Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč!

Nedavno gospa Marina Rozman napiše pismo »Gospodu Mihiču – malo zgodovine«, objavljenem v DNEVNIKU, kot odziv na moje pismo »Kdo je res za spravo?«
Med drugim me sprašuje: «Zakaj so domobranci, vprašajte prednike, s topovi streljali v Sodražico in ubili Kaprolovo dekletce – edinko?«
Pozanimal sem se. Žrtev je bila Nika Lovšin, po domače Kaprolova. Nika je bilo dekle v 18. letu. Ni res, da je bila edinka, bila pa je edina hči. Ni res, da so streljali domobranci iz Ribnice, saj jih poleti 1942 še ni bilo. Formirali so se šele po kapitulaciji Italije. Sodražico so tedaj obstreljevali Italijani. Granata je zadela hišo ob potoku Bistrica, drobec granate pa Niko, ki je v bližini prala perilo. Bila je hudo ranjena in je kmalu umrla. Že leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Ko je Daki konec maja 1942 »osvobodil« Sodražico, je takoj začelo delovati »ljudsko« sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato je bil na vrsti že France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt, še isto noč so ga ustrelili. Učiteljico so na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Po zborovanju so jo izpustili in ukazali, da ostane doma. Naslednji dan so na bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali pod Boncar in jih pobili – vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. Učiteljico Ivanko, sicer nosečo, so zvečer odpeljali v gozd in jo tam pobili. V času partizanske oblasti so Italijani Sodražico bombardirali več kot tridesetkrat in jo nazadnje ponovno zavzeli 24. julija 1942. Toliko malo o sodraški medvojni zgodovini.
Gospa Rozman me v pismu še poziva, naj razmislim, v kakšnem smislu naj bi partizani razdiralno vplivali, ker niso kimali fašistom in nacistom kot domobranci. V svojem pismu pa sem le napisal: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav tudi za Spomenko Hribar.« Tako dr. Spomenka Hribar, ki si že leta prizadeva za spravo, kot sama pravi. Tudi sam sem enakega mnenja.
Gospa Rozman še pravi: »Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi.«
Pri nas je bila revolucija med okupacijo in NOB prava državljanska vojna, ki je Slovencem zadajala mnogo nepotrebnega gorja in žrtev. Med vojno in po njej. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil predsedniku dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi!
Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.