Arhiv za November, 2014

Kaj so temelji razvoja dežele?

Sreda, November 26th, 2014

Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovano učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«
Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja? Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja? Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske? Kaj so torej lahko temelji razvoja?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Humanost režima Tita?

Nedelja, November 23rd, 2014

»Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«, je pisalo v Delu 10. maja 1975. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. Berem še članek v Delu iz l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.«
Tako lahko berem zopet letos v tisku. Toliko o humanosti, poštenosti in ekonomski uspešnosti državnika Tita in njegovega režima. Za osvežitev spomina, tudi nekaterim doktorjem, članov DZ RS! Zgodovina je vedno poučna, velja za vse!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pornografija je dekadenca za družino in družbo!

Nedelja, November 23rd, 2014

Nedavno sem na RTV SLO gledal dokumentarec »Dekadenca«, avtorjev ekološko trajnostno osveščenih naravnanih intelektualcev, o moralnem propadu razvitega sveta, ki govori o pretiranem potrošništvu, predvsem o problemu osredotočanja ljudi brezmejnem ugodju, ko človek, družina,družba, zanamci in narava izgubljajo pomen, važen naj bi bil samo moj »užitek«.
Jasno je bil prikazan tudi problem pornografije, kot enem vzroku za propadanje družbe, predvsem družine. Avtorji oddaje so postavili vprašanje, kako naj na primer dečki, ki jim je pornografija dostopna in jo gledajo, lahko potem razvijejo ljubezen, spoštljiv odnos do partnerke žene, celo matere. Vsekakor aktualna tema tudi za Slovenijo!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Če te ne dobijo, je dovoljeno…

Četrtek, November 20th, 2014

Ta miselnost je pri nas prisotna na vsakem koraku, v vsakem trenutku. Dokler se ne bo spremenil način razmišljanja v naši družbi, ne vidim nobenega napredka, nobene sprave, nobene svetle prihodnosti.
Samo išče se storilce nezakonitih ali vsaj nemoralnih dejanj, da se jih spravi v medije, kjer celo postanejo junaki, obsodbe pa ni, niti ni obsojeno dejanje. Ni me prizadel »škandal« v mariborski šoli, ampak posledično spremljanje in predvajanje posnetka v medijih, kar bi bilo treba ostro prepovedati. Tu gre za spletno nadlegovanje. Ni prav, da sta se zaposlena spravila k takemu dejanju na tako občutljivem delovnem mestu, posledice bosta sama trpela oziroma njuni družini ali najbližji. Ni prav, da je dijak iz objestnosti dejanje posnel in ga dal na splet. Tudi druge posnetke in fotografije, ki niso vedno primerne, velika večina daje na splet, kjer trajno ostanejo in se marsikdo tudi že informira o določeni osebi na podlagi njegovega profila. Spet mislim, da je stvar posameznika ali pa dotičnih oseb. In je junak, ker si je upal. Medijsko razpravljanje pa gre širše in to obsojam.
Ko smo že pri mladini, me prizadene miselnost v naslovu, saj nimam somišljenika v zvezi s »plonkanjem« v šoli. Menim pa, da se tu vse začne. Če te ne dobijo, je v redu. Marsikateri učenec, dijak, študent in kasneje tudi zaposlen porabi več časa in energije za domiselni, inovativni način prepisovanja, ki še ni v splošni uporabi in ga je težje odkriti, kot pa za učenje samo. Če bi se to preprečevalo z nekimi zgledi in splošnim negativnim odzivom ali kaznovalo že v osnovni šoli, bi se kasneje tudi ne nadgrajevalo. Tako pa imamo kopiranje in kupovanje izpitov , diplom, prilagajanje pogodb, obsodb,… kolikor si kdo upa, da ga ne odkrijejo. Če pa se že odkrije, je pa tako junak, za kar poskrbijo mediji, postane poznan in iskan. Verjetno se bo celo življenje bolje znašel. Ali so lahko takšni temelji naše družbe?
Verjetno da. Davčni urad ima na spletni strani slovenskega junaka Martina Krpana, ki pomaga davkoplačevalcem z informacijami. Kdo je bil Martin Krpan? Prekupčevalec, ponarejevalec, davčni utajevalec.
Če te ne dobijo, je dovoljeno, je v redu. Tudi kraja, ki ima zelo širok pomen, saj gre lahko za krajo opredmetene lastnine, krajo intelektualne lastnine, krajo ideje, krajo resnice, krajo pravice, krajo svobode, krajo zasebnosti, krajo življenja,…kot pravi v svoji knjigi pisatelj Khaled Hosseini.
Tako mi piše razočarana znanka. Menim, da je vredno javnega preudarka!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sindikati, Slovenija je kolonija Bruslja?

Četrtek, November 20th, 2014

Vprašanje za sindikate, zlasti za Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) in za profesorja g. Branimirja Štruklja! Odgovori na vprašanja, zakaj prodajamo državna podjetja, so po besedah predsednika Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) Branimirja Štruklja različni, najbolj problematičen pa je po njegovem ta, da smo to obljubili Bruslju. To je, kot je dejal, problematično zaradi polkolonialnega razmerja, ki ga imamo do evropske centrale.
Ali sindikalist profesor Štrukelj res ne razume osnovne gospodinjske ekonomije in hujska in natolcuje? Kdo je povzročil bančno luknjo? Najbolj banke same in njihovi nadzorni sveti. Kaj je počela akademska stroka? Kdo pa je in sedi v nadzornih svetih državnih bank? Najpogosteje univerzitetni profesorji in podobni javni strokovni delavci. To je vprašanje posebno za g. Štruklja. Od kod dobiva osnovno temeljno znanje za delo in učinkovitost gospodarstvo? Od javnega sektorja, univerz, visokega šolstva, javnih inštitutov itd. Kdo pa za zelo slabe rezultate tega »znanja« v realnem gospodarstvu odgovarja in nosi posledice? Samo gospodarstvo in brezposelni ter tisti z minimalno plačo in penzijo?
Proizvajalci in prodajalci znanja pa nič. Pošteno? Po mojih osebnih izkušnjah bi morali mnogi člani sindikatov tožiti sindikate oz. njihova vodstva, ker jim ti niso opravili prave storitve in so bili zato oškodovani. V nebo vpijoči so primeri neplačevanja prispevkov. To se skoraj nikoli ni zgodilo »belim ovratnikom«! Sindikat javnih delavcev oz. njegovi člani, v številnih javnih strokovnih inštitucijah, naj končno tudi prevzamejo svoj del odgovornosti za stanje v državi, gospodarstvu, pri brezposelnosti, naši nekonkurenčnosti in odsotnosti strategije pametne specializacije države Slovenije. Kreativni kadri v javni upravi naj počistijo svoje birokrate, če jim je za pravo stvar in obstoj kaj mar. Brez nepotizma in hinavščine, pa bo šlo, kot drugje.
Bodo protestirali tudi javni delavci, strokovnjaki iz javnega sektorja, ki sedijo v upravah, in zlasti v nadzornih svetih državnih bank in podjetij ter drugih državnih ustanov?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

»Pričevalci«

Torek, November 18th, 2014

Znana in preverjena je modrost, da je zgodovina vedno bila in bo temelj sedanjosti in tudi prihodnosti, v družini in družbi. Temu se ni moč izogniti. Dejstva o dogodkih so vedno samo ena, njih razlaga pa pogosto mnogotera. »Vsake oči imajo svojega slikarja«, je pregovor. Zgodovinarji naj nam bi pomagali, da zmanjšajo »ponudbo« resnic o zgodovini, ki jo vedno pišejo »drzni in močnejši« oblastniki, seveda po svoji meri, kar je »resnica z velikim pridržkom«, ve vsak moder človek. Če pa zmaga in potem vlada samo ena partija, je to enoumje in je dopustna samo ena zgodovinska resnica, pisana po diktatu zmagovalca, to je ene partije. Vse drugo so sovražne ideje, ki se v kali zatrejo in zaprejo. Tako je bilo tudi v naši deželi vse do osamosvojitve Slovenije, ko smo dobili novo Ustavo, pravico do svobode govora, to je svobodo. Tako lahko sedaj beremo tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo evidentiranih 97.506 žrtev, kar je 6,5 % Slovencev. To je pokazal projekt popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, piše: »Najbolj je bila prizadeta Ljubljanska pokrajina. Tu je bil center slovenske politične elite – tako meščanske izpred vojne kot tudi novo nastajajoče revolucionarno-odporniške, kar je poleg italijanske okupacijske politike odločujoče pogojevalo tok dogodkov. Ljubljanska pokrajina je zgubila 9,5 odstotka prebivalstva. Tukaj se je namreč vzpostavil zelo močan odpor proti okupatorju, ki je šel z roko v roki z revolucijo, čemur je sledila reakcija meščanskega tabora. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije, nato so množične likvidacije potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju. To je bistveno spodbudilo vzpostavitev samoobrambnih vaških straž po kapitulaciji Italije, ko se dogaja radikalni obračun s četniki in vaškimi stražarji, pa organiziranje domobranske vojske. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je imela najvišje število žrtev protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja) itd.« Obče je sedaj poznano, da je v Sloveniji v okviru NOB med 2. svetovno vojno v državljanski vojni zmagala revolucionarna stran, največ s pomočjo in za »Stalina«, in da je po deželi preko 600 grobišč povojnega revolucionarnega nasilja, katerih večina še nima spomenika.
Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je letos na spominski slovesnosti dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Izrazil je prepričanje, da sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem, saj nasilje sovraštvo še povečuje. “Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik,” je dejal. Sprava se po mnenju škofa mora zgoditi in se bo zgodila. Kot je dejal, so vsa prizadevanja za resnico in spravo preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva. Predsednik Milan Kučan je zapisal, ob deseti obletnici spravne slovesnosti, ko sta se skupaj z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in zbujata nova sovraštva, je še v izjavi zapisal Milan Kučan, ko je obiskal množično grobišče po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu in tam položil venec in prižgal svečko. Tako piše Nedelo, 29. julija l.2000. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja, v knjigi »Bermanov dosje« pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« Dr. Spomenka Hribar pa pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega«. Tudi sam sem tega mnenja. Drži tudi: »Teharje so opomnik za katarzo!« Največji opomniki za katarzo pa so še živi pričevalci, ki sedaj končno lahko javno povedo svoje zgodbe trpljenja zaradi nasprotovanja revoluciji, med vojno in po njej. Vse lahko spremljamo na nacionalni RTV v poznih nočnih urah ali pa na posnetkih arhiva oddaj. Ogledal sem si kar nekaj oddaj »Pričevalci« Jožeta Možine na RTV SLO. Zato sva z ženo obiskala pričevalca Alojza Arka, »Papeževega«, roj.l. 1927, iz Prigorice pri Ribnici. Gospod Arko je namreč izkazal velik pogum, da je slovenski javnosti povedal svojo zgodbo o doživetih grozotah revolucije med NOB in po končani vojni. Doživel je tragedijo ribniškega brezna »Žiglovica« l. 1942, ko so revolucionarji med drugimi pobili tudi njegovega očeta in dva brata, stara 18 in 21 let. Kot mnoge druge, ga je takšno ravnanje potisnilo v obrambo za življenje in je pri 16 letih s starejšim bratom odšel k domobrancem. Brat je končal v breznu v Rogu, sam pa je preživel, ker je bil ob koncu vojne mladoleten. Pogosto je bil tik pred smrtjo, celo še leta po vojni.
Njegovo pričevanje je eno najbolj pretresljivih. Govori jasno in zbrano, prizadeto, a ne maščevalno. Tudi doma se razgovori in še dopolni svojo pretresljivo življenjsko zgodbo, s katero živi.
Tudi, ko smo sami, torej brez kamer, ni kančka maščevanja! Pričevalec gospod Alojz Arko pokaže zelo visoko integriteto! Pove tudi, da po pričevanju na TV ni doživel nobenega pritiska ali oporekanja, nobene grožnje. Nihče se ni oglasil. Najinega obiska je bil zelo vesel. Menim, da bi bilo spodobno in prav, da bi tudi v Ribnici dobil za izkazani pogum ustrezno javno priznanje. Mnenja sem tudi, da pričevalci niso predmet za maščevanje, ne za hujskanje in za povečevanje razkola, temveč za iskanje sprave in sobivanja različno mislečih v družbi enakopravnih državljanov, kar je bistvo demokracije. V demokratični Sloveniji lahko sedaj napišem dejstvo in mnenje: »Trga revolucije ni več, ker je bila revolucija odveč«!
Franc Mihič
Pionir ribniške politične pomladi-Demosa

P.s.:
Pričevanje povezava: Teharje v spominu Alojza Arka http://ava.rtvslo.si/predvajaj/pricevalci-alojz-arko/ava2.174297241/

Enopartijski sistem je bil preživet!
V nedavnem intervjuju je bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ in sedaj upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje (op.:državljansko vojno!). Vendar so vedeli, da je enopartijski (socialistični) sistem “preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. Brez komentarja! V opomin in spomin!

  • Share/Bookmark

Kdo je odgovoren za revščino otrok?

Torek, November 18th, 2014

»Sedmerico smo vprašali, kdo je kriv za čedalje večjo revščino otrok v Sloveniji.« Berem vprašanje in nato odgovore izbranih javnih oseb. Najbolj meritoren odgovor o stanju revščine med slovenskimi otroki lahko po mojem poda ministrstvo za družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi ministrica dr. Anja Kopač Mrak, SD, saj ministrstvo vodi državne centre za socialno delo. Seveda so normalno dopustne tudi druge ocene o številu otrok v revščini v Sloveniji, vendar naj se javno soočijo. Za stanje revščine otrok je odgovorna vsaka aktualna in pretekle vlade, a ne prvi Mićo Mrkaić, ki niti ni bil pri oblasti in ga že dolgo sploh ni v Sloveniji, in tudi ne prvi premier Lojze Peterle, prav tako ne pastirji RKC, kot vse v odgovoru poudarja Jure Apih, publicist, saj nimamo vendar ves čas na oblasti vedno samo ene stranke in nimamo teokracije, temveč imamo politične stranke in volitve.
Odgovorni so tudi starši, predvsem pa politiki in tudi javna stroka. Tudi ne dovolj natančno kritični mediji. Vsekakor pa seveda aktualne vladajoče stranke, politični voditelji in vsi, ki jih na volitvah volimo brez priziva. Nismo kar vsi enako odgovorni za revščino otrok, potem pa nihče ni odgovoren! Za zmanjševanje revščine je potrebna povsem konkretna in tudi osebna odgovornost in ne zamegljena, »krivi smo kar vsi«!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark