Arhiv za Februar, 2015

Peticija dr. Mencingerja, odločen NE privatizaciji!? Bomo spremenili ustavo?

Ponedeljek, Februar 9th, 2015

Peticija dr. Jožeta Mencingerja proti privatizaciji odmeva, saj se vendar bori za delovna mesta, proti kapitalističnim špekulantom, ki uničujejo podjetja zaradi dobička. »Nacionalni interes« so podjetja v državni lasti, saj tam korporativno upravljanje očitno »štima«, so prava »Meka« za delavske pravice in delavski dobiček- kapital. A res? Ni izkoriščanja delovnega človeka, nadzor ima država in politika njena stroka, ne pa kapitalisti. Da vse »državno štima«, kaže stanje gospodarstva, menda tudi lanski stečaj državnega podjetja, kjer delavci več mesecev niso prejeli plače in jim niso plačali prispevke. Praksa mnogih državnih podjetij. Nihče ne odgovarja, ko se leta goljufa zaposlene. Znanje, ki ga »prodaja« univerza za upravljanje podjetij, je v Sloveniji menda ja etično in vrhunsko. To je znanje za vodenje in nadzor vodenja podjetij in ustanov. A odgovarjal ni še noben nadzornik. Je znanje potem res v redu? Nevarnost zaposlenim so menda samo privatizacija in privatni (tuji) lastniki, izkoriščevalci. A res? Zelo nenavadne so dosedanje »peticije« oz. izjave dr. Mencingerja, ki so očitno učinkovale. To so: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Certifikati so le papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
Lani dr. Mencinger celo izjavi, da je bilo narobe, da smo državljani ob privatizaciji skupnega družbenega premoženja dobili certifikate, saj nismo (bili) primerni za kapitaliste, za solastnike podjetij, bivše družbene oz. državne lastnine? Neprimerni za svobodno tržno ekonomijo, ne za pravo, tudi ekonomsko svobodo, torej ne za enakopravnost. To je protiustavno in nedemokratično. Veliko politikov in stroke, z Mencingerjem na čelu, – zagovornikom menedžerjev lastnikov, za vsako ceno, tudi z oškodovanjem družbene lastnine podjetij, če je potrebno-, pa še vedno prisega le na »kreditizem« in na državno premoženje. Taka ekonomija nima zadostnih donosov, ne za polnitev proračuna, niti ne za (bodoče) pokojnine. Izgube pa vedno poplačamo davkoplačevalci. Zamegli in zanika se osebna odgovornost lastnikov, tudi politike, in njihovih dobro plačanih nadzornih svetov in uprav glede na povprečne plače zaposlenih. Guverner BS dr. B. Jazbec pa opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije«. Ali niso stališča dr. Mencingerja ravno nasprotna peticiji? Kdo zavaja, guverner? Mar bomo spremenili še ustavo?
Franc Mihič

P.s.:
Nacionalni interes
Delo, 25.04.2014
Nacionalni interes je sintagma, s katero se je dolgo opletalo, menda je šlo za družinsko srebrnino, ki nikakor ne sme pasti v roke tujcem. In beseda tujec ima pri nas še posebno neprijeten, kar zlovešč prizvok, pred nami se izriše podoba prekanjenega in potuhnjenega možaka v črnem s črno aktovko (v redu, danes z ipadom), ki kar čaka, da nam kaj ukrade oziroma da nas spet spremeni v pohlevne ovce, ki bodo molče za majhen denar dninile za tekočim trakom in lamentirale nad bridko usodo zakletega naroda.
In potem je zmanjkalo denarja in s tem tudi nacionalnega interesa, družinska srebrnina pa se je izkazala za trompetengold. Oziroma trompetensilber. Nenadoma ni več pomembno, če lastnik nekega podjetja ne bo Tone, lahko je tudi Antonio, Antoine ali Tony. Ali magari Deng Hsiao Čang. Smola je, da je v tem času cena naše srebrnine strmo padla, pa še zdaj za vilice, nože, pladnje in krožnike ni pretiranega zanimanja. Seveda je danes vsakomur jasno, da je bila to zgolj spretna propaganda, s katero so z nacionalnim interesom zakamuflirali povsem osebne interese, račun se ni izšel, srebrnina se je deloma znašla na dražbah, deloma pa na Kajmanskih otokih.
Morda bi se lahko že prej nekoliko ozrli po svetu in ugotovili, da je ideja nacionalnega interesa že davno bankrotirala. Lep primer so Britanci. Ti bi res imeli vzrok za jok in stok, če pogledamo le njihovo avtomobilsko industrijo, bi si lahko izjokali oči. Ne samo da je skoraj povsem pristala v rokah tujcev, pristala je v rokah njihovih nekdanjih podložnikov in sovražnikov. Indijci, še pred dobrega pol stoletja primerni le za pahljanje na verandah njihovih kolonialnih vil, so meni nič, tebi nič zdaj lastniki Jaguarja in Land Roverja. In Nemci, ki so jih povsem potolkli v zadnji veliki vojni, so kupili Rolls-Royce in Bentley, za posladek pa še Minija.
Ampak pred kratkim sem naletel na članek britanskega novinarja Gavina Greena, ki kar ni mogel prehvaliti novih indijskih in nemških šefov. Namesto da bi stresal srd nad nepravično usodo, ki je Britance prikrajšala za znamenite znamke, ugotavlja, da bi večina teh tovarn zagotovo že zaprla vrata, če se ne bi našli sposobni ljudje, ki so jih spet postavili na noge. Jaguar in Land Rover sta že desetletja producirala zgolj izgubo, podobno je bilo z Bentleyjem in tudi Rolls-Royce je v poplavi novih prestižnih limuzin izgubil del ugleda, zdaj pa vsi sijajno poslujejo.
In še vedno so britanski. Nobeden od novih lastnikov ne bo postavil na kocko imenitnega pedigreja teh avtomobilov in preselil proizvodnjo v Indijo ali na Kitajsko, to bi bil poslovni samomor. To jasno kaže, da je res nekaj vredna le tista blagovna znamka, ki tudi po menjavi lastništva ostane nedotaknjena. Kdorkoli bo torej kupil, denimo, Elan, bo nedvomno poskrbel, da bo to ime še naprej ostalo sinonim za vrhunske izdelke, enako pa velja še za kar nekaj slovenskih podjetij. Kar seveda ne pomeni, da je treba prepovedati slovensko lastništvo, treba je le končno doumeti, da sta nacionalni in poslovni interes identična pojma oziroma da je v nacionalnem interesu zgolj in samo uspešno poslovanje, lastništvo pa je povsem postranskega pomena.
Ampak pri nas še nismo tako daleč, pravzaprav je megle vedno več. Jože Mencinger, eden od utemeljiteljev in velikih zagovornikov tako imenovanega nacionalnega interesa in eden največjih slovenskih evroskeptikov in antiglobalistov (karkoli naj bi to že pomenilo), bi rad šel za poslanca v evropski parlament. Kar spominja na deklariranega vegetarijanca, ki čaka v vrsti pred žarom na debel, lepo zapečen zrezek ter pri tem vsakomur, ki ga je voljan poslušati, razlaga, da gre zgolj za zvito poslanstvo spreobrnitve barbarskih mesojedcev.
Peter Rak

http://www.delo.si/arhiv/nacionalni-interes.html

  • Share/Bookmark

Bodimo za spremembe in napredek!

Četrtek, Februar 5th, 2015

V demokraciji in tržnem gospodarstvu nivo kvalitete izdelkov, storitev in politikov določajo in izberejo državljani. So razgledani in zahtevni, ali pa so pohlevni in lakomni hitrega udobja? Za pridobitev kvalitetnih izdelkov, storitev in tudi politikov, se morajo državljani potruditi povsod po svetu. Brez truda ni sprememb, ni nove kvalitete, ni blagostanja! Nikjer na svetu! Za uspešen gospodarski razvoj vsake države so potrebni opredeljeni nacionalni cilji razvoja in pripadajoča strategija, kako do njih. To naredi povsod politika s pomočjo stroke in javnosti. Slovenska vlada je l. 2013 napisala strategijo pametne specializacije Slovenije, da lahko pridobi evropska kohezijska sredstva v višini 3.3 milijarde evrov. Evropska komisija je to strategijo zavrnila kot strokovno nepopolno, kot nerealen »spisek želja« Slovenije! Sedanja vlada je napisala nov osnutek strategije, ki je še v javni razpravi. Sprejeta strategija bo torej načrtovala specializacijo Slovenije in s tem »odločala« tudi, kdo bo imel službo v letu 2030 in še marsikaj! Kaj o tem osnutku slovenske strategije meni vaša/moja izbrana politična stranka, »vaš/moj« poslanec? Ste to mnenje že kje zasledili, saj gre za naše službe in službe naših otrok? Mnenje in odločitev politike mene zelo zanima, saj to bo naša perspektiva. Vsi politiki in poslanci, tudi opozicijski, torej vedo, da je o osnutku ciljev oz. osnutku strategije pametne odprta javna razprava. Vlada čaka na pripombe vse javnosti, stroke in politike! Osnutek strategije je objavljen na spletu. Tisti politik, ki se pri tej razpravi o strategiji spreneveda ali ne dojema, kaj je njegova naloga, zakaj ima mandat, ne opravlja svojega poslanstva. Zanima ga torej samo njegova perspektiva, ne pa perspektiva državljanov. Volivec, ki ga zanima in skrbi, ali bo imel službo v letu 2030 in še marsikaj, naj zato vpraša svojo izbrano politično stranko oz. poslanca, da bo naslednjič pravilno volil za pravo perspektivo. Vprašajmo politike, poslance, bodimo za spremembe in napredek! Za našo perspektivo gre!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdo ima pravzaprav oblast? Kdo je najbolj odgovoren za stanje države?

Torek, Februar 3rd, 2015

Na volitvah izbiramo oblast, volilni sistem pa odloča, kdo dobi dejansko oblast. Po nedavni javni razpravi o spremembi volilnega sistema v DZ ni več upanja za njegovo spremembo. Vzrok; stranke in njihovi kandidati bi morali garati za glasove volivcev, a jim sedaj nobeno delo z in za volivce ni potrebno. Poslanci ostajajo še naprej» udobno mirni« , neodvisni od volivcev, saj jih ne potrebujejo za svojo izvolitev. Lahko se jim celo rogajo, kar ni redkost. Poslanske pisarne so po večini v »ilegali in prazne«! Glasove volivcev potrebujejo le stranke oz. vodje strank za izvolitev njihove liste, ki jo sestavijo in tako odločijo, kdo bo izvoljen za poslanca, kdo bo » del njihove nove oblasti«. Volivec pa nima pravice izbire kandidata po njegovi meri. Oblast imajo torej vodje strank in ne ljudstvo! Bivši predsednik Milan Kučan pa pravi, spremembe niso potrebne. Ali je to res »demokracija po meri človeka«? Zabloda in/ali prevara?! Zato so res najbolj odgovorni poslanci LDS, SLS, SD in Desus, ki so l. 2000 spremenili ustavo. Ta javna razprava v DZ o spremembi volilnega sistema je bila tudi test, ali so volitve odpravile kompromis, ki ga je predsednik republike Borut Pahor pred letom dosegel, ko je želel odpraviti »ledeno dobo v slovenski politiki«. Očitno ledena doba ostaja. Ali je koga zato sploh sram?! Vodje strank ne jemljejo resno celo predsednika države, kaj šele javnosti, volivce?! Žalostno! Premier Miro Cerar, predsednik SMC je sicer ocenil, da zdajšnji sistem ni optimalen in potrebuje izboljšave. Poudaril pa je, če ni realne možnosti za dosego širokega konsenza, se velja raje dejavno posvetiti reševanju drugih problematik. Razprava v DZ je nazorno pokazala, da ni nobene realne možnosti za potreben konsenz, saj so razpravo ignorirali vsi preostali vodje parlamentarnih strank, pozicije in opozicije, kakor večina poslancev .
Iz vrst SDS ni bil nikogar. Ledena doba v slovenski politiki ostaja, so odločili voditelji vseh parlamentarnih strank. Ljudstvu ostane teoretično še referendum, če in ko bo dojelo problem, in če mu ga bodo voditelji strank odobrili in rezultate sprejeli? Le oni imajo žal zadnjo besedo. Dr. Ciril Ribičič je ocenil, naslednje volitve bodo še brez sprememb! Volivcem torej ostane samo to, da sedanjih političnih strank enostavno ne volimo. Jaz to že počnem, ne volim ne levih niti desnih. »Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl«.
Kaj pa je pravzaprav problem in vzrok, ki ljudi odbija od volitev in ne cenijo politikov, niti države niti demokracije? To, da vodje strank okoli sebe forsirajo podpovprečne in kimavce, ki so v sedanjem proporcionalnem sistemu seveda gladko vedno izvoljeni, če uspe lista! A tem izvoljencem je malo mar za volivce, zadošča jim, da ustrezajo predvsem vodji stranke! Volivce pa zanemarijo, jih celo ignorirajo, kar sam in tudi mnogi desničarji od »plemenite desnice« doživljamo v živo. Nedavno je ravno to nedelo z volivci, odmik od volivcev, problematiziral tudi dr. Hubert Požarnik, kot predstavnik DEMOSA ob obletnici DEMOSA, na posebni oddaji na TV1. Zanj je to glavna hiba vseh naslednikov Demosa. Volilni rezultati so temu ustrezni, kar je strahotno žalostno za demokracijo oz. blagostanje državljanov!
To je negativna selekcija v vseh strankah, sposobni pa se izogibajo takšni politiki oz. “kimavski družbi”! Tudi v SDS in na desnici! Problem so obstoječi volilni sistem in seveda kandidatne liste strank, kjer kandidate razvrstijo in postavijo partijski veljaki, kot v komunizmu, enoumju! Pri teh početjih mene ni več in me ne bo, tudi na volitve ne grem, saj nimam možnosti prave izbire, komu lahko osebno podelim moj (preferenčni) glas, mandat za oblast in seveda odgovornost za rezultate mandata. Tudi poslancu Jožetu Tanko npr. in podobnim poslancem, ignorantom volivcev, nikoli več ne dam glasu, niti ne takšnim listam, kar sem že večkrat javno napisal. Namreč, bil sem že elektor v interni izvedbi večinskega volilnega sistema, to je izbiri kandidata stranke SKD za predsedniške volitve, ki se je obnesel. Tudi Jože Tanko in SDS se zelo sprenevedajo in blefirajo, ko pravijo, preferenčni glas je »brez veze«. Naj potem vendar SDS to dopusti, če ji je to vseeno, če ne razume ali laže!? A je res vseeno, stranki SDS in njenim volivcem in vsej politiki, če bi bil na njeni listi izvoljen dr. Turk s preferenčnimi glasovi, Janez Janša pa bi izpadel, čeprav bi bil prvi nosilec liste?
Ne razumem nasprotovanja desnice celo realnim minimalnim spremembam volilnega sistema v pravo smer, zlasti ne SDS, ki pa se da mirno voliti v evropski parlament po proporcionalnem volilnem sistemu s preferenčnim glasom. Tako je na zadnjih volitvah volilo in uporabilo 70% volilnih udeležencev. Lani sta tako odpadla najbolj pomembna skrajna levičarja, “popularni” dr. Jože Mencinger, kandidat PS, največji zavetnik menedžerjev in zagovornik nacionalnega interesa, -baje zaradi interesa ljudstva-, in dr. Igor Lukšič, SD, največji zagovornik obstoječega volilnega sistema. Oba pa sta velika nasprotnika privatizacije neučinkovitih državnih podjetij, kjer delavci tudi ostajajo brez plač in prispevkov. A to desnici res nič ne pove? Meni veliko in zadosti! Dokler bo še tako, bo za poštene še zelo hudo!
V javni razpravi o morebitnih spremembah spornega volilnega sistema v DZ RS sem javnosti povedal, da je za Slovenijo, iz enakih razlogov kot za Nemčijo, prava rešitev nemški kombinirani volilni sistem, ali eventualno kompromisi v to smer. Vse drugo je še naprej »ledena doba« v politiki kot pravi predsednik države Borut Pahor!
Franc Mihič, Ribnica

»DRŽAVA, KJER POŠTENI LJUDJE NISO TOLIKO ENERGIČNI KOT POKVARJENCI, JE IZGUBLJENA.« Franklin Delano Roosvelt

  • Share/Bookmark