Slovenija potrebuje strateški načrt razvoja, ne pa seznama želja!

Da samo »kapica« res ne bo rešila Slovenije, je lahko že marsikomu jasno. “Država bi morala namreč že leta 2007, to si je sama predpisala, pripraviti državni strateški razvojni načrt. Podjetja in državljani v Sloveniji so že zdaj med najbolj obremenjenimi z zelenimi davki in prispevki, zato se izlušči vprašanje, ali si država sploh lahko dolgoročneje privošči tak javni sektor, kot ga ima. Nujna je tudi ugotovitev, da se mora Slovenija konsenzualno odločiti, kaj bi rada postala. Če je to zelena država, bi ugotovili, da bi se bilo dobro regijsko povezovati in z Avstrijo, Švico in severno Italijo oblikovati tovornjakov prosto območje. Ugotovili bi tudi, da je bolje podpirati nove, prodorne projekte, ne vzdrževati socialnega miru z donacijami podjetjem v stiski, ki na koncu še propadejo. Slovenija čaka navodila za pot na bolje, politika pa se krega s kapo ali brez.” Odlične ugotovitve v kolumni »Kapica ne bo rešila Slovenije«. Nazorno problem opiše tudi nedavni članek »Seznam želja ne more biti strategija«, kjer profesor dr. M. Jaklič z EF-UL kritično ugotovi, da je bistvena pomanjkljivost koalicijskega sporazuma pomanjkanje strateškega povezovanja med znanostjo in podjetništvom. V osnutku sporazuma je omenjena strategija pametne specializacije, ki je eden od pogojev za črpanje evropskih sredstev. »Strategijo pametne specializacije bi morali sprejeti že zdavnaj,« opozarja. Profesor Dragan Mihailović z Inštituta Jožefa Stefana pa pravi: »Ta dokument je povezan z edinim resnim virom razvojnega denarja, a strategijo pametne specializacije smo do zdaj popolnoma zavozili!« Permanenten problem slovenske politike je torej strateški načrt razvoja. Za realen strateški razvojni načrt države pa so predpogoj ugotovljeni realni razvojni potenciali države. Mar kdo meni drugače? Bivši rektor UL dr. Jože Mencinger pa le meni drugače! V znanem članku »Neuporabnost Kisika za gospodarstvo« se sprašuje in ugotavlja: «Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?” Kdo je dolžan oblikovati strateški razvojni načrt države, vlada ali gospodarstvo? Menda se ve, vsaj v EU, da je to vlada? Brez načrta ni razvoja, pa nas doma učijo profesorji!? Celo »razvojna sredstva«, v višini ca. več kot treh milijard evrov, čakajo v EU na naš načrt razvoja. Slovenija čaka politiko in vlado in njeno javno stroko, da ji pokaže strateški načrt razvoja! Čas teče, Slovenija pa v mednarodni konkurenci zaostaja. Doklej še?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.