Kakršno ljudstvo takšna oblast

»Globoka« država smo ljudje, ki smo brezbrižni in vede ali nevede odobravamo in podpiramo politike in javne strokovnjake, ki so sprejeli neživljenjske, krivične in škodljive zakone, ki privilegirajo politično in ekonomsko elito, ljudstvo pa se zgraža in tudi samo goljufa državo, to je, tudi poštene sodržavljane, ki tudi v medijih nimajo zadosti podpore. Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA tudi sprememba družbeno političnega sistema. DEMOS oz. Peterletova vlada velike koalicije je zaslužna za osamosvojitev in predvsem za spremembo enoumnega režima, velika koalicija je izpeljala plebiscit in nato osamosvojitev, dosegla umik JLA, proglasila državo Republiko Slovenijo in pridobila mednarodno priznanje. Ne zanemarimo to, kar je javnosti na RTV povedal poslanec SD, upokojeni Miran Potrč, da so slovenski vodilni predstavniki bivšega režima le dovolili te spremembe, ker so vedeli, da režim ni bil več vzdržen in je bil preživet, a vojaško še dovolj močan, da bi sicer lahko prišlo ob osamosvajanju zopet do državljanske vojne. Ob osamosvojitvi je bila desna opcija samo dve leti na oblasti. Delovala je kot velika koalicija, da smo Slovenci, po odločitvi na plebiscitu, potem večinsko delovali v prid, da smo dobili mednarodno priznano demokratično samostojno državo Republiko Slovenijo. V vseh dobrih 29 letih samostojne RS je bila desna koalicija le en mandat 4 leta na oblasti, pa še takrat je večidel vladala s že sprejetimi zakoni, ki so omogočali anomalije, npr. divje lastninjenje vodilnih v podjetjih, neplačevanje prispevkov za pokojnino zaposlenih, katere je sprejela tranzicijska levica, uporabljala pa tudi desnica. Eden prvih pogojev za uvedbo in delovanje demokracije je spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši »kamen« je bila sorazmerna pravična porazdelitev lastnine in pa enakopravnost pri pridobivanju premoženja. To je bilo »zakonito« premoženjsko razslojevanje, s pomočjo krivičnih zakonov tedaj vladajoče politike in njene stroke, kar ima hude ekonomske in moralne posledice in ne prispeva k ugledu pravne države, ne k spoštovanju demokracije. Politična levica pa še vedno trdi oz. krivdo za posledice oz. divjo privatizacijo pripiše le vladi Janeza Janše, v l. 2004-2008, ki da je edina kriva za tajkunske kredite in za nastali velik dolg države in tudi bančno luknjo. Kdaj bo levica priznala, da je izvršena revolucija, kar med okupacijo, dala narodu malo obče koristnih pridobitev, kot je npr. volilna pravica tudi za ženske i.p., ni pa izpolnila obljub o blagostanju v enopartijski državi in o uspešni ekonomiji, kjer je bila vloga lastnine podcenjevana in je država, ki kršila človekove pravice tudi zaradi propada ekonomije režima propadla in razpadla. Ob osamosvojitvi parlament ni sprejel lastninske zakonodaje za preoblikovanje skupne družbene lastnine, ki jo je predlagal DEMOS, kot pravi prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demos je načrtoval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Prof. Umek še pove:»Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Sprejeta je bila torej zakonodaja po volji politične levice,ki je omogočala menedžerjem (tajkunske) prevzeme podjetij brez vložka lastnega denarja. Takšno zakonodajo je predlagal mag. Anton Rop še kot državni sekretar, oz. ko je mag. Anton Rop, član LDS in SD, postal še predsednik vlade, ki je sprejela te krivične zakone. Pri tem mu je svetovala znana pravnica dr. Nina Plavšak, (SD). Zakonodaja je privilegirala direktorje in menedžerje, da so lahko brez vložka lastnega denarja v podjetja, postali še lastniki prevzetih podjetij, kar je oškodovanje podjetja in drugih deležnikov