Sodniki so bolj vplivni kot politiki

V družbi smo izgubili občutek za čast in spodobnost, za etiko in pravičnost, zlasti za odgovornost. Potrebno bi bilo vsaj toliko poštenosti in dostojanstva pri ljudeh na političnih, pravosodnih(!) in na drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da za svoja ravnanja prevzamejo odgovornost. Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših “diktaturah” na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. To kaže tudi naslednji primer. Župan glavnega mesta Zoran Janković je lani podelil naziv častni občan Jožetu Mermalu predsedniku uprave BTC. Predsednik države Milan Kučan je v televizijskem pogovoru, 15. januarja 2002, med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« sodne oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Direktorica SDK Romana Logar je o tem tedaj zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje? Bivši rektor dr. Jože Mencinger je torej imel prav(?), ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Zato ni presenetljivo, da je družba BTC mnenja: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, itd.. Mar to ni etično? Ocenjujemo, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika.« Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le bivšega predsednika države, bivše direktorice SDK in bivšega rektorja. Venomer pa se čudim, kako je vodstvo lahko izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Ko lani župan Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja naziv častni občan, pa se sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem le razumeti, da je lahko sodišče izreklo oprostilno sodbo, ko direktorica SDK izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja. Zato mnoga niso preživela. Dr. Jože P. Damjan je zapisal:«Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993vsebuje izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemnik. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem.« Berem uvod zakona iz l. 2007:»Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Podjetje ni zato, da plačuje osebne kredite menedžerjem za njihovo lastništvo, da pričnejo skrbeti za razvoj podjetja. Ali trenerji zahtevajo najprej lastništvo kluba in šele potem trenirajo moštvo? Sodišče ni upoštevalo ne predsednika države, ne direktorice SDK. S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično in zakonito. Ali je to pravično?
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.