Kaj si lahko obetajo “okradeni” državljani?

To vprašanje g. Janez Krnc upravičeno postavi v Dnevniku; 2. januar 2016, in doda vprašanje, zakaj slovenska politika javnosti ne razkrije, da se sanje o dnevu, ko se bodo »pokradene« milijarde vrnile iz tujine, ne bodo nikoli uresničile. Vse bistveno v zgodbi o »kraji« družbenega premoženja se je namreč ob aktivnem sodelovanju politike zgodilo že davno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v procesu preoblikovanja (privatizacije) družbene lastnine. Tedaj se je razrastel neizmeren (še vedno prisoten) pohlep, ki ga oblast ni znala in celo ni hotela obrzdati. Strinjam se z njim, tudi v tem, da lahko zapišemo, da tedaj sodna veja oblasti zanesljivo ni ravnala skladno Ustavi. Nič bolje se ni izkazalo niti državno tožilstvo. Na podlagi več kot petsto kazenskih ovadb v zvezi z divjim lastninjenjem je tožilstvo doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. V bran sodstvu in tožilstvu gre le okoliščina, da tedanja politika sodstva in tožilstva sploh ni vnaprej seznanjala z načrtovanimi spremembami v ustroju države. Scenarij »kraje« družbenega premoženja je bil skoraj popoln. To razkriva tudi okoliščina, da je šele maja 2012 začel veljati zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Vse pove tudi podatek, da ni mogoče navesti niti enega primera o pravnomočnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Tudi v tem ima g. Krnc na žalost prav.
Ob posledicah »divje privatizacije« pogosto slišimo tudi vprašanje, kdo bo koga tožil, a odgovori so različni. Nedavno berem o izgubljenem desetletju, zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. je torej vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel in nikoli ni popravil te usodne pogubne napake . Dr. Andrej Umek, bivši minister pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Dr. Jože P. Damjan, v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.« Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
Kdo je torej manipuliral z državljani in z oškodovanji gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal?
G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Vedno aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi z DUTB je menda jasno? Bo kdo tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu. Mnogi svarijo:»Svet bo propadel; »Kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, pa celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! Ob privatizaciji nismo enakopravni. Kršena je Ustava. Ekonomska svoboda navadnih državljanov je še naprej iluzija! Kdaj bo kdo bo koga tožil ali ne volil na volitvah?
Franc Mihič, Kosovelova 2A, Ribnica

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.