Državnik TITO ostaja na Sabotinu?

«Začelo se je, ko so neznanci napis na Sabotinu, ki tam stoji že od leta 1947, spremenili v napis SLO. Sabotin zagotovo ni edini primorski hrib, ki še vedno nosi napis z imenom nekdanjega jugoslovanskega maršala TITA. Je pa zagotovo najbolj kontroverzen. Zakaj? Ker je Tito legenda, ki bo živela tisočletja. Veliko je naredil za Primorsko, Slovenijo in celo Jugoslavijo. Ne gre za to, da bi hrepenel za Jugoslavijo in tistimi časi, a nam je bilo res veliko lepše kot danes…«
To je mnenje še nekaterih. A je to res? Primorski TIGR na primer, ki se je prvi boril proti fašizmu za obstanek slovenskega naroda, ne pa tudi za boljševistično revolucijo med NOB oz. med okupacijo je bil nezaželen kot samostojni odpor in zatajevan vse do osamosvojitve Slovenije. Za to je poskrbela KP, njen voditelj pa je bil TITO. Kot komunist je skrbel, da čim več ozemlja pripada »revoluciji« in njegovemu zavezniku Stalinu, prednost je imela revolucija ne zavezniki in Primorska. Kdor se ni uklonil partiji v OF je bil sumljiv, je bil sovražnik NOB in bil »eliminiran«, med vojno in po vojni. Posledica so bili izvensodni poboji, žrtve v Barbarinem rovu, dachavski procesi ,Titov prevzgojni gulag-Goli otok, drugorazredni državljani, -zlasti so bili drugorazredni verujoči-, in na koncu »bankrot in razpad« nedemokratične države in vojna na Balkanu.
Vodja slovenske OZNE, minister, visoki komunističen funkcionar, Matija Maček je po vojni dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« To pove vse! Dobili smo enopartijsko enoumje, nacionalizacijo in glavno pridobitev revolucije »vse je naše, to je družbena lastnina«. To je lastnino delavcev, vseh državljanov, unikum na svetu, a dejansko lastnino komunistične partije, ki je imela vso oblast. Odgovornost pa menda predvsem ljudstvo, ki ni imelo izbire na volitvah, ki so potekale po diktatu partijskih tovarišev. Tradicija »kolektivne (ne) odgovornosti« žal še premočno deluje, v politiki in gospodarstvu, nam dokazujejo »nuja slabe banke in prezadolžena podjetja«. Najbolj ugleden slovenski ekonomist, pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni politični sopotnik olimpijka Leona Štuklja, je oceno partije in NOB zapisal v knjigi “Bermanov dosje”. V njej napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo. Dr. A. Bajt pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Dr. Bajt tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Bajt pa je le mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Dr. Bajt pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Tudi sam sem mnenja, da sta «Tito in revolucija« imela med vojno in po njej imela narodno razdiralno vlogo. Kaj pa pravi zgodovinska veda? V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev, bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da zmaga »revolucija tovariša Stalina«? Zato smo do osamosvojitve imeli osrednji slovenski trg, Trg revolucije, Trg OF pa je še ob železniški postaji v Ljubljani. Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.”
Letos zopet berem o Titu, kot je 10. maja 1975 nekoč pisalo Delo:«Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. V članku v Delu, l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska, piše: »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.« Toliko o humanosti, poštenosti in ekonomski uspešnosti državnika Tita in njegovega režima. Med NOB najbolj tesnega zaveznika in prijatelja Stalina, da se je lahko revolucija zgodila. Znana je tudi »Titova oporoka«: »Snadži se druže!« Tudi zato nepotizem prevladuje. Država bo bolehala, dokler ne bomo spremenili odnosa do goljufanja. Države prava ne deluje, ni napredka demokracije? Ali naj še naprej slavimo »legendo poštenega državnika Tita« in njegovo zapuščino?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.