Arhiv za September, 2018

Boj z mlini na veter in brcanje megle ima smoter!

Nedelja, September 16th, 2018

Gospod Jože Praprotnik je v tem pismu, Dnevnik-13. aprila, odprl zelo aktualni problem samocenzure, pa ne samo pri novinarjih, temveč tudi pri politikih in državljanih. Ta se kaže tudi pri obravnavi bančne luknje v medijih, tudi na nacionalni TV v oddaji Tarča, nasploh v javnosti. To je problem odsotnosti iskrenosti, pomanjkanja integritete. Človek ima osebno integriteto šele, ko razlikuje, kaj je prav in kaj je narobe. Temu ustrezno ravna, tudi če zato nosi posledice in iskreno javno pove, da ravna tako kot sam dojema, kaj je dobro in kaj slabo. Menim, da se pri nas spoštuje samocenzura, ne pa integriteta. To je stanje duha, kulture, ki duši svobodo in razvoj. »Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica drugim ljudem povedati prav to, česar nočejo slišati«, pravi George Orwell. Ivan Cankar pa:«Človek je prvič oskrunil svojo mladost, ko je prvič molčal,čeprav mu je srce ukazovalo naj govori;iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost.« Temelj demokracije so svoboda javne besede, dialog, možnost izbire in tudi osebna integriteta, iskrenost. Živeli smo v enoumju, samocenzura je bila pogoj za kariero. Katoliška morala pa prakticira, povedano v šali: »Ko pade cerkovnik, pravimo, da je pijan. Ko pa pade župnik, gospod, pa pravimo, da se je spotaknil.« Nismo iskreni, kar mislimo, ne povemo na glas, kaj šele v javnosti. Vendar, če nisi iskren, si nagnjen k laži in goljufiji. Zato je med ljudmi prisoten nepotizem: »Zrihtaj mi, ni važno kako, pa si ti in vse v redu«. Nepotizem, »zrihtanje« javnih (!) dobrih služb in poslov sinovom, prijateljem, je v razvitih demokracijah sramotna korupcija, gre za »ugodnosti na račun drugih«. Doc. prof. dr. Miomir Knežević, z Nacionalnega inštituta za biologijo je dejal: »Svetovna in še posebej slovenska družba sta v krizi temeljnih vrednot in da jima ob tem primanjkuje motivacije. Prevladuje strah za prihodnost in egoistični refleks grabljenja k sebi, saj zmotno menimo, da nam bo to prineslo večjo varnost.» Praprotnik pravilno ugotavlja, da smo pisci »pisem bralcev« v isti vlogi kot novinarji, čeravno se zdi, da pišemo le o tem, kar nam gre na jetra. In ker smo med seboj neorganizirani, se nekaterim zdi, da vsak po svoje brca, čeprav je vsem skupno isto: da se stvari popravijo, izboljšajo, uredijo v skladu s pravom, zakoni, etiko, moralo, torej z vsem, kar bi težko našli pri nas, pa četudi bi svetili z lučjo pri belem dnevu. Pravi:«Če se novinarji nacionalne TV-hiše bojujejo z mlini na veter in če mi pisci brcamo v meglo, je še vedno velika razlika med vami in nami. Če vam visi nad vratom sekira samocenzure, ker še vedno lahko izgubite službe, mi upamo napisati mnogo več, pa bi pričakovali tudi več medsebojne pripadnosti ali solidarnosti, ko imamo vendar isti cilj. A ni tako: če ti urednik ali urednica tiskanega medija še odgovori in napiše, zakaj prispevek ne bo objavil(a), pa od TV-hiše ne pride ne bev ne mev, čeravno se oddaja razglaša z »beseda je vaša« in čeprav jim pošlješ polno pisem z aktualno vsebino in ne o tem, zakaj žaba nima dlak.« Postavi ključno se torej vprašanje:« Čemu torej pisati pisma časopisom ali odprta pisma politikom, ki jim ne pade na kraj pameti, da bi odgovorili, saj si mislijo, »saj ga bo minilo«? To politikom uspeva, dokler to njihovo ignoranco piscev pisem,»špekulacijo«, tiho podpira tudi javna profesionalna medijska elita in kultura, ter cveti nepotizem, ki je deviacija demokracije. Samo javna beseda je za to deviacijo zdravilo. Zato je prav, da se o tem piše, sicer smo ljudje brez duše, brez dostojanstva in ponosa in perspektive, kar nas uči zgodovina. Jože Praprotnik piše iskreno in zelo aktualno!
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042818533

  • Share/Bookmark

Kako do resnice in sprave ter vizije?

Nedelja, September 16th, 2018

Resno vprašanje, kar berem v medijih na to temo. Zelo težko, ko preberem pismo »Spomenik, sprava, predsednik« g. Srečka Soršaka; REPORTER št. 35; 28. avgusta. Kot razumem sporočilo tega pisma, menim da g. Soršak ne pričakuje sprave. Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je zanj spomenik nikomur, z namenom, da bi zameglil resnico. Dva sramotna stebra nikakor da ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve. Moti ga moje mnenje, da je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. Je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne, kar še mnogi vztrajno tajijo. Berem zelo zanimivo in aktualno sporočilo ga. Tinkare Starček, študentke primerjalne književnosti in zgodovine, ki med drugim pravi: »Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Kako bodo ta spomenik doživljali prav ti, ki bodo z njim najdlje živeli, in za katere bo zgolj kamen s sporočilom. Bodo razumeli sporočilo, ki ga nosi v sebi? Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za lastno državo, za samostojen narod? Bodo iz vseh teh ugaslih življenj, na katere opominja spomenik, končno vendar sposobni ustvariti ponosen in odločen narod? Kajti to bi mladi resnično lahko videli v spomeniku žrtvam vseh vojn in njegovi preprosti monumentalni zasnovi, ki presega okvire majhnega trga, prerašča zidove, ki ga obdajajo in vzravnano zre na le eno izmed čudovitih slovenskih mest. Bo to ostal spomenik razcepljenosti slovenskega naroda, kjer brat sovraži brata, dokler se ne zvrneta v (skupni) grob? Spomenik je, kjer je, kakršen je, in po vsej verjetnosti bo še nekaj časa stal. Na nas pa je, da vanj vtisnemo spomin in sporočilo, ki ga želimo posredovati prihodnjim rodovom. Odločimo se lahko, da bomo gradili prihodnost na temeljih preteklosti, ali da bomo ostali ujeti v preteklost in njene še bolj nazadnjaško usmerjene izrodke, medtem ko nam bodo prihodnost gradili drugi. Edino, kar je pomembno, je, da je bilo slovenskih žrtev v zgodovini mnogo in da je na nas in njih, da te žrtve osmislimo. Dejstvo je, da sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa. Še lepše pa bi bilo, če je ne bi skušali doseči s postavljanjem spomenikov in kritiziranjem le-teh ter s političnim hujskaštvom glede tega, na kateri strani je kdo bil ali bi lahko bil s svojo miselnostjo, temveč vsak sam pri sebi s priznanjem lastne odgovornosti in z objektivizacijo zgodovinskih dejstev.« Pisatelj, Boris Pahor, Slovenec, ki se je uprl fašizmu, nacizmu in komunizmu, torej vsem trem totalitarizmom, je na proslavi v Ljubljani ob svoji stoletnici pogumno dejal tudi, da ima zapisano, da je Mitja Ribičič v Dachavskih povojnih sodnih procesih od obtožencev taboriščnikov priznanja pridobil tudi z mučenjem. Pogumno je poskusil dopolniti naš še vedno prevladujoči zelo enostranski zgodovinski spomin. Vsa čast mu za sporočila, pokončnost, vztrajnost in pogum. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,« je še dejal Pahor in dodal:» Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Predsednik RS Borut Pahor je predstavitev spomenika napovedal l. 2015 tudi pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava. Na pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, je gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. G. Sušnik je dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Sušnik je izpostavil »upor proti tuji (komunistični) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Berem še: »Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,«in: »Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje.« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. Posnetek je dosegljiv na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 O spravi ne morejo odločati samo Nova zaveza in ZB. Sprava je potrebna na nivoju politike države. Zaskrbljen državljan mi piše: »Slovenci, zlasti mlade generacije, nujno potrebujejo RESNICO in ne le medsebojno obtoževanje in zmerjanje z rdečimi zločinci in črnimi izdajalci, kar se sedaj dogaja. Zgodovinsko resnico o pomembnih medvojnih dogodkih pa morata priznati obe strani, ne glede ali je ta za ene ali druge, tudi neprijetna. Sedanja razdvojenost naroda in različni pogledi in ocene polpretekle zgodovine pa neposredno škodujeta našemu narodu v njegovem nadaljnjem razvoju in duhovnem sožitju in blagostanju ljudi.« G. Soršak zaključi pismo:“Polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj. Polni upanja čakamo na glasnike resnične demokracije, zavezani resnici in pravici!” Kako pa bo te glasnike demokracije, zavezane resnici in pravici prepoznalo zadosti volivcev? Na volitvah desnica doživlja poraze. Koliko jih je oz kateri predsednik stranke je po volitvah prevzel odgovornost za poraz na volitvah? Doslej je edini na desnici to storil dr. Andrej Bajuk, ki je samoiniciativno prevzel odgovornost za poraz stranke na volitvah in kot predsednik takoj nepreklicno odstopil. Ni čakal. Nič ni o odgovornosti spraševal članstvo stranke in iskal zaupnico v stranki, ko je njegova stranka doživela poraz na volitvah? Vedel je, kaj je njegova odgovornost in jo je udejanjil. Je to dejanje kdo nagradil in vzel za vzor? Kdaj bo torej v Sloveniji poznana in prakticirana odgovornost, ki je temelj pravega napredka družbe in predpogoj delovanja države, predvsem pravne države? V demokraciji, tekmi za volivce, vsak ostane večni zgubaš, če stranka in članstvo sprejme opravičilo, »vsega so drugi krivi, mi smo žrtve in nismo nič krivi, pri nas je vse v redu, samo volivci nam tega ne priznajo, i.p. Kdaj si bo desnica v volilnem programu zopet zadala strateški in atraktiven političen, a realen cilj, to je sprememba volilnega sistema za DZ? Sedaj imamo za volivce najslabši čisti proporcionalni partijski volilni sistem, ki pa očitno ustreza predvsem predsednikom strank, ne pa volivcem. Sistem z negativno selekcijo kadrov, ki generira ne odgovornost v družbi. Če so desni voditelji strank res pošteni in v službi ljudstva, demokratični, potem je njihov cilj vsak volilni sistem, ki je boljši od sedanjega, ki je za volivce najslabši. Kdor ponuja, atraktivne, a nerealne cilje, volivce vara! Za razvoj države je potreben volilni sistem, ki omogoča pozitivno selekcijo kadrov, bistveno večjo osebno odgovornostjo in to povsod, da se uveljavijo tisti z dosežki in z rezultati koristni državljanom. To je usodna tema, kot sprava in vizija. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Burna polemika v medijih na temo »spomenika in sprave« me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, je lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti, kako naprej v RS. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od leta 1941 dalje. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Vlada je na zahtevo EU po več poskusih le pripravila sprejemljivo vizijo oziroma cilje in strategijo pametne specializacije naše države – v čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji za uveljavitev naših odkritih potencialov, znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši, tudi v opoziciji ne. Nekateri se celo norčujejo iz tega pristopa, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo vizionarske sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. Pomembna je realnost ciljev, sicer je vse le spisek želja, kar je neodgovorna utopija.
Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani. Zakaj se torej na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovino in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?
Franc Mihič, Ribnica

