Arhiv za Maj, 2014

Predsednik sveta ZPIZ-a Milan Utroša, situacija je katastrofalna!

Torek, Maj 27th, 2014

Socialna država nikjer, tudi v demokraciji, ne funkcionira, če zagovorniki in nosilci zakonske socialne zaščite, tudi delojemalcev, to je, politiki, strokovnjaki, predvsem pa če sindikati, njihovi vodje, govore eno, ravnajo pa popolnoma drugače. Vedno znova berem članek VLADA ŠČITI DIREKTORJE, KI NE PLAČUJEJO PRISPEVKOV ZAPOSLENIH, Nedeljski dnevnik 7. maja 2014, in sem osupel in nad izjavo sindikalista Milana Utroša, sicer predsednika sveta ZPIZ-a, ki pravi: »Največji sistemski nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.«Povsem logično in prav! A predsednik sveta ZPIZ-a, na to povsem »sindikalno« nadaljuje: »Na sindikatih imamo vsak dan vrste prizadetih delavcev, ki jim pomagamo, največkrat o neplačilu nimajo podatkov in to dejstvo ugotovijo šele, ko uveljavljajo pravico. Potrebujemo jasne predpise in ne sto njih. Potrebujemo en sam celovit zakon namesto množice, znotraj katere se nadzorne službe ne znajdejo in s zato manj učinkovite. V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačani vsi plače in prispevki. Pri nas za to državi ni mar,saj so bili naši predlogi neuspešni. Le 46 inšpektorjev išče tisoče tistih, ki niso izplačali plač, tudi pri prispevkih ne pridemo do konca. Ta situacija je katastrofalna!«Tako predsednik Sveta ZPIZ-a, ki je državna inštitucija! V Italiji ne gre in še kje, če niso izplačane vse plače in prispevki. Ali imajo v Italiji mogoče SDK, na kar se vsi poklicani že leta izgovarjajo? Kdo je to tam uredil? Katera politika, stranka, ni upoštevala sindikalnih predlogov? Kaj torej pri nas počno politiki in stranke, katerih člani so tudi prizadeti delavci in člani sindikatov? Kaj počno sindikalisti v državnih inštitucijah, nadzornih svetih, v DS-RS? Kdo so ti člani, liderji in predstavniki opeharjenih članov sindikatov, delavcev? Kaj počne in meni Inštitut za delo pri pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in podobne inštitucije? Vsi dobe dobro plačilo za skrb in zaščito prizadetih delavcev, a kje so rezultati? V Svetu ZPIZ-a je večina članov sindikalistov in upokojencev, to je tovarišev prizadetih in oškodovanih delojemalcev, in vlade. Ti imajo vso pristojnost, to je oblast in odgovornost, da poskrbe, da ZPIZ dobi prispevke zaposlenih, kot je pravilno povedal sam predsednik. Tudi Svet ZPIZ-a je del poklicanih in odgovornih inštitucij, ki jih ima država. Pa se le zgražajo in čudijo, kot vsakdo doma ob TV in kavi. Kaj in kje je tu odgovornost politikov, strokovnjakov on vodilnih v sindikatih! Odgovor dolgujejo vsem davkoplačevalcem, ki plačamo vse anomalije nedelovanja inštitucij države! Predsednik Sveta ZPIZ-a ima povsem prav, ta situacija je katastrofalna! Kdo je na potezi, se ve ali še vedno ne?
Franc Mihič, univ.dipl. inž.

  • Share/Bookmark

Slovenija nazaduje, kdo je odgovoren?!

Torek, Maj 27th, 2014

Res je čas za razmislek, saj mednarodna konkurenčnost Slovenije vztrajno pada. Predstavniki gospodarstva pa prek svojih interesnih združenj še vedno vztrajno sporočajo, da je delo obdavčeno preveč. A kljub visokim izdatkom za visoke bruto plače pa prejemnikom ostane manj, kakor bi hoteli sami in njihovi delodajalci, posebno če jih hočejo obdržati pri sebi. To je resnično problem, za mednarodno konkurenčnost podjetja in tudi za prejemnika plače. Berem, da so plače v resnici največja žrtev hitre in visoke progresivne obdavčitve, odkar ta ne velja več za obresti, dividende, kapitalske dobičke in najemnine. Ali ni to krivično v socialno tržnem gospodarstvu? Katera politika to zagovarja? Slovenija pa, z razliko od mnogih drugih držav, ne pozna socialne kapice, ki bi sicer znižala davčno obremenitev tistih z višjimi dohodki. Zaradi tega je, bi lahko rekli, pri visokih plačah mednarodno nekonkurenčna. Pa vendar, berem in sam menim, da stroški dela in plač, to je delojemalci, še zdaleč niso glavni vzrok za večletno nazadovanje mednarodne konkurenčnosti Slovenije. Zakaj pa npr. danska, nemška in avstrijska podjetja,kljub visokim obdavčitvam dela, potem lahko poslujejo konkurenčno? Mogoče zato, ker jim ni prva »skrb koncentracija lastništva v rokah menedžerjev« na račun razvoja podjetja in plač zaposlenih ali celo na račun davkoplačevalcev? Vlagajo v raziskave trgov, v razvoj pravih ciljev in razvoj podjetij, tudi v zaposlene, v patente, v blagovne znamke, v prodajo na svetovnih trgih in podobno. Vse to in še marsikaj Sloveniji že leta sporočajo iz švicarskega Svetovnega gospodarskega foruma, in povsem nazorno z dokumenti. Le kdor to razume in upošteva, da obrne trend nazadovanja, je potem lahko na oblasti ! Kaj je še druga izbira? Čas je za razmislek in tudi za odgovornost, saj nazadovanju Slovenije še ni videti konca!
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Čas je za razmislek in za odgovornost!

Četrtek, Maj 22nd, 2014

Res je čas za razmislek. Tone Rop kot Robin Hood ali hud Robin, je bilo vprašanje dr. Bajuka , prvaka NSi, l. 2004 “Ne glede na to, da še vedno predstavljate svoj predlog kot neko plemenito delo roparskega viteza, ki jemlje bogatašem in pomaga revežem, kakršen je bil Robin Hood, drugod po svetu takim, ki delujejo nasprotno, pravijo hud Robin,” je delo predsednika vlade mag. Toneta Ropa ponazoril dr. Bajuk, ki je bil prepričan, da je tedanja napovedana davčna reforma še en dokaz za nadaljnje ščitenje lastnikov kapitala. “Po nepotrebnem ste hud bolj kot Robin,” mu je tedaj odgovoril mag. Rop, sedaj pa najbolje plačani slovenski evropski uslužbenec, tedaj LDS, danes SD-, in zanikal, da želi vlada zaščititi kapital. Pred davčno reformo njegove vlade iz l. 2004, je ministrstvo za finance sicer zagovarjalo načelo, da je treba delo obdavčiti manj, kapital pa bolj. Berem pa. To se ni zgodilo. Rop torej ni bolj obdavčil kapital in ne manj delo, torej nasprotno kot je napovedal. Bajuk je torej imel prav.
Berem tudi. Plače so še naprej obdavčene z visoko dohodnino, pri kateri davčna stopnja hitro doseže 50 odstotkov. Plače so v resnici največja žrtev hitre in visoke progresivne obdavčitve, odkar ta ne velja več za obresti, dividende, kapitalske dobičke in najemnine. Slovenija je leta 2007 petstopenjsko dohodninsko lestvico nadomestila s tristopenjsko in hkrati znižala najvišjo dohodninsko stopnjo s 50 na 41 odstotkov. Sledila je popolna odprava davka na izplačane plače, zvišala pa se je tudi splošna olajšava. Vsi ti ukrepi so v Sloveniji plačni davčni primež znižali, tako za nizke kot visoke dohodke. Slovenija pa za razliko od mnogih drugih držav ne pozna socialne kapice, ki bi sicer znižala davčno obremenitev tistih z višjimi dohodki. Zaradi tega je, bi lahko rekli, pri visokih plačah mednarodno nekonkurenčna. Kljub visokim izdatkom za visoke bruto plače prejemnikom ostane manj, kakor bi hoteli sami in njihovi delodajalci, posebno če jih hočejo obdržati pri sebi. Pa vendar, berem in sam menim, da stroški dela in plač, delojemalci še zdaleč niso glavni vzrok za večletno nazadovanje mednarodne konkurenčnosti Slovenije. Zakaj pa lahko npr, danska, nemška in avstrijska podjetja kljub visokim obdavčitvam dela tako dobro poslujejo? Ker jim ni prva »skrb koncentracija lastništva v rokah menedžerjev« na račun razvoja podjetja in plač zaposlenih ali celo na račun davkoplačevalcev, temveč vlagajo v raziskave trgov, v razvoj pravih ciljev in razvoj podjetij, tudi v zaposlene, v patente, v blagovne znamke, v prodajo na svetovnih trgih in podobno. Kar nam, predvsem oblasti, že leta sporočajo povsem nazorno tudi iz švicarskega Svetovnega gospodarskega foruma, Davosa. Kdor to razume je potem lahko na oblasti, da obrne trend nazadovanja!
Čas je za razmislek in za odgovornost, saj nazadovanju Slovenije še ni videti konca!
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Volimo naše!?

