Arhiv za Avgust, 2014

Seznam želja ne more biti strategija!

Sreda, Avgust 27th, 2014

Da samo »kapica« res ne bo rešila Slovenije, je lahko že marsikomu jasno. Nazorno problem razvoja države opiše nedavni članek »Seznam želja ne more biti strategija«, kjer profesor dr. M. Jaklič kritično ugotovi, da je bistvena pomanjkljivost koalicijskega sporazuma pomanjkanje strateškega povezovanja med znanostjo in podjetništvom. V osnutku sporazuma je omenjena strategija pametne specializacije, ki je eden od pogojev za črpanje evropskih sredstev in opozarja: »Strategijo pametne specializacije bi morali sprejeti že zdavnaj« .
Prof. dr. Dragan Mihailović z Inštituta Jožefa Stefana pa doda: »Ta dokument je povezan z edinim resnim virom razvojnega denarja, a strategijo pametne specializacije smo do zdaj popolnoma zavozili!«
Permanenten problem slovenske politike je torej strateški načrt razvoja države, za kar je potrebno profesionalno ugotoviti realne razvojne potenciale države. Mar kdo meni drugače?
Bivši rektor UL dr. Jože Mencinger meni drugače! V znanem članku »Neuporabnost Kisika za gospodarstvo« se sprašuje in ugotavlja: «Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?” Kdo je dolžan oblikovati strateški razvojni načrt države, vlada ali gospodarstvo? V EU se ve, da je to vlada.
V EU čakajo na načrt pametne specializacije oz. načrt razvoja Slovenije celo kohezijska »razvojna sredstva«, v višini ca. več kot treh milijard evrov. Ali bomo mogoče raje povečevali dolg države? Slovenija že dolgo čaka politiko in vlado in njeno javno stroko, da ji pokaže strateški načrt razvoja! Slovenija pa v mednarodni konkurenci že leta nazaduje, zato seznam želja ne more biti strategija!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Slovenija potrebuje strateški načrt razvoja, ne pa seznama želja!

Sreda, Avgust 20th, 2014

Da samo »kapica« res ne bo rešila Slovenije, je lahko že marsikomu jasno. “Država bi morala namreč že leta 2007, to si je sama predpisala, pripraviti državni strateški razvojni načrt. Podjetja in državljani v Sloveniji so že zdaj med najbolj obremenjenimi z zelenimi davki in prispevki, zato se izlušči vprašanje, ali si država sploh lahko dolgoročneje privošči tak javni sektor, kot ga ima. Nujna je tudi ugotovitev, da se mora Slovenija konsenzualno odločiti, kaj bi rada postala. Če je to zelena država, bi ugotovili, da bi se bilo dobro regijsko povezovati in z Avstrijo, Švico in severno Italijo oblikovati tovornjakov prosto območje. Ugotovili bi tudi, da je bolje podpirati nove, prodorne projekte, ne vzdrževati socialnega miru z donacijami podjetjem v stiski, ki na koncu še propadejo. Slovenija čaka navodila za pot na bolje, politika pa se krega s kapo ali brez.” Odlične ugotovitve v kolumni »Kapica ne bo rešila Slovenije«. Nazorno problem opiše tudi nedavni članek »Seznam želja ne more biti strategija«, kjer profesor dr. M. Jaklič z EF-UL kritično ugotovi, da je bistvena pomanjkljivost koalicijskega sporazuma pomanjkanje strateškega povezovanja med znanostjo in podjetništvom. V osnutku sporazuma je omenjena strategija pametne specializacije, ki je eden od pogojev za črpanje evropskih sredstev. »Strategijo pametne specializacije bi morali sprejeti že zdavnaj,« opozarja. Profesor Dragan Mihailović z Inštituta Jožefa Stefana pa pravi: »Ta dokument je povezan z edinim resnim virom razvojnega denarja, a strategijo pametne specializacije smo do zdaj popolnoma zavozili!« Permanenten problem slovenske politike je torej strateški načrt razvoja. Za realen strateški razvojni načrt države pa so predpogoj ugotovljeni realni razvojni potenciali države. Mar kdo meni drugače? Bivši rektor UL dr. Jože Mencinger pa le meni drugače! V znanem članku »Neuporabnost Kisika za gospodarstvo« se sprašuje in ugotavlja: «Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?” Kdo je dolžan oblikovati strateški razvojni načrt države, vlada ali gospodarstvo? Menda se ve, vsaj v EU, da je to vlada? Brez načrta ni razvoja, pa nas doma učijo profesorji!? Celo »razvojna sredstva«, v višini ca. več kot treh milijard evrov, čakajo v EU na naš načrt razvoja. Slovenija čaka politiko in vlado in njeno javno stroko, da ji pokaže strateški načrt razvoja! Čas teče, Slovenija pa v mednarodni konkurenci zaostaja. Doklej še?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kaj bi o »socialni kapici« rekel papež Frančišek?

