Kako smo (so) spreminjali družbeni sistem

To je vprašanje oz. tema, ki bo še dolgo aktualna. G. Janez Krnc nas v pismu s tem naslovom, Dnevnik, 27. julija, spomni in opiše, kako smo v Sloveniji spremenili sistem družbene ureditve. Usodne spremembe je prinesla zlasti odprava družbene lastnine. G. Krnc korektno ugotavlja in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine, ki se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.«
Žalostna je ta ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. Menim, da vsi politiki le niso sledili temu. Demosov model privatizacije je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a se to ni zgodilo. Problem Slovenije je tudi v tem, da ne obstaja jasna meja med zasebnim in javnim. Strinjam se s publicistom prof. dr. Miho Kovačem, da je bančna in podjetniška elita kot nagrado za privatizacijo z baypassi podjetji, za tajkunizacijo oz. prevzeme podjetij brez vložka lastnih sredstev , za potope skladov in bančno črno luknjo dobila neke vrste socializem za bogate. Skoraj nikomur od tistih, ki so z nespametnimi vlaganji zavozili dobršen del podjetij v slovenski lasti se namreč ni nič zgodilo. Politika ni nič storila, ali pa je z ukrepi-zakoni zamujala, da bi to preprečila. Temu je sledilo tožilstvo, ki deluje v okviru izvršne veje oblasti, kar pove, kdo je prvi odgovoren za rezultate dela tožilstva. Žal za stanje pravne države in za vzroke nepravične privatizacije, tudi za posledice bančne luknje, nihče ne prevzame odgovornosti. Ne politika oz. politične stranke v zakonodajnem DZ RS, ne izvršna oblast, vlade, ne sodna oblast. Ta pravi, da politika oz. zakonodajna oblast ni poskrbela za ustrezno zakonodajo. Znano je; »Brez tožnika ni sodnika!«. Kjer so vse veje oblasti tako avtonomne, da sme le vsaka samo sebe nadzirati, ni pravega nadzora, ne odgovornosti in nihče ne odgovarja za stanje pravne države. Po ustavi ima ljudstvo oblast pri nas? Kje se to odraža? Zato je lahko prevladal neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi prof.dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in v učinkovitejšo družbo, v demokracijo tudi z pravično privatizacijo, ob takšni morali in neodgovornosti, seveda ni uspela. Ljudstvo, ki ima oblast, pričakuje odgovor, kdo je odgovoren? Kdo mu ga bo dal?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042836531/mnenja/odprta-stran/kako-smo-so-spreminjali-druzbeni-sistem-

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.