Arhiv za Oktober, 2015

Slovenija potrebuje moralno prenovo.

Ponedeljek, Oktober 19th, 2015

Kdo lahko koga toži?
Nedavno berem o izgubljenem desetletju zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Ta boj naj bi se pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. vprašanje, kako skupno bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel. Dr. Andrej Umek, bivši minister, pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Ekonomist dr. Jože P. Damjan v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme« iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«Morala je bila pri lastninjenju torej odveč?! Zopet berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih podjetij je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.« Kdo je torej manipuliral z državljani in dopuščal izčrpavanje in oškodovanje gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal? Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?” Aktualno vprašanje. Od kod pa je to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Se kdo še čudi stanju družbe in države? Bo kdo tožil mogoče kar Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval »fevdalni« podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje, kar je izčrpavanje gospodarske družbe. Ostali državljani, razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? A res? Od kod bodo dodatne pokojnine? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapitala, ki je na razpolago na trgu. Tovrstni kapital pa zahteva seveda odgovornost uprav za dosego postavljenih ciljev. Pri nas pa slabe kredite poplačajo kar davkoplačevalci. Nihče od »radodarnih« še ne odgovarja. Mnogi le svarijo:»Svet bo propadel, kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo »pravih« nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, celo zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja«. Leva in desna politika pa je 13 let dopuščala še kratenje ustavnih lastninskih pravic delojemalcev, to je prikrito neplačevanje že zasluženih socialnih prispevkov, kar je na pobudo sindikatov odpravilo šele ustavno sodišče. Ob lastninjenju skupnega družbenega premoženja torej nismo bili enakopravni. Kršena je bila torej ustava. Nihče ni podal predloga za to popravo. Ekonomska svoboda in enakopravnost državljanov je še vedno iluzija! Kdo bo koga tožil?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Od česa bomo živeli, v čem smo dobri?

Petek, Oktober 9th, 2015

Strategija pametne specializacije je strateški dokument, ki ga mora pripraviti vsaka članica EU, ki želi črpati evropska sredstva za znanost in razvoj gospodarstva oz. države. To je tudi dokument, ki ga, menim, potrebuje vsaka politika, država oz. vlada, ki načrtno in odgovorno vodi razvoj države. To je tudi tisto »pravo sito«, skozi katerega bi morale iti vse stranke, ki žele oblast, da jasno povedo, »v čem smo v Sloveniji dobri in perspektivni«. Doslej pri nas to ravno ni veljalo, saj je prevladovala praksa, ki jo zagovarja bivši rektor dr. Jože Mencinger, ki v odmevnem članku, »Neuporabnost Kisika za gospodarstvo«, sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kam nas je to pripeljalo? Berem članek »Državljani pogrešajo vizijo vladajočih” in se globoko strinjam z Bojanom Radejem, ki pravi: »Nova evropska strategija pametnega razvoja zahteva veliko višjo kompetenco vodenja, bolj jasno vizijo. Od dobre priprave kakovostnih razvojnih projektov in njihove izvedbe je namreč odvisno, ali nam bo uspelo v sedmih letih pametno vložiti 4,1 milijarde evropskega denarja. »Živimo na kredit«, smo še vedno nizko v globalni mednarodni konkurenci, imamo nizko dodano vrednost na zaposlenega in previsoko brezposelnost, zlasti med izobraženimi mladi, ki se selijo v tujino za boljšim kruhom. živimo na kredit in brez dvoma občutno slabše, kot bi glede na bogate potenciale narave in znanja lahko, če bi bili uporabljeni podjetno. Ekonomska zanka okoli vratu se zateguje vsem državljanom, najbolj pa trpijo brezposelni in vse ranljive skupine. Cela generacija mladih je oropana perspektiv, žrtvovana na oltarju nekompetentnega vodenja države.« Profesor dr. Jože P. Damijan je v nedavnem intervjuju pod naslovom, »Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme«, zaskrbljen in kritičen, saj pravi: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je zadnjo različico slovenske strategije nedavno le poslala v Bruselj, kjer so nam prejšnje zavrnili kot neuporabne. Nikjer žal ne berem komentarja, da je v tej strategiji poudarek na glavnem cilju vsake ekonomije, ustvariti delovna mesta na izbranih področjih. Tudi na »gozdu in lesu«, na njegovem realnemu potencialu. Les, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo, bi lahko zagotovil 30.000 novih delovnih mest, pravi dr. A. Kešeljević, univerzitetni profesor. Slovenija, ki potrebuje delovna mesta, torej z izvozom hlodov izvaža delovna mesta! Severne sosede, Avstrija pa znajo naš les visoko ovrednotiti na trgu, kljub visokim tri do petkrat višjim plačam njihovih zaposlenih. Trgu nudijo od letev do različnih lepljencev kot polproizvodov, kot konstrukcijski les za leseno gradnjo in drugih lesnih proizvodov, tudi iz naših hlodov, kar kupuje tudi slovenska lesna industrija, ne samo trgovina. Avstrija je tudi druga največja uvoznica lesa na svetu, ker ga zna umno, z ustrezno tehnologijo proizvodnje potem ovrednotiti na trgu. V bogati Švici je pred par leti švicarska vlada preverila, kako še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Skupaj s stroko je naredila analizo potenciala gozda in lesa, opredelila cilje in razvila strategijo za višje ovrednotenje. »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft« je javno dostopna tudi na spletu. Študijo sta skupaj s pristojnim ministrstvom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala, grobo povzeto, da naj povečajo posek lesa, da naj industrijsko proizvajajo lepljene elemente za leseno gradnjo, da naj poskusijo proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečajo promocijo rabe švicarskega lesa. Berem tudi: “Wunderstoff” Holz: Wie man ihn effizienter nutzt «, »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. A pri nas res ni mogoče raziskati in opredeliti razvojni potencial gozda in lesa, razviti in postaviti strateške cilje in ustrezno strategijo za dosego ciljev in za pozicioniranje lesne industrije na trgu? Država, to je odgovorna politika oz. vlada, torej poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Naše bogate sosede in njihove vlade se v ta namen torej poslužujejo svojih ali tujih strokovnih inštitucij, kot je na primer dunajski »das Economica Institut für Wirtschaftsforschung«, ki opravlja gospodarske raziskave za področje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za njihove vlade. Ta je ugotovil, da gozdno- lesarsko gospodarstvo zaposluje samo v Avstriji 300.000 ljudi. Upam, da je vlada postavila realne in potrebne cilje in strategijo, v čem smo in bomo dobri, da se zagotovi razvoj gospodarstva in države v pravi smeri, da bomo vedeli od česa bomo živeli in kdo bo imel delo ?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark