Arhiv za Januar, 2015

Zakaj Slovenija ne more postati Švica?

Sreda, Januar 21st, 2015

Z (raz)prodajo ne bomo rešili slabega upravljanja države.
Tako preberem v članku, ki obravnava že leta obravnavano, a nikoli dorečeno temo, to je, privatizacijo in upravljanje podjetij in ustanov, kar deli politiko, ta pa narod. Ponovno berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.« Kaj pa če v Sloveniji le ni prave izobrazbe?
Druga svetovna gospodarska velesila, komunistična Kitajska, je že pred davnimi desetletji to samokritično ugotovila in si znanja pridobila, ki so temelj njihovega uspeha in svetovnega prodora! Ali je pri nas torej ustrezno potrebno znanje za rast oz. za odkritje in ovrednotenje potencialov gospodarskega razvoja, potencialov za višjo dodano vrednost in rast BDP? Menim da ni znanja. Dokaz. Neizkoriščeni slovenski gozd oziroma les, ki ponuja potencial za 30.000 kvalitetnih delovnih mest. Zakaj? Ekonomist dr. Aleksandar Kešeljević lani javno pove, da lesna panoga, ki predstavlja zdaj le 1,5 odstotka BDP in zaposluje še 20.000 ljudi, žal nima ne sposobnosti in ne znanja, marketinškega in poslovnega znanja, da bi lahko pričakovali kakršne koli nove rezultate gospodarjenja z neizrabljenim slovenskim lesom, to je nova delovna mesta in novo dodano vrednost. Pravi celo, da ne bi pomagalo, tudi če bi panogi gozd oziroma les podarili?! Do sedaj je v gozd posegla samo narava-žled, potencial lesa pa še naprej »izvažajo« nepodjetni lastniki, tudi država, skoraj noben podjetnik ga ne ovrednoti na trgu tako kot v Avstriji, Švici, Danski in še kje. Tam gospodarstvo ovrednoti les v produkte z visoko dodano vrednostjo in še vedno konkurenčne na trgu. To dosežejo tudi z lesom iz Slovenije, a pri dva do trikrat višjih plačah njihovih zaposlenih. Slovenska podjetja pa mirno uvažajo za svojo proizvodnjo višje ovrednoten les, tudi slovenski, v obliki raznih materialov, specialnih pol produktov in zaposlenim izplačujejo mizerne plače, a kljub temu še vedno hirajo. V Švici pa vlada poskrbi za višje ovrednotenje lesa in gozda in naroči študijo pri renomirani mednarodni svetovalni inštituciji in visoki šoli-fakulteti. Vlada pri tem deluje, da pokaže potencial in nadaljnje smeri za še višje stopnje ovrednotenja lesa in gozda. Švica seveda ni pri tem edina. Pri nas je že lani ekonomist dr. Marko Jaklič kritično ugotovil, da je bistvena pomanjkljivost koalicijskega sporazuma pomanjkanje strateškega povezovanja med znanostjo in podjetništvom in še opozarja: »Strategijo pametne specializacije bi morali sprejeti že zdavnaj« . Prof. dr. Dragan Mihailović z Inštituta Jožefa Stefana pa dodaja: »Ta dokument je povezan z edinim resnim virom razvojnega denarja, a strategijo pametne specializacije smo do zdaj popolnoma zavozili!« Ali ni to del odprtega države, da vlada še ni napisala ustrezne strategije pametne specializacije in je še ni poslala evropski komisiji, kjer Slovenijo čaka tri milijarde evrov?! Ali so proizvajalci znanja, univerze, visoko šolstvo, inštituti »prodajali in še prodajajo« vladam, prebivalstvu, gospodarstvu res ustrezno znanje za razvoj dežele, za nova delovna mesta, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
Menim, da ne! Stanje konkurenčnost slovenskega gospodarstva in zlasti »zanemarjeni potencial domačega lesa«, velikega naravnega bogastva, to očitno dokazuje. Kliče po novem potrebnem ustreznem znanju za pametne konkurenčne inovacije in specializacijo naše dežele!, za povečanje naše suverenosti in blagostanja. Kako do ustreznega znanja za pametno specializacijo dežele, in nato tudi za privatizacijo državnih podjetij? To je prvovrstno politično vprašanje vlade in vse politike. Vprašanje aktualno tudi za državljane!
Kdaj bo torej Slovenija lahko postala slovanska Švica?
Franc Mihič

http://www.bafu.admin.ch/aktionsplan-holz/10306/13308/index.html?lang=de

  • Share/Bookmark

Kdo ima oblast?

