»Pričevalci«

Znana in preverjena je modrost, da je zgodovina vedno bila in bo temelj sedanjosti in tudi prihodnosti, v družini in družbi. Temu se ni moč izogniti. Dejstva o dogodkih so vedno samo ena, njih razlaga pa pogosto mnogotera. »Vsake oči imajo svojega slikarja«, je pregovor. Zgodovinarji naj nam bi pomagali, da zmanjšajo »ponudbo« resnic o zgodovini, ki jo vedno pišejo »drzni in močnejši« oblastniki, seveda po svoji meri, kar je »resnica z velikim pridržkom«, ve vsak moder človek. Če pa zmaga in potem vlada samo ena partija, je to enoumje in je dopustna samo ena zgodovinska resnica, pisana po diktatu zmagovalca, to je ene partije. Vse drugo so sovražne ideje, ki se v kali zatrejo in zaprejo. Tako je bilo tudi v naši deželi vse do osamosvojitve Slovenije, ko smo dobili novo Ustavo, pravico do svobode govora, to je svobodo. Tako lahko sedaj beremo tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo evidentiranih 97.506 žrtev, kar je 6,5 % Slovencev. To je pokazal projekt popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, piše: »Najbolj je bila prizadeta Ljubljanska pokrajina. Tu je bil center slovenske politične elite – tako meščanske izpred vojne kot tudi novo nastajajoče revolucionarno-odporniške, kar je poleg italijanske okupacijske politike odločujoče pogojevalo tok dogodkov. Ljubljanska pokrajina je zgubila 9,5 odstotka prebivalstva. Tukaj se je namreč vzpostavil zelo močan odpor proti okupatorju, ki je šel z roko v roki z revolucijo, čemur je sledila reakcija meščanskega tabora. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije, nato so množične likvidacije potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju. To je bistveno spodbudilo vzpostavitev samoobrambnih vaških straž po kapitulaciji Italije, ko se dogaja radikalni obračun s četniki in vaškimi stražarji, pa organiziranje domobranske vojske. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je imela najvišje število žrtev protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja) itd.« Obče je sedaj poznano, da je v Sloveniji v okviru NOB med 2. svetovno vojno v državljanski vojni zmagala revolucionarna stran, največ s pomočjo in za »Stalina«, in da je po deželi preko 600 grobišč povojnega revolucionarnega nasilja, katerih večina še nima spomenika.
Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je letos na spominski slovesnosti dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Izrazil je prepričanje, da sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem, saj nasilje sovraštvo še povečuje. “Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik,” je dejal. Sprava se po mnenju škofa mora zgoditi in se bo zgodila. Kot je dejal, so vsa prizadevanja za resnico in spravo preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva. Predsednik Milan Kučan je zapisal, ob deseti obletnici spravne slovesnosti, ko sta se skupaj z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in zbujata nova sovraštva, je še v izjavi zapisal Milan Kučan, ko je obiskal množično grobišče po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu in tam položil venec in prižgal svečko. Tako piše Nedelo, 29. julija l.2000. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja, v knjigi »Bermanov dosje« pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« Dr. Spomenka Hribar pa pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega«. Tudi sam sem tega mnenja. Drži tudi: »Teharje so opomnik za katarzo!« Največji opomniki za katarzo pa so še živi pričevalci, ki sedaj končno lahko javno povedo svoje zgodbe trpljenja zaradi nasprotovanja revoluciji, med vojno in po njej. Vse lahko spremljamo na nacionalni RTV v poznih nočnih urah ali pa na posnetkih arhiva oddaj. Ogledal sem si kar nekaj oddaj »Pričevalci« Jožeta Možine na RTV SLO. Zato sva z ženo obiskala pričevalca Alojza Arka, »Papeževega«, roj.l. 1927, iz Prigorice pri Ribnici. Gospod Arko je namreč izkazal velik pogum, da je slovenski javnosti povedal svojo zgodbo o doživetih grozotah revolucije med NOB in po končani vojni. Doživel je tragedijo ribniškega brezna »Žiglovica« l. 1942, ko so revolucionarji med drugimi pobili tudi njegovega očeta in dva brata, stara 18 in 21 let. Kot mnoge druge, ga je takšno ravnanje potisnilo v obrambo za življenje in je pri 16 letih s starejšim bratom odšel k domobrancem. Brat je končal v breznu v Rogu, sam pa je preživel, ker je bil ob koncu vojne mladoleten. Pogosto je bil tik pred smrtjo, celo še leta po vojni.
Njegovo pričevanje je eno najbolj pretresljivih. Govori jasno in zbrano, prizadeto, a ne maščevalno. Tudi doma se razgovori in še dopolni svojo pretresljivo življenjsko zgodbo, s katero živi.
Tudi, ko smo sami, torej brez kamer, ni kančka maščevanja! Pričevalec gospod Alojz Arko pokaže zelo visoko integriteto! Pove tudi, da po pričevanju na TV ni doživel nobenega pritiska ali oporekanja, nobene grožnje. Nihče se ni oglasil. Najinega obiska je bil zelo vesel. Menim, da bi bilo spodobno in prav, da bi tudi v Ribnici dobil za izkazani pogum ustrezno javno priznanje. Mnenja sem tudi, da pričevalci niso predmet za maščevanje, ne za hujskanje in za povečevanje razkola, temveč za iskanje sprave in sobivanja različno mislečih v družbi enakopravnih državljanov, kar je bistvo demokracije. V demokratični Sloveniji lahko sedaj napišem dejstvo in mnenje: »Trga revolucije ni več, ker je bila revolucija odveč«!
Franc Mihič
Pionir ribniške politične pomladi-Demosa

P.s.:
Pričevanje povezava: Teharje v spominu Alojza Arka http://ava.rtvslo.si/predvajaj/pricevalci-alojz-arko/ava2.174297241/

Enopartijski sistem je bil preživet!
V nedavnem intervjuju je bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ in sedaj upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje (op.:državljansko vojno!). Vendar so vedeli, da je enopartijski (socialistični) sistem “preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. Brez komentarja! V opomin in spomin!

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.