Arhiv za Maj, 2018

Znamo gospodariti z lesom?

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, 3. Julij 2017

To so prava vprašanja, ki si jih pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Dejstvo pa je, da jo »izročamo« zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«. Nekateri se zgražajo: »Razkriva se beda naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« To je grob napad na avstrijske kupce, ki ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre dohodke lastnikom gozda. Berem celo: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste ’sposobne’ Slovence, ki so shranili ‘zaslužene’ denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu v svetu. Pred letoma berem v avstrijskem tisku »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. Kaj pa pri nas? V bogati Švici je švicarska vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študijo »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft«, ki obsega 339 strani, sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepov: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa. Sledila je realizacija. Bogate države po potrebi uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva. Letos berem tudi: »Nemčija žaga les za svet. Les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA. Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.« Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo, ki ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi. Na Dunaju gradijo leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Zahteva, da se poveča letni posek , saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.
Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto.” Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov. Dve leti zatem berem: « Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem je 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica, tedaj pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008 pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih. Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«
Dejstvo pa je, da je bil Inles d.d. v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu je zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.
»Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«
Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil? Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira. Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020 in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kaj naj bi bil glavni strateški cilji države oz. vsake ekonomije. V čem smo dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. To je gotovo tudi »gozd in les«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo in bi lahko menda zagotovil 30.000 novih delovnih mest, kot je pred leti dejal prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera. Država, politika oz. vlada je tista, ki opredeli in poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev, podjetij, kar je velika zmota in udobno neodgovorno stališče. Podobno stališče zagovarja tudi znani ribniški podjetnik Janez Škrabec, katerega podjetje »RIKO Hiše« les uvaža. Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, za raziskavo in opredelitev gospodarskega potenciala in tržnih ciljev, kot to počno vse napredne in bogate države, da bomo bolje gospodarili z lesom, našim največjim naravnim bogastvom.

Franc Mihič, univ.dipl.inž

  • Share/Bookmark

Nekaj vprašanj kandidatom v preudarek!

Sreda, Maj 30th, 2018

Objavljamo pismo bralca Franca Mihiča, ki pojasni, zakaj je pravica volilca do preferenčnega glasu tako pomembna.
DELO-čet, 01.12.2011, 11:00
Po zdaj veljavni volilni zakonodaji o možnosti izvolitve posameznega kandidata za poslanca v Državnem zboru dejansko odloča vodstvo stranke, s tem da kandidata postavi v ustrezni volilni okraj in na pravo visoko mesto na glasovnici. Tako izbrani kandidati, po okusu in izboru vodstva stranke, so potem izvoljeni. O izvolitvi poslancev in na rezultate volitev lahko tako bolj vplivajo vodstva strank kot volivci. Po mnenju mnogih je to polovična demokracija, ki je potrebna popravka. Pravica volivca do preferenčnega glasu za kandidata, ki ustreza volivcu, pa bi volivcem dala možnost, da oni odločajo, kateri kandidat bo izvoljen.
- Menite da je prav, da volivci dobijo pravo mesto na volitvah, to je pravico do preferenčnega glasu, in s tem pravico odločanja o izidu volitev?
Že dolgo je poznano, da sta med državljani ugled in zaupanje v pravno državo oz. pravosodni sistem izredno nizka, kar gotovo neposredno vpliva na nezadovoljstvo državljanov z demokracijo, z državo, in so nezadovoljni z njihovo pravno oz. ekonomsko varnostjo. Državljani se torej ne počutijo varne, so črnogledi. Po sedanji zakonodaji lahko le poslanci v DZ RS v »imenu in za račun ljudstva – davkoplačevalcev« nadzirajo in ocenjujejo, ter odobravajo delo oz. rezultate pravne države, to je policije, tožilstva in pravosodja. Govorimo o pravni državi dvojnih meril. Državljani so torej večinsko nezadovoljni z delom in rezultati pravne države, s tem tudi delom poslancev, kakor tudi z delom pravne stroke, in njihovo odgovornostjo za oblikovanje boljše pravne države, tudi za navadne državljane. Velja tudi stari rek – brez dobrega tožnika, ni sodnika.
- Kdaj bomo doživeli spremembe, da bo pravna država bolj upoštevala tudi mnenje in oceno, »tožbe« preprostih državljanov? Ali ni prav, da bi bili tudi državljani – davkoplačevalci, veliko bolj upoštevani ali imeli več možnosti ocenjevanja dela pravne države, predvsem policije in tožilstva, in posredno tudi pravosodja? Ali je njihova skoraj absolutna nedotakljivost res upravičena?
Javnost je močno zgrožena tudi zato, ker imajo nekatere institucije pravne države svoje urade v stavbah v zasebni lasti, katere so celo pridobljene ali namensko prilagojene namenu na zelo problematičen način. Tako »sicer sporno izbrani, a »iznajdljivi in učinkoviti« podjetniki – povzpetniki, novi tranzicijski kapitalisti, lahko dobro služijo in bogatijo na račun davkoplačevalcev. In to ravno na institucijah pravne države, ki naj bi prve poskrbele in dale zgled za red in pravičnost. To je znana afera Nacionalnega preiskovalnega urada, ki še vedno ni dokončana. Kot pa mi je znano, pa ne samo meni, imamo tudi v Ribnici že zelo dolgo domnevno podoben sporen primer nastanitve policije, ki je že dolgo na očeh visoke aktualne politike, političnih strank.
- Menite, da so takšni »najemniški« posli države, ki omogočajo zelo enostavno bogatenje izbranim in iznajdljivim podjetnikom, res sprejemljivi za pravno in socialno državo enakopravnih državljanov?
Po mojem ne! Utaja davkov je tudi v Sloveniji velik problem. Ocene o nepobranih davkih so bile pred leti celo, da je za en proračun nepobranih davkov, kar je nacionalna katastrofa in sramota, saj to preprečuje vzdrževanje in razvoj skupne socialne države, skupnih javnih storitev države. Znan je rek nemškega kanclerja Kohla, naj državljani vedo, da država ni sveta krava, ki se pase v nebesih in potem molze na zemlji. Pri tem je treba upoštevati, da je ogromno sodržavljanov, zaposlenih, brezposelnih in upokojencev socialno ogroženih. Zasebno bogatenje na račun utaje davkov je v nasprotju s skandinavskim modelom socialnim prijazne države, saj tudi pomeni, da pošteni državljani redijo nepoštene državljane?!
- Kdaj bo tudi v Sloveniji utaja davkov javno »velik greh« nepoštenih sodržavljanov na račun poštenih?
Kot smo že večkrat brali mnenja, in sem tudi sam pisal, so nacionalna sramota seveda še »špekulativno privilegirana« menedžerska privatizacija, hitro in veliko bogatenje, pri čemer je pravi fiasko prava in države prakticirano prikrito neplačevanje prispevkov delojemalcev, vse brez posledic za storilce. Doklej še?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Glas za Pahorja, za spravo in demokracijo!

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, 6. november 2017

Borut Pahor je prvi predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki priznava, da je med NOB potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna , kar obžaluje. To je temelj procesa sprave na nivoju države. Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, so le pobudniki revolucije in nasprotniki revolucije. Zločini so bili žal lahko na obeh straneh. Obžalovanje predsednika države vseh žrtev vojn, zlasti državljanske vojne, je spravno ravnanje, spodobno za demokratično državo.
Predsedniku Pahorju je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. V Ljubljani tudi Trga revolucije ni več. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije in izločanja drugače mislečih. Borut Pahor je tudi prvi predsednik, ki se je trudil, da bi politika spremenila sedanji partijski volilni sistem. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo politično ravnanje, ki zasluži vse priznanje in pozornost. Sprememba je pogoj, da se razvija osebna odgovornost in se odpravi vladavina strankokracije. To ni v skladu z ustavo, saj sedaj volivec nima pravice, da izbere komu podeli mandat za oblast. Volilni sistem žal omogoča, da le šefi strank odločajo izvolitev predvsem njim zvestih kadrov, ne glede na njihovo primernost. Poteka negativna selekcija kadrov. To je sprevržena demokracija, ki jo ljudstvo drago plača.
Volimo Boruta Pahorja, da zmaga sprava, demokracija in ne revolucija, saj to potrebuje naša država, sicer bo slaba perspektiva.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdo zatira naš razvoj?