REPORTER ni objavil!
15. 09. 2017

  • Share/Bookmark

Kdo je kriv za kolaboracijo in za žrtve revolucije?

Nedelja, September 16th, 2018

Kdo revidira in taji zgodovino?
Nacionalna TV hiša v oddaji Spomini na tretjem programu zopet objavlja spomine g. Janeza Winklerja, ki je šel pri 14 letih v partizane na Primorskem. Njegova interpretacija razmer med NOB in tudi po vojni je zelo enostranska in zavajajoča, čeprav za mnoge deluje prepričljivo. G. Janez Winkler na koncu oddaje postavi gledalcem zelo sugestivna vprašanja. Vprašuje in poziva gledalce, da si odgovorimo, kdo je kriv za kolaboracijo z okupatorjem in za ogromne slovenske žrtve med vojno in po vojni? Prepričan je, da so krivi RKC in Vatikan, ter vsi ki so po končani vojni pobegnili in se umaknili v tujino. Umestno in pravo vprašanje pa je, kdo je kriv za ogromne slovenske žrtve zaradi okupacije oz. predvsem za žrtve revolucije, na obeh straneh, med vojno in zlasti po vojni? Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med drugo svetovno vojno in koliko v revolucionarni vihri med vojno in po vojni? Na spletni strani RTV SLO lahko beremo intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, raziskovalko na Inštitutu za novejšo zgodovino z naslovom »Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev: https://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 Tam piše: «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. Če torej ne bi bilo revolucije, ne bi bilo toliko žrtev na obeh straneh bratomorne vojne oz. revolucije. G. Winkler pa govori samo o vojni, niti enkrat ne omeni revolucije, ki smo jo slavili na državnem nivoju vse do osamosvojitve in nastanka demokratične RS. Za kolaboracijo so torej krivi tudi vsi tisti, ki so kar med okupacijo, že l. 1941, sprožili še revolucijo. To je predvsem tedanje vodstvo komunistov. Revolucionarni partizani so nad tistimi prebivalci Slovenije, ki so zavračali oblast po vzoru SZ in Stalina, izvajali takšno brutalno nasilje, da so se ti tedaj organizirali v vaške straže, ki so stražile njih domove, samo da bi preživeli, četudi so se branili ob podpori okupatorja. Revolucionarno nasilje se je stopnjevalo. Po kapitulaciji Italije jeseni l. 1943 so se, po zmagi nad »plavo gardo« v Grčaricah in zatem še nad »belo gardo« na Turjaku, privrženci protirevolucije zatekli v domobrance pod okriljem Nemcev. G. Winkler pripoveduje, kako so bili primorski partizani poslani v Suho krajini in so bili razočarani, ker jih tamkajšnji prebivalci niso sprejeli odprtih rok. Zaradi že doživetega komunističnega revolucionarnega nasilja, kar se je prikrivalo tem partizanom, so se tamkajšnji prebivalci že organizirali v vaške straže oz. v prostovoljsko proti komunistično milico, kot jo imenuje g. Winkler sam. Niso se prodali okupatorju, kot g. Winkler še vedno trdi, pa žal ni edini. Le revoluciji so se hoteli upreti in preživeti. Branili so domove pred revolucionarji, niso se borili za utrjevanje okupatorja in za ponemčenje Slovenije, kar je še vedno pogosto povsem krivična obtožba vseh s strani revolucionarjev. Krivična tudi do »plave garde«, to je do pripadnikov kraljeve vojske v domovini, katerim sta pripadala tudi ugledni ekonomist, akademik dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, napisal, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo. Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije. Akademik A. Bajt v svoji knjigi tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce.
Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva Dušan Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2. svetovni vojni. Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen.
Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi pokojni akademik in še pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Pri tem pa je presenečenje zaupno poročilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih četnikov, podano v knjigi »PLAVA GARDA«, ki sta jo napisala S. Kljakić in Marijan F. Kranjec, kje med drugim piše:«Po nemški kapitulaciji, poleti 1945, je prišlo do strašne tragedije. Okrog 11.000 odličnih borcev Slovenske narodne vojske (domobrancev) je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
O bratomorni vojni med NOB jasno govori prof. dr. Matjaž Zwitter v članku «So bili vsi na napačni strani«, Delo – SP; 04.01.2014, in sicer pravi:»Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.« Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti. Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
Ne nazadnje je potrebno omeniti, da je bil tudi Danilo Zelen, vojaški vodja domoljubne primorske organizacije TIGR, tudi državljan Kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije. Dne 1. maja 2016 pa na nacionalnem radiu -Prvi, v oddaji »Sledi časa«, ki je govorila o uporu, NOB, TIGR-u, predstavnik Inštituta za novejšo zgodovino, doc. dr. Bojan Godeša, pove, da so bili komunisti do organizacije TIGR zadržani, saj se je organizacija TIGR naslonila na reakcionarne sile, kot je to kralj, vlada, oblast Kraljevine Jugoslavije in je bil TIGR nacionalno orientiran. Ali je bil potem Danilo Zelen, ki je že 13. maja 1941 umrl v spopadu z italijanskim okupatorjem na Mali gori pri Ribnici in bil ena prvih žrtev italijanskega okupatorja, kar reakcionar in nacionalist in ne borec za osvoboditev Slovencev in Primorske izpod italijanskega fašizma, ker se je TIGR naslonil na Kraljevino, in bil celo državljan kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije? Ne pozabimo, da je po kapitulaciji Italije, jeseni l. 1943, napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad »plavogardisti«, to je nad enoto VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini, ki so pričakovali prihod zahodnih zaveznikov, bila prelomnica v razvoju medvojnih dogajanj, saj je ta zmaga partizanov in zmaga partizanov na Turjaku nad belogardisti, – vaškimi stražami, legijami, to je proti revolucionarji-, pomenila nadaljnji razvoj bratomorne državljanske vojne. Vzrok in cilj nastanka obrambe velikega dela naroda pred revolucijo oz. partizani je bil preživeti v revoluciji, četudi pod okriljem okupatorja, kamor so jih z nasiljem nad njimi potisnili revolucionarji.
Kako in komu je še sprejemljivo, da se med okupacijo izvede še boljševistična revolucijo po vzoru Stalinove Sovjetske zveze?
Berem odprto pismo poslanca SD, mag. Marka Koprivca, ki ga je naslovil na Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Ilinko Todorovski v zvezi z oddajo Intervju na TV Slovenija, v kateri je novinar dr. Jože Možina gostil zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana. Piše, da sta omenjena v oddaji družno revidirala zgodovino slovenskega narodnoosvobodilnega boja in druge svetovne vojne na Slovenskem.« S tem pismom pa ravno poslanec g. Koprivc revidira in taji zgodovino, saj v svojem pismu niti z besedico ne omeni revolucije oz. državljanske vojne.
Dobro se ve, da smo v SFRJ slavili pridobitve revolucije, saj je KP le z revolucijo osvojila oblast. Vendar za kakšno ceno in rezultate?
Pred leti je na nacionalni RTV hiši bivši predsednik republiške skupščine Slovenije v SFRJ, upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenilo nasilje. Vendar so vedeli, da je enopartijski sistem “preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. V opomin in spomin!
Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel, a državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo
Politična levica sedaj taji, da se je med »NOB« in še po vojni vršila revolucijo, čeprav smo morali slaviti pridobitve revolucije. Le redki govore o državljanski vojni.
Tudi na desnici, npr. znani in prizadevni Ivo Žajdela vztrajno oporeka temu, da bi bila pri nas državljanska vojna, čeprav jo potrjujejo ugledni zgodovinarji, npr.: zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar.
Menim, da je sprava potrebna, kar pa ne pomeni, konec odkrivanja gorja bratomorne vojne. Žal je potrebno sprejeti, da so pogosto v bratomorni vojni, kar je državljanska vojna, sovraštvo, okrutnost in prizadetost večji kot v vojni med narodi. Zato je sprava zahtevna, a potrebna, saj je pogoj za sožitje v demokratični državi.
Zapomnimo si, da je dr. Bučar kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, 9. maja 1990, izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
Strinjam pa se, da bo sprava dosežena šele tedaj, ko bo demokracija delovala, katere predpogoj pa je država prava, ki sedaj močno zaostaja.
Tito je sam rekel, da je v Jugoslaviji med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cilj komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Glavna ovira do tega cilja so bili za Tita predvsem četniki, VKJ – Vojska kraljevine Jugoslavije v domovini, imenovani tudi »plavogardisti, ne pa Nemci oz. okupatorji, saj bodo z okupatorji lahko opravili le zavezniki.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

V spomin na prve demokratične volitve v občini Ribnica

Nedelja, September 16th, 2018

V življenju človeka in naroda so dogodki, ki odločilno vplivajo na življenje skupnosti. Prav je, da se jih spominjamo. To so tudi prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni pred 28 leti, 8. aprila. 1990. Volitev se je udeležilo 83,5 odstotka volivcev. Zmagala je koalicija Demos s 54,8 odstotka glasov, to je le s 4,8 odstotkov prednosti. Demos, koalicija novo nastalih demokratičnih opozicijskih strank je s tem dobila pravico, da sestavi vlado. Osem mesecev pozneje, 23. decembra 1990, je sledil plebiscit o osamosvojitvi, 26. junija 1991 pa razglasitev samostojnosti. Za predsednika predsedstva Republike Slovenije so se pomerili Milan Kučan, dr. Jože Pučnik, Ivan Kramberger in Marko Demšar. Kučan je prejel 44,4 % glasov, Pučnik 26,6 %, Kramberger 18,5 % in Demšar 10,4 %. Glasovalo je 83,51 % volivcev. Kučan je postal predsednik predsedstva RS v drugem krogu volitev. Volitve v takratno 240-člansko tridomno skupščino so potekale v več delih: 8. aprila 1990 so volivci izbirali 80 delegatov družbenopolitičnega zbora in 80 delegatov zbora občin, 12. aprila pa še 80 delegatov zbora združenega dela. Kot posamična stranka se je najbolje odrezala Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP), ki je v družbenopolitičnem zboru zasedla 14 delegatskih mest. Razen v zboru združenega dela so sicer prepričljivo večino v skupščini dobile stranke Demosa. V družbenopolitičnem zboru kot najpomembnejšem delu skupščine so dobile 47 sedežev, med njimi največ, 11 sedežev, SKD. 16. maja je bila na podlagi rezultatov volitev imenovana prva slovenska demokratično izvoljena vlada, ki so jo sestavljale stranke koalicije Demos. Njen predsednik je postal predsednik SKD Lojze Peterle. Slednji je to mesto najprej ponudil predsedniku Demosa Jožetu Pučniku, a ga je ta zavrnil. Z volitvami so bili postavljeni temelji za uveljavitev demokratičnega sistema in pot do samostojne slovenske države.
Kakšen je bil rezultat volitev v občini Ribnica, ki je tedaj obsegala še Sodražico in Loški potok?
Volitve so potekale 12. in 22. aprila 1990. V Zbor občin republiške skupščine je bil kot predstavnik občine Ribnice izvoljen Lovšin Franc,član Slovenskih krščanskih demokratov.
Skupščina občine Ribnica je štela 64 delegatov in tri zbore; Družbenopolitični zbor, 17 delegatov, Zbor krajevnih Skupnosti, 25 delegatov, Zbor združenega dela, 22 delegatov.
V družbenopolitični zbor so bili izvoljeni:
• Demos – Združena opozicija: Mihelič Franc, Mihič Franc, Hočevar Marijan, Lovšin Franc, Henigman Benjamin, Marolt Anton (vsi SKD) in Andoljšek Ladislav (SDZ)
• ZKS –SDP: Lapajne Franc, Mihelič Janez, Debeljak Janez,
• Slovenska kmečka zveza: Rus Janez in Lesar Matija, Marn Alojz,
• ZSMS: Rosa Helena, Kos Ivan, Fegic Danica,
• Socialistična zveza Slovenije: Marolt Alojz.
Za predsednika in podpredsednika DPZ sta bila izvoljena: Henigman Benjamin in Rus Janez.
V Zbor krajevnih skupnosti so bili izvoljeni: Zobec Milan, Bojc Alojz, Bartol Ana, Kaplan Bojan, Mate Ludvik, Bolha Marjan, Gornik Miha, Lovšin Jože, Rus Slavko, Benčina Emil, Hočevar Hitij Stanislava, Henigman Ana, Petelin Franc, Čampa Jože, Tanko Anton, Češarek Pavel, Zajc Ludvik, Košir Anton, Košmrlj Jože, Anzeljc Janez, Ravnikar Janez, Bambič Janez, Mohar Marjan, Marolt Franc, Marolt Jože.
Za predsednika in podpredsednika Zbora krajevnih skupnosti sta izvoljena: Bojc Alojz in Tanko Anton.
V Zbor združenega dela so bili izvoljeni: Košmrlj Branko,Andoljšek Jože, Urh Ema, Pahulje Jože, Bojc Tone, Šobar Pavel, Abrahamsberg Dragica, Bartol Anton, Češarek Alojz, Gorše Janez, Košmerl Jože, Mihelič Ivan, Perušek Eva, Doles Olga, Hojč Andreja, Troha Borut, Jaklič Franc, Rigler Jože, Marolt Jože, Abrahamsberg Aleš, Knafelj Alojz, Kolmanič Bojan.
Za predsednika in podpredsednika Zbora združenega dela sta bila izvoljena: Češarek Alojz in Košmrlj Branko.
Na prvi skupni seji vseh treh zborov Skupščina občine Ribnica, 8. maja 1990, sta bila izvoljena, za predsednika SO Mihelič Franc, za podpredsednika pa Mihič Franc, oba člana Slovenskih krščanskih demokratov.
Za mandatarja Izvršnega sveta Skupščine občine je bil na predlog Demosa (SKD in SDZ)na tej seji izvoljen Branko Čavka. Ta je ob podpori vodstva SKD, obiskoval organizacije v občini, to je, nekatera podjetja, združenja, stranke, vodstvo dekanije Ribnice, z namenom odkriti potrebe in pripraviti plan delovanja IS SO, kar je bilo tedaj večinoma toplo sprejet pristop. Mandatarju pa so pričeli nasprotovati nekateri izvoljeni iz vrst KZ in celo SKD. To se je odrazilo v tem, da mandatar, kljub podpori SKD, ni mogel zbrati potrebno ekipo za IS SO . Zaradi tega je odstopil oz. vrnil mandat. Kasneje je skupina delegatov OS, ki so bili vsi zaposleni v podjetju RIKO Ribnica, predlagala drugega mandatarja, to je Janeza Henigmana, ki je bil s svojo ekipo izvoljen za novega predsednika IS. SO.
Taki so bili prvi formalni koraki, da je nastajala nova demokratična oblast v Ribnici. Ni bilo enostavno, saj so se novi politiki in delegati tedaj res izpostavili za skupno dobro in novo demokratično perspektivo, kar tedaj še zdaleč ni bilo samoumevno. Prav bi bilo, da bi občinska politika oz. Občinski svet poskrbel, da bi, npr. strokovnjaki ribniškega muzeja, proučili te začetke nove politike v Ribnici v samostojni Sloveniji. Menim, da ta zgodovina Ribnice ne sme povsem potoniti v pozabo.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu

Nedelja, September 16th, 2018

Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Samoumevno tudi plače in prispevki. Žal to pogosto ni. Primer. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpiz-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja.

Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič pravi:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Politika pa sedaj sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!« Oškodovani naj sam išče pravico na sodišču, sicer bo imel nižjo pokojnino.

Kako je mogoče sprejeti zakon v posmeh pravicam zaposlenih?
Kako so ga lahko odobrili Svet Zpiz-a, DS RS, socialni partnerji? Kako je mogoče, ko je v Svetu Zpiz-a, ki šteje 26 članov, samo7 članov iz vrst delodajalcev? V Svetu, ki je to spremembo odobril, so bili: 7 članov, ki jih je imenovala vlada: mag. Nataša Belopavlovič, Valter Drozg, Miloš Pavlica, mag. Mojca Pirnat, dr. Tone Ploj, Jože Rangus, Mitja Žiher , 7 članov iz sindikalnih zvez oz. konfederacij: Lučka Böhm, Aljoša Čeč, Dorotej Čuček, Nadja Götz, Zdenko Lorber, Marjana Pantar Malec, Milan Utroša, 7 članov iz delodajalskega združenja: Vera Aljančič Falež, Dušan Bavec, Tomaž Bernik, Janez Braune, Tatjana Čerin, Samo Roš, Jože Smole, 3 člani iz zveze oziroma organizacije upokojencev: Breda Pečan, Branko Pintar, Anka Tominšek, 1 član iz reprezentativne invalidske organizacija: Dragutin Novak in 1 član delavec zavoda:Tone Zorc. Zakaj je Svet Zpiza zatajil stališče:«Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.«

V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« Slovenska država oz. Zpiz pa le obvesti zaposlenega, da naj kar sam poskrbi, da bodo zanj plačani prispevki.

Svetniki v DS RS, predsednica ZSSS, Lidija Jerkič, predsednik ZDUS-a, Janez Sušnik in vladni DeSUS, ali je to res dopustno in lahko zakonito? Neplačevanje prispevkov je kratenje ustavnih lastninskih pravic zaposlenim, kar je US ugotovilo že l. 2011.

Predsednik DZ RS, dr. Milan Brglez, ali je takšen zakon, ki ni v skladu z ustavo in grobo krši pravice zaposlenim, res sprejemljiv za DZ RS in vlado?

Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042817760/mnenja/odprta-stran/vprasanje-predsedniku-dz-dr-milanu-brglezu

  • Share/Bookmark

Nemoralno moraliziranje

Nedelja, September 16th, 2018

Boris Pogačar, član Društva SRP, v svojem pismu, Dnevnik, 9. decembra, piše: «Pred kratkim nas je dr. Ivan Janez Štuhec presenetil z naslednjo izjavo v časopisu Večer: »Cerkveno vodstvo se je umaknilo iz prvih vrst, iz javnega družbenega življenja. S slabo vestjo, pod hipoteko dogodkov, pod geslom Bolje, da smo tiho…« Dr. Štuhec, moralni teolog, pedagog, po tolikih letih še pravi: »Rad bi videl več samozavesti in bila bi tudi v tem, da bi enkrat v Cerkvi dobili na mizo črno na belem, kaj se je dogajalo, kdo je za kaj odgovoren.« Tudi on je šele sedaj nezadovoljen z epilogom cerkvene mariborske finančne in moralne polomije. Ni mu jasno, kdo je za kaj odgovoren. Meni tudi ne. Drugi kleriki, teološka fakulteta, katoliško občestvo pa je še naprej tiho o tem polomu. A ni to dvojna morala? Kje je tu odgovornost za ogromen finančni, zlasti moralni polom. Ob tem se mnogi »pravoverni« zgroženi nad nizko moralo v družbi, ko državljan goljufa državo, država pa njega. Kaj pa je počela cerkvena ekonomija pod vodstvom škofov? Razpečavali in prodajali so pornografijo, po cerkvenem nauku greh, ter nudili odpustke. Kot za časa Lutra in našega Trubarja. Tudi jaz se strinjam, g. dr. Štuhec, da je vaše stališče visoko moralno, ni pa moralno, da se oglašate zdaj. Mar niste tudi vi v samem vrhu slovenske Cerkve in ste imeli možnost vplivati na tokove znotraj nje? Nastopate na številnih tribunah in medijih, a niste imeli časa pravočasno oglasiti zoper početje Cerkve »prodaje greha in odpustkov«? Res je, vaši kolegi so povsem tiho, kot da ni te cerkvene zgodbe, kar je zelo nemoralno in neodgovorno. P. Branko Cestnik je že 8. Julija 2007 napisal v članku “Ali lahko kristjan voli levico?”, berem v DRUŽINI: »Pozor! Hudič je mojster pretvarjanja. Ravno tam ga ni, kjer ga najprej vidimo. Medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!« Objavo je tedaj odobril odgovorni urednik, msgr. mag. Franci Petrič. Tudi o programskem svetu, odgovornem za pornografijo v program na cerkveni T-2, še nikoli ni ene besede. V nadzornem svetu ZVONOV sta bila duhovnika kanonik Mirko Kraševec in prelat dr. Janez Gril. »Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila«, je v pogovoru za tednik REPORTER pojasnil metropolit dr. Anton Stres. V istem REPORTERJU je tudi informacija o pornografiji na T2. Metropolit torej javno pove, da brez velikega vlaganja cerkve v medijsko podjetje T2, ki je legalno razpečavalo tudi pornografijo, bi »cerkveni zvonovi« še danes veselo zvonili! P. Cestnik pravi: »Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke. Širše gledano je poražen vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve. Skoraj bi doživel olajšanje, češ, to se pač dogaja in zgodilo se je tudi Cerkvi. Češ, nihče ni osebno obogatel. Vendar je mariborska zgodba teološko paradigmatična tranzicijska zgodba. Kajti če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več.« P. Branko Cestnik, klarentinski pater, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi je jasen: »Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori! » Dr. Štuhec je imel prav, ko je izjavil: » Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!« Kdo jih vzgaja? Družba rabi moralo, a ne dvojne morale.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kako smo (so) spreminjali družbeni sistem

Nedelja, September 16th, 2018

To je vprašanje oz. tema, ki bo še dolgo aktualna. G. Janez Krnc nas v pismu s tem naslovom, Dnevnik, 27. julija, spomni in opiše, kako smo v Sloveniji spremenili sistem družbene ureditve. Usodne spremembe je prinesla zlasti odprava družbene lastnine. G. Krnc korektno ugotavlja in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine, ki se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.«
Žalostna je ta ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. Menim, da vsi politiki le niso sledili temu. Demosov model privatizacije je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a se to ni zgodilo. Problem Slovenije je tudi v tem, da ne obstaja jasna meja med zasebnim in javnim. Strinjam se s publicistom prof. dr. Miho Kovačem, da je bančna in podjetniška elita kot nagrado za privatizacijo z baypassi podjetji, za tajkunizacijo oz. prevzeme podjetij brez vložka lastnih sredstev , za potope skladov in bančno črno luknjo dobila neke vrste socializem za bogate. Skoraj nikomur od tistih, ki so z nespametnimi vlaganji zavozili dobršen del podjetij v slovenski lasti se namreč ni nič zgodilo. Politika ni nič storila, ali pa je z ukrepi-zakoni zamujala, da bi to preprečila. Temu je sledilo tožilstvo, ki deluje v okviru izvršne veje oblasti, kar pove, kdo je prvi odgovoren za rezultate dela tožilstva. Žal za stanje pravne države in za vzroke nepravične privatizacije, tudi za posledice bančne luknje, nihče ne prevzame odgovornosti. Ne politika oz. politične stranke v zakonodajnem DZ RS, ne izvršna oblast, vlade, ne sodna oblast. Ta pravi, da politika oz. zakonodajna oblast ni poskrbela za ustrezno zakonodajo. Znano je; »Brez tožnika ni sodnika!«. Kjer so vse veje oblasti tako avtonomne, da sme le vsaka samo sebe nadzirati, ni pravega nadzora, ne odgovornosti in nihče ne odgovarja za stanje pravne države. Po ustavi ima ljudstvo oblast pri nas? Kje se to odraža? Zato je lahko prevladal neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi prof.dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in v učinkovitejšo družbo, v demokracijo tudi z pravično privatizacijo, ob takšni morali in neodgovornosti, seveda ni uspela. Ljudstvo, ki ima oblast, pričakuje odgovor, kdo je odgovoren? Kdo mu ga bo dal?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042836531/mnenja/odprta-stran/kako-smo-so-spreminjali-druzbeni-sistem-

  • Share/Bookmark