Če te ne dobijo, je dovoljeno…

Ta miselnost je pri nas prisotna na vsakem koraku, v vsakem trenutku. Dokler se ne bo spremenil način razmišljanja v naši družbi, ne vidim nobenega napredka, nobene sprave, nobene svetle prihodnosti.
Samo išče se storilce nezakonitih ali vsaj nemoralnih dejanj, da se jih spravi v medije, kjer celo postanejo junaki, obsodbe pa ni, niti ni obsojeno dejanje. Ni me prizadel »škandal« v mariborski šoli, ampak posledično spremljanje in predvajanje posnetka v medijih, kar bi bilo treba ostro prepovedati. Tu gre za spletno nadlegovanje. Ni prav, da sta se zaposlena spravila k takemu dejanju na tako občutljivem delovnem mestu, posledice bosta sama trpela oziroma njuni družini ali najbližji. Ni prav, da je dijak iz objestnosti dejanje posnel in ga dal na splet. Tudi druge posnetke in fotografije, ki niso vedno primerne, velika večina daje na splet, kjer trajno ostanejo in se marsikdo tudi že informira o določeni osebi na podlagi njegovega profila. Spet mislim, da je stvar posameznika ali pa dotičnih oseb. In je junak, ker si je upal. Medijsko razpravljanje pa gre širše in to obsojam.
Ko smo že pri mladini, me prizadene miselnost v naslovu, saj nimam somišljenika v zvezi s »plonkanjem« v šoli. Menim pa, da se tu vse začne. Če te ne dobijo, je v redu. Marsikateri učenec, dijak, študent in kasneje tudi zaposlen porabi več časa in energije za domiselni, inovativni način prepisovanja, ki še ni v splošni uporabi in ga je težje odkriti, kot pa za učenje samo. Če bi se to preprečevalo z nekimi zgledi in splošnim negativnim odzivom ali kaznovalo že v osnovni šoli, bi se kasneje tudi ne nadgrajevalo. Tako pa imamo kopiranje in kupovanje izpitov , diplom, prilagajanje pogodb, obsodb,… kolikor si kdo upa, da ga ne odkrijejo. Če pa se že odkrije, je pa tako junak, za kar poskrbijo mediji, postane poznan in iskan. Verjetno se bo celo življenje bolje znašel. Ali so lahko takšni temelji naše družbe?
Verjetno da. Davčni urad ima na spletni strani slovenskega junaka Martina Krpana, ki pomaga davkoplačevalcem z informacijami. Kdo je bil Martin Krpan? Prekupčevalec, ponarejevalec, davčni utajevalec.
Če te ne dobijo, je dovoljeno, je v redu. Tudi kraja, ki ima zelo širok pomen, saj gre lahko za krajo opredmetene lastnine, krajo intelektualne lastnine, krajo ideje, krajo resnice, krajo pravice, krajo svobode, krajo zasebnosti, krajo življenja,…kot pravi v svoji knjigi pisatelj Khaled Hosseini.
Tako mi piše razočarana znanka. Menim, da je vredno javnega preudarka!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

6 odgovorov to “Če te ne dobijo, je dovoljeno…”

  1. Dajana komentira:

    Zelo dobro.

  2. Mellie komentira:

    Zelo se strinjam z napisanim.
    Dogaja se medijski in spletni linč nad šolnikoma in nekakšna družbena katarza, ki pa po mojem mnenju nima veliko zveze s tema šolnikoma. Ta epizoda je samo ponudila možnost za izživljanje frustracij na ravni naroda, nekaj podobnega se je zgodilo pri Alenki Bratušek.

    Dijakom, ki so snemali zasebno dejanje in to objvali na spletu, v javnosti celo ploskajo! Kakšne signale s tem pošiljajo odraščajočim?

    Skrbijo pa me uničena življenja teh dveh grešnikov, predvsem pa morebitnih njunih partnerjev in otrok. O tem sem se razpisala v svojem komentarju pod naslovom Seks v šoli?

    Sprašujem se, ali bo ta epizoda morda služila za razmislek o neustrezni vzgoji glede zasebnosti in spleta, predvsem pa o načinih, kako to izboljšati.

  3. hubert komentira:

    So torej mladoletni dijaki opazovali, snemali in dali v eter le dejanje, ki jih njihovi učitelji in še mnogi odrasli odobravajo in so res povsem nesporna? Kaj pa je potem narobe z mladoletnimi dijaki? Ali sta profesorica in ravnatelj res odgovorna do odraščajočih, katerim sta jim vidno dostopno pokazala seks. Ali je snemanje seksanja vzgojiteljev v šoli ob ne zagrnjenem oknu na delovnem mestu, res glavni problem in to samo mladoletnih dijakov? Ali sta učitelja odgovorno ravnala do svojih najbližjih, se skoraj nihče ne vpraša? Kje je šele potem odgovornost vzgojiteljev, profesorice in ravnatelja, do občih norm? Kakšna je sploh njuna odgovornost in integriteta?

  4. Mellie komentira:

    Nasprostno, zgolj o morali dveh grešnih učiteljev se razpravlja, od tu naprej pa debata ne steče, saj očitno šolnikoma skoraj cela Slovenija (in po novem tudi svetovna javnost) privošči, da so ju zasačili, dejanje posneli in objavili na spletu. Če hočeš razpravljati o nedopustnosti posega v zasebnost, te drugu takoj obtožijo, da si sam grešnik ali celo ta ravnatelja lai učieljica, ki si hoče oprati ime. Nestrpnosti je v Sloveniji preveč in preveč je dvojne morale.

  5. Mellie komentira:

    Mimogrede, moj prvi komentar z dne 23. novembra, je še vedno v moderaciji, ta drugi pa je viden.

  6. Mellie komentira:

    Ponovbo objavljam svoj prvi komentar z dne 23. novembra, ki je še vedno v moderanju.

    *****
    Zelo se strinjam z napisanim.
    Dogaja se medijski in spletni linč nad šolnikoma in nekakšna družbena katarza, ki pa po mojem mnenju nima veliko zveze s tema šolnikoma. Ta epizoda je samo ponudila možnost za izživljanje frustracij na ravni naroda, nekaj podobnega se je zgodilo pri Alenki Bratušek.

    Dijakom, ki so snemali zasebno dejanje in to objvali na spletu, v javnosti celo ploskajo! Kakšne signale s tem pošiljajo odraščajočim?

    Skrbijo pa me uničena življenja teh dveh grešnikov, predvsem pa morebitnih njunih partnerjev in otrok. O tem sem se razpisala v svojem komentarju pod naslovom Seks v šoli?

    Sprašujem se, ali bo ta epizoda morda služila za razmislek o neustrezni vzgoji glede zasebnosti in spleta, predvsem pa o načinih, kako to izboljšati.