Sreda, Maj 30th, 2018

ONA, 6. Junija 2017
SVET KAPITALA, 23. Junija 2017

Slovenci smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.
Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja? Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.
Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da državljani ne zaupajo svoj kapital ne levi , ne desni politiki, ne podjetjem oz. menedžerjem!
Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. V bankah je več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital, vzajemni in pokojninski skladi i.d., v višini okrog 10 milijard evrov, je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP kapitala, Nemci 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Državljani v ZDA očitno zaupajo svoje kapital oblasti in podjetjem oz. menedžerjem, ki potem lažje ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta. Naši menedžerji pa tarnajo, da jih banke nočejo kreditirati, a ne pridobivajo finančna sredstva na kapitalskem trgu. Vlada nas se je tudi zato letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta.
Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Ali jo politika sploh zadostno pozna? EU jo zahteva, saj je pogoj za sredstva za razvoj države?
V knjigi »Zakaj narodi propadajo« piše: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«
Kdo zatira naš razvoj? Voditelji političnih strank, ki niso osebno odgovorni volivcem. Imajo ekonomske svetovalce, ki ne dajo rezultatov z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Znanje z rezultati nima še veljave.
Prednost ima oblast, ne pa rast ekonomije. Partijski proporcionalni volilni sistem jim je odlično kritje!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sami volimo postave in oblast

Sreda, Maj 30th, 2018

VEČER- PISMA
Datum: Torek, 16. marec 2004

Pogrešamo ne le pravno državo, ampak tudi odgovornost ljudi na raznih funkcijah

Nedavno je bila v tisku objavljena kolumna uglednega novinarja z naslovom Pobožne želje? V njej je zadel žebljico na glavico. Popolnoma se strinjam z njim, da v Sloveniji res ne pogrešamo samo tako imenovane pravne države, temveč predvsem vsaj toliko poštenosti in človeškega dostojanstva pri ljudeh na političnih, gospodarskih, pedagoških(!) in drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da v primeru ne samo subjektivne, temveč tudi objektivne krivde prevzamejo odgovornost. Bo to ostala le pobožna želja? Nedavno je bil objavljen tudi prevod tujega članka Demokracija brez demokratov, kjer so bile navedene ugotovitve filozofa Karla Popperja, kaj storiti, če so bili izvoljeni napačni ljudje? Po njegovem danes demokracija pomeni “volitve plus”. Kaj pomeni “plus”? “Volitve plus” morajo pomeniti demokracijo, plus vladavino prava. V bivših “diktaturah” mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo… Tako ta filozof.

Ali tudi v naši demokraciji ne obstaja problem sodnikov – vladavine prava? Ne, naši sodniki imajo vendar po volji politike in mnenju “stroke” kar trajen mandat. V demokraciji na “volitvah plus” naj bi odločali volivci, tudi o “vladavini prava”, seveda če nam bi bilo o tem dopuščeno odločati. Pa nam ni, zlasti ne o “vladavini prava”. Tako so odločili politiki z našim mandatom. Prej ni bilo tako. Celo v “enoumnem” sistemu so na njegovem koncu smeli npr. lokalni politični predstavniki ljudstva presojati in odločati o delu policije in podobno. Sedaj ko imamo “demokracijo”, pa ni več tako. O tem lahko odloča zopet le “centralna politika”. Naš veljavni volilni sistem pa je ravno za pravo izbiro najboljših politikov trenutno najslabši, ugotavlja tudi dr. Matej Makarovič v svojem prispevku “Stranke kot ujetnice lobijev”. Sam bi se pridružil tudi mnenju dr. Tineta Hribarja, ki je v intervjuju, objavljenim pod naslovom “Strah je negativen izraz za varnost”, izjavil: “Naši sodniki in javni tožilci nimajo osebnega poguma, ker nimajo avtonomne drže. Tega jih na fakulteti niso priučili in ta manjko danes onemogoča normalen razvoj (socialne) države.” Bralec, g. T. Kožuh, pa je v svojem objavljenem pismu pod naslovom “Svete krave in zdrava pamet” med drugim napisal: “Sodniki po zakonu ne morejo biti nesposobni, če pa kdo meni drugače, gre pred sodišče (Kadija tuži, kadija sudi). Prav sedaj imamo nekaj takih primerov. Po zdravi pameti bi sodil, da je problematična zakonodajna oblast – parlamentarci. Prst pa bi uperil v tiste strokovnjake in “strokovnjake”, ki so v samostojni Sloveniji pisali zakonike”. Problem sodnikov je aktualiziral tudi dr. Andrej Berden, v prispevku o liku (slovenskega) sodnika, pod naslovom “Nedotakljivi in omahljivi”. Med drugim je zapisal: “Posebno poglavje je tudi trajni mandat sodnikov, in sicer kot dvakratno zgrešena poteza”. Problem je ponazoril z besedami Cankarjevega hlapca Jerneja: “Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga…” Ali so res volivci ustvarili takšno “pravico” in ji dali silo in oblast? Ga. Tatjana Marušič, z uprave kriminalistične policije, pa ugotavlja: “Naša družba je strpna do nasilja. Občuduje močne in nasilne, obenem se jih tudi boji; žrtvam pa hkrati dopoveduje, da so preveč občutljive.” Ali res nočemo z etiko in razumom ukrotiti slovenskih “uralskih genov”, kot nam jih je letos na nacionalni TV predstavil dr. Marušič, to je gene “nasilja in impulzivnosti”? Ali bo res na Slovenskem ostal strah “pozitiven” izraz za varnost? Bo še dolgo veljalo: “Kadar vas pravica biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga?” Ali bo pravna država po meri državljanov ostala samo pobožna želja? Odločamo le slovenski volivci, če le hočemo, ne drugi! Sami si volimo svoje postave in oblast! Velja za vse in ne samo za nas!

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Ustavite spravo

Sreda, Maj 30th, 2018

Delo, 23. oktober 2017

Spet berem, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak se posvečati prihodnosti. Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Razvoj države ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa.

»Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom; Delo-SP, 18.01.2014. Pravi: «Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Ne pregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.«

Spoštujem prizadevanje dr. Spomenke Hribar in predsednika RS Boruta Pahorja za spravo.

Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. O uresničevanju ciljev in strategije pametne specializacije RS se sliši zelo malo.

Sam delim mnenje bivšega ministra dr. Janeza Šušteršiča, da sta vizija in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdaj komisija za resnico in spravo ter vizijo?

Sreda, Maj 30th, 2018

Dnevnik, 12. september 2017
Burna polemika v medijih na temo Spomenik (ne)sprave me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«. Primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj.
Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale.
Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino.
Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?«
Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti, kako naprej v RS. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od leta 1941 dalje. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Vlada je na zahtevo EU po več poskusih le pripravila sprejemljivo vizijo oziroma cilje in strategijo pametne specializacije naše države – v čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji za uveljavitev naših odkritih potencialov, znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo?
O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši, tudi v opoziciji ne. Nekateri se celo norčujejo iz tega pristopa, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo vizionarske sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. Pomembna je realnost ciljev, sicer je vse le spisek želja, kar je neodgovorna utopija. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani.
Zakaj se torej na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovino in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042784297/mnenja/odprta-stran/kdaj-komisija-za-resnico-in-spravo-ter-vizijo

  • Share/Bookmark

Vizija za marljive Slovence?

Sreda, Maj 30th, 2018

Dnevnik, 27. marec 2017

“Sposoben, vztrajen, trdoživ in marljiv slovenski narod bo moral počasi postaviti pod vprašaj ves svoj politični razred in način delovanja svoje države,” pravi Marko Golob, bivši član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN). Strinjam se, a moje mnenje je, da je slovenski narod predvsem trpežen. Sposobnost bo moral še pokazati in si priboriti nov politični razred. Ta politični razred so sedaj partije, ki bolj delijo kot ustvarjajo bogastvo naroda. To je sicer žal naša polpretekla tradicija, ko je oblast delila, »raj na zemlji« obljubila, a ugonobila skupno državo. L. 1989 je bila letna inflacija 2.760,00 odstotkov, ob osamosvojitvi pa mesečna 22,5 odstotna, februarja letos pa je na letni ravni dosegla 2,2 odstotka. Na primeru denarja nekdanje Jugoslavije iz leta 1993, kjer so različni bankovci, apoeni za 5, 50 milijonov pa za 5 milijard in celo 500 milijard dinarjev, lahko vidimo,kako je imela ta država 19.810-odstotno inflacijo. To pravi dr. France Arhar. Tako je še preostala Jugoslavija razpadla. Naši politiki, to je oblastniki vseskozi predvsem skrbijo za bogate, za privilegirane »vodilne«, vse od nepravične privatizacije dalje. Delijo bogastvo bogatim na račun nizke blaginje zaposlenih v realnem sektorju, njihovih nizkih plač in še nižjih pokojnin, na račun brezposelnih, ter mladih, predvsem izobraženih, ki beže v emigracijo. To vse je rezultat znanja in morale naše elite, predvsem na univerzah, zlasti na družboslovnih, ki dobro poskrbijo zase, ne glede na rezultate »njenih storitev in kvalitete njenih izdelkov v družbi. Stanje pa se kar se brez prizivno sprejema, čeprav oblast brez zadolževanja ne zna ohraniti dosežene blaginje. Akademska elita na univerzah in javnih inštitutih pa je avtonomna, a nikomur ne odgovarja za rezultate prispevka k blaginji države oz. državljanov. Ta elita je plačana predvsem iz davkoplačevalskega denarja, kar ji omogoča vlada, kjer je vedno dovolj ministrov doktorjev z univerze, ki niso nikoli občutili in nosili odgovornosti za neuspehe na trgu. To občutijo samo zaposleni realnega sektorja, ki s svojimi nizkimi prejemki omogočajo konkurenčnost podjetij in omogočajo, da so menedžerji “mednarodno uspešni”, ter za to zahtevajo evropske plače, zaposlenim pa dajo mizerne plače. Redke so drugačne izjeme. Zato ca 60 % zaposlenih trpi trpinčenje na delovnih mestih in oboleva, čemur ne bo kos noben zdravstveni sistem. Kako bomo kot narod preživeli, če po tem ni veselja in natalitete? Normalno in pohvalno je, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju«. V uspešnih razvitih državah zato vlade, s pomočjo znanosti oz. stroke, pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Vizija je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu:« Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oz. stanje Republike Slovenije v prihodnosti kot si jo zamišlja naša družba.« Berem tudi, da je izdelava te vizija stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt OECD je izstavila račun v višini neverjetnih 297 tisoč evrov«, berem. V viziji pa ni vidim prispevka OECD. Lahko se motim. Ali bodo kar predstavniki ljudstva, a ne vlada in ne znanost, kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Ali bo kar ljudstvo vodilo državo? Vizija naših politikov?! Jože P. Damijan, ekonomist je l. 2015 zapisal: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Dr. Jože Mencinger, prvi slovenski minister za gospodarstvo v samostojni Sloveniji, bivši rektor UL, se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti, v članku Neuporabnost kisika za gospodarstvo, celo sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kako so vse vlade do sedaj lahko vodile in vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potenciale in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku? Ljudstvo ima takšno oblast in perspektivo, kot si jo zasluži. A brez spremembe volilnega sistema, ne bo reform in ne bo konec ne odgovornosti, ne v DZ RS, ne pri vladi in ne v pravosodju, ki je cokla razvoja pravne države in demokracije. Vsaj preferenčni glas bi nam politiki, poslanci lahko dali, saj smo jim dali oblast, moč in plače, a ne za to, da sedaj lahko šikanirajo in ignorirajo navadne državljane! Kaj je torej naša vizija?
Franc Mihič

