Arhiv za September, 2015

Pomladi, ki to niso?

Sobota, September 26th, 2015

Tako potoži g. Josip Meden, Dnevnik; 26. septembra 2015, a ni edini in pravi: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«
Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?
Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi. Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.
Evropa pa je kar tiho, ZDA pa niso!
G. Meden v pričakovanju »Pomladi« pismo zaključi in navede:«Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«
Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.
Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

Franc Mihič

https://sl.wikipedia.org/wiki/Demonstracije_na_Trgu_nebe%C5%A1kega_miru_1989

  • Share/Bookmark

Žrtve vojne vihre in revolucije »govore«!?

Sobota, September 12th, 2015

97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej, pove prvi pravi popis žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej Inštituta za novejšo zgodovino. Pove tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.
Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora in revolucije? “Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Po ocenah dr. Toneta Ferenca so izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev«, tako podatki Inštituta za novejšo zgodovino.

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev in umrlo 7.800 okupatorjev!

Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave.

Franc Mihič

  • Share/Bookmark