Arhiv za Avgust, 2019

LEVICA ZAGOVARJALA PLAČNO PRIVATIZACIJO, IZVEDLA PA BREZPLAČNO KRAJO

Nedelja, Avgust 11th, 2019

Politika je omogočila, da so direktorji/ menedžerji enostavno postali še lastniki.
Znano je, da se revolucija prične zaradi nen(a)ravno porazdeljene lastnine oz. bogastva ali porazdelitve dohodka, ki ga omogoča ta lastnina. Iz vzrokov nesorazmerne porazdelitev bogastva, kapitala, vezano na lastnino, so tudi jugoslovanski komunisti in Tito uspeli sprožiti revolucijo, jo izpeljali in v njej zmagali, med drugo svetovno vojno, to je med okupacijo in nato še po vojni. Zato smo ljudje ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne družbene lastnine. Ob osamosvojitvi se je skupno družbeno premoženje pričelo preoblikovati v lastnino s znanim lastnikom. Žal je to lastninjenje potekalo nepravično.
V prvem obdobju je lastninjenje potekalo kar po Markovićevi zakonodaji s prevzemom podjetij tako, da so direktorji/vodilni ustanavljali bypass podjetja, ter preko njih izčrpavali svoje matično podjetje in ga potem na koncu poceni kupili s krediti. Za potrebe plačila anuitet kredita pa so si »novi lastniki« zvišali plačo.
V drugem valu privatizacije, po letu 2004, pa je divje lastninjenje potekalo s prevzemi podjetij s pomočjo »tajkunskih kreditov« , ko so direktorji/ menedžerji postali še lastniki podjetij, brez vložka lastnega denarja. Vodilni menedžerji so »kupili« podjetje na kredit, praviloma s zastavo delnic tega prevzetega podjetja, kredit pa je zopet vrnilo prevzeto podjetje, če je zmoglo odplačevati še kredit menedžerja, novega lastnika.
Mnoga podjetja so zato propadla, njihovi nevrnjeni krediti pa so povzročili bančno luknjo. Državne banke pa smo morali zato sanirati davkoplačevalci, ki nismo bili nič krivi, bankirji in politiki, ki so to dopustili in omogočali, pa so se vsi izognili odgovornosti, kar ni pravično, ne demokratično.
V vsakem primeru pa je prevzem podjetja plačalo podjetje samo, ne pa novi lastniki, to je ne direktorji oz. ne menedžerji, ne razni holdingi, tudi cerkveni ne, kar je v normalni demokraciji oškodovanje podjetja in je strogo prepovedano.
Skratka politika je pri pridobivanju lastnine iz bivšega skupnega premoženja, podpirala »lastninjenje novih lastnikov brez vložka lastnega kapitala«, seveda na račun kapitala podjetja, kar je kraja. Ne leva, ne desna, ne cerkev, ne stroka še dandanes to niso obžalovali in nihče jih ne sankcionira. Politika in stroka ne ločujeta vlog lastnikov in menedžerjev, kar je velika zabloda in škoda.
Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da se družbeno premoženje razdeli. To je, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Od kod je to stanje?

Prvi gospodarski minister v Demosovi oz. Peterletovi vladi, bivši rektor univerze, dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, »pedagog naroda«, je zagovarjal plačno privatizacijo, da bi podjetja tako dobila kapital, ki jim je tedaj močno primanjkoval. Nasprotoval je delitveni privatizaciji, ki jo je zagovarjal DEMOS in bi bila edina pravična in skladna ustavi, da smo vsi državljani enakopravni.
Tako smo dobili »plačno privatizacijo«, le da je prevzeto podjetje samo moralo plačati menedžerske kredite za to kupnino in je bilo zato oškodovano, menedžerji pa so tako enostavno postali še lastniki podjetja, če je to obremenitev preživelo. Koncentracija lastništva in povečanje premoženjske neenakosti in dedni kapitalizem so odraz, da slovenska politika ne ščiti interese podjetij ampak privilegira menedžerje in je pomešala vloge lastnikov in menedžerjev, kar ni v skladu s pravično državo in ustavo, ni demokratično ne gospodarno. «Naloga lastnikov je, da profesionalizirajo vlogo menedžmenta, da so poslovni voditelji res strokovnjaki, ki znajo postaviti cilje, organizirati procese in izboljšati produktivnost v podjetju«, berem. Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je bil opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje«. Naša »politika in stroka« sta omogočili menedžerjem, da so brez vložka lastnega kapitala postali še lastniki podjetja, podjetja so »kupili« s krediti, ki jih je potem plačalo podjetje. Mnoga podjetja niso zmogla vračati menedžerjevega kredita in so propadla. Veliko kreditov je ostalo nevračljivih. Za te nosijo odgovornost tudi bankirji in njihovi Nadzorni sveti in seveda politika. Vsi pa moramo sanirati banke. Dobili smo slabo banko in nato še razlaščene imetnike delnic in podrejenih obveznic bank. Prodajamo državne banke. To ni uspeh, temveč fiasko, posledica zgrešene »plačne privatizacije« brez lastnega kapitala in »brezplačnega kreditizma«. Dopuščen je koncentracija lastništva v rokah menedžerjev, povečanje premoženjske neenakosti, generira se dedni kapitalizem. Politika ne ščiti obče poslanstvo podjetij, privilegira menedžerje. Dr. Mencinger (je)) trdi(l):»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona (certifikatskih) »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
Kako to, da se politika in stroka še vedno ne distancira od izjav dr. Mencingerja, ki so neetična za demokracijo, pravno državo in tržno ekonomijo?
Država, ki ene državljane (menedžerje) privilegira, jim podari kar podjetja »na račun« podjetja, ter se tako oškoduje gospodarske družbe in diskriminira državljane, ne ščiti pa podjetja, ne lastnine, ni ne demokratična, ne pravična, in ne bo dosegla napredka.
Kako je bilo mogoče sprejeti zakone v posmeh ustavi in lastninskim pravicam državljanov?

http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2018/04/Komentar306-Kdo-je-kriv-Franc-Mihi%C4%8D.pdf

  • Share/Bookmark

Milan Kučan:Ogenjca, upor ali kolaboracija?

Sobota, Avgust 10th, 2019

Slavnostni govornik Milan Kučan je na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942, dejal: »Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva.«
Katera dejstva ob dogodkih pri Ogenjci so tista, ki jih Milan Kučan okliče za prispodobo medvojnega dogajanja?
Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942 partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sadolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sadolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, ko je ustrelila italijanskega poročnika, sprožila to tragedijo Loškega potoka.
V italijanski hajki so ti odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je, kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane.
Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…
Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan.
Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.”
Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki pred Perzijci in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku.
V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina, ter med proti revolucionarji, nasprotniki teh revolucionarnih ciljev.
»Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.”
Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni in pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin.
“Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi.
Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov, vendar je za Tita bila pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni.
V govoru pa Kučan niti ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe.
Obstaja pa tudi drugačen pogled nazaj. Kučan namreč ne navaja, da je Partija sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna.
Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”.
Ali je res še sprejemljiva vrednota »upor za vsako ceno in še bratomorna državljanska vojna«, ko za to plača visoko ceno prebivalstvo, višjo kot okupator?
Milan Kučan, partizanska tragedija pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, upor ali kolaboracija! Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še tragedija Loškega potoka.

  • Share/Bookmark