Vizija za marljive Slovence?

Dnevnik, 27. marec 2017

https://www.dnevnik.si/1042766959

“Sposoben, vztrajen, trdoživ in marljiv slovenski narod bo moral počasi postaviti pod vprašaj ves svoj politični razred in način delovanja svoje države,” pravi Marko Golob, bivši član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN). Strinjam se, a moje mnenje je, da je slovenski narod predvsem trpežen. Sposobnost bo moral še pokazati in si priboriti nov politični razred. Ta politični razred so sedaj partije, ki bolj delijo kot ustvarjajo bogastvo naroda. To je sicer žal naša polpretekla tradicija, ko je oblast delila, »raj na zemlji« obljubila, a ugonobila skupno državo. L. 1989 je bila letna inflacija 2.760,00 odstotkov, ob osamosvojitvi pa mesečna 22,5 odstotna, februarja letos pa je na letni ravni dosegla 2,2 odstotka. Na primeru denarja nekdanje Jugoslavije iz leta 1993, kjer so različni bankovci, apoeni za 5, 50 milijonov pa za 5 milijard in celo 500 milijard dinarjev, lahko vidimo,kako je imela ta država 19.810-odstotno inflacijo. To pravi dr. France Arhar. Tako je še preostala Jugoslavija razpadla. Naši politiki, to je oblastniki vseskozi predvsem skrbijo za bogate, za privilegirane »vodilne«, vse od nepravične privatizacije dalje. Delijo bogastvo bogatim na račun nizke blaginje zaposlenih v realnem sektorju, njihovih nizkih plač in še nižjih pokojnin, na račun brezposelnih, ter mladih, predvsem izobraženih, ki beže v emigracijo. To vse je rezultat znanja in morale naše elite, predvsem na univerzah, zlasti na družboslovnih, ki dobro poskrbijo zase, ne glede na rezultate »njenih storitev in kvalitete njenih izdelkov v družbi. Stanje pa se kar se brez prizivno sprejema, čeprav oblast brez zadolževanja ne zna ohraniti dosežene blaginje. Akademska elita na univerzah in javnih inštitutih pa je avtonomna, a nikomur ne odgovarja za rezultate prispevka k blaginji države oz. državljanov. Ta elita je plačana predvsem iz davkoplačevalskega denarja, kar ji omogoča vlada, kjer je vedno dovolj ministrov doktorjev z univerze, ki niso nikoli občutili in nosili odgovornosti za neuspehe na trgu. To občutijo samo zaposleni realnega sektorja, ki s svojimi nizkimi prejemki omogočajo konkurenčnost podjetij in omogočajo, da so menedžerji “mednarodno uspešni”, ter za to zahtevajo evropske plače, zaposlenim pa dajo mizerne plače. Redke so drugačne izjeme. Zato ca 60 % zaposlenih trpi trpinčenje na delovnih mestih in oboleva, čemur ne bo kos noben zdravstveni sistem. Kako bomo kot narod preživeli, če po tem ni veselja in natalitete? Normalno in pohvalno je, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju«. V uspešnih razvitih državah zato vlade, s pomočjo znanosti oz. stroke, pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Vizija je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu:« Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oz. stanje Republike Slovenije v prihodnosti kot si jo zamišlja naša družba.« Berem tudi, da je izdelava te vizija stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt OECD je izstavila račun v višini neverjetnih 297 tisoč evrov«, berem. V viziji pa ni vidim prispevka OECD. Lahko se motim. Ali bodo kar predstavniki ljudstva, a ne vlada in ne znanost, kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Ali bo kar ljudstvo vodilo državo? Vizija naših politikov?! Jože P. Damijan, ekonomist je l. 2015 zapisal: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Dr. Jože Mencinger, prvi slovenski minister za gospodarstvo v samostojni Sloveniji, bivši rektor UL, se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti, v članku Neuporabnost kisika za gospodarstvo, celo sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kako so vse vlade do sedaj lahko vodile in vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potenciale in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku? Ljudstvo ima takšno oblast in perspektivo, kot si jo zasluži. A brez spremembe volilnega sistema, ne bo reform in ne bo konec ne odgovornosti, ne v DZ RS, ne pri vladi in ne v pravosodju, ki je cokla razvoja pravne države in demokracije. Vsaj preferenčni glas bi nam politiki, poslanci lahko dali, saj smo jim dali oblast, moč in plače, a ne za to, da sedaj lahko šikanirajo in ignorirajo navadne državljane! Kaj je torej naša vizija?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.