Stalin in Hitler, kolaboranta in složna okupatorja!?

»Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« Tako piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP , 30 maja 2020. To pomeni, da so Sovjeti avgusta 1939 sklenili z nacisti pakt o nenapadanju, ki je trajal do 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla v SZ. Pakt med Stalinom in Hitlerjem, imenovan pakt Molotov – Ribbentrop, ko je Stalin postal zaveznik nacistov, je pomenil kolaboracijo med nacionalsocializmom in komunizmom. Stalin in Hitler sta si v tajnem sporazumu, ki je bil del pakta, razdelila Evropo na dve interesni sferi, na nacistično in komunistično in sta države v tej sferi okupirala. Ni dvoma, da je Nemčija bila okupator, pozablja pa se, da je bila SZ precej časa njen kolaborant in enako tudi okupator.
SZ je v tem času oskrbovala naciste s pšenico, z nafto in surovinami za vojno industrijo. Sovjeti so skladno tajnemu sporazumu s težavo podjarmili Finsko, nato še Estonijo in Latvijo ter vzhodno Poljsko, skupaj z nacisti. Nacisti pa so zasedli Litvo in zahodno Poljsko, teden dni po podpisu pakta. Velika Britanija in Francija sta stopili v vojno in pričela se je druga svetovna vojna. Vsi komunisti so ta pakt in Stalinovo kolaboracijo podpirali, tudi slovenski! Iskreno ali s figo v žepu? Noben komunist ni Stalina obtožil kolaboracije z nacisti! Ena redkih, če že ne edina, je to storila Angela Vode. Slovenski komunisti so jo zato strašno kaznovali. Šele po napadu Nemčije na SZ, je OF pozvala k uporu in revoluciji in pričela s partizanskimi napadi, na okupatorja in na nasprotnike revolucije. Vsak drug upor, izven OF, je že jeseni l. 1941 oklican za izdaja naroda. OF za to ni imela mandata naroda. Komunisti so pričakovali hitro zmago SZ, da bo pregnala okupatorje. Partizani so s taktiko, »preseneti, napadi in se hitro umakni«, napadali okupatorja in so se, zaradi enormne premoči okupatorja, umikali iz boja, da so preživeli. Praviloma, ko so se partizani umaknili, se je okupator za partizanske napade potem praviloma maščeval nedolžnemu prebivalstvu. Temu je že okupator prizadel veliko gorja, še hujše pa je bilo trpljenje zaradi bratomorna revolucije. Vse, ki so nasprotovali boju za cilje komunizma, to je za uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ, so jih partizani likvidirali. Italijanska oblast jih ni ščitila. Da bi se lahko ubranili, pred takim partizani in likvidacijami, so se nasprotniki revolucije organizirali v vaške straže, ki pa so bile skoraj brez orožja. Ker brez orožja ne bi preživeli, so se zatekli k okupatorju, da bi dobili orožje. Okupator jim ga je dal, vendar pod pogojem, da delujejo kot prostovoljna milica, podrejena italijanskim policijskim enotam. V brezizhodnem položaju so vaški stražarji to sprejeli, saj če ne bi, bi jih partizani likvidirali. Komunistom, ki so vodili OF, je torej »uspelo«, da so nasprotnike revolucije in uvedbe Stalinovega režima, kot so bili vaški stražarji in kasneje domobranci, potisnili v brezizhoden položaj, da so se morali zateči pod zaščito okupatorja, kjer so videli možnost, da bi saj nekateri preživeli revolucijo. Brez »zaščite okupatorja« bi nasprotniki revolucije ostali goloroki brez orožja za obrambo in nikakor ne bi preživeli napadov partizanov, katerim je bil glavni cilj prevzeti oblast in uvedba režima po vzoru SZ. Del nasprotnikov revolucije in komunizma, so partizani v boju ali drugače ubili že med vojno. Preživele pa so, po koncu vojne, ko je okupator podpisal kapitulacijo in se umaknil, ožigosali za kolaborante in izdajalce naroda in jih vse pobili, da ne bi ogrožali enopartijske vladavine komunistov. To je bila največja tragedija slovenskega naroda. Ta taktika OF je bila zelo premetena in je mnoge zavedla. Še vedno se javno prisega na vrednote in pridobitve NOB, OF in revolucije, kot da so to temelji demokracije, ki pa jo ravno revolucija rušila. Zagovorniki revolucije pa v demokratični državi RS zavajajo državljane, da je za preživetje naroda edino prava vrednota, »Upor in boj«, ne pa »Mir in blagostanje«. Človeštvo se vendar ohranja in povečuje samo v miru in blagostanju, če pa bi prevladala vrednota »Upor in boj«, ne glede na žrtve upora, bi bilo kmalu konec človeštva. Koliko človeštva je sploh dalo mandat za oblast tistim, ki jim je vrednota »Upor in boj«? Še vedno mnogi zagovorniki revolucije poudarjajo in zavajajo, da so se partizani bojevali zgolj za ohranitev naroda, to je za pregon okupatorja, ne pa za zmago revolucije, kar ni res. Vojna, upor in revolucija sta vzrok za 100.000 mrtvih Slovencev, rezultat upora pa je 7.800 mrtvih okupatorjev. Ugotovljeno z mednarodno priznano metodo. Ali nam je res v ponos, da smo na Trgu revolucije slavili revolucijo, sedaj pa, ko je tam Trg republike, ob njem stoji umetniška skulptura v čast revolucionarjev. Slovenci razvijajmo državo, ne z revolucijo temveč z demokracijo.

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.