Kako do resnice in sprave ter vizije?

Resno vprašanje, kar berem v medijih na to temo. Zelo težko, ko preberem pismo »Spomenik, sprava, predsednik« g. Srečka Soršaka; REPORTER št. 35; 28. avgusta. Kot razumem sporočilo tega pisma, menim da g. Soršak ne pričakuje sprave. Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je zanj spomenik nikomur, z namenom, da bi zameglil resnico. Dva sramotna stebra nikakor da ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve. Moti ga moje mnenje, da je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. Je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne, kar še mnogi vztrajno tajijo. Berem zelo zanimivo in aktualno sporočilo ga. Tinkare Starček, študentke primerjalne književnosti in zgodovine, ki med drugim pravi: »Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Kako bodo ta spomenik doživljali prav ti, ki bodo z njim najdlje živeli, in za katere bo zgolj kamen s sporočilom. Bodo razumeli sporočilo, ki ga nosi v sebi? Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za lastno državo, za samostojen narod? Bodo iz vseh teh ugaslih življenj, na katere opominja spomenik, končno vendar sposobni ustvariti ponosen in odločen narod? Kajti to bi mladi resnično lahko videli v spomeniku žrtvam vseh vojn in njegovi preprosti monumentalni zasnovi, ki presega okvire majhnega trga, prerašča zidove, ki ga obdajajo in vzravnano zre na le eno izmed čudovitih slovenskih mest. Bo to ostal spomenik razcepljenosti slovenskega naroda, kjer brat sovraži brata, dokler se ne zvrneta v (skupni) grob? Spomenik je, kjer je, kakršen je, in po vsej verjetnosti bo še nekaj časa stal. Na nas pa je, da vanj vtisnemo spomin in sporočilo, ki ga želimo posredovati prihodnjim rodovom. Odločimo se lahko, da bomo gradili prihodnost na temeljih preteklosti, ali da bomo ostali ujeti v preteklost in njene še bolj nazadnjaško usmerjene izrodke, medtem ko nam bodo prihodnost gradili drugi. Edino, kar je pomembno, je, da je bilo slovenskih žrtev v zgodovini mnogo in da je na nas in njih, da te žrtve osmislimo. Dejstvo je, da sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa. Še lepše pa bi bilo, če je ne bi skušali doseči s postavljanjem spomenikov in kritiziranjem le-teh ter s političnim hujskaštvom glede tega, na kateri strani je kdo bil ali bi lahko bil s svojo miselnostjo, temveč vsak sam pri sebi s priznanjem lastne odgovornosti in z objektivizacijo zgodovinskih dejstev.« Pisatelj, Boris Pahor, Slovenec, ki se je uprl fašizmu, nacizmu in komunizmu, torej vsem trem totalitarizmom, je na proslavi v Ljubljani ob svoji stoletnici pogumno dejal tudi, da ima zapisano, da je Mitja Ribičič v Dachavskih povojnih sodnih procesih od obtožencev taboriščnikov priznanja pridobil tudi z mučenjem. Pogumno je poskusil dopolniti naš še vedno prevladujoči zelo enostranski zgodovinski spomin. Vsa čast mu za sporočila, pokončnost, vztrajnost in pogum. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,« je še dejal Pahor in dodal:» Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Predsednik RS Borut Pahor je predstavitev spomenika napovedal l. 2015 tudi pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava. Na pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, je gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. G. Sušnik je dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Sušnik je izpostavil »upor proti tuji (komunistični) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Berem še: »Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,«in: »Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje.« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. Posnetek je dosegljiv na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 O spravi ne morejo odločati samo Nova zaveza in ZB. Sprava je potrebna na nivoju politike države. Zaskrbljen državljan mi piše: »Slovenci, zlasti mlade generacije, nujno potrebujejo RESNICO in ne le medsebojno obtoževanje in zmerjanje z rdečimi zločinci in črnimi izdajalci, kar se sedaj dogaja. Zgodovinsko resnico o pomembnih medvojnih dogodkih pa morata priznati obe strani, ne glede ali je ta za ene ali druge, tudi neprijetna. Sedanja razdvojenost naroda in različni pogledi in ocene polpretekle zgodovine pa neposredno škodujeta našemu narodu v njegovem nadaljnjem razvoju in duhovnem sožitju in blagostanju ljudi.« G. Soršak zaključi pismo:“Polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj. Polni upanja čakamo na glasnike resnične demokracije, zavezani resnici in pravici!” Kako pa bo te glasnike demokracije, zavezane resnici in pravici prepoznalo zadosti volivcev? Na volitvah desnica doživlja poraze. Koliko jih je oz kateri predsednik stranke je po volitvah prevzel odgovornost za poraz na volitvah? Doslej je edini na desnici to storil dr. Andrej Bajuk, ki je samoiniciativno prevzel odgovornost za poraz stranke na volitvah in kot predsednik takoj nepreklicno odstopil. Ni čakal. Nič ni o odgovornosti spraševal članstvo stranke in iskal zaupnico v stranki, ko je njegova stranka doživela poraz na volitvah? Vedel je, kaj je njegova odgovornost in jo je udejanjil. Je to dejanje kdo nagradil in vzel za vzor? Kdaj bo torej v Sloveniji poznana in prakticirana odgovornost, ki je temelj pravega napredka družbe in predpogoj delovanja države, predvsem pravne države? V demokraciji, tekmi za volivce, vsak ostane večni zgubaš, če stranka in članstvo sprejme opravičilo, »vsega so drugi krivi, mi smo žrtve in nismo nič krivi, pri nas je vse v redu, samo volivci nam tega ne priznajo, i.p. Kdaj si bo desnica v volilnem programu zopet zadala strateški in atraktiven političen, a realen cilj, to je sprememba volilnega sistema za DZ? Sedaj imamo za volivce najslabši čisti proporcionalni partijski volilni sistem, ki pa očitno ustreza predvsem predsednikom strank, ne pa volivcem. Sistem z negativno selekcijo kadrov, ki generira ne odgovornost v družbi. Če so desni voditelji strank res pošteni in v službi ljudstva, demokratični, potem je njihov cilj vsak volilni sistem, ki je boljši od sedanjega, ki je za volivce najslabši. Kdor ponuja, atraktivne, a nerealne cilje, volivce vara! Za razvoj države je potreben volilni sistem, ki omogoča pozitivno selekcijo kadrov, bistveno večjo osebno odgovornostjo in to povsod, da se uveljavijo tisti z dosežki in z rezultati koristni državljanom. To je usodna tema, kot sprava in vizija. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Burna polemika v medijih na temo »spomenika in sprave« me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, je lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti, kako naprej v RS. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od leta 1941 dalje. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Vlada je na zahtevo EU po več poskusih le pripravila sprejemljivo vizijo oziroma cilje in strategijo pametne specializacije naše države – v čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji za uveljavitev naših odkritih potencialov, znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši, tudi v opoziciji ne. Nekateri se celo norčujejo iz tega pristopa, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo vizionarske sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. Pomembna je realnost ciljev, sicer je vse le spisek želja, kar je neodgovorna utopija.
Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani. Zakaj se torej na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovino in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?
Franc Mihič, Ribnica

REPORTER ni objavil!
15. 09. 2017

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.