LEVICA ZAGOVARJALA PLAČNO PRIVATIZACIJO, IZVEDLA PA BREZPLAČNO KRAJO

Politika je omogočila, da so direktorji/ menedžerji enostavno postali še lastniki.
Znano je, da se revolucija prične zaradi nen(a)ravno porazdeljene lastnine oz. bogastva ali porazdelitve dohodka, ki ga omogoča ta lastnina. Iz vzrokov nesorazmerne porazdelitev bogastva, kapitala, vezano na lastnino, so tudi jugoslovanski komunisti in Tito uspeli sprožiti revolucijo, jo izpeljali in v njej zmagali, med drugo svetovno vojno, to je med okupacijo in nato še po vojni. Zato smo ljudje ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne družbene lastnine. Ob osamosvojitvi se je skupno družbeno premoženje pričelo preoblikovati v lastnino s znanim lastnikom. Žal je to lastninjenje potekalo nepravično.
V prvem obdobju je lastninjenje potekalo kar po Markovićevi zakonodaji s prevzemom podjetij tako, da so direktorji/vodilni ustanavljali bypass podjetja, ter preko njih izčrpavali svoje matično podjetje in ga potem na koncu poceni kupili s krediti. Za potrebe plačila anuitet kredita pa so si »novi lastniki« zvišali plačo.
V drugem valu privatizacije, po letu 2004, pa je divje lastninjenje potekalo s prevzemi podjetij s pomočjo »tajkunskih kreditov« , ko so direktorji/ menedžerji postali še lastniki podjetij, brez vložka lastnega denarja. Vodilni menedžerji so »kupili« podjetje na kredit, praviloma s zastavo delnic tega prevzetega podjetja, kredit pa je zopet vrnilo prevzeto podjetje, če je zmoglo odplačevati še kredit menedžerja, novega lastnika.
Mnoga podjetja so zato propadla, njihovi nevrnjeni krediti pa so povzročili bančno luknjo. Državne banke pa smo morali zato sanirati davkoplačevalci, ki nismo bili nič krivi, bankirji in politiki, ki so to dopustili in omogočali, pa so se vsi izognili odgovornosti, kar ni pravično, ne demokratično.
V vsakem primeru pa je prevzem podjetja plačalo podjetje samo, ne pa novi lastniki, to je ne direktorji oz. ne menedžerji, ne razni holdingi, tudi cerkveni ne, kar je v normalni demokraciji oškodovanje podjetja in je strogo prepovedano.
Skratka politika je pri pridobivanju lastnine iz bivšega skupnega premoženja, podpirala »lastninjenje novih lastnikov brez vložka lastnega kapitala«, seveda na račun kapitala podjetja, kar je kraja. Ne leva, ne desna, ne cerkev, ne stroka še dandanes to niso obžalovali in nihče jih ne sankcionira. Politika in stroka ne ločujeta vlog lastnikov in menedžerjev, kar je velika zabloda in škoda.
Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da se družbeno premoženje razdeli. To je, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Od kod je to stanje?

Prvi gospodarski minister v Demosovi oz. Peterletovi vladi, bivši rektor univerze, dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, »pedagog naroda«, je zagovarjal plačno privatizacijo, da bi podjetja tako dobila kapital, ki jim je tedaj močno primanjkoval. Nasprotoval je delitveni privatizaciji, ki jo je zagovarjal DEMOS in bi bila edina pravična in skladna ustavi, da smo vsi državljani enakopravni.
Tako smo dobili »plačno privatizacijo«, le da je prevzeto podjetje samo moralo plačati menedžerske kredite za to kupnino in je bilo zato oškodovano, menedžerji pa so tako enostavno postali še lastniki podjetja, če je to obremenitev preživelo. Koncentracija lastništva in povečanje premoženjske neenakosti in dedni kapitalizem so odraz, da slovenska politika ne ščiti interese podjetij ampak privilegira menedžerje in je pomešala vloge lastnikov in menedžerjev, kar ni v skladu s pravično državo in ustavo, ni demokratično ne gospodarno. «Naloga lastnikov je, da profesionalizirajo vlogo menedžmenta, da so poslovni voditelji res strokovnjaki, ki znajo postaviti cilje, organizirati procese in izboljšati produktivnost v podjetju«, berem. Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je bil opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje«. Naša »politika in stroka« sta omogočili menedžerjem, da so brez vložka lastnega kapitala postali še lastniki podjetja, podjetja so »kupili« s krediti, ki jih je potem plačalo podjetje. Mnoga podjetja niso zmogla vračati menedžerjevega kredita in so propadla. Veliko kreditov je ostalo nevračljivih. Za te nosijo odgovornost tudi bankirji in njihovi Nadzorni sveti in seveda politika. Vsi pa moramo sanirati banke. Dobili smo slabo banko in nato še razlaščene imetnike delnic in podrejenih obveznic bank. Prodajamo državne banke. To ni uspeh, temveč fiasko, posledica zgrešene »plačne privatizacije« brez lastnega kapitala in »brezplačnega kreditizma«. Dopuščen je koncentracija lastništva v rokah menedžerjev, povečanje premoženjske neenakosti, generira se dedni kapitalizem. Politika ne ščiti obče poslanstvo podjetij, privilegira menedžerje. Dr. Mencinger (je)) trdi(l):»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona (certifikatskih) »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
Kako to, da se politika in stroka še vedno ne distancira od izjav dr. Mencingerja, ki so neetična za demokracijo, pravno državo in tržno ekonomijo?
Država, ki ene državljane (menedžerje) privilegira, jim podari kar podjetja »na račun« podjetja, ter se tako oškoduje gospodarske družbe in diskriminira državljane, ne ščiti pa podjetja, ne lastnine, ni ne demokratična, ne pravična, in ne bo dosegla napredka.
Kako je bilo mogoče sprejeti zakone v posmeh ustavi in lastninskim pravicam državljanov?

http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2018/04/Komentar306-Kdo-je-kriv-Franc-Mihi%C4%8D.pdf

  • Share/Bookmark

En odgovor to “LEVICA ZAGOVARJALA PLAČNO PRIVATIZACIJO, IZVEDLA PA BREZPLAČNO KRAJO”

  1. stricmarc komentira:

    Večina kupuje ( tudi v tujini) s krediti. Tudi v primeru, da s svojim denarjem, mu mora kupljeni stroj, podjetje, njiva v nekaj letih vrniti kupnino. Torej, kupljena stvar se mora s svojim donosom sama poplačati Torej kupcu tovarne mora kupljena tovarna poplačati kupnino, pa še kaj mora ostati za potrebe lastnika. Pri manjših in srednjih podjetjih je običajno, da so lastniki tudi menežerji ( Boscarol, Akrapovič, Zagožen, Lah. Jager…).Ko pa mantramo bančno luknjo in davkoplačevalce( tudi tiste, ki ne plačujejo davkov), se moramo spomniti, kdo je navrtal največjo luknjo ( zvon 1 in zvon 2) in tudi dejstva, da je Lahovniov zakon onemogočil podaljševanje ” tajkunskih ” kreditiv in zavestno sesul nekaj tajkuniziranih podjetji.
    Pravičnost si pa tako različno predstavljamo. Za reveža je nacionalizacija pravična prerazporeditev premoženja, za bogataša nesramna kraja.
    Sicer pa poglej v zgodovino bogatih dinastij, kako so zaslužile prvi milijon dolarjev.