podjetja. Zakonodaja je torej omogočila oškodovanje, celo propad podjetij in na koncu bančno luknjo. ki jo vsi plačujemo. Mediji oz. novinarji niso izpostavili odgovorne v politiki za to krivično in škodljivo početje. Nič se ni zgodilo ne ekonomski, ne pravni stroki, katerih člani so sodelovali pri pisanju pogubnega zakona. Politika, ne leva ne desna, ne slovenska RKC se ni nič spraševala, ali zakon daje prave, pravične rezultate! Tudi pravosodje, zlasti tožilstvo, je prepozno in dokaj medlo reagiralo na pojav tajkunov in oškodovanja podjetij, kar je nepojmljivo. Krivični model lastninjenja je sprejela levica, LDS/SD, desnica pa ni vložila ustavne pritožbe, čeprav bi ji moralo biti jasno, da bodo vodilni privilegirani, običajni zaposleni državljani pa izigrani, a ni tega razumela ali pa je kar sprejela. Ali torej politika in njena javna stroka ne razume kaj je pravično do državljanov? Zakaj se ni upoštevala EU direktive??? Koncentracija bogastva v rokah menedžerjev lastnikov in s tem povezano prehajanje v dedni kapitalizem, čemur sledi premoženjsko razslojevanje državljanov, obsojamo, ko se to dogaja v tujini, doma je pa vse zakonito, ko gre za elito. To kaže na dvoličnost, dvojna merila naše družbe. K takemu ravnanju prispeva tudi dvoličnost slovenske cerkve, na primeru cerkvene mariborske finančne in moralne polomije. Dvoličnost cerkve v tem primeru je bila očitna. Cerkev uči , kar terja Katekizem, kjer piše:«Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov«. Meni pa, da je moralna avtoriteta, a sama je kot lastnica družbe T-2vprodajala, da bi , da bi njeno gospodarstvo ne propadlo, ter bilo največjimi dolžniki v bančni luknji. Kaj o teh anomalijah učijo slovenske šole, univerze? Vprašanje je tudi, ali je politika to počela vede namensko, ali nevede zaradi neznanja oz. zaradi nizko razvite etike in odgovornosti, kaj je pravično in kaj ne? Ali pa je počela iz nerazumevanja bistva zakonodaje EU oz. iz razloga slovenske nadutosti, domišljavosti in prevzetnosti, to je, češ da smo Slovenci najbolj pameten narod na svetu in zato tudi vemo največ, od drugih se lahko le malo naučimo? Država oz. politika torej ob lastninjenju ni z zakoni zaščiti(la) niti lastnino podjetij, ki so bila skupna družbena lastnina in se je vršila divja privatizacija korist direktorjev in menedžerjev. Zakoni so pogosto neživljenjski, slabo prepisani ali prevedeni iz zakonodaje EU. Odsotnost oz. nejasnost nadzora vseh treh vej oblasti, vodi v stanje, ko se ne ve, kdo koga in kako nadzoruje, kdo je pravzaprav za kaj odgovoren. Demokratična družba je le tista, ki zagotavlja, da je pridobivanje oz. ustvarjanje premoženja/kapitala za vse enako dostopno. Če politika za to ne poskrbi, se državljani počutijo opeharjeni, zavračajo demokracijo in njena pravila. Posledica je lahko to, da »revolucija sanira stanje«, žal tako, da se tedaj predvsem vse ruši, ne pa ustvarja. Mnoga podjetja, ki niso zmogla plačevati kredita menedžerja, so torej propadla. Ne poplačani krediti menedžerjev so potem bremenili državne banke, ki so preje radodarno in ne profesionalno delile menedžerjem kredite. Krediti oz. neplačani dolgovi so po volji bankirjev državnih bank na koncu pristali v »bančni luknji, katere moramo, po odločitvi politike, sanirati kar davkoplačevalci, čeprav za to nismo odgovorni. Politika je torej odločila, da grehe divje privatizacije plačamo davkoplačevalci, ne da bi to državljani odobrili oblasti na plebiscitu. Izigrano je bilo pravilo, da v demokraciji, v normalni družbi, grehe plačujejo tisti, ki so jih povzročili in predvsem pa tisti, ki so to omogočili z slabimi zakoni. Slovenija naj bi imela tržno gospodarstvo, kapitalizem, ki ustvarja kapital za razvoj in druge potrebe države. Če pa to država ne zmore, se zadolži tujini, kar počno vse države, ene na veliko, ene skromno, le v skrajni sili, da ohranijo suverenost. Zato je povsem nerazumljivo, da naša politika bolj ščiti in pomaga dolžnikom, ki so, ali ne uspešni, ali pa so špekulanti. Država oz. politika ščiti dolžnike, predvsem velike, katerim se omogoči, da po zakonu ne vrnejo vse dolgove. Vse pa v breme upnikov, celo države. Upniki so uspešni podjetniki, ki so sposobni ustvarjati kapital, ki ga lahko posodijo drugim. Politika te upnike, uspešne podjetnike uničuje, a dolžniki pa lahko obogatijo za sredstva iz nevrnjenih kreditov. To ni normalna ekonomija, preje lumparija, ki ji omogočajo zakoni oz. zakonodajalci. Država ni oz. še ni dovolj zaščiti(la) lastnine zaposlenih, to je njihove zaslužene prispevke za pokojnino. Leva politika oz. predvsem vlada mag. Antona Ropa je z zakonom omogočila neuspešnim podjetnikom, tudi tajkunom, da so zadržali prispevke zaposlenih, brez da bi se s zaposlenimi o tem dogovorili in so predrzni podjetniki zaposlenim še lahko lagali, saj da plačilna vendar kaže, da so prispevki plačani. Tako goljufanje zaposlenih s pomočjo zakona je sramota družbe, predvsem politike, ki ne čuti nobene empatije in odgovornosti do zaposlenih, do navadnih državljanov. To je bila »zakonita kraja«, kar je sprevržena morala in ekonomija, ki nikoli ne ustvari toliko kapitala, kot ga država potrebuje, da standard vzdržuje in se zato v tujini zadolžuje. Žal tudi desnica ni dojela moralnega problema enakopravnosti že pri »divji privatizaciji z baypassi, kar zahteva ustava, saj ni reagirala, kot bi lahko. Še huje se je dogajalo v letih 2004 – 2008, ko je tudi desnica trdila, da so menedžerski prevzemi z menedžerskimi krediti, ko menedžer brez vložka lastnega denarja postane kar lastnik podjetja, njegov kredit poplača prevzeto podjetje, povsem etični in zakoniti. Janševa vlada je šele konec njenega mandata sprejela zakon, ki je menedžerju prevzemniku prepovedal zastavo delnic za njegov kredit, ki ga potem dejansko poplača kar prevzeto podjetje samo. Sredstva podjetja se porabijo za poplačilo menedžerjevega kredita, namesto za razvoj podjetja, tudi za delovna mesta i.d. Tako oškodovanje oškodovano podjetje, zaposleni in nazadnje še država, če podjetje ne zmore plačevati tega kredita. Podjetje gre v stečaj, neodplačani menedžerski kredit, bremeni banko, nastane bančna luknja, ki jo moramo, po volji (vladajoče) politike (!!!), sanirati in poplačati kar državljani, ki nismo sodelovali pri divji privatizacij, ne pri propadanju podjetij in nismo povzročili bančne luknje. Tako največje breme sanacije divje privatizacije doleti državljane, predvsem zaposlene, ko eni ostanejo brez službe ko propade podjetje, eni dobivajo zato minimalne plače, da se ohrani podjetje. To je krivica, ki jo je omogočila politika in sodelujoča pravna in ekonomska stroka, ter seveda pravosodje. Za vse to pa so prva odgovorna vodstva, predvsem predsedniki parlamentarnih stranka, saj ti dejansko odločajo, kakšne zakone in ukrepe sprejema parlament, DZ RS. Mediji pa so bolj služili politiki, kot ljudstvu, vede ali nevede zaradi neznanja te tematike. Še ena usodna sporna odločitev naše politike. Problem sega v leto 1999, ko je parlament zaradi prevelike nediscipline in insolvetnosti podjetij sprejel zakon, po katerem je država podjetnike prisilila, da so za dolgove teh podjetij odgovarjali z osebnim premoženjem. Po tem zakonu so upniki dobili pravico, da so tudi delničarji in družabniki postali odgovorni z vsem svojim premoženjem, čeprav s poslovanjem podjetja niso imeli nič in niso bili odgovorni za njegov propad.
Slovenski parlament je pred leti storil veliko napako, zaradi katere mnogi še danes trpijo. Poslanci so sprejeli zakon, kot ga ne poznajo nikjer na svetu. Naši podjetniki so po tem zakonu morali dolgove podjetij odplačevati z osebnim premoženjem, čeprav so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo, torej družbo, kjer družabniki odgovarjajo le z vloženim kapitalom. Ljudem so zato rubili hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje. L. 1999 je vodil vlado dr. Janez Drnovšek, mag. Anton Rop pa je bil minister za delo. Takratni minister za finance Mitja Gaspari je za pripravo zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, sprejel teze Aleša Zalarja, takratnega predsednika Slovenskega sodniškega društva, ki je vrinil člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Gaspari je k sodelovanju povabil tudi nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku. Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. 50 tisoč ljudi že leta trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico. Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ukrep, da delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost. To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom. Menim, da bomo to neumnost slovenske stroke, ko bo sprejeta sodba evropskega sodišča za človekove pravice, državljani silno drago plačali. Oškodovanci napovedujejo tožbe v znesku milijarde evrov. Politika, leva in desna je pa je še vedno neodgovorno tiho. Tako se (je) zatira(lo) podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo. Ne razume se bistva kapitalskih gospodarskih družb in odgovornosti njihovih lastnikov, ko se ne razume, kaj pomeni delež v d.o.o. in delnica v d.d.- delniški gospodarski družbi. To je neumnost, ki nas že stane in nas bo še ogromno stala. Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. Velika zabloda zaradi oholosti in neznanja o gospodarskih družbah, ki je in bo škodila veliko državljanom in državi, odgovorni politiki in strokovnjaki pa so še sedaj medijsko ugledni, celo nam pišejo nauke v kolumnah, npr. mag. Mitja Gaspari v Dnevniku. Bo kdo kdaj odgovarjal za tako krivične zakone? Za delovanje države prava nihče ne odgovarja, ne zakonodajna, ne izvršna, ne pravosodna oblast, ki se bolj bori za svojo neodvisnost in nedotakljivost, kot za pregon kriminala…. Zelo žalostno pa je, da je tudi četrta oblast, so zlasti javni mediji, kar tiho, čeprav so v službi ljudstva. Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah v glavnem mestu, v Stožicah, ki so vsem na očeh, lahko goljufa delavce in podjetnike podizvajalce – sodržavljane? Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane glavnega mesta države, enako drugi, npr. SAZU, RKC i.p., »ugledni« pravičniki družbe. Opeharjeni podjetniki, podizvajalci, ki so ostali brez plačila, enako pa seveda njihovi delavci, a to ni domena protestnikov na kolesih, ki pozivajo na vstajo. To je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo, za njene politike in ljudstvo, ki jih še vedno izvoli, predvsem zato, ker so »naši«, ne glede kaj prispevajo za skupno dobro? Mnogi dobronamerni domoljubi, desničarji in levičarji, menijo, da so samo oni pravi za oblast, saj da so med levico in desnico očitne velike razlike njihove politike. Razlike so velike, zlasti, kar zadevo zgodovino. Kdo je povzročil razkol naroda, se menda ve, to so tisti, ki so med okupacijo začeli z revolucijo, iz za njih upravičenega vzroka.

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.