Visoko šolstvo je v močvirju!

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.
Ribnica

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Visoko šolstvo je v močvirju!”

  1. stricmarc komentira:

    Problem moralnih vrednot in spoznanje, da niti intelektualna elita ni več svetilnik naroda, je dejansko pereč. Cenri odličnosti in certifikati kakovost, pa še družbi in človeku prijazna podjetja, so akcije, ki so bile uvožene iz Zahoda in so bile poslovna priložnost za nekatere, ki so si našli nove pašnike.
    Prosti pretok delovne sile je eden izmed dejavnikov nove globalne ekonomije. Problem iskanja boljših poslovnih priložnostih ( ali kruha ) je Slovencem poznan že stoletje. Spomnimo se Župančičeve pesnitve Duma.
    Seveda pa je pri razvoju šolstva ( brezplačnega in podkrepljenega s socialnimi transferi, kot so štipendije, študentsko delo, prosto prepisovanje zaradi ohranjanja statusa študenta, študentsko naselje, subvencioniranje študentskih sob…) vedno več šolanih ljudi in seveda posledično tudi iskalcev zaposlitev.
    Seveda so tudi hitre rešitve, kot so ukinitev brezplačnega šolanja, zaostritev kriterijev na univerzah, usmerjanje vpisa z omejitvami, odstop od sedanjih ( mednarodno uveljavljenih kriterijev za habitacijo profesorjev), z uveljavitvijo politike osemdesetih let, ko so imeli prednost projekti za združeno delo in so taki projekti tudi bili točkovno donosni za kakrieru univerzitetnih kadrov. Vendar pa javnost takšnih ukrepov ne bi odobravala. Samo spomnimo se “zloglasnega ” Golubiča, ko je kot minister v Pahorjevi vladi pripravljal reformo Univerze. Veliko dobrih idej smo z njim vred odplaknili na smetišče zgodovine.
    Če bi povečali vpliv cerkve ( kot je bilo npr. pred komunizmom), bi se morala seveda spremenila.
    Ali bi se na boljše? Praksa visokih cerkvenih dostojanstvenikov nas ne navdaja ravno z zaupanjem.