjetja, podjetja so »kupili« s krediti, ki jih je potem plačalo podjetje. Mnoga podjetja niso zmogla vračati menedžerjevega kredita in so propadla. Veliko kreditov je ostalo nevračljivih. Za te nosijo odgovornost tudi bankirji in njihovi Nadzorni sveti in seveda politika. Vsi pa moramo sanirati banke. Dobili smo slabo banko in nato še razlaščene imetnike delnic in podrejenih obveznic bank. Prodajamo državne banke. To ni uspeh, temveč fiasko, posledica zgrešene »plačne privatizacije« brez lastnega kapitala in »brezplačnega kreditizma«. Dopuščen je koncentracija lastništva v rokah menedžerjev, povečanje premoženjske neenakosti, generira se dedni kapitalizem. Politika ne ščiti obče poslanstvo podjetij, privilegira menedžerje. Dr. Mencinger (je)) trdi(l):»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona (certifikatskih) »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
Kako to, da se politika in stroka še vedno ne distancira od izjav dr. Mencingerja, ki so neetična za demokracijo, pravno državo in tržno ekonomijo?
Država, ki ene državljane (menedžerje) privilegira, jim podari kar podjetja »na račun« podjetja, ter se tako oškoduje gospodarske družbe in diskriminira državljane, ne ščiti pa podjetja, ne lastnine, ni ne demokratična, ne pravična, in ne bo dosegla napredka.
Kako je bilo mogoče sprejeti zakone v posmeh ustavi in lastninskim pravicam državljanov?

http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2018/04/Komentar306-Kdo-je-kriv-Franc-Mihi%C4%8D.pdf

  • Share/Bookmark

Milan Kučan:Ogenjca, upor ali kolaboracija?

Sobota, Avgust 10th, 2019

Slavnostni govornik Milan Kučan je na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942, dejal: »Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva.«
Katera dejstva ob dogodkih pri Ogenjci so tista, ki jih Milan Kučan okliče za prispodobo medvojnega dogajanja?
Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942 partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sadolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sadolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, ko je ustrelila italijanskega poročnika, sprožila to tragedijo Loškega potoka.
V italijanski hajki so ti odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je, kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane.
Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…
Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan.
Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.”
Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki pred Perzijci in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku.
V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina, ter med proti revolucionarji, nasprotniki teh revolucionarnih ciljev.
»Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.”
Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni in pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin.
“Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi.
Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov, vendar je za Tita bila pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni.
V govoru pa Kučan niti ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe.
Obstaja pa tudi drugačen pogled nazaj. Kučan namreč ne navaja, da je Partija sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna.
Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”.
Ali je res še sprejemljiva vrednota »upor za vsako ceno in še bratomorna državljanska vojna«, ko za to plača visoko ceno prebivalstvo, višjo kot okupator?
Milan Kučan, partizanska tragedija pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, upor ali kolaboracija! Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še tragedija Loškega potoka.

  • Share/Bookmark

Tujega nočemo, svojim ne damo?

Petek, November 9th, 2018

Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega niti svojim ne damo, ker njim še manj zaupamo!
Slovenci ne vlagamo skoraj nič svojega kapitala v domače gospodarstvo, a kapital vlagamo v tujini. Doma pa se jezimo, ker ni pravega razvoja države. Permanentno vroča tema. Naša produktivnost oz. konkurenčnost je nizka, prenizka je dodana vrednost zaposlenega da bi pokrili naše potrebe, zato večina dobiva slabe plače, pokojnine, ni kvalitetnih delovnih mest, ogrožene so pokojnine, socialna država, imamo iztrošene in nevarne ceste, zastarelo železnico, ni denarja za zdravstvo, izobraženi mladi emigrirajo na zahod, itd. Slovenci sicer varčujemo, a predvsem v bankah in vlagamo v nepremičnine. Prakticirana ekonomska šola je namreč takšna, da podjetja oz. menedžerji raje najemajo kredite in ne pridobivajo kapitala, ne tujega, ne domačega. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno ekonomsko šolo in odgovornost, ne politiki, ne njeni stroki. Državljani kljub vsemu pričakujemo razvoj države.

Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko v opomin in vzor. Pred 50 leti, ko je državi pretil bankrot, so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli, ker so jim državljani zaupali. Tako so v zelo kratkem času od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna, vse do danes.

Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze opozarja:«V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Kje torej državljani očitno zelo zaupajo svoje prihranke kot kapital oblasti oz. menedžerjem, da z njihovim kapitalom razvijajo gospodarstvo in posredno dvigajo blagostanje? Kje je torej razvito množično varčevanje in delničarstvo, ki podpira lastno gospodarstvo? Zakaj pri nas ni te ekonomske šole?

Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov, pa je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Poljaki imajo predpis, da morajo skladi vlagati doma najmanj 30 % vseh sredstev, pri nas tožijo, da ne smejo kupovati domačih podjetij. Hrvati vlagajo doma in v tujini – doslej so pri nas kupovali dobra podjetja in imeli dobičke. Slovensko premoženje pa kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd.

Že leta 2012 je ekonomist Stanislav Kovač pisal:«Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu. Velika finančna odvisnost podjetij od bančnega kreditiranja je posledica zgrešene dogme dr.Mencingerja o nekoristnosti kapitalskih trgov za gospodarstvo, da gre za »nekakšno mešanje megle« oziroma »nekoristno prelaganje iz enega v drug predal« (prosto po Mencingerju). Ta ekonomist je z izbruhom krize 2008 začel širiti še nevarnejšo dogmo, češ da je treba kapitalske trge kar ukiniti in vzpostaviti sistem, kjer bi se podjetja financirala zgolj z bančnim zadolževanjem. Podatki kažejo na zgrešenost finančnega sistema, ki je skozi tranzicijo privedel do velike finančne odvisnosti podjetij od bank, te pa so ob pomanjkanju domačih prihrankov zaradi izdatnega kreditnega financiranja podjetij postale tudi velike dolžnice tujini. Od tu tudi velik neto dolg Slovenije do tujine, nad katerim – kako cinično (!) – najbolj bentijo ravno »mencingerjanci. Na drugi strani so naši hazarderski menedžerji in bankirji, opiti z nacionalnim interesom, ekscesno prezadolžili gospodarstvo in niso izkoristili možnosti kapitalskih trgov, da bi z IPO ali drugimi oblikami dokapitalizacije lastniško financirali poslovanje, razvoj in prevzeme ter prek večjega deleža kapitala v bilancah poskrbeli za večjo odpornost podjetij proti finančnim krizam.
V ZDA bančni sektor ne dominira nad kapitalskim trgom, ameriška podjetja so zato tudi manj zadolžena pri bankah, saj pomemben del finančnih virov pridobivajo na kapitalskem trgu, ne pri bankah. Naši menedžerji, ki so zaradi prevladujočega mencingerjanskega modela privatizacije z notranjim odkupom pogosto tudi največji lastniki prezadolženih podjetij, se otepajo nujne dokapitalizacije po vzoru IPO Facebooka, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih, hkrati pa bi morali precej spremeniti tudi upravljanje podjetij: dobili bi nove nadzornike, ki bi jih lahko odslovili, ne bi več mogli delati vse po svoje, javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte, odpovedati bi se morali slovenskemu nacionalnemu športu insajderskega trgovanja in številnim drugim ugodnostim.« Tako je pisal novinar Stanislav Kovač, ki je moral utihniti.

Bivši guverner Marko Kranjec je že leta 2012 opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu. Država oz. vlada pa se venomer zadolžuje.

Država in njena ekonomija, ko državljani ne zaupajo svoj kapital domači ekonomiji, svoj kapital raje nalagajo v tujini, ne more preživeti samo s krediti. Mogoče nas bodo pokupili raje tujci in svoj kapital vložili v našo ekonomijo in na vodstva postavili menedžerje, že preverjene na mednarodnem trgu, da bodo znali oplemeniti vloženi kapital.

Pred leti je država oz. vlada, na zahtevo EU, le sprejela vizije, cilje in strategije razvoja države. A o problemu etičnosti oz. neetičnosti bančnih in podjetniških odločitev in škodi ter odgovornih za bančno luknjo, pa nismo prišli daleč. Dr. Jože Mencinger, bivši rektor UL, pa se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti, v članku »Neuporabnost kisika za gospodarstvo«, celo še l. 2013 sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kako so vlade do tedaj lahko vodile in še vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potenciale države in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku?

Prejšnji vladi pa je uspelo napisati in sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2030 in vizijo do l.2050. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oz. uporabnost strategije kako doseči te cilje zaskrbljujoče. Prof . dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v R&R, za nove investicije v javnem sektorju, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalna) plače in pokojnine itd. Politika oz. vlada sama ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj? Zakaj se to dogaja? Ali sprejeti cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Niso zanimivi za slovenski kapital? Katera politika oz. politična stranka bo torej že postavila cilje in strategijo pametne specializacije države, da bodo ti vendar enkrat zanimivi tudi za slovenski kapital?

Cilji in strategije pametne specializacije države so v tržni ekonomiji za državo, za podjetja in državljane pomembni kot ustava. Za podjetja, ki tekmujejo na trgu, je to pogoj za uspeh in preživetje. V nemškem članku z naslovom » Popeljite vaše podjetje na prehitevalni pas« berem: »Pravočasno razvijte cilje in strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernice za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih. Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve / produkte hočemo nuditi tudi v bodočnosti in katere ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo nuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katere ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja«.

Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala. Kaj je torej pravično in ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj? Kreditizem, kot ostanek ekonomske šole socializma, kar je najemanje bančnih kreditov? Mnoga podjetja so zaradi slabega vodenja, to je, ker je menedžment postavil zgrešene cilje ali uporabil zgrešene strategije, potem v škripcih. Ne zmorejo vrniti kreditov. Ti nevračljivi (tudi menedžerski) krediti na koncu pristanejo v bančni luknji oz. na slabi banki. Banke kreditodajalke pa potem saniramo kar davkoplačevalci, državljani, čeprav nismo bili pri tem za nič pristojni, a smo nazadnje odgovorni za sanacijo bank? Menedžerje bank in podjetij pa praviloma nihče ne pokliče na odgovornost in »uspešno ostanejo na trgu vodilnih«.

Gospa Lousewies van der Laan, nizozemska političarka in podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE pravi:« Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo. Za resno delovanje v politiki je potrebno dvoje: da se razumeš, predvsem pa, da lahko nekomu zaupaš. Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank. Če bi to bil sklep, da imajo vsi interes, da sistem deluje tako, kot je deloval, bo cena še vedno visoka in plačala jo bo celotna skupnost. Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo. Nemogoče je ohranjati stvari takšne, kot so, če se ves svet dramatično spreminja.
Velikokrat se zgodi, da so levičarske stranke konservativne, saj si želijo ohranjati status quo in ne želijo sprememb, četudi je jasno, da bo čez čas zmanjkalo denarja. Ljudje so tako zelo razočarani nad politiko, da ne vidijo nobenega razloga, da bi se udeleževali volitev. Ključni izziv pred vsemi nami je, kakšno družbo si želimo. Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase, za svojo družino ali podjetje, in da jih okolica ne bi preveč zanimala. Mogoče je to naraven človeški odziv na krizo, a je tudi zelo problematičen.
Vzemimo za primer bankirje, ki so povzročili velike težave v bančnem sistemu, a kljub temu še vedno prejemajo velike denarne dodatke in imajo hiše v eksotičnih krajih, preostali pa moramo pokrivati bančne izgube. To vzbuja občutek jeze in nepravičnosti. Če politika ne najde pravih odgovorov in rešitev, bodo ljudje še bolj jezni in prestrašeni, politiki pa bodo plačali ceno za to. Prebivalci Slovenije so veliki pesimisti zaradi slabega stanja gospodarstva.
Razumem, da je večina današnjih težav dediščina neuspele privatizacije, zato so prisotne dileme, kaj bi bilo, če v zadnjih dveh desetletjih ne bi naredili vseh teh napak, da jih ne bi plačevale sedanje generacije. Vse to so občutljive politične teme, ker ni jasno, kako se z njimi spopasti in jih rešiti. Splošno znano je, da Slovenija potroši več denarja, kot ga ima. Pri razumevanju države blaginje je treba biti pazljiv. Ta ne pomeni, da lahko prideš v državo, nič ne delaš in prejemaš denar za nedelo. Solidarnost se na neki točki konča. Evropski model je na pravi poti, a ga drugi ne bodo posnemali, če bodo Evropejci revni.«

Daron Acemoğlu in James A. Robinson, avtorja knjige Zakaj narodi propadajo sta zapisala: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Menim, da se v Sloveniji dogaja ravno to. Kdo to ovira in nam razvoj zatira? Politika in njena ekonomska šola!

Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije pa posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademsko sfero. Zakaj ni interesa v podjetjih?
Prof. dr. Jože Vižintin v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje« piše, da je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na to se nista odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik znanja« minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: »Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je treba komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, odideš iz Slovenije. Japonska strategija je veliko konkretnejša kot katera koli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni ne dovolj natančna ne dovolj merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke ter ustvarjali potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec«.

Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Menim, da je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala.
Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«.

Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri je zapisal: «Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote.« Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta«.

Pravila za razvoj države, tudi za boljše plače, za boljšo perspektivo, so torej znana; kdaj jih bo politika pri nas odkrila in poskrbela, da bodo zaživela tudi v praksi? Kaj je učinkovitejše in pravičnejše za nacionalno ekonomijo, ali »socialistični kreditizem«, ko davkoplačevalci plačujejo potem bančno luknjo ali kapitalizem, to je, da gospodarske družbe pridobijo potreben nov kapital pri vlagateljih oz. na trgu kapitala? Kapital oz. vlagatelji terjajo odgovornost menedžmenta, saj ta ne more enostavno za izgube na koncu bremeniti kar davkoplačevalce . Dilema, ki ne bi smela biti več aktualna v demokraciji oz. v tržni ekonomiji. Ob pojavu propada ali izgub v podjetjih, pri »ekonomski šoli kreditizma«, ki ga favorizira določena ekonomska šola in seveda politika, so potem na trgu le delojemalci, ne pa menedžerji in ne univerzitetni zagovorniki kreditizma, ter seveda ne politiki. Oboji pa so plačani iz javnih sredstev ter še vedno zaslužni in ugledni. Takšna politika in njena »šola« je skrajno nepoštena, a za njih udobna. Vedno bo za to kriva politika, ki to podpira.
Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo tako zgrešeno nacionalno ekonomijo, zaupamo pa jim oblast? Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da dobi država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov! Če vsi ti zatajijo, državo potopijo! Kdaj bodo politiki zaradi »socialistične ekonomije kreditizma na račun ljudstva« odstopili, da bi lažje druge voditelje dobili?

Franc Mihič, Ribnica

P.s.:”Če obstaja kaj, kar se moramo naučiti od 20. stoletja, potem je to poglavje o pogubnosti apatije in ravnodušnosti. In če je kaj, kar bi si morali zaželeti kot dediščino minulega obdobja, je to ustvarjalna strast ljudi, ki so igrali, peli, pisali, slikali ali teoretično opredeljevali, s tem pa tudi sami tej besedi dodali svež odmerek izvirnosti, saj so si nadvse prizadevali biti prav tisto, kar so, ne pa nekaj, kar se je od njih zahtevalo. Ko bodo milenijci našli strast, in to v polnem pomenu te besede, bo 21. stoletje njihovo, tako kot je bilo prejšnje naše».
Novinarka Zorana Baković

  • Share/Bookmark

Politiki so odgovorni za slabo pravno državo.

