Malo zgodovine gospodu Mihiču?

Tako zapiše gospa Marina Rozman v pismu »Gospodu Mihiču – malo zgodovine«, objavljenem v Dnevniku, 12. julija, kot odziv na moje pismo »Kdo je res za spravo?«. Med drugim me sprašuje: «Zakaj so domobranci, vprašajte prednike, s topovi streljali v Sodražico in ubili Kaprolovo dekletce – edinko?« Pozanimal sem se. Žrtev je bila Nika Lovšin, po domače Kaprolova, roj. 6. 12. 1924. Na nagrobniku je datum smrti: 1. 8. 1942. Torej je bila dekle v 18. letu. Ni res, da je bila edinka, bila pa je edina hči. Ni res, da so streljali domobranci iz Ribnice, saj jih poleti 1942 še ni bilo. Formirali so se šele leta 1943 po kapitulaciji italijanske vojske. Sodražico so obstreljevali leta 1942 z granatami Italijani iz Ribnice. Eden izmed izstrelkov je zadel hišo ob Bistrici, drobec granate pa je odletel proti Niki, ki je v bližini prala perilo v Bistrici. Hudo je bila ranjena, prepeljali so jo menda v LJ, a je kmalu v bolnici umrla. Že leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Kmalu po njihovem odhodu so v trg prišli partizani, ki jih je vodil Daki. Tedaj so učiteljico Ivanko Novak, rojeno Škrabec, še tisto popoldne na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Vmes so jo sramotili. Po zborovanju so jo sicer izpustili, vendar ukazali, da ostane doma. Naslednji dan so na »bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Sodnik Stante jih je zaslišal in po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem pobili – vse brez izjeme, tudi dojenčke. Popoldne istega dne so v Zamostecu aretirali 33-letnega Franceta Kozino. »Sodišče« v Sodražici je tudi njega obsodilo na smrt in še isto noč so ga ustrelili pod Boncarjem. Po učiteljico Ivanko so prišli 3. junija zvečer. Odpeljali so jo v gozd nad Jagerbirtom in jo tam zverinsko pobili. Zaman jih je prosila, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo rodila otroka. V času partizanske oblasti so Italijani Sodražico bombardirali več kot tridesetkrat in jo nazadnje ponovno zavzeli 24. julija 1942. Toliko malo o sodraški medvojni zgodovini. Gospa Rozman me med drugim v pismu še poziva, naj razmislim, v kakšnem smislu naj bi partizani razdiralno vplivali, ker niso kimali fašistom in nacistom kot domobranci? Gospa spregleda, da sem o tem razmišljal, pa ne sam. V mojem pismu sem uvodoma napisal: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega,« bi bilo tudi za Spomenko Hribar prav, pravi. Gospa Hribar napiše tudi: »Medtem ko je bil še posebej prva leta po vojni poudarek na revoluciji kot zaslugi partije, se je zdaj revolucija kar nekam izgubila in tudi zveza združenj borcev se je preimenovala v zvezo združenj borcev za ohranitev vrednot NOB. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so predvsem ‘narodne in osvobodilne’, ne pa revolucija.« Tako je lani napisala znana publicistka gospa dr. Spomenka Hribar, ki je uveljavljena publicistka in se že leta dolgo prizadeva za spravo, kot sama pravi.
Tudi sam sem še naprej mnenja, da je revolucija med vojno in po njej imela narodno razdiralno vlogo. Naj podam še malo uradne zgodovine. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev, bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da zmaga »revolucija tovariša Stalina« in postane osrednji slovenski trg, TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani. Žal! Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju tudi pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.” Tako torej uradna zgodovina. Gospa Rozman je sicer očitno in upravičeno prizadeta, saj je njena družina veliko pretrpela, kot mnoge druge. Gospa zapiše tudi: »Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi. Moja mama, kmetica in posestnica, je leta 1942 partizanom na Travno goro peljala voz hrane, za domobrance pa je imela ime »ljudje s kratko pametjo«.« Gospa torej pravi, revolucija je neizogibni pogoj za napredek. Ali je to res »nauk zgodovine«, zapisan kot vodilo in pogoj za razvoj človeštva? Zagotovo ne! Komunistične revolucije so lastne narode nasilno razdvajale in zatirale, celo stradale, kar se žal še dogaja, npr.: v Severni Koreji. Torej gospa ve za revolucijo med NOB, kot še mnogi drugi, ki jo sedaj celo tajijo, saj je »revolucija oz. so njeni ideologi-komunisti« sprožili med okupacijo državljansko vojno in Slovencem zadajali mnogo nepotrebnega gorja. Med vojno in po njej. Zato je prvi slovenski parlament z aplavzom pritrdil njegovemu predsedniku, dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi Slovenije razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Državljanska vojna je torej bila, je uradno dejstvo! Sprejeli smo demokracijo, pa piše v ustavi. Za državljansko vojno, sta potrebna dva, ne samo zmagovalec revolucije, ki potem celo vse zataji, najprej nasprotnike revolucije, potem celo svojega največjega prijatelja, zaveznika Stalina in tudi Trge revolucije. Vsak lojalen državljan spoštuje in sprejema tudi uradne državne zgodovinske ugotovitve. Zato citiram Inštitut za novejšo zgodovino, ki je povsem nazorno popisal in komentiral žrtev medvojnega in povojnega nasilja, kar je verodostojna zgodovina.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.