Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?

DNEVNIK, 30. marec 2016
Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je bila v Ribnici; obisk je bil soliden, proslava pa skromna, a spoštljiva. Podeljena so bila tudi priznanja preživelim te bitke.

Sprašujem pa se, kje je bilo državno vodstvo RS. Kje so bili ribniško-kočevski poslanci v DZ: Jože Tanko, SDS, Janko Veber SD, Ljudmila Novak, NSi?
Govornik je bil ribniški župan Jože Levstik, SDS, in slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, general major dr. Andrej Osterman, ki je vse pozdravil tudi v imenu ministrice za obrambo Andreje Katič. Imela sta zelo spodobna govora. Nobeden od njiju pa v svojem govoru ni uporabil besedice demokracija, ni poudaril obstoja demokracije in ni podprl razvoja demokracije, ki je največja pridobitev samostojne RS.
Ne pozabimo, šele demokracija omogoča in dopušča enakopravno sobivanje in sožitje različno mislečih in različno opredeljenih ljudi, česar enopartijski režim ni dopuščal. Demokracijo je treba živeti, a ne s figo v žepu in jo celo tajiti.
Na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo s spremljajočimi nacionalnimi mediji, kar ni spoštljivo do veličine največje slovenske partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.
V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
Čisto nasprotje pa so vsakoletne proslave v spomin na Dražgoško bitko, 9. januarja 1942, ki ni bila zmaga, temveč tragedija za ljudi, ki naj bi jih partizani osvobajali, kot rezultat revolucionarnega zanosa partizanov. Rezultat te bitke je namreč bil, da so se partizani umaknili, padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov.
Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer vsako delovanje?
Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
Berem: »Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizanski revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi znašale okoli 6300 smrtnih žrtev.
Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o posledicah okupacije in državljanske vojne. Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.
Zakaj leva in desna državna oblast nikoli ne počasti spomina nad to zmago nad okupatorjem v Jelenovem Žlebu? Kdo torej vse ne počasti te bitke, ne počasti upora proti italijanskemu fašističnemu okupatorju? Zakaj in doklej bo še tako, čeravno to ni državotvorno, ni domoljubno?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu

Ribniško občinsko glasilo REŠETO, kjer je ves čas na oblasti desnica, SDS, in sta poslanca Jože Tanko in Ljudmila Novak,NSi. je odklonilo objavo tega prispevka.

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.