Četrtek, Maj 15th, 2014

Predsednik republike Borut Pahor!
Predsednik DZ RS Janko Veber!
Kje “tiči« pravna država, doklej še?
Ponovno osupel berem. Dušan Šešok je s»kolegi« l. 2006/08 kupil Iskro d.d. s kreditom, ki ga zdaj odplačuje isto podjetje Iskra d.d., tipično tajkunski prevzem. Ves dobiček podjetja se prečrpa preko dividend za poplačilo menedžerskega prevzema. Šešok, ki je lani prejel okoli 164.000€ bruto letne plače govori tudi, da plač v podjetju Iskra d.d. ne nižajo, ampak so jih samo zadržali.
To je človek, ki v podjetju z milijonskim dobičkom delavcem niža plače in jim zaračunava parkirnino. Dal je predlog, da se minimalna plača ukine in naj jo regulira sam trg. Njegove besede, ki so pretresle veliko Slovencev: “Pa naj začnejo delati, ne vem, za 400€ bruto, pa naj se dokazujejo«”. Glede na razmeroma nizke zagrožene globe ravnanje Iskrine uprave ni niti presenetljivo. Globa za nespoštovanje odločbe je 4173 evrov za podjetje in 334 evrov za odgovorno osebo v podjetju. Prihranek iz naslova plač s sklenjenimi aneksi je namreč nekajkrat višji od morebitne globe. V zniževanje plač je Skupina Iskra zaposlene prisilila že konec leta 2012, in sicer v višini od pet do dvajset odstotkov. V letošnjem letu so manever ponovili z aneksi za desetodstotno znižanje plač. Šešok pa se požvižga na odločitev inšpektorata za delo. Celotni bilančni dobiček je namenjen za izplačilo dividend, ker je takšna poslovna politika Iskre. Pri tem je po moje oškodovana tudi gospodarska družba in njen razvoj! Dne 31.12.2007 pa je bil spremenjen Zakon o prevzemih podjetij, ki je prepovedal prevzemniku zastaviti vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev denarnih sredstev oziroma bančne garancije za prevzem družbe in mu onemogočil izčrpavanje ciljne gospodarske družbe. Tako uradno vlada o zakonu. Politiki pa je bilo poznano, a javnosti dejansko zamolčano, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi podjetij, v nekdaj »skupni družbeni lasti«, vse od osamosvojitve do 2007 povsem vsakdanja praksa. Z vednostjo politike in stroke?! Prevzemi so »uspeli« predvsem na račun zaposlenosti in plač zaposlenih, če pa še to ni pomagalo k »uspehu menedžerjevega podjetja«, pa sedaj njihove kredite plačujemo vsi davkoplačevalci pri »slabi banki«! Politiki pa zopet, ni šlo drugače!? Volite nas ponovno!? »Šešokov kredit za ISKRO« pa še naprej dejansko plačujejo zaposleni? On se požvižga na državo, politika pa tudi! Seveda na zaposlene in državljane in oškodovane gospodarske družbe!? Šešok se požvižga na državo, politiki pa tiho! Kje “tiči« pravna država, doklej še? Volimo naše! Doklej še volivci?
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Sindikalna parodija ali tragedija?!

Sreda, Maj 14th, 2014

Slavko Kmetič, bivši sindikalist in poslanec, vplivni član SDS, bivši predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, še član predsedstva združenja, sedaj pa še predsednik Zveze sindikatov upokojencev Slovenije – ZSUS, je pred leti poudaril, da so sindikati močni le na ulicah, ko pripeljejo predvsem upokojence, in ne aktivno zaposlenih, v podjetjih pa za delavce ne naredijo nič.
“Sindikati so nujni, vendar ne takšni in ne tako organizirani, kot so danes v Sloveniji” je dejal in dodal: »Komunizem je uničil delavsko solidarnost.« In to na temo: Sindikalizem v 21. stoletju – kako naprej?, na taboru SDS, objavljeno na straneh RTV SLO, 29. Julija 2011. “Enih sindikatov, ki jim gre dobro, ne briga nič, ker delavske solidarnosti ni in je nikoli ni bilo,” je še izpostavil. Po njegovem mnenju je delavsko solidarnost uničil komunizem.
Kakšna je to sindikalna parodija, ki jo plačujejo celo člani sindikata upokojencev? In še, dandanes na spletu ne najdeš spletne strani Zveze sindikatov upokojencev Slovenije – ZSUS, da bi se lahko včlanil!?
Ali je kaj in kdaj Slavko Kmetič na svojih funkcijah kaj storil, da bi preprečil že več kot 15 letno kršenje ustavnih delojemalčevih lastninskih in človekovih pravic, to je neplačevanje prispevkov zaposlenih?
Koliko in za koliko je oškodovanih delojemalcev v zadnjih 20 letih, sedaj že upokojencev, tudi mogoče v vrstah njegove Zveze sindikatov upokojencev Slovenije – ZSUS? Čemu potrebujemo upokojenci sindikat, da nekdo služi mogoče?
Ali ne gre mogoče pri vsem tem že za sum nevestnega in malomarnega dela, ko berem tozadevni sklep Ustavnega sodišča, kdo in kateri sindikati so bili pobudniki presoje sodišča o teh kršitvah lastninskih pravic delavcev? Drugi so pa še danes tiho, to je, tiho so njihove sindikalne centrale?
Ali niso mogoče tudi Slavko Kmetič in njegovi sindikalni kolegi, voditelji sindikatov, npr. v KNSS i.p., moralno in materialno odškodninsko odgovorni svojim prizadetim in oškodovanim članom sindikata? To je odgovorni, da poravnajo storjene krivice članom, in da z vsemi legalnimi sredstvi preprečijo nadaljnje neplačevanje prispevkov, to je goljufanje delojemalcev?
Odgovorni voditelji sindikatov v zreli in pošteni družbi in demokraciji že dolgo to počno, tudi zato, ker jih članstvo plačuje zato? Odgovorni pa niso samo sindikati, da se razume, saj gre za sodržavljane!
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Odgovornost za lakoto v šolah!

Nedelja, Maj 11th, 2014

Nedavni dobrodelni koncert za lačne otroke v šoli na nacionalni TV1 je gotovo odgovor na stanje lakote v šolah. Sam sicer menim, da temu v šolah ne more biti povsod tako. Mnoga vodstva osnovnih šol zanikajo lakoto med učenci, ker so takšne primere rešili. Noben otrok ne gre lačen domov iz šole.
Če pa še kje lačni gredo iz šole, je zato vedno nekdo odgovoren, če naj se problem reši. Hrane je dovolj! Za lakoto v šolah ja odgovorna oblast, kot povsod po svetu. Prvo so odgovorna vodstva šol in Centri za socialno delo, ustanovitelji šol, to je lokalna politika, oblast.. Vse namreč ne more nadomestiti prostovoljstvo in dobrodelnost. Na nacionalnem nivoju pa je povsod za lakoto v šolah odgovorna državna oblast, minister za šolstvo dr. Jernej Pikalo, SD, v povezavi z ministrico za socialo dr. Anjo Kopač Mrak, SD, in seveda koalicijska stranka SD, njen predsednik dr. Igor Lukšič, ki želi »na delo v Brussell« !?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Še o žalostinki v Grahovem

Sreda, Maj 7th, 2014

Nekateri so pa res nedosledni in nepošteni. Prvič mi podtikajo, kar nisem nikjer napisal, to je, da zagovarjam kolaboracijo z okupatorjem. Drugič se posmehujejo «plemenitenju« mojih stališč s citati, a sami to vedno in že dolgo počno. Tako tudi Slavko Grčar v svojem pismu, Delo 6. maja. On citira celo Kralja Petra II, a ne pove, kaj je doživela kraljeva vojska v Grčaricah, kjer so jo po presoji komunistov, partizani že l. 1943 likvidirali s pomočjo okupatorja. Sodelavec kraljeve vojske je bil tudi pokojni akademik, znani ekonomist, prof. dr. Aleksander Bajt, ki je napisal skoraj zamolčano knjigo, svoj pogled na NOB, »Bermanov dosje«. Enako je bil sodelavec najbolj znani slovenski olimpijec, pravnik , Leon Štukelj, ki je zato svoja petdeseta leta preživel kot brezposeln, siromašen človek. Vedno pa bom navajal in ponavljal, da je slovenski parlament z aplavzom pritrdil dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi proglasil: »Državljanska vojna je končana!« Državljanska vojna je torej bila, je uradno dejstvo! Sprejeli smo demokracijo, pa piše v Ustavi. Za državljansko vojno, sta potrebno dva, ne samo zmagovalec revolucije, ki potem celo vse zataji, najprej nasprotnike revolucije, potem celo svojega največjega prijatelja, zaveznika Stalina, in Trge revolucije. Vsak lojalen državljan, g. Grčar, spoštuje in sprejema tudi uradne državne zgodovinske ugotovitve. Zato citiram Inštitut za novejšo zgodovino, ki je povsem nazorno popisal in komentiral žrtev medvojnega in povojnega nasilja, kar je verodostojna zgodovina, a nekateri pa jo še vedno zavračajo in tajijo!? Niso več edini »napredni«! Ne vprašajo pa se danes, kdo je najbolj odgovoren in kako in kam je »izginila skupna družbena lastnina«, čar in glavna »pridobitev revolucije« med NOB, bistvo bivšega režima? Kje je vsaj delojemalčeva pravica razpolaganja z zaslužkom iz njegovega dela, lastninska ustavna pravica, ko se 17.000 delojemalcev lahko ogoljufa za plače in prispevke? »Tovariši« pa so kar tiho!? To je žalostinka!
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Novinarji in politiki, kdo je odgovoren?

Torek, Maj 6th, 2014

Kdo je odgovoren za stanje, je ključno vprašanje za rešitev vsakega problema, vedno in povsod. Minule dni so se na TV, kot običajno in pravilno, vrstile pogovorne oddaje o stanju in kršitvah delojemalčevih temeljnih ustavnih oz. zakonsko predpisanih pravic. Tema; stanje pravice do plače, do plačila socialnih prispevkov, varstva pri delu, varstva pred trpinčenjem i.p., katerih kršitve so v porastu. 17.000 delojemalcem je kršena lastninska ustavna pravica, kot to pravi Ustavno sodišče, ko delodajalci celo prikrito ne plačajo socialnih prispevkov. V Avstriji gredo taki v zapor, firma pa v stečaj. V Sloveniji pa to ni mogoče, ker zakonodaja menda to ne dopušča, goljufivi podjetniki se pa množijo, ker celo po zakonu menda ne poznamo »odgovorne osebe«? V Avstriji je zakonodajalcu to očitno jasno, saj je to temelj reda in učinkovitosti družbe, sicer prevladuje anarhija in »zakon kriminala«. Ali je res »naklep« glavna težava slovenske države in »prava«? Prof. dr. Rajko Pirnat, profesor prava, je vsej slovenski javnosti pred leti povedal, da opredelitev “naklepa” za pravnike res ne bi smela biti nobena težava!
Ni čudno, da članstvo v sindikatih ni več aktualno, in da zaupanje v moč sindikatov kopni, saj sindikat brez učinkovite države prava ne pomeni dosti. Delojemalci so tako upravičeno prestrašeni in apatični celo do stavke, saj država prava ne deluje. V oddajah na te teme, pri nas kot po pravilu, sodelujejo le vodilni sindikatov, inšpektorji za delo, predstavnik DURS-a, i.p. uradniki. Ti vsi dobro poznajo stanje pravic v realnem življenju, njihove kršitve in prepreke za uveljavitev pravic. Javno povedo, da je stanje res nezadovoljivo, celo absurdno, da država prava, njene inštitucije in zakoni ne delujejo in nezadostno ščitijo celo te temeljne delojemalčeve pravice. Na koncu vsi govore o svoji nemoči in o vzroku za to, to je o neučinkoviti zakonodaji. V oddajah pa redno manjka pravih odgovornih za stanje, to je politikov, zakonodajalcev, prvih odgovornih za proizvode njihovega dela, odgovorne za (ne)uporabne (ne)učinkovite zakone. Nihče drug v družbi nima jasnega mandata, moči in seveda odgovornosti za izvedbo potrebnih sprememb zakonodaje kot so to izvoljeni politiki, kar velja povsod. Prav bi bilo, kot je to v razvitih demokracijah, sosedih, da bi bile te teme osrednje predvolilne teme, saj so delojemalci in njihove pravice osrednji aktivni steber preživetja družbe. O teh temah bi morala javno polemizirati predvsem politika, opozicija, npr. bivši minister za delo mag. Andrej Vizjak iz SDS in pozicija na čelu z SD in dr. Igorjem Lukšičem, ki sedaj celo želi »na delo kar v Brusell«!?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Kdo je resnično za spravo?

Sobota, Maj 3rd, 2014

Predsednik republike poziva za spravo, ker je to največja ovira normalnega razvoja vsake družbe. Domači politiki in ugledni javni delavci pozivajo enako. Celo tujina nas opozarja in spodbuja. O tem je potrebno govoriti, prečistiti sporočilo, kjer bo večina enotna. Tako počno tudi drugod. Včasih je bila to le tema za »napredne«. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da postane osrednji slovenski trg, TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani. Žal! Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju tudi pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.” Več na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 ” Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu. »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega «, bi bilo tudi za Spomenko Hribar prav, pravi, in tudi: »Medtem ko je bil še posebej prva leta po vojni poudarek na revoluciji kot zaslugi partije, se je zdaj revolucija kar nekam izgubila in tudi zveza združenj borcev se je preimenovala v zvezo združenj borcev za ohranitev vrednot NOB. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so predvsem »narodne in osvobodilne«, ne pa revolucija.«
Nikakor pa ne dojamem potem mnenja Spomenke Hribar, ki pravi, da je bila ena od obravnavanih lokacij za postavitev spomenika žrtvam vojne tudi Trg republike,-v enoumju torej Trg revolucije-, toda ta je že »zaseden«, pravi, s spomenikom revoluciji? Ali ni ravno to bistvena ovira slovenske sprave? Kdo ima še vedno torej prednost, revolucija ali demokracija? Po moje nikakor ni več dileme, saj smo demokratična država, državljanske vojne je konec, pravi ustava! Mar ne?! Sprava zadeva vse!
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Kdo je resnično za spravo?

Sobota, Maj 3rd, 2014

Predsednik republike poziva za spravo, ker je to največja ovira normalnega razvoja vsake družbe. Domači politiki in ugledni javni delavci pozivajo enako. Celo tujina nas opozarja in spodbuja. O tem je potrebno govoriti, prečistiti sporočilo, kjer bo večina enotna. Tako počno tudi drugod. Včasih je bila to le tema za »napredne«. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da postane osrednji slovenski trg, TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani. Žal! Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju tudi pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.” Več na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 ” Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu. »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega «, bi bilo tudi za Spomenko Hribar prav, pravi, in tudi: »Medtem ko je bil še posebej prva leta po vojni poudarek na revoluciji kot zaslugi partije, se je zdaj revolucija kar nekam izgubila in tudi zveza združenj borcev se je preimenovala v zvezo združenj borcev za ohranitev vrednot NOB. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so predvsem »narodne in osvobodilne«, ne pa revolucija.«
Nikakor pa ne dojamem potem mnenja Spomenke Hribar, ki pravi, da je bila ena od obravnavanih lokacij za postavitev spomenika žrtvam vojne tudi Trg republike,-v enoumju torej Trg revolucije-, toda ta je že »zaseden«, pravi, s spomenikom revoluciji? Ali ni ravno to bistvena ovira slovenske sprave? Kdo ima še vedno torej prednost, revolucija ali demokracija? Po moje nikakor ni več dileme, saj smo demokratična država, državljanske vojne je konec, pravi ustava! Mar ne?! Sprava zadeva vse!
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark