Sramotna rehabilitacija kriminalcev

Tako Maja Sunčič piše v odlični kolumni, ko nas spomni, da je slovenska družba z vseslovensko rehabilitacijo Kordeža in Bavčarja dosegla dno. Dr. J. Mencinger je Kordežu celo napisal uvodnik za knjigo Kam je izginilo deset milijard? Bine Kordež, zapornik, v posmeh celotni Sloveniji piše članke o gospodarski krizi, a ravno on se je posmehoval tedanji oblasti, ko je še oktobra l. 2007 javno pisal »kreditov ne bomo vračali«. Ob osamosvojitvi smo menjali družbeni sistem, odpravili skupno družbeno lastnino in samoupravljanje. Ta unikatna ekonomija ni dajala rezultatov, da bi lahko država SFRJ vzdržala. To je tema, ki bo še dolgo aktualna. Berem prispevek bivšega pravobranilca, Janez Krnca, ki opiše, kako je potekala odprava družbene lastnine in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.« Žalostna je njegova ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. »Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države. Direktor Kapitalske družbe, Jože Lenič, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno na TV zopet pove, da bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. A ravno on je bil proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je odplačni način. S certifikati državljanov gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo. Zgovorna je njegova izjava objavljena v Gospodarskem vestniku, leta 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako »odplačno« (?) prevzemali podjetja brez lastnega denarja, na račun razvoja in oškodovanja podjetij, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike. Demosov model privatizacije pa je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Žal je bil ta model tranzicijska politika zavrnila. Politika pa je šele koncem leta 2007 sprejela spremembo zakona o prevzemih, ki preprečuje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. Večina držav EU prevzemniku prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Naša država žal torej temu do tedaj ni sledila. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno nedavno na TV čudi temu, da kar je do leta 2008 potekalo kot zakonito, je danes deset let kasneje nezakonito. Zato se strinjam z dr. Andrejem Umkom, bivšim ministrom, da bi moral vsak prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. On opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU.« Politika ni dovolj storila, da bi preprečila oškodovanja. Tej politiki je sledilo tožilstvo, ki je del izvršne veje oblasti. To pove, kdo je tudi odgovoren za rezultate tožilstva. V oddaji Tarča nacionalne televizije, na temo bančne luknje, je predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Znano je in veliko pove: »Brez tožnika ni sodnika!« A vse veje oblasti so pri nas tako avtonomne, da vsaka nadzira samo sebe. Tako se ne ve, kdo odgovarja za stanje pravne države. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, pravi ekonomist dr. Igor Masten. To je nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v demokracijo, v pravičnejšo družbo, še ni uspela. Ljudstvo ima oblast, piše v ustavi. Kdo nam bo dal odgovor, kdo je odgovoren za dediščino » večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala«. Ali zakonodajna in izvršna oblast, ali pravosodje? Ali bodo največji krivci za gospodarsko krizo in za plenjenje in oškodovanje, ter propad podjetij veliki ugledneži v medijih? Družbeni molk je sramotna podpora zavržnim dejanjem in zanikanje odgovornosti in pravne države, ki je pogoj za delovanje demokracije.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.