Ponedeljek, Oktober 15th, 2018

Državljani smo ob osamosvojitvi želeli pravično državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Nepravična privatizacija je izvirni greh Slovenije. Lastninjenje ni bilo skladno z ustavo, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem. Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a tega ne vidijo na lastnem pragu. Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami. Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a jim je uspelo plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker jim ni uspelo vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so zato propadla. Državljani smo ob osamosvojitvi želeli državo, kjer bodo varne tudi plače in prispevki. Žal to pogosto ni. Primer. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpiz-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja. Zopet berem. »Nazadnje so ustavni sodniki naredili, česar politika ni hotela: iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so odstranili besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ob tem se sprašujemo, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast. Skoraj 13 let je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dovoljeval odlog, odpis in obročno plačilo. Leta 2009 so sindikati od ustavnega sodišča zahtevali, da oceni ustavnost te pravice. Zdaj je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in zato razveljavilo prvi odstavek 228. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odpisa, odloga, obročnega plačila ni več. »Odločba ustavnega sodišča začne veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu,« smo zvedeli na davčni upravi. Politika bi lahko ukrepala, če bi le hotela, a ni. Leta in leta je vzdrževala sistem, o katerem so ustavni sodniki ugotovili, »da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec«. Torej je ves čas politika skrbela le za koristi menedžerjev, za lastnike kapitala, vse na račun delavcev in njihove lastnine. Pa še to prikrito, brez njihove vednosti in soglasja. »Za večjo pravno varnost delavcev« je naslov članka v številki 7-8 mesečnika »Vzajemnost«, ki ga izdaja Zpiz za upokojence. V njem piše: »S spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem lani novembra, je bila v zakon vnesena pomembna dopolnitev, namenjena večjemu pravnemu varstvu delavcev. Dejstvo, da bodo po novem prizadeti zavarovanci –delavci pravočasno obveščeni o neizpolnjevanju obveznosti delodajalcev pri zagotavljanju njihove materialne in socialne varnosti, pa nedvomno pomeni pomemben korak pri zagotavljanju varstva njihovih pravic.« In kako je prizadetim delavcem zagotovljeno varstvo njihovih pravic? V članku piše, da mora delavec sam ukrepati, to je vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika. In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic prizadetih zaposlenih? Kdo bo vse tu služil po volji politike, na račun opeharjenih zaposlenih? Pravniki, odvetniki, sindikati…Kako druge države skrbe za zaposlene? V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačane vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevke v zapor. V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« V ustavi oz. v 50. členu piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Mar je takšen zakon lahko skladen z ustavo oz. ali izraža skrb države za delovanje zavarovanja? Očitno ne, saj mora delavec ukrepati, namesto države, vse po volji izvoljene politike? Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na ustavnem sodišču. Mogoče sindikati ali Varuh RS, politična stranka v »službi ljudstva«? Za politike je torej »napredek« to, da sedaj državna inštitucija – ZPIZ opozarja zaposlene, da nimajo plačane prispevke, ukrepati pa mora zaposleni sam. Doslej je zaposleni moral sicer celo sam preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke, seveda kdor je to znal. Odgovornost za to nosi politična levica oz. vlada mag Antona Ropa, ki je sprejela zakon, da delodajalci lahko zaposlenim kar zadržijo prispevke brez vednosti zaposlenega in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše je dejal, da so delavci za to oškodovanje sami krivi. Podpredsednik DZ RS, poslanec Jože Tanko pa je (bil) mnenja: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali.” Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to nekako tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela. Politiki so kot češ pomagali podjetjem, a ne s proračunskim denarjem, ne z znanjem javnih fakultet, temveč enostavno kar s prispevki zaposlenih. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z ne odvedenimi prispevki. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v LJ, Ana Jaklič, pravi:«Če neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Kdo je odgovoren, da je takšno stanje? Vodstva političnih strank in poslanci, ekonomsko socialni sveti vlad , predstavniki sindikatov in upokojencev v organih odločanja, tudi v Svetu Zpiza, javna stroka, mediji in tudi volivci! Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan in podpredsednik DZ RS Jože Tanko, ali je takšen zakon, ki ni v skladu z ustavo in grobo krši zakonske pravice zaposlenim, res sprejemljiv za DZ RS in vlado? Država, ki ne zaščiti kapital zaposlenih, to so njihovi zasluženi prispevki za pokojnino in jih država sama ne pobere in ne ukrepa, ni socialna država, ne pravna država, saj podpira kaznivo dejanje, kriminal. Za odgovorne politike bi morala biti tema nedelovanja pravne države prva predvolilna tema. Kdo je odgovoren za delovanje pravne države zakonodajna oblast oz. DZ RS skupaj z izvršno oblastjo, to je vlado, ali pa je samo tretja oblast, pravosodje odgovorno za delovanje pravne države. Odgovorni so vsi, najbolj pa zakonodajna oblast, ki sprejema zakone in nadzoruje njihovo delovanje ter je tudi odgovorna za rezultate zakonov oz. tudi za stanje pravne države, ki duši demokracijo.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark