Kje so etika, čast in odgovornost?

»Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Zato “naša hiša” ostaja razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus«, nedavno berem. Primera iz javnih zadev, ki kažeta na izgubo občutka za etiko, čast, spodobnost in odgovornost. Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Ali res neetično ravnanje lahko postane častno dejanje?
Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino. Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti? Zgledi vlečejo! Ali primera, seveda ne edina, ne kažeta pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti? Dobim le en odgovor, cerkvena stran molči! BTC, d. d., Odnosi z javnostmi mi piše: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.«
Cerkvena stran torej molči. Družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo pa je le reagirala in napisala odgovor, kjer me očitno podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. V mojem pismu namreč le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Pri tem se samo čudim, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje? Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče. BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal. A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? To lahko pojasni samo g. Kučan. Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom. Ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne. Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji šele potem, ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito? BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Cerkev pa molči.
Franc Mihič, Ribnica

Objavljeno: REPORTER; št. 36, 4. september 2017

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.