Nedelja, Avgust 10th, 2014

Prispevki bivšega rektorja UL dr. Mencingerja se berejo zelo »blagozvočno«, saj se »vseskozi« zavzema za pravičnost in solidarnost. Zvenijo »ljudsko«. Takšno je tudi njegovo pismo »Socialna kapica in kaj bi o njej rekel papež Frančišek«. V njem odreka programu NSi »ljubezen do bližnjega« in predlagani «kapici« odreka solidarnost in koristnost. Temu nasprotno pa je mnenje ekonomista dr. M. Jakliča, ki mu je kapica koristna, pravična in tudi »solidarna«, to je, ko več ustvariš, lahko tudi več deliš. Osupel se tudi čudim dr. J. Mencingerju, ko v borbi za pravičnost še nedavno prostodušno izjavi, da je povsem narobe, da smo državljani ob privatizaciji dobili certifikate, ker nismo (bili) primerni za kapitaliste, za lastnike podjetij bivšega družbenega premoženja. Pravi tudi, da smo l. 2004 domačijsko gospodarjenje zamenjali z modernim finančnim kupovanjem «donosnih« vrednostnih papirjev, torej s kazino kapitalizmom.
G. dr. Mencinger, ali navadni državljani Slovenije res nismo bili in še nismo primerni za lastnike podjetij, za kapitaliste in tržno gospodarstvo, kar je običajno temelj demokracije? Ali državljani, mali delničarji, delniški skladi, vzajemni, podjetniški, investicijski, pokojninski skladi res še vedno niso pravi lastniki gospodarskih družb? Ali so takšne gospodarske družbe, v naših zakonih in v razvitem svetu, res povsem zgrešene? Znana je tudi vaš izjava v času privatizacije, dvakrat objavljena v Gospodarskem vestniku.: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Guverner BS dr. Boštjan Jazbec pa nasprotno resno opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje, banke same pa brez sodelovanja zadolženih podjetij ne morejo reševati tako velikega števila in obsega slabih dolgov. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije.«
Bo »kapica« res uničila pravičnost, solidarnost in socialo? Ali ni to bilo že grobo storjeno pri privatizaciji, menedžerskih prevzemih z oškodovanjem družbenega premoženja oz. z oškodovanjem prevzetih podjetij, kar ste celo priporočali!? Takšni prevzemi pa so v Evropi prepovedani! Ali je vaša nenehna skrb za edine »prave« lastnike, to je za menedžerje, tista prava »krščanska ljubezen do bližnjega«, kot to vprašujete druge? Ali je ta vaša skrb za lastnike menedžerje lahko še naprej model našega razvoja? Izjava guvernerja dr. Boštjana Jazbeca je po moje neprimerno bolj odgovorna!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč!

Petek, Avgust 8th, 2014

Nedavno gospa Marina Rozman napiše pismo »Gospodu Mihiču – malo zgodovine«, objavljenem v DNEVNIKU, kot odziv na moje pismo »Kdo je res za spravo?«
Med drugim me sprašuje: «Zakaj so domobranci, vprašajte prednike, s topovi streljali v Sodražico in ubili Kaprolovo dekletce – edinko?«
Pozanimal sem se. Žrtev je bila Nika Lovšin, po domače Kaprolova. Nika je bilo dekle v 18. letu. Ni res, da je bila edinka, bila pa je edina hči. Ni res, da so streljali domobranci iz Ribnice, saj jih poleti 1942 še ni bilo. Formirali so se šele po kapitulaciji Italije. Sodražico so tedaj obstreljevali Italijani. Granata je zadela hišo ob potoku Bistrica, drobec granate pa Niko, ki je v bližini prala perilo. Bila je hudo ranjena in je kmalu umrla. Že leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Ko je Daki konec maja 1942 »osvobodil« Sodražico, je takoj začelo delovati »ljudsko« sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato je bil na vrsti že France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt, še isto noč so ga ustrelili. Učiteljico so na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Po zborovanju so jo izpustili in ukazali, da ostane doma. Naslednji dan so na bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali pod Boncar in jih pobili – vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. Učiteljico Ivanko, sicer nosečo, so zvečer odpeljali v gozd in jo tam pobili. V času partizanske oblasti so Italijani Sodražico bombardirali več kot tridesetkrat in jo nazadnje ponovno zavzeli 24. julija 1942. Toliko malo o sodraški medvojni zgodovini.
Gospa Rozman me v pismu še poziva, naj razmislim, v kakšnem smislu naj bi partizani razdiralno vplivali, ker niso kimali fašistom in nacistom kot domobranci. V svojem pismu pa sem le napisal: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav tudi za Spomenko Hribar.« Tako dr. Spomenka Hribar, ki si že leta prizadeva za spravo, kot sama pravi. Tudi sam sem enakega mnenja.
Gospa Rozman še pravi: »Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi.«
Pri nas je bila revolucija med okupacijo in NOB prava državljanska vojna, ki je Slovencem zadajala mnogo nepotrebnega gorja in žrtev. Med vojno in po njej. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil predsedniku dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi!
Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark