Kdo ima pravzaprav oblast? Kdo je najbolj odgovoren za stanje države?

Na volitvah izbiramo oblast, volilni sistem pa odloča, kdo dobi dejansko oblast. Po nedavni javni razpravi o spremembi volilnega sistema v DZ ni več upanja za njegovo spremembo. Vzrok; stranke in njihovi kandidati bi morali garati za glasove volivcev, a jim sedaj nobeno delo z in za volivce ni potrebno. Poslanci ostajajo še naprej» udobno mirni« , neodvisni od volivcev, saj jih ne potrebujejo za svojo izvolitev. Lahko se jim celo rogajo, kar ni redkost. Poslanske pisarne so po večini v »ilegali in prazne«! Glasove volivcev potrebujejo le stranke oz. vodje strank za izvolitev njihove liste, ki jo sestavijo in tako odločijo, kdo bo izvoljen za poslanca, kdo bo » del njihove nove oblasti«. Volivec pa nima pravice izbire kandidata po njegovi meri. Oblast imajo torej vodje strank in ne ljudstvo! Bivši predsednik Milan Kučan pa pravi, spremembe niso potrebne. Ali je to res »demokracija po meri človeka«? Zabloda in/ali prevara?! Zato so res najbolj odgovorni poslanci LDS, SLS, SD in Desus, ki so l. 2000 spremenili ustavo. Ta javna razprava v DZ o spremembi volilnega sistema je bila tudi test, ali so volitve odpravile kompromis, ki ga je predsednik republike Borut Pahor pred letom dosegel, ko je želel odpraviti »ledeno dobo v slovenski politiki«. Očitno ledena doba ostaja. Ali je koga zato sploh sram?! Vodje strank ne jemljejo resno celo predsednika države, kaj šele javnosti, volivce?! Žalostno! Premier Miro Cerar, predsednik SMC je sicer ocenil, da zdajšnji sistem ni optimalen in potrebuje izboljšave. Poudaril pa je, če ni realne možnosti za dosego širokega konsenza, se velja raje dejavno posvetiti reševanju drugih problematik. Razprava v DZ je nazorno pokazala, da ni nobene realne možnosti za potreben konsenz, saj so razpravo ignorirali vsi preostali vodje parlamentarnih strank, pozicije in opozicije, kakor večina poslancev .
Iz vrst SDS ni bil nikogar. Ledena doba v slovenski politiki ostaja, so odločili voditelji vseh parlamentarnih strank. Ljudstvu ostane teoretično še referendum, če in ko bo dojelo problem, in če mu ga bodo voditelji strank odobrili in rezultate sprejeli? Le oni imajo žal zadnjo besedo. Dr. Ciril Ribičič je ocenil, naslednje volitve bodo še brez sprememb! Volivcem torej ostane samo to, da sedanjih političnih strank enostavno ne volimo. Jaz to že počnem, ne volim ne levih niti desnih. »Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl«.
Kaj pa je pravzaprav problem in vzrok, ki ljudi odbija od volitev in ne cenijo politikov, niti države niti demokracije? To, da vodje strank okoli sebe forsirajo podpovprečne in kimavce, ki so v sedanjem proporcionalnem sistemu seveda gladko vedno izvoljeni, če uspe lista! A tem izvoljencem je malo mar za volivce, zadošča jim, da ustrezajo predvsem vodji stranke! Volivce pa zanemarijo, jih celo ignorirajo, kar sam in tudi mnogi desničarji od »plemenite desnice« doživljamo v živo. Nedavno je ravno to nedelo z volivci, odmik od volivcev, problematiziral tudi dr. Hubert Požarnik, kot predstavnik DEMOSA ob obletnici DEMOSA, na posebni oddaji na TV1. Zanj je to glavna hiba vseh naslednikov Demosa. Volilni rezultati so temu ustrezni, kar je strahotno žalostno za demokracijo oz. blagostanje državljanov!
To je negativna selekcija v vseh strankah, sposobni pa se izogibajo takšni politiki oz. “kimavski družbi”! Tudi v SDS in na desnici! Problem so obstoječi volilni sistem in seveda kandidatne liste strank, kjer kandidate razvrstijo in postavijo partijski veljaki, kot v komunizmu, enoumju! Pri teh početjih mene ni več in me ne bo, tudi na volitve ne grem, saj nimam možnosti prave izbire, komu lahko osebno podelim moj (preferenčni) glas, mandat za oblast in seveda odgovornost za rezultate mandata. Tudi poslancu Jožetu Tanko npr. in podobnim poslancem, ignorantom volivcev, nikoli več ne dam glasu, niti ne takšnim listam, kar sem že večkrat javno napisal. Namreč, bil sem že elektor v interni izvedbi večinskega volilnega sistema, to je izbiri kandidata stranke SKD za predsedniške volitve, ki se je obnesel. Tudi Jože Tanko in SDS se zelo sprenevedajo in blefirajo, ko pravijo, preferenčni glas je »brez veze«. Naj potem vendar SDS to dopusti, če ji je to vseeno, če ne razume ali laže!? A je res vseeno, stranki SDS in njenim volivcem in vsej politiki, če bi bil na njeni listi izvoljen dr. Turk s preferenčnimi glasovi, Janez Janša pa bi izpadel, čeprav bi bil prvi nosilec liste?
Ne razumem nasprotovanja desnice celo realnim minimalnim spremembam volilnega sistema v pravo smer, zlasti ne SDS, ki pa se da mirno voliti v evropski parlament po proporcionalnem volilnem sistemu s preferenčnim glasom. Tako je na zadnjih volitvah volilo in uporabilo 70% volilnih udeležencev. Lani sta tako odpadla najbolj pomembna skrajna levičarja, “popularni” dr. Jože Mencinger, kandidat PS, največji zavetnik menedžerjev in zagovornik nacionalnega interesa, -baje zaradi interesa ljudstva-, in dr. Igor Lukšič, SD, največji zagovornik obstoječega volilnega sistema. Oba pa sta velika nasprotnika privatizacije neučinkovitih državnih podjetij, kjer delavci tudi ostajajo brez plač in prispevkov. A to desnici res nič ne pove? Meni veliko in zadosti! Dokler bo še tako, bo za poštene še zelo hudo!
V javni razpravi o morebitnih spremembah spornega volilnega sistema v DZ RS sem javnosti povedal, da je za Slovenijo, iz enakih razlogov kot za Nemčijo, prava rešitev nemški kombinirani volilni sistem, ali eventualno kompromisi v to smer. Vse drugo je še naprej »ledena doba« v politiki kot pravi predsednik države Borut Pahor!
Franc Mihič, Ribnica

»DRŽAVA, KJER POŠTENI LJUDJE NISO TOLIKO ENERGIČNI KOT POKVARJENCI, JE IZGUBLJENA.« Franklin Delano Roosvelt

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Kdo ima pravzaprav oblast? Kdo je najbolj odgovoren za stanje države?”

  1. stricmarc komentira:

    Očitno so spremembe volilnega sistema v interesu strank le takrat, ko ocenijo, da jim bo spremeba prinesla dobiček. Ko bi poznali volilno usmeritev tisth, ki volitve ignorirajo, bi hitro sprejeli zakon o oobvezni udeležbi na volitvah, kot že imajo nekatere države EU. Ob veliki udeležbi je vtis legitimnosti večji.O privatizaciji pa le tole; v tem paketu ni podjetji, kjer bi plače bile slabe ali neredne( Helios, Cinkarna, Petrol, Telekom, Zavarovalnica triglav, NKBM…) Tistih, o katerih ti govoriš, nihče noče kupiti.

  2. hubert komentira:

    Prvo naj se razčisti, kdo vse je omogočil in napisal tako zakonodajo ali zagovarjal ali se sprenevedal, da se je lahko pri lastninjenju oškodovalo gospodarske družbe, kot da naj bi bilo to prav in celo zakonito, a to menda ne potrjuje “bančna luknja”, in je tudi v EU prepovedano.

    Največ tovrstne usodne zakonodaje je bilo sprejeto, ko je bil vladah oz. premer mag. Anton Rop, glavnino pa je pisala pravnica dr. Nina Plavšak (SD). Zimzelena državna vez Nine Plavšak: nekoč s pravosodjem, zdaj služi z DUTB; https://siol.net/novice/slovenija/zimzelena-drzavna-vez-nine-plavsak-nekoc-s-pravosodjem-zdaj-sluzi-z-dutb-436616

    »Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani »prijateljski« odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje«
    Bine Kordež za New York Times, o 350 milijonih, izposojenih za prevzem Merkurja; .»Nisem imel ustreznega kritja za tolikšen posel. Samo svojo hišo, nekaj sto tisoč evrov, premeten poslovni načrt in svoj ugled.«
    Piše Igor Guardiancich; Kratka zgodovina slovenskega zatona http://www.razpotja.si/igor-guardiancich-kratka-zgodovina-slovenskega-zatona/

    Lastninjenje je bilo krivično in nepoštena je oblast krši, ki lastninske pravice državljanov in zaposlenih.
    Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA tudi sprememba družbeno političnega sistema. Eden prvih pogojev za uvedbo in delovanje demokracije je spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši »kamen« je bila sorazmerna pravična porazdelitev lastnine in pa enakopravnost pri pridobivanju premoženja. Če tega ni, demokracija ne daje rezultatov, lahko se sprožijo revolucije. Žal je dejstvo, da je bila privatizacija skupnega družbenega premoženja nepravična in smo bili pri njej državljani v neenakopravnem položaju, kar ni v skladu z ustavo in je usodno zelo negativno zaznamovalo pravno državo, demokracijo in blaginjo mnogih. To je bilo »zakonito« premoženjsko razslojevanje, s pomočjo krivičnih zakonov tedanje vladajoče politike in njene stroke, kar ima hude ekonomske in moralne posledice in ne prispeva k ugledu pravne države, ne demokracije. Takšen model nepravične privatizacije je sprejela levica, LDS/SD, desnica pa ni vložila ustavne pritožbe, čeprav je bilo jasno, da bodo vodilni privilegirani, običajni državljani pa izigrani pri privatizaciji skupne družbene lastnine. DEMOS je bil predlagal model razdelitve skupnega družbenega premoženja, kar je edino pravično. Levica je stavila na dr. Mencingerja, ki je favoriziral, da se privatizacija izvrši na odplačni način, z notranjimi odkupi, kar naj bi bil ekonomsko boljši za državo, kar pa je zmota in demagogija. Dr. Mencinger je favoriziral direktorje kot nove lastnike, kar je nepravično do ostalih državljanov. Mnogi direktorji, menedžerji pa so tako lahko “odkupovali” kar brez lastnega denarja. Nakup oz. njihove (tajkunske) kredite jim je v resnici odplačalo kar prevzeto podjetje, če je preživelo, saj gre za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe s strani menedžerjev podjetja, samo da so postali še večinski lastniki podjetja. Izčrpavanje in oškodovanje družbenih lastnine in gospodarskih družb je tako postalo kar zakonito, kar je absurd pravičnosti in morale. V EU je to strogo prepovedano, a to se pri nas še vedno taji! Ali Izvoljena elita in njena javna stroka ne razume kaj je pravično, ni se poglobila v EU direktive, ker s(m)o v Sloveniji pametni in pravični bolj kot ves svet. Vloga nadzornih svetov je zbledela. To je koncentracija bogastva in razslojevanje državljanov, nad čemer se zgražamo, ko gre za tujino. Kaj učijo slovenske Univerze?
    Tudi Janševa vlada očitno ni razumela bistva pravične privatizacije in ni prav upoštevala EU direktiv. Ne pozabimo, da je obsojeni menedžer MERKURJA, Bine Kordež, kot prevzemnik še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!« Janševa vlada pa je še novembra 2007 trdila vse je skladno z direktivo EU. Sredi novembra 2007 berem: «Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko oz. SDS je torej menila, da je vse v redu z bančnimi krediti, tajkunov ni. Seveda ni bil edini, a bil je najbolj glasen. Podobno mnenje je imela NSi in dr. Jože Mencinger, ki tedaj pravi: «Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki«. Šele tik pred iztekom mandata je vlada J. Janša dojela problem in sprejela spremembe zakona o prevzemih podjetja, a ves čas mandata te vlade so predvsem menedžerji foruma 21 tako lahko lastninili podjetja in bogateli. Veliko je botrov bančne luknje, od ekonomskih in pravnih strokovnjakov, predvsem pa politike-predsednikov strank, nadzornih svetov in uprav bank in podjetij. Vsi ti so botri bančne luknje, ki jo vedno »plačamo« državljani. Ob osamosvojitvi se je skupno družbeno premoženje pričelo preoblikovati v lastnino s znanim lastnikom.
    Žal je torej lastninjenje potekalo nepravično.
    V prvem obdobju je lastninjenje potekalo kar po Markovićevi zakonodaji s prevzemom podjetij tako, da so direktorji/vodilni ustanavljali bypass podjetja, ter preko njih izčrpavali svoje matično podjetje in ga potem na koncu poceni kupili s krediti. Za potrebe plačila anuitet kredita pa so si »novi lastniki« zvišali plačo.
    V drugem valu privatizacije, po letu 2004, pa je divje lastninjenje potekalo s prevzemi podjetij s pomočjo »tajkunskih kreditov« , ko so direktorji/ menedžerji postali še lastniki podjetij, brez vložka lastnega denarja. Vodilni menedžerji so »kupili« podjetje na kredit, praviloma s zastavo delnic tega prevzetega podjetja, kredit pa je zopet vrnilo prevzeto podjetje, če je zmoglo odplačevati še kredit menedžerja, novega lastnika.
    Mnoga podjetja so zato propadla, njihovi nevrnjeni krediti pa so povzročili bančno luknjo. Državne banke pa smo morali zato sanirati davkoplačevalci, ki nismo bili nič krivi, bankirji in politiki, ki so to dopustili in omogočali, pa so se vsi izognili odgovornosti, kar ni pravično, ne demokratično.
    V vsakem primeru pa je prevzem podjetja plačalo podjetje samo, ne pa novi lastniki, to je ne direktorji oz. ne menedžerji, ne razni holdingi, tudi cerkveni ne, kar je v normalni demokraciji oškodovanje podjetja in je strogo prepovedano.
    Skratka politika je pri lastrninjenju bivšega skupnega premoženja, podpirala »lastninjenje novih lastnikov brez vložka lastnega kapitala«, seveda na račun kapitala podjetja, kar je kraja stoletja. Ne leva, ne desna, ne cerkev, ne stroka še dandanes to niso obžalovali in nihče jih ne sankcionira. Politika in stroka ne ločujeta vlog lastnikov in menedžerjev, kar je velika zabloda in škoda.
    Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da se družbeno premoženje razdeli. To je, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.«