Petek, Januar 16th, 2015

Na volitvah samo izbiramo oblast, volilni sistem pa odloča, kdo ima dejansko oblast. Po nedavni javni razpravi o spremembi volilnega sistema v DZ ni več upanja za njegovo spremembo. Vzrok; stranke in njihovi kandidati bi morali garati za glasove volivcev, a jim sedaj nobeno delo z in za volivce ni potrebno. Poslanci ostajajo še naprej» udobno mirni« , neodvisni od volivcev, saj jih ne potrebujejo za svojo izvolitev. Lahko se jim celo rogajo, kar ni redkost. Poslanske pisarne so po večini v »ilegali in prazne«! Glasove volivcev potrebujejo le stranke oz. vodje strank za izvolitev njihove liste, ki jo sestavijo in tako odločijo, kdo bo izvoljen za poslanca, kdo bo » del njihove nove oblasti«. Volivec pa nima pravice izbire kandidata po njegovi meri. Oblast imajo torej vodje strank in ne ljudstvo! Bivši predsednik Milan Kučan pa pravi, spremembe niso potrebne. Ali je to res »demokracija po meri človeka«? Zabloda in/ali prevara?! Zato so res najbolj odgovorni poslanci LDS, SLS, SD in Desus, ki so l. 2000 spremenili ustavo. Ta javna razprava v DZ o spremembi volilnega sistema je bila tudi test, ali so volitve odpravile kompromis, ki ga je predsednik republike Borut Pahor pred letom dosegel, ko je želel odpraviti »ledeno dobo v slovenski politiki«. Očitno ledena doba ostaja. Ali je koga zato sploh sram?! Vodje strank ne jemljejo resno celo predsednika države, kaj šele javnost, volivce?! Žalostno! Premier Miro Cerar, predsednik SMC je sicer ocenil, da zdajšnji sistem ni optimalen in potrebuje izboljšave. Poudaril pa je, če ni realne možnosti za dosego širokega konsenza, se velja raje dejavno posvetiti reševanju drugih problematik. Razprava v DZ je nazorno pokazala, da ni nobene realne možnosti za potreben konsenz, saj so razpravo ignorirali vsi preostali vodje parlamentarnih strank, pozicije in opozicije, kakor večina poslancev .
Iz vrst SDS ni bil nikogar. Ledena doba v slovenski politiki ostaja, so odločili voditelji vseh parlamentarnih strank. Ljudstvu ostane teoretično še referendum, če in ko bo dojelo problem in če mu ga bodo voditelji strank odobrili in rezultate sprejeli? Le oni imajo žal zadnjo besedo. Dr. Ciril Ribičič je ocenil, naslednje volitve bodo še brez sprememb! Volivcem torej ostane samo to, da sedanjih političnih strank enostavno ne volimo. Jaz to že počnem, ne volim ne levih niti desnih. »Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl«.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Bo kdo kdaj odgovarjal?

Petek, Januar 9th, 2015

Nedavno berem in se čudim:«Nalijmo si malo čistega vina, čeprav je kislo. Kapitalizem je še pospešil razsipniško kreditiranje in porabo tujih zalog na podlagi kasnejšega vračanja. Če že poslušamo stalne slavospeve osamosvojitvi pristašev Janše, se lahko vprašamo, kaj smo pridobili. Dobili smo sistem, ki nas je pripeljal v slepo ulico z zadolžitvijo za 30 milijard, sistem, ki je omogočil trošenje nad ustvarjenimi sredstvi. Podporniki Janše so bili tista politična opcija, ki je kriva za uničenje SDK. Zaradi tega se je pojavil kriminal. Bo od teh desničarskih revolucionarjev kdo odgovarjal za te posledice države?«
Ali ne tiči vzrok za »razsipništvo na račun tujih zalog oz. kreditov« v nekdanji skupni družbeni lastnini, »vse je naše«, kar je bil glavni vzgib in dosežek revolucije«? Ve pa se, le partija imela vedno odločilno besedo. Ali se nismo po osamosvojitvi demokratično kar sami zopet odločili za razsipništvo in porabo tujih zalog? Bodimo vendar pošteni! Osamosvojitev je bil projekt praktično vseh Slovencev, največ pa je temu prispeval DEMOS in ne samo Janez Janša. Pomladna politika je bila na oblasti le 32 procentov časa v samostojni Sloveniji. Ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu in družbi sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije. Državljani smo še naprej ostali neenakopravni, saj je koncentracija
lastništva za vsako ceno, in to kar v rokah menedžerjev, imela prednost v stroki in politiki, predvsem na levici. Nacionalni interes je: »Nikomur hlapci!« Mikavna parola, žal brez dokazanega ekonomske rezultata. Takšno gospodarstvo ne daje zadostnih donosov, krediti, ki jih po potrebi poplačajo kar davkoplačevalci, pa so mikavni; vedno brez osebne odgovornosti akterjev!?V Sloveniji nismo razvili sposobnosti in sprejeli načelo, da živimo in se razvijamo predvsem na lasten račun. Problem ni toliko korupcija, temveč so slabi lastniki podjetij, predvsem politika oz. država, nesposobni in slabo izobraženi managerji, vsaj tretjina, in enako uradniki. Morali bi uskladiti svoje zahteve s skupnimi možnostmi v državi, sicer nam bodo obresti izpile kri. Pred časom nam dr. Peter Glavič jasno pove: »Socialno tržno gospodarstvo je vrsta kapitalizma, kapitalizem brez kapitala (‘kreditizem’) je obsojen na propad. Potrebna je rehabilitacija kapitalskega trga v Sloveniji, kot tudi vzajemnih in pokojninskih skladov«. Kdo pa je ukinil SDK? Kdo je bil tedaj na oblasti? Predsednik republike je bil Milan Kučan, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek in minister za finance mag. Mitja Gaspari. Vodilna stranka je bila LDS. Mnogi pa še vedno objokujejo SFRJ, čeprav smo imeli revolucijo in enoumni težim, ki je kršil človekove pravice in smo bili mnogi državljani že po zakonu drugorazredni. Režim je ekonomsko propadel in razpadel. Mnogi so mnenja, da smo prišli »z dežja pod kap«! Sam sem drugačnega mnenja! V članku, »Admiral sredi lakote«, ki je bil ponovno objavljen letos in sodi med najbolje varovane skrivnosti zgodovine slovenskega tiska, je jasno sporočilo kaj je reševalo socializem SFRJ in režim, celo še l. 1988? Prodaja orožja nerazvitim v Afriki in še kje. To je državam in samodržcem, ki so potrebovali orožje za izvajanje revolucije, pobijanje drugače mislečih, a jim ni bilo čisto nič mar za stradajoče in umirajoče lastno ljudstvo! Žalostno! Res je rast v Sloveniji zastala, a svoboda besede in demokracija za vse ostaja, kar je temelj in pogoj za pravo rast in napredek!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Ali je kapitalizem res naša past?

Četrtek, Januar 1st, 2015

Jože Androja iz Šentjerneja v prispevku »Rast ali past«, Delo – SP, 27. 12.2014, piše:
« Nalijmo si malo čistega vina, čeprav je kislo. Torej, kapitalizem, je še pospešil razsipniško kreditiranje in porabo tujih zalog na podlagi kasnejšega vračanja.«
Ali se nismo za razsipništvo in porabo tujih zalog odločili kar sami?
Janez Škulj iz Velikih Lašč pa v pismu »Novi obrazi v upravljanju države niso garancija za uspeh«, Delo-SP, 20.12.2014, pravi: «V Sloveniji smo v zadnjih petnajstih letih izgubili sposobnost, da živimo in se razvijamo na lasten račun. Donosi naših podjetij se gibljejo od 4 do 6 odstotkov na kapital, izjeme so redke, v tujini pa ti znašajo 10 do 15 odstotkov. Problem ni korupcija, temveč so slabi lastniki podjetij, nesposobni in slabo izobraženi managerji, vsaj tretjina,in enako uradniki. Morali bi uskladiti svoje zahteve s skupnimi možnostmi v državi, sicer nam bodo obresti izpile kri.«
Podobno meni tudi dr. Peter Glavič v svojem članku »Nova družbena pogodba«, Delo, 29.12.2014: «Za socialno tržno gospodarstvo je pravna država nujen, vendar ne zadosten pogoj drugačnega pogoja. Potrebna je tudi sprememba volilnega sistema. Potrebna je rehabilitacija kapitalskega trga v Sloveniji, ponovno vzpostavljanje zaupanja vanj, tako ogoljufanih varčevalcev in vlagateljev (Proficie, Zvonov, bank) kot tudi vzajemnih in pokojninskih skladov. Socialno tržno gospodarstvo je vrsta kapitalizma, kapitalizem brez kapitala (‘kreditizem’) je obsojen na propad«.
Mnogim žal to še vedno ni jasno. Skoraj vsa tranzicijska politika, predvsem pa leva in njena podporna stroka, z bivšim rektorjem in prvim gospodarskim ministrom dr. Jožetom Mencingerjem na čelu, še vedno prisega le na »kreditizem« in na državno premoženje, čeprav taka ekonomija nima zadostnih donosov, ne za polnitev proračuna, niti ne za (bodoče) pokojnine. Izgube pa vedno poplačamo davkoplačevalci. Zamegli in zanika se osebna odgovornost lastnikov, tudi politike, in njihovih dobro plačanih nadzornih svetov in uprav glede na povprečne plače zaposlenih.
Jože Androja se celo pritožuje: »Če že poslušamo stalne slavospeve osamosvojitvi pristašev Janše, se lahko vprašamo, kaj smo pridobili. Dobili smo sistem, ki nas je pripeljal v slepo ulico z zadolžitvijo za 30 milijard, sistem, ki je omogočil trošenje nad ustvarjenimi sredstvi. Podporniki Janše so bili tista politična opcija, ki je kriva za uničenje SDK. Zaradi tega se je pojavil kriminal. Bo od teh desničarskih revolucionarjev kdo odgovarjal za te posledice države?« Bodimo vendar pošteni! Osamosvojitev je bil projekt praktično vseh Slovencev, največ pa je temu prispeval DEMOS in ne samo Janša. Prvi premier je bil Lojze Peterle, SKD, se menda še ve!?
Gospod torej meni, da smo prišli »z dežja pod kap«! Sem drugačnega mnenja! Iz članka, »Admiral sredi lakote«, iz l. 1988, ki je bil ponovno objavljen letos in sodi med najbolje varovane skrivnosti zgodovine slovenskega tiska, je sporočilo jasno, kaj je reševalo socializem SFRJ in režim? Prodaja orožja nerazvitim v Afriki in še kje. To je državam in samodržcem, ki so potrebovali orožje za izvajanje revolucije, pobijanje drugače mislečih, a jim ni bilo čisto nič mar za stradajoče in umirajoče lastno ljudstvo!
Ali je samostojna Slovenija res past in ne rast blagostanja? Res je rast zastala, a svoboda besede za vse ostaja, kar je temelj in pogoj za rast in napredek.
Kdo pa je ukinil SDK? Z zakonom 25. 7. 1994 (Ur. l. RS, št. 48/94) se je SDK RS preimenovala v Agencijo Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Kdo je bil tedaj na oblasti? Predsednik republike je bil Milan Kučan, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek in minister za finance mag. Mitja Gaspari. Vodilna stranka je bila LDS.
Strinjam se tudi z mnenjem bivšega ministra dr. Andreja Umeka, SLS, da danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike. Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Razmere na področju človekovih pravic za v poboljševalnico!

Četrtek, Januar 1st, 2015

»Tema človekovih pravic je v Sloveniji precej zapostavljena tako v smislu strateških premislekov kot glede virov in političnih prioritet«, berem. To gotovo velja tudi za pravice zaposlenih, kjer se v razpravah o kršitvah vedno soočamo tudi z mobingom oziroma trpinčenjem na delovnem mestu. Že pred časom je ustavni pravnik, sedaj premier, Miro Cerar zapisal, da je slovenska družba hudo zbolela! »Največjo skrb zbujajo slabo vodenje in upravljanje države, sistemska korupcija ter trpinčenje (mobing) na delovnem mestu. Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje, kot v splošni populaciji. Takšni ljudje bodo poskušali uspevati na račun drugih.« Tako ugotavlja mag. Dušan Nolimal, dr. med., specialist socialne medicine z Inštituta za varovanje zdravja. Pravi še: »Družinski zdravniki in psihiatri nas opozarjajo, da še nikoli niso imeli tako hudih primerov duševnih stisk, povezanih s krivicami in trpinčenjem v službi, kot v zadnjem času. Za vse te ljudi in seveda tudi za tiste, ki svoje stiske skrivajo, je treba organizirati takojš¬njo pomoč, da ne bi zlezli v hudo depresijo ali celo naredili samomora. Upravičena je bojazen, da se bo komu zaradi nenehnega kopičenja vseh teh krivic ‘utrgalo’ in bo vzel življenje tistemu, ki ga bo v določenem trenutku doživljal kot krivca.«
Kdo vse je odgovoren za kršenje teh pravic? Nobena naša vlada namreč še ni ovrednotila obsega in vseh posledic trpinčenja na delovnem mestu, saj še ni bila izvedena državna študija, ki bi ugotovila, kolikšna je gospodarska škoda in zato manjši BDP države. Pred leti je v Nemčiji študija pokazala, da je bila tam gospodarska škoda 100 milijard evrov letno. Podobno v Avstriji, kjer študija iz leta 2012 kaže na 3,33 milijarde evrov škode, zaradi stresa in mobinga. Države, kjer bolje poznajo odgovornost politikov, tudi resneje obravnavajo mobing. V Švici je l. 2002 ministrstvo za gospodarstvo izvedlo študijo »Mobing in druge psihosocialne napetosti na delovnem mestu v Švici«. Obsega 100 strani in je javno dosegljiva. Samo kjer politiki in sodržavljani spoštujejo državljane delojemalce in njihove temeljne človekove pravice, so politiki sprejeli odgovornost in ukrepe. Pri nas pa je že privatizacija skupne družbene lastnine, glavne »pridobitve socialistične revolucije«, bila zakonsko izpeljana tako, da smo državljani znova še naprej ostali neenakopravni, kar je v nasprotju z Ustavo in pravo demokracijo. To je vzrok za ekonomsko neenakopravnost in za neenakost ljudi pri uveljavljanju pravice do svobode. Tudi to je bil »politični mobing« naše politične elite, s pomočjo predvsem pravne in ekonomske stroke, najusodnejši za zastoj razvoja države! V EU tega ne poznajo. Prepovedano je, da bi bila pri tem oškodovana gospodarska družba. Pri nas pa, važna je koncentracija lastništva v menedžerskih rokah, ne glede na škodo in pravice drugih. Koliko je bilo zaradi tega stresa? Ogromno! Kaj pa je doslej pri nas storila katerakoli politika, država? Koliko žrtev, ki so se celo zdravile, so evidentirali zdravstvo, inšpektorji, policija, tožilci, sodstvo? Kakšna je pri nas škoda? Koliko nasilnežev je bilo kaznovanih? Menda nobeden! Eventualne prisojene odškodnine plačajo kar podjetja in ustanove. Odgovornosti ni nobene! Preživel sem mobing, se zdravil, a mobinga tudi za zdravstvo nisem doživel. Diplomska naloga na FDV pa je le ugotovila mobing. Posledice so mi pa ostale. Pred leti je mag. Samo Hribar Milič, predsednik GZS, izjavil v Odmevih: »Žal sta slovenska zakonodaja in regulacija taki, da delodajalce pravzaprav silita v šikaniranje, da žal brez mobinga, brez šikaniranja danes sploh ne moreš narediti nekega reda, neke učinkovitosti v slovenskem prostoru.« Mobing pa je kaznivo dejanje! Tam, kjer je mobing, ne more biti kvalitete storitev in proizvodov, so le povečani stroški, škoda, ni konkurenčnosti. Novinarji opozarjajo javnost in politike na krivice, kršitve, na žrtve, a politiki kot da ne dojamejo, kaj doživljajo delojemalci. So mar brez empatije; so opravilno nesposobni? Kaj počnejo na Inštitutu za delo pri PF UL?
Kdaj bomo javno poklicali politike na odgovornost, da jo javno pokažejo in pojasnijo? Ne pa da samo gledamo »omizja« in opravičevanje ter tarnanje, celo zgražanje nad neživljenjskimi zakoni DZ RS, kjer so praviloma le podrejeni uradniki izvršne oblasti, ne pa odločujoči izvoljeni politiki, predstavniki strank ali poslanci? Vsaka vlada, konservativna ali socialdemokratska, kakor vsakokratna vladajoča koalicija in posredno njihovi volivci, so že leta tako soodgovorni, ko podjetja, celo v državni lasti, ne plačujejo zaposlenim plač in prispevkov za opravljeno delo, številni delojemalci doživljajo pa še mobing, samo da se jih znebijo, kar je nepojmljivo. Kršene so ustavne in temeljne človekove in lastninske pravice zaposlenih. Kdo je odgovoren? Sedanji volilni proporcionalni sistem osebno neodgovornost podpira, je poznano, a ga žal ravno stranka SD že dolgo vseeno brani! Žal mnogi, celo prizadeti, v zmoti še vedno volijo takšno politiko ali pa v nemoči in odsotnosti izbire politikov abstinirajo volitve in tako primorani plačujemo javno stroko, politike, državo. Zakaj imamo že demokracijo in volitve? Za izbor pravičnejših učinkovitih politikov in političnih strank, ki jim podelimo mandat za oblast. Demokracija učinkuje, če imaš pravo možnost izbire in jo uporabiš, mar ne? Odgovornost je pogoj za državotvorno delovanje! Ne pozabimo!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark