Arhiv za Julij, 2014

Epilog afere »Patria« in afere »Omanovo darilo Sloveniji«?

Sreda, Julij 30th, 2014

»Tukaj ne gre v tolikšni meri za to, čigavo je to zemljišče. Če bi bilo res Omanovo in ga on res hoče podariti slovenski vladi, bi v tem primeru slovenska vlada sprejela nekaj, kar je vojni dobiček-zaslužek iz trgovine z orožjem iz obdobja, ko to ni bilo samo nemoralno, ampak tudi nezakonito, saj je veljal embargo Združenih narodov. Oman je za mnoge vpletene neprijetna priča nezakonite trgovine z orožjem. Dobičkonosna trgovina z orožjem je do 6. januarja 1993 potekala ob soglasju Sveta za obrambo, ki ga je vodil predsednik Slovenije Milan Kučan«, piše znani novinar o »darilni aferi«.
Berem tudi. Milan Balažic pojasnjuje, da je stopil v stik z Omanom na predlog nekdanjega predsednika Socialnih demokratov Igorja Lukšiča člana nedavne koalicije. Erjavec pa pove, da mu je Balažic povedal, da ga je poklical nekdanji šef SD Igor Lukšič, ki mu je povedal, da ima Oman menda zemljišča v Bosni in Hercegovini, bogata z nafto, in da bi jih bil pripravljen za nizko ceno prodati Sloveniji. Erjavec mu pove, da je kršil zakon o zunanjih zadevah in da bi moral poročati ministru. »Če bi me o tem obvestil, bi zadevo takoj zaustavil, saj že na prvi pogled vse tole zgleda zelo neresno.” Odpoklicani veleposlanik M. Balažic pa je razmere opisal: »Do 13. maja je bilo vse v redu, vsi so vedeli vse, potem so se vsi poskrili kot kača noge.” Zadevo že obravnava KPK. Dr. Igor Lukšič, tedaj šef SD-a, vedno »čiste stranke«, za vse koalicije, ki se je očitno prvi resno »ogrel« za zadevo, ni storil nič spornega. Ali res ne? Karel Erjavec, prvi objektivno odgovoren minister, v »aferi Patria« in v aferi »Omanovo darilo«, je vedno čist kot »solza«. Prav. Le kako pa potem dojeti, da so eni v zaporu na podlagi »abstraktnih« dokazov v »aferi Patria«, drugi, pa povsem očitno vpleteni v Omanov poskus »obdarovanja« Slovenije, bogatega Slovenca, trgovca z orožjem, tudi za balkanske vojne zločince, pa so še vedno »uspešno« na politični sceni in tesno pri ali na oblast!?
Je to res pravična država prava v imenu ljudstva?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Državnik TITO ostaja na Sabotinu?

Sobota, Julij 26th, 2014

«Začelo se je, ko so neznanci napis na Sabotinu, ki tam stoji že od leta 1947, spremenili v napis SLO. Sabotin zagotovo ni edini primorski hrib, ki še vedno nosi napis z imenom nekdanjega jugoslovanskega maršala TITA. Je pa zagotovo najbolj kontroverzen. Zakaj? Ker je Tito legenda, ki bo živela tisočletja. Veliko je naredil za Primorsko, Slovenijo in celo Jugoslavijo. Ne gre za to, da bi hrepenel za Jugoslavijo in tistimi časi, a nam je bilo res veliko lepše kot danes…«
To je mnenje še nekaterih. A je to res? Primorski TIGR na primer, ki se je prvi boril proti fašizmu za obstanek slovenskega naroda, ne pa tudi za boljševistično revolucijo med NOB oz. med okupacijo je bil nezaželen kot samostojni odpor in zatajevan vse do osamosvojitve Slovenije. Za to je poskrbela KP, njen voditelj pa je bil TITO. Kot komunist je skrbel, da čim več ozemlja pripada »revoluciji« in njegovemu zavezniku Stalinu, prednost je imela revolucija ne zavezniki in Primorska. Kdor se ni uklonil partiji v OF je bil sumljiv, je bil sovražnik NOB in bil »eliminiran«, med vojno in po vojni. Posledica so bili izvensodni poboji, žrtve v Barbarinem rovu, dachavski procesi ,Titov prevzgojni gulag-Goli otok, drugorazredni državljani, -zlasti so bili drugorazredni verujoči-, in na koncu »bankrot in razpad« nedemokratične države in vojna na Balkanu.
Vodja slovenske OZNE, minister, visoki komunističen funkcionar, Matija Maček je po vojni dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« To pove vse! Dobili smo enopartijsko enoumje, nacionalizacijo in glavno pridobitev revolucije »vse je naše, to je družbena lastnina«. To je lastnino delavcev, vseh državljanov, unikum na svetu, a dejansko lastnino komunistične partije, ki je imela vso oblast. Odgovornost pa menda predvsem ljudstvo, ki ni imelo izbire na volitvah, ki so potekale po diktatu partijskih tovarišev. Tradicija »kolektivne (ne) odgovornosti« žal še premočno deluje, v politiki in gospodarstvu, nam dokazujejo »nuja slabe banke in prezadolžena podjetja«. Najbolj ugleden slovenski ekonomist, pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni politični sopotnik olimpijka Leona Štuklja, je oceno partije in NOB zapisal v knjigi “Bermanov dosje”. V njej napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo. Dr. A. Bajt pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Dr. Bajt tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Bajt pa je le mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Dr. Bajt pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Tudi sam sem mnenja, da sta «Tito in revolucija« imela med vojno in po njej imela narodno razdiralno vlogo. Kaj pa pravi zgodovinska veda? V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev, bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da zmaga »revolucija tovariša Stalina«? Zato smo do osamosvojitve imeli osrednji slovenski trg, Trg revolucije, Trg OF pa je še ob železniški postaji v Ljubljani. Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.”
Letos zopet berem o Titu, kot je 10. maja 1975 nekoč pisalo Delo:«Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. V članku v Delu, l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska, piše: »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.« Toliko o humanosti, poštenosti in ekonomski uspešnosti državnika Tita in njegovega režima. Med NOB najbolj tesnega zaveznika in prijatelja Stalina, da se je lahko revolucija zgodila. Znana je tudi »Titova oporoka«: »Snadži se druže!« Tudi zato nepotizem prevladuje. Država bo bolehala, dokler ne bomo spremenili odnosa do goljufanja. Države prava ne deluje, ni napredka demokracije? Ali naj še naprej slavimo »legendo poštenega državnika Tita« in njegovo zapuščino?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Zdravniki na dveh stolih

Sreda, Julij 23rd, 2014

Povsem se strinjam z nedavnim komentarjem »Med dvema stoloma«, kjer berem: »Prav bi bilo, da bi se zdravniki odločili, kje želijo delati. Je pa res, da bi, če bi stali zgolj na lastnih nogah, težje ribarili v kalnem. Nekaterim zdravnikom to, da jim je dopoldne omogočeno delati v javnem zavodu, popoldne pa v zasebni praksi, ni dovolj. V želji po čim večjem in hitrem zaslužku začnejo dvojno vlogo izigravati. Za dober zaslužek potrebujejo javno opornico.”
Preberem še nedavni intervju z otroško kirurginjo Leno Perger, Mariborčanko, zaposleno v bolnišnici Scott and White v Teksasu, eni najboljših bolnišnic v ZDA, njen akademski naziv je asistentka profesorica, ki med drugim pravi: »Med bolnišnicami je konkurenca, ker se moramo boriti za paciente, saj gre za naš zaslužek. Zato se potrudimo, da so pacienti čim bolj zadovoljni in nimajo razloga, da bi šli drugam. To je tudi bistvena razlika glede na Slovenijo. V ZDA je tudi veliko ocenjevanja, saj pacienti izpolnjujejo vprašalnike in točkujejo zdravnike. Vsi te ocenjujejo in te ocene so pomembne. Ponekod je tudi plača odvisna od ocene in to je motivacija za dobro delo. Ne moreš si privoščiti nezadovoljnih pacientov, moraš se potruditi. Moja bolnišnica, ki je nepridobitna organizacija, je namreč učna bolnišnica univerze A&M, ki je ena največjih v Teksasu, skrbi tudi za bolnike brez zdravstvenega zavarovanja. Nikoli ne zavrnemo nekega postopka, ker bi bil drag. Vsak pacient dobi enako obravnavo, pa če je to otrok iz Mehike brez državljanstva ali pa otrok našega zdravnika. Nam ni treba delati razlik.« «Kakšna razlika, kdo se trudi? Pri nas se trudijo pacienti, da dobe zdravnike, v ZDA pa zdravniki, da dobe paciente«!? Kjeje pacient bolj upoštevan, bolj varen?
Kdo pri nas zdravnikom na dveh stolih vztrajno nudi »javno opornico« za dober zaslužek? Verjetno tisti, ki jih v imenu pacientov plačuje in to v imenu državljanov dovoljuje!? Ceh pa se »etično« spreneveda? Politika, stroka in zavarovalnica, so že davno na potezi, saj imajo mandat, moč in pristojnost, da tistim zdravnikom dvoživkam na dveh stolih snamejo »javno opornico«. Generalni direktor ZZZS, dr.med. Samo Fakin, te dni javnosti na TV samo(!) pove: »Takšni zdravniki, dvoživke, bi bili v nemškem zakonodajnem in zdravstvenem sistemu takoj brez službe!« A ni nikogar sram, da ima pristojnost, a nič ne ukrene? Veliko jih je, verjetno tudi zavarovalnice, ki nimajo zadostne konkurence, da bi se potrudile za interese pacientov. Enako seveda politika, ki se izmika, da preseka dilemo, ali »zdravniki dvoživke z javno opornico« ali interesi pacientov, davkoplačevalcev, države?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Malo zgodovine gospodu Mihiču?

Torek, Julij 22nd, 2014

Tako zapiše gospa Marina Rozman v pismu »Gospodu Mihiču – malo zgodovine«, objavljenem v Dnevniku, 12. julija, kot odziv na moje pismo »Kdo je res za spravo?«. Med drugim me sprašuje: «Zakaj so domobranci, vprašajte prednike, s topovi streljali v Sodražico in ubili Kaprolovo dekletce – edinko?« Pozanimal sem se. Žrtev je bila Nika Lovšin, po domače Kaprolova, roj. 6. 12. 1924. Na nagrobniku je datum smrti: 1. 8. 1942. Torej je bila dekle v 18. letu. Ni res, da je bila edinka, bila pa je edina hči. Ni res, da so streljali domobranci iz Ribnice, saj jih poleti 1942 še ni bilo. Formirali so se šele leta 1943 po kapitulaciji italijanske vojske. Sodražico so obstreljevali leta 1942 z granatami Italijani iz Ribnice. Eden izmed izstrelkov je zadel hišo ob Bistrici, drobec granate pa je odletel proti Niki, ki je v bližini prala perilo v Bistrici. Hudo je bila ranjena, prepeljali so jo menda v LJ, a je kmalu v bolnici umrla. Že leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Kmalu po njihovem odhodu so v trg prišli partizani, ki jih je vodil Daki. Tedaj so učiteljico Ivanko Novak, rojeno Škrabec, še tisto popoldne na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Vmes so jo sramotili. Po zborovanju so jo sicer izpustili, vendar ukazali, da ostane doma. Naslednji dan so na »bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Sodnik Stante jih je zaslišal in po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem pobili – vse brez izjeme, tudi dojenčke. Popoldne istega dne so v Zamostecu aretirali 33-letnega Franceta Kozino. »Sodišče« v Sodražici je tudi njega obsodilo na smrt in še isto noč so ga ustrelili pod Boncarjem. Po učiteljico Ivanko so prišli 3. junija zvečer. Odpeljali so jo v gozd nad Jagerbirtom in jo tam zverinsko pobili. Zaman jih je prosila, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo rodila otroka. V času partizanske oblasti so Italijani Sodražico bombardirali več kot tridesetkrat in jo nazadnje ponovno zavzeli 24. julija 1942. Toliko malo o sodraški medvojni zgodovini. Gospa Rozman me med drugim v pismu še poziva, naj razmislim, v kakšnem smislu naj bi partizani razdiralno vplivali, ker niso kimali fašistom in nacistom kot domobranci? Gospa spregleda, da sem o tem razmišljal, pa ne sam. V mojem pismu sem uvodoma napisal: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega,« bi bilo tudi za Spomenko Hribar prav, pravi. Gospa Hribar napiše tudi: »Medtem ko je bil še posebej prva leta po vojni poudarek na revoluciji kot zaslugi partije, se je zdaj revolucija kar nekam izgubila in tudi zveza združenj borcev se je preimenovala v zvezo združenj borcev za ohranitev vrednot NOB. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so predvsem ‘narodne in osvobodilne’, ne pa revolucija.« Tako je lani napisala znana publicistka gospa dr. Spomenka Hribar, ki je uveljavljena publicistka in se že leta dolgo prizadeva za spravo, kot sama pravi.
Tudi sam sem še naprej mnenja, da je revolucija med vojno in po njej imela narodno razdiralno vlogo. Naj podam še malo uradne zgodovine. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev, bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da zmaga »revolucija tovariša Stalina« in postane osrednji slovenski trg, TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani. Žal! Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju tudi pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.” Tako torej uradna zgodovina. Gospa Rozman je sicer očitno in upravičeno prizadeta, saj je njena družina veliko pretrpela, kot mnoge druge. Gospa zapiše tudi: »Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi. Moja mama, kmetica in posestnica, je leta 1942 partizanom na Travno goro peljala voz hrane, za domobrance pa je imela ime »ljudje s kratko pametjo«.« Gospa torej pravi, revolucija je neizogibni pogoj za napredek. Ali je to res »nauk zgodovine«, zapisan kot vodilo in pogoj za razvoj človeštva? Zagotovo ne! Komunistične revolucije so lastne narode nasilno razdvajale in zatirale, celo stradale, kar se žal še dogaja, npr.: v Severni Koreji. Torej gospa ve za revolucijo med NOB, kot še mnogi drugi, ki jo sedaj celo tajijo, saj je »revolucija oz. so njeni ideologi-komunisti« sprožili med okupacijo državljansko vojno in Slovencem zadajali mnogo nepotrebnega gorja. Med vojno in po njej. Zato je prvi slovenski parlament z aplavzom pritrdil njegovemu predsedniku, dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi Slovenije razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Državljanska vojna je torej bila, je uradno dejstvo! Sprejeli smo demokracijo, pa piše v ustavi. Za državljansko vojno, sta potrebna dva, ne samo zmagovalec revolucije, ki potem celo vse zataji, najprej nasprotnike revolucije, potem celo svojega največjega prijatelja, zaveznika Stalina in tudi Trge revolucije. Vsak lojalen državljan spoštuje in sprejema tudi uradne državne zgodovinske ugotovitve. Zato citiram Inštitut za novejšo zgodovino, ki je povsem nazorno popisal in komentiral žrtev medvojnega in povojnega nasilja, kar je verodostojna zgodovina.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Neprimerni za kapitaliste in tržno gospodarstvo?

Ponedeljek, Julij 14th, 2014

»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Po l. 2004 pa smo domačijsko gospodarjenje zamenjali z modernim finančnim poglabljanjem, iskanjem »priložnosti«, kupovanjem«donosnih« vrednostnih papirjev, torej s kazino kapitalizmom…«, tako še letos marca pravi v zelo branem tedniku ekonomist dr. Jože Mencinger, donedavnega predavatelj ekonomije na pravni fakulteti in bivši rektor UL, minister za gospodarstvo v prvi slovenski vladi, nesojeni evroposlanec stranke Pozitivna Slovenija. Po takšni izjavi se mi porode vprašanja.
Gospod dr. Mencinger, ali slovenski državljani res nismo (bili) primerni za kapitaliste in tržno gospodarstvo? Ali državljani mali delničarji, delniški skladi, vzajemni, podjetniški, investicijski, pokojninski skladi in druge pravne osebe, i.p., res niso pravi lastniki podjetij, čeprav imajo njihove delnice? Ali družabniki celo v gospodarski družbi »d.o.o.« tudi niso še pravi lastniki podjetja? Ali so potem gospodarske kapitalske družbe v veljavnih zakonih povsem zgrešene? Kdo je pravzaprav po vaše lahko pravi lastnik podjetja oz. gospodarske družbe? Ali je to samo samostojni podjetnik?
So potem vse gospodarske družbe povsem zgrešene in nekoristne? Kaj menijo menedžerji, strokovnjaki, politiki, poslanci? Ali je smer razmišljanja dr. Mencingerja še vedno prava in aktualna?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdaj demokracija po meri volivca in stabilne države?

Četrtek, Julij 10th, 2014

Stabilnost vlade je pogoj za napredek, politična kriza nas vedno stane. Kriv je volilni sistem, so skoraj vsi politik še nedavno trdili. Pred volitvami pa so zopet povsem tiho!? Preračunljivo in za državo, davkoplačevalce zelo škodljivo! Kdaj demokracija po meri volivca? Katera stranka ima v volilnem programu namero za spremembo volilnega sistema? Večina strank je namreč še nedavno ugotavljala, da je sedanji čisti proporcionalni sistem popolnoma neustrezen, ni v skladu z ustavo, odreka volivcu neposredno pravico izbire kandidata in je vzrok, da ni odgovornosti v družbi. Zavrt je razvoj demokracije in države prava. 75% volivcev na nedavnih volitvah poslancev v evropski parlament je izvolilo poslance s preferenčnim glasom. Politikom in poslancem to res nič ne pomeni? So se prestrašili vpliva volivca? Dejstvo je, da je pred leti levica in SLS, kljub sporočilu ljudstva na referendumu, da je dobil večino glasov večinski volilni sistem, z ustavnim zakonom zapisala v ustavo partijski, čisti proporcionalni sistem, ki daje odločilno moč izvolitve poslanca stranki, ne pa volivcu, kar je po moje kratenje demokratičnih, ustavnih pravic volivcem. Predvsem SD in SLS sta še vedno najbolj proti spremembi volilnega sistema. Tudi vplivna SDS je spremembo volilnega sistema potem v parlamentu vedno zastavila tako, da do spremembe sistema ni prišlo. Čeprav je tudi Janez Janša dejal, da je SDS za spremembe v smer, da končno šteje tudi glas volivca dan kandidatu. Vsak odmik in kompromis bi bil premik v pravo smer. V to smer se je menda trudil tudi predsednik republike, da se politiko osveži in približa ljudem. Ali so bile vse obljube le sprenevedanje in čisti blef? Naj vse ostane tako, da “bomo izvoljeni po starem”, je bolj gotovo, so »tiho odločili in nič storili« poslanci in odločilne stranke. Volivci smo lahko še naprej na stranskem tiru s svojo pravico izbire in podelitve mandata, kdo nam bo vladal. Vse stranke pa vladajo “seveda” v imenu in predvsem za račun ljudstva. Pošteno? Ne! Ne samo nove obraze in nove stranke, temveč tudi stabilno vladavino in nove obraze v starih strankah, ki spoštujejo ustavo, tudi glas volivca in odgovornost do volivca. Zopet nove volitve?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Nacionalni interes, privatizacije nikar!

Petek, Julij 4th, 2014

To je v Sloveniji za mnoge »napredne« kadre še vedno edino pravilna in zmagovita »mantra«. Skupna, državna lastnina je že dolgo ugodna «paša«. Uk se torej izplača. To ve njen zagovornik dr. Jože Mencinger, pedagog in bivši rektor UL. Vlada torej ve, da je ta »mantra« ljudstvu tako zato zelo domača. Le tako bomo baje svetilnik Evrope, prepoznavni v svetu, pa naj stane kar hoče. Na volitvah se ta »mantra« vedno izplača! Zadolženost sploh ni več problem. Kaj pa po volitvah? Bo pa že nekako, če Bog da in EU!? Skoraj vsem Slovencem je že dolgo jasno, kaj je udobje in napredek, četudi na kredit!?
Odgovornost za zgrešene kredite in za zastoj v razvoju nosijo v Sloveniji vendar vedno drugi!
Odgovoren je menda celo le hudič ali pa EU, nikakor ne »mi« in ne »naši«!?
Zakaj so že volitve?!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark