Boj z mlini na veter in brcanje megle ima smoter!

Gospod Jože Praprotnik je v tem pismu, Dnevnik-13. aprila, odprl zelo aktualni problem samocenzure, pa ne samo pri novinarjih, temveč tudi pri politikih in državljanih. Ta se kaže tudi pri obravnavi bančne luknje v medijih, tudi na nacionalni TV v oddaji Tarča, nasploh v javnosti. To je problem odsotnosti iskrenosti, pomanjkanja integritete. Človek ima osebno integriteto šele, ko razlikuje, kaj je prav in kaj je narobe. Temu ustrezno ravna, tudi če zato nosi posledice in iskreno javno pove, da ravna tako kot sam dojema, kaj je dobro in kaj slabo. Menim, da se pri nas spoštuje samocenzura, ne pa integriteta. To je stanje duha, kulture, ki duši svobodo in razvoj. »Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica drugim ljudem povedati prav to, česar nočejo slišati«, pravi George Orwell. Ivan Cankar pa:«Človek je prvič oskrunil svojo mladost, ko je prvič molčal,čeprav mu je srce ukazovalo naj govori;iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost.« Temelj demokracije so svoboda javne besede, dialog, možnost izbire in tudi osebna integriteta, iskrenost. Živeli smo v enoumju, samocenzura je bila pogoj za kariero. Katoliška morala pa prakticira, povedano v šali: »Ko pade cerkovnik, pravimo, da je pijan. Ko pa pade župnik, gospod, pa pravimo, da se je spotaknil.« Nismo iskreni, kar mislimo, ne povemo na glas, kaj šele v javnosti. Vendar, če nisi iskren, si nagnjen k laži in goljufiji. Zato je med ljudmi prisoten nepotizem: »Zrihtaj mi, ni važno kako, pa si ti in vse v redu«. Nepotizem, »zrihtanje« javnih (!) dobrih služb in poslov sinovom, prijateljem, je v razvitih demokracijah sramotna korupcija, gre za »ugodnosti na račun drugih«. Doc. prof. dr. Miomir Knežević, z Nacionalnega inštituta za biologijo je dejal: »Svetovna in še posebej slovenska družba sta v krizi temeljnih vrednot in da jima ob tem primanjkuje motivacije. Prevladuje strah za prihodnost in egoistični refleks grabljenja k sebi, saj zmotno menimo, da nam bo to prineslo večjo varnost.» Praprotnik pravilno ugotavlja, da smo pisci »pisem bralcev« v isti vlogi kot novinarji, čeravno se zdi, da pišemo le o tem, kar nam gre na jetra. In ker smo med seboj neorganizirani, se nekaterim zdi, da vsak po svoje brca, čeprav je vsem skupno isto: da se stvari popravijo, izboljšajo, uredijo v skladu s pravom, zakoni, etiko, moralo, torej z vsem, kar bi težko našli pri nas, pa četudi bi svetili z lučjo pri belem dnevu. Pravi:«Če se novinarji nacionalne TV-hiše bojujejo z mlini na veter in če mi pisci brcamo v meglo, je še vedno velika razlika med vami in nami. Če vam visi nad vratom sekira samocenzure, ker še vedno lahko izgubite službe, mi upamo napisati mnogo več, pa bi pričakovali tudi več medsebojne pripadnosti ali solidarnosti, ko imamo vendar isti cilj. A ni tako: če ti urednik ali urednica tiskanega medija še odgovori in napiše, zakaj prispevek ne bo objavil(a), pa od TV-hiše ne pride ne bev ne mev, čeravno se oddaja razglaša z »beseda je vaša« in čeprav jim pošlješ polno pisem z aktualno vsebino in ne o tem, zakaj žaba nima dlak.« Postavi ključno se torej vprašanje:« Čemu torej pisati pisma časopisom ali odprta pisma politikom, ki jim ne pade na kraj pameti, da bi odgovorili, saj si mislijo, »saj ga bo minilo«? To politikom uspeva, dokler to njihovo ignoranco piscev pisem,»špekulacijo«, tiho podpira tudi javna profesionalna medijska elita in kultura, ter cveti nepotizem, ki je deviacija demokracije. Samo javna beseda je za to deviacijo zdravilo. Zato je prav, da se o tem piše, sicer smo ljudje brez duše, brez dostojanstva in ponosa in perspektive, kar nas uči zgodovina. Jože Praprotnik piše iskreno in zelo aktualno!
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042818533

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.