Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire

Delo, 14.09.2017
Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri , je zapisal, da je z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«. Strinjam se in gotovo še marsikdo. Prispevki vlivajo optimizem, ki je dobro podkrepljen z argumenti in nakazanimi rešitvami. Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša, zakaj se to ne dogaja?
Iskreno pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. decembra 2017, dr. Emri aktualizira tudi stanje oz. problem, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V prvih dneh decembra je vlada Republike Slovenije že sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila osrednji razvojni dokument, ki nam kaže smer razvoja. Kaj o tem pravi politika? Priložnost za razvoj in boljše plače je torej odprta?!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire”

  1. fuga komentira:

    Zanimiva tema je to, aktualna že vsaj 20 let, ko smo se v učiteljskih krogih pogovarjali, ali “ena Slovenija” sploh želi imeti izobražen kader in delati v smeri napredka, ali pa je interes posvojenega kapitalizma usmerjen v recesijo znanosti. To je, grobo rečeno ustvariti veliko množico neizobraženih, ki se jih potem lahko zelo vulgarno izkorišča. No, potem so šli programi skozi miks prenov, z narobe nastavljenim potekom, torej, od spodaj navzgor namesto od zgoraj navzdol. To pa je zopet ustrezalo zmanjševanju učinkovitosti šolstva, veliko učnih aplikacij, široka ponudba in plitko znanje. Lahko rečem, da je to bolj roza ali celo “blond” tip tržne učinkovitosti.

  2. hubert komentira:

    Ni dovolj znanja in guverner Jazbec odhaja
    Dnevnik, 27. Februar 2018
    Ugledna predstavnica gospodarstva, predsednica uprave SKB Cvetka Selšek, je v Tarči 22. februarja 2018 izpostavila kritične zadeve za razvoj države. Meni, da je bilo prav, da smo se ob osamosvojitvi odločili za demokracijo in tržno ekonomijo. Privatizacija je bila v bistvu pozitivna. Mala in srednje velika podjetja so se najprej privatizirala in so danes gonilna sila slovenskega gospodarskega razcveta. Največje težave so nastopile pri privatizaciji velikih podjetij, ko so »old boysi« menili, da so oni kar osebno lahko nosilci privatizacije. To pa je bilo potem za slovensko gospodarstvo katastrofa.

    Dvajset let je zamujenih priložnosti, ko nismo »gradili« kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih. Tudi jaz menim, da danes ni veliko bolje. Za razvoj primanjkuje kapitala, a izobražena mladež nam uhaja v tujino. Ni še dovolj znanja, ne za tržno ekonomijo, ne za ustvarjanje kapitala, ne za upravljanje in ne za plemenitenje kapitala, zato se ta v veliki meri nalaga v tujini. V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.
    Guverner dr. Boštjan Jazbec je pred časom opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije.« Guverner dr. Boštjan Jazbec je inteligenten, izobražen in ima znanje; med drugim je bil svetovalec Mednarodnega finančnega sklada. Odhaja torej, ker ne sprejema vloge grešnega kozla za vse, kar je bilo narobe. V Bruslju bo deloval kot član in direktor enotnega odbora za reševanje bank, enega osrednjih organov v sklopu bančne unije, ki se ukvarja s 142 velikimi bankami in čezmejnimi skupinami, pripravlja zanje načrte za reševanje in sooblikuje čim učinkovitejše rešitve za banke, ki se znajdejo v resnih težavah.
    Komu torej manjka znanja? Kdo bo grešni kozel, slovenska država ali dr. Jazbec? Kdo bo nosil posledice, res zopet samo narod? Kaj nam manjka? Znanje, predvsem pa iskrenost, poštenost, samokritičnost in odgovornost, osebna integriteta vodij na vseh področjih in nivojih.
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042802876/mnenja/odprta-stran/ni-dovolj-znanja-in-guverner-jazbec-odhaja
    http://4d.rtvslo.si/arhiv/tarca/174521921

  3. hubert komentira:

    Kaj so temelji razvoja dežele?
    DELO – SP – Prejeli smo; 29. November 2014

    Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

    V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
    Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
    Kaj so torej lahko temelji razvoja?

    Franc Mihič Ribnica

    DNEVNIK, 1. December 2014-12-13
    http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kaj-so-temelji-razvoja-dezele

    Pred leti, dne 25.11.2014, je bila v Ljubljani javna okrogla miza predsednika Nemčije, g. Joachima Gaucka, s sodelavci in predsednika Slovenije Boruta Pahorja s sodelavci. Razpravo je prenašala nacionalna TV. Posnetek je na: https://www.youtube.com/watch?v=DpfUEE72qFY
    Tedaj sem opazil, da so slovenski mediji poročali zelo samovšečno in so sledili Marti Kos, tedanji veleposlanici v Nemčiji, ki je v tem omizju govorila o naši uspešnosti, centrih odličnosti, od katerih se bi tudi Nemci lahko kaj naučili. Namesto, da bi slovenska stran dobro poslušala nemško stran, je skrbela predvsem za »lepo sliko Slovenije«. Ko sem to opazil, sem napisal ta prispevek, ki ga je objavilo več tiskanih medijev, a se nanj ni nihče odzval. Mogoče je še vedno aktualen?:

  4. hubert komentira:

    Kako doseči »všečne« cilje razvoja države?
    DNEVNIK, 23. januar 2018
    https://www.dnevnik.si/1042799003/mnenja/odprta-stran/kako-doseci-vsecne-cilje-razvoja-drzave
    Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je tudi cilj in strategija razvoja države, kar je pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Vlada je decembra sprejela cilje in strategijo pametne specializacije do leta 2030, kar je obetavno. Zaskrbljen pa berem članek Božično drevesce za državljane, v katerem prof. dr. Mojmir Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev. Problem je, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Iskrena in skrajno resna ocena, a brez odmeva. Kaj menijo stroka, SAZU in politika? Kljub vsemu je to korak vlade naprej. Dr. Jože Mencinger je še leta 2013 v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo spraševal: »Kako sprostiti strateške naložbe in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: »Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je treba komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, odideš iz Slovenije. Japonska strategija je veliko konkretnejša kot katera koli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni ne dovolj natančna ne dovolj merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke ter ustvarjali potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec. »Znan mi je primer podjetja z več kot tisoč zaposlenimi. Podjetju so bili poslani svetovalci z Danskega, ki jih je EBRD pred leti brezplačno ponudila RS. Po treh mesecih so odšli razočarani, saj v tem času niso prišli v stik z NS. Po razgovorih in dokumentih so sklepali, da NS ne opravlja svoje naloge, to je, da upravi ne postavlja zadosti ambicioznih ciljev pozicioniranja podjetja na trgu. Postavljeni cilji niso bili plod resnih tržnih analiz potencialov podjetja. Podjetje ima danes manj kot 500 zaposlenih. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Mogoče je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala. Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje. Prof. dr. Peter Glavič že dolgo opozarja: »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci naj bi imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Veliko slovenskega kapitala je v tujini, kjer financira nova delovna mesta. V razvitih državah državljani veliko vlagajo v gospodarstvo. Nemci imajo vloženega štirideset odstotkov svojega kapitala, v ZDA celo oseminsedemdeset, mi pa le pet odstotkov kapitala. Pričakujemo pa razvoj gospodarstva, kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in konkurenčnostjo. Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo? Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev? Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Treba je več vlagati v razvoj, da bomo prodajali znanje in ne le delovne sile.
    Franc Mihič, Ribnica

  5. hubert komentira:

    Ali stavka dviga dodano vrednost države?
    Delo, 15. marec 2018
    Sprašujem gospoda Branimirja Štruklja, predsednika (Sviz) Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, ali članstvo sindikata res »prodaja« državi oz. zaposlenim v realnem sektorju, predvsem vodilnim podjetij, potrebno in prava znanja za dvig dodane vrednosti na zaposlenega in za dvig konkurenčnosti RS? Očitno ne, saj slovenska konkurenčnost večine gospodarstva temelji na majhnih plačah zaposlenih in potem še nizkih pokojninah. Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri, v članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. decembra 2017, aktualizira tudi stanje, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. »Imamo nadpovprečno število strokovnjakov, ki imajo zveneče akademske nazive, pred in za priimki, a naš bruto družbeni produkt je le polovico avstrijskega?!«, pravi bivši minister za gospodarstvo. Vložek v znanje državljanov je za vsako državo usoden in drag, a dragocen. Neuporabljeno ali neuporabljivo znanje je najdražja in zelo črna perspektiva! Mogoče pa bi morala država in realna ekonomija VKLOPITI RAZUM IN ZAHTEVATI RAČUN za rezultate dela članstva SVIZ-a, ki se v RS kažejo ravno v daleč prenizkem vložku znanja ali odsotnosti pravega znanja?Mar ni to vzrok, da tudi javni sektor in socialna država ne more dobiti več denarja, kot tudi ne delojemalci v gospodarstvu? Izjeme so pa naši menedžerji, ki težijo da dobijo »evropske plače in nagrade«, s tem da večina ljudstva prejema nizke plače in pokojnine, zlasti tisti v realni tržni ekonomiji, kot seveda mnogi zaposleni v javni sferi. Kdo bo torej VKLOPIL RAZUM IN ZAHTEVAL RAČUN?
    Ali bo to le vlada v imenu nezadovoljnih državljanov? Ali pa bodo državljani zahtevali račun od politikov in od vlade, kot volivci na volitvah?
    Franc Mihič,

  6. fuga komentira:

    Najbrž malo po svoje razmišljam, da je “javni sektor” nastal kot potreba gospodarstva in je namenjen predvsem nemotenemu delovanju tehničnih oziroma tehnoloških ativitet družbe. Seveda se na koncu izkaže, da so stvari parcialno ušle z rok, in na enkrat so na nekaterih področjih ostajali viški, na drugih pa primankljaj. Tu pa ni nihče več ostal pameten. Da ne bom preveč nakladal, a v človeški naravi je, da je pohlepen na nova znanja, nove pridobitve, po naravi zelo agresivno vstopa v svet novih odkritij in se izpostavlja. A navadno nima možnosti, veliko vrat je zaprtih. Za napredek rabi malo boljši standard, socialno stabilnost in občutek, da ni izkoriščan. Mogoče! V čem je problem, pogostokrat razmišljam; veliko “denarja leži” v davčnih oazah. Ko trdim, da “leži” potem mislim dobesedno, in posledično prihaja do motenj v denarnih in gospodarskih tokovih. Nihče ne ve več, koliko tega, vrednostno je v resnici na trgu. Trgovanje se vse bolj spreminja v neko virtualno dejavnost, (če prav gre za blago in storitev) in nihče točno ne ve, kolikšna je resnična cena nečesa. Zato razlike in zato statusne razlike.
    Menim, da je rešitev resnično nova valuta – kriptovaluta, ki bo postavljala ta sistem na novo.

  7. fuga komentira:

    No ja, moral bi napisati – aktivitet -. Se opravičujem!