Kdo je kriv za kolaboracijo in za žrtve revolucije?

Nacionalna TV hiša v oddaji Spomini na tretjem programu zopet objavlja spomine g. Janeza Winklerja, ki je šel pri 14 letih v partizane na Primorskem. Njegova interpretacija razmer med NOB in tudi po vojni je zelo enostranska in zavajajoča, čeprav za mnoge deluje prepričljivo. G. Janez Winkler na koncu oddaje postavi gledalcem zelo sugestivna vprašanja. Vprašuje in poziva gledalce, da si odgovorimo, kdo je kriv za kolaboracijo z okupatorjem in za ogromne slovenske žrtve med vojno in po vojni? Prepričan je, da so krivi RKC in Vatikan, ter vsi ki so po končani vojni pobegnili in se umaknili v tujino. Umestno in pravo vprašanje pa je, kdo je kriv za ogromne slovenske žrtve zaradi okupacije oz. predvsem za žrtve revolucije, na obeh straneh, med vojno in zlasti po vojni? Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med drugo svetovno vojno in koliko v revolucionarni vihri med vojno in po vojni? Na spletni strani RTV SLO lahko beremo intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, raziskovalko na Inštitutu za novejšo zgodovino z naslovom »Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev: https://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 Tam piše: «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. Če torej ne bi bilo revolucije, ne bi bilo toliko žrtev na obeh straneh bratomorne vojne oz. revolucije. G. Winkler pa govori samo o vojni, niti enkrat ne omeni revolucije, ki smo jo slavili na državnem nivoju vse do osamosvojitve in nastanka demokratične RS. Za kolaboracijo so torej krivi tudi vsi tisti, ki so kar med okupacijo, že l. 1941, sprožili še revolucijo. To je predvsem tedanje vodstvo komunistov. Revolucionarni partizani so nad tistimi prebivalci Slovenije, ki so zavračali oblast po vzoru SZ in Stalina, izvajali takšno brutalno nasilje, da so se ti tedaj organizirali v vaške straže, ki so stražile njih domove, samo da bi preživeli, četudi so se branili ob podpori okupatorja. Revolucionarno nasilje se je stopnjevalo. Po kapitulaciji Italije jeseni l. 1943 so se, po zmagi nad »plavo gardo« v Grčaricah in zatem še nad »belo gardo« na Turjaku, privrženci protirevolucije zatekli v domobrance pod okriljem Nemcev. G. Winkler pripoveduje, kako so bili primorski partizani poslani v Suho krajini in so bili razočarani, ker jih tamkajšnji prebivalci niso sprejeli odprtih rok. Zaradi že doživetega komunističnega revolucionarnega nasilja, kar se je prikrivalo tem partizanom, so se tamkajšnji prebivalci že organizirali v vaške straže oz. v prostovoljsko proti komunistično milico, kot jo imenuje g. Winkler sam. Niso se prodali okupatorju, kot g. Winkler še vedno trdi, pa žal ni edini. Le revoluciji so se hoteli upreti in preživeti. Branili so domove pred revolucionarji, niso se borili za utrjevanje okupatorja in za ponemčenje Slovenije, kar je še vedno pogosto povsem krivična obtožba vseh s strani revolucionarjev. Krivična tudi do »plave garde«, to je do pripadnikov kraljeve vojske v domovini, katerim sta pripadala tudi ugledni ekonomist, akademik dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, napisal, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo. Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije. Akademik A. Bajt v svoji knjigi tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce.
Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva Dušan Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen.
Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi pokojni akademik in še pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Pri tem pa je presenečenje zaupno poročilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih četnikov, podano v knjigi »PLAVA GARDA«, ki sta jo napisala S. Kljakić in Marijan F. Kranjec, kje med drugim piše:«Po nemški kapitulaciji, poleti 1945, je prišlo do strašne tragedije. Okrog 11.000 odličnih borcev Slovenske narodne vojske (domobrancev) je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
O bratomorni vojni med NOB jasno govori prof. dr. Matjaž Zwitter v članku «So bili vsi na napačni strani«, Delo – SP; 04.01.2014, in sicer pravi:»Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.« Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti. Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
Ne nazadnje je potrebno omeniti, da je bil tudi Danilo Zelen, vojaški vodja domoljubne primorske organizacije TIGR, tudi državljan Kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije. Dne 1. maja 2016 pa na nacionalnem radiu -Prvi, v oddaji »Sledi časa«, ki je govorila o uporu, NOB, TIGR-u, predstavnik Inštituta za novejšo zgodovino, doc. dr. Bojan Godeša, pove, da so bili komunisti do organizacije TIGR zadržani, saj se je organizacija TIGR naslonila na reakcionarne sile, kot je to kralj, vlada, oblast Kraljevine Jugoslavije in je bil TIGR nacionalno orientiran. Ali je bil potem Danilo Zelen, ki je že 13. maja 1941 umrl v spopadu z italijanskim okupatorjem na Mali gori pri Ribnici in bil ena prvih žrtev italijanskega okupatorja, kar reakcionar in nacionalist in ne borec za osvoboditev Slovencev in Primorske izpod italijanskega fašizma, ker se je TIGR naslonil na Kraljevino, in bil celo državljan kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije? Ne pozabimo, da je po kapitulaciji Italije, jeseni l. 1943, napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad »plavogardisti«, to je nad enoto VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini, ki so pričakovali prihod zahodnih zaveznikov, bila prelomnica v razvoju medvojnih dogajanj, saj je ta zmaga partizanov in zmaga partizanov na Turjaku nad belogardisti, – vaškimi stražami, legijami, to je proti revolucionarji-, pomenila nadaljnji razvoj bratomorne državljanske vojne. Vzrok in cilj nastanka obrambe velikega dela naroda pred revolucijo oz. partizani je bil preživeti v revoluciji, četudi pod okriljem okupatorja, kamor so jih z nasiljem nad njimi potisnili revolucionarji.
Kako in komu je še sprejemljivo, da se med okupacijo izvede še boljševistična revolucijo po vzoru Stalinove Sovjetske zveze?
Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel, a državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo
Politična levica sedaj taji, da se je med »NOB« in še po vojni vršila revolucijo, čeprav smo morali slaviti pridobitve revolucije. Le redki govore o državljanski vojni.
Tudi na desnici, npr. znani in prizadevni Ivo Žajdela vztrajno oporeka temu, da bi bila pri nas državljanska vojna, čeprav jo potrjujejo ugledni zgodovinarji, npr.: zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar.

Menim, da je sprava potrebna, kar pa ne pomeni, konec odkrivanja gorja bratomorne vojne. Žal je potrebno sprejeti, da so pogosto v bratomorni vojni, kar je državljanska vojna, sovraštvo, okrutnost in prizadetost večji kot v vojni med narodi. Zato je sprava zahtevna, a potrebna, saj je pogoj za sožitje v demokratični državi.
Zapomnimo si, da je dr. Bučar kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, 9. maja 1990, izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

Strinjam pa se, da bo sprava dosežena šele tedaj, ko bo demokracija delovala, katere predpogoj pa je država prava, ki sedaj močno zaostaja.

Tito je sam rekel, da je v Jugoslaviji med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cil komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Glavna ovira do tega cilja so bili za Tita predvsem četniki, VKJ – Vojska kraljevine Jugoslavije v domovini, imenovani tudi »plavogardisti, ne pa Nemci oz. okupatorji, saj bodo z okupatorji lahko opravili le zavezniki.

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.