https://www.dnevnik.si/1042766959

  • Share/Bookmark

Obsodba spravnih zablod

Sreda, Maj 30th, 2018

V zadnjem prispevku na to temo piše avtor, da je bila 26. aprila 1941ustanovljena OF. Ne, bila je le PIF – Proti imperialistična fronta, kar je zgodovinsko dejstvo. SZ je tedaj spoštovala pakt z nacisti in japonskimi fašisti in je naciste bogato oskrbovala, komuniste pa odvračala od upora. Vsi komunisti, tudi KPJ, so ta pakt spoštovali. ZZB NOB pa žal še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.« Ta zahteva je razumljiva. Toda kdo so bili res izdajalci? ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo potekala tudi boljševistična revolucija. Komunisti so jo prikrito sprožili in že l. 1941 pričeli likvidirati nasprotnike revolucije. OF so vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je zgodilo. Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša kot okupator. Že besedno nasprotovanje revoluciji, komunizmu, je pomenilo represalijo, likvidacijo. Mnogi so se v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja, da so preživeli. Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi ogrozil zmago revolucije za povojno oblast. Zato je partizansko revolucionarna stran s pomočjo italijanskih topničarjev l. 1943 v Grčaricah likvidirala »plavo gardo«, enoto poražene kraljeve vojske v domovini, ki je pričakovala zahodne zaveznike. Spopad v državljanski vojni se je samo še povečeval. V državljanski vojni je krivično govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa zmagovalci v revoluciji in nad okupatorjem. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo? V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo. Mogoče so le izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije. Ali je bilo zatiranje TIGR- a res prispevek boju zoper okupatorja? Ali bi zavezniki res pustili zasedeno samo Slovenijo, potem ko osvobodijo Italijo in Avstrijo? Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega družbenega modela in smo zato izgubili del narodovega ozemlja! Ali je prav, da smo bili drugače misleči drugorazredni, eni pa avantgarda? Režim SFRJ se je tik pred osamosvojitvijo reševal še s prodajo orožja stradajočim v Afriki. L. 1989 je bila 2.763 odstotna inflacija v državi? V prispevkih prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino berem, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat in tudi letos povedal slovenski javnosti. Praznujmo »Dan zmage«, kot to počne vsa Evropa! Skrajni čas je, da državotvorna politika preneha razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom. To ne more biti temelj skupnega razvoja, ne naša perspektiva!
Franc Mihič, Ribnica

Objavljeno: DELO-SP-PP-29: 5. december 2015-

Ni o nobenega odziva v Delu.

  • Share/Bookmark

Pozabiti na sto milijonov evrov je »odlična« ekonomija?

Sreda, Maj 30th, 2018

REPORTER, 7. avgust 2017
Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo. Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo. L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije. Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi.
»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje« , je pogubna izjava »pedagoga naroda«, bivšega rektorja UL, bivšega ministra, nesojenega evroposlanca, pravnika in ekonomist dr. Jožeta Mencingerja, ki jo ni še nikoli obžaloval ali preklical. Nezaslišano je tudi, da se politika in stroka vse doslej ni opredelila do te izjave, ki pomeni konec etike in pravne države. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
Slovenska produktivnost pada, naše vzhodnoevropske konkurentke pa jo presegajo kar za dvakrat. Kot glavno oviro za produktivnost v Sloveniji se navaja premajhno sledenje tehnološkemu in znanstvenemu napredku v podjetjih, za kar navaja trgu zelo slabo prilagojen izobraževalni sistem in premajhno pripravljenost menedžerskih krogov za uvajanje sodobnih tehnologij.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark