Začetki konca »enoumne zgodovine«?

Spomeniki laži in sovraštvu? Tako nekateri pišejo in protestirajo, ko prizadeti postavljajo spomenike številnim medvojnim in povojnim žrtvam revolucije izvedene med NOB. Druga svetovna vojna se je pri nas pričela 6. Aprila 1941, pred 73 leti. Zasedel nas je okupator. Na pobudo KPS je bila 27. aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta, šele po napadu nacistične Nemčije na komunistično Sovjetsko zvezo, 22. julija 1914, pa je bila ustanovljena OF, kjer so prevladovali komunisti.
Avgusta 1941 je KPS in Jože Šeško, in ne OF, na Kočevskem z letakom tako pozival k uporu:
Naj živi komunistična partija Slovenije!
Naj živi nepremagljiva, miroljubna Rdeča Armada!
Naj živi Sovjetska zveza, dežela delavcev in kmetov!
Naj živi Stalin, voditelj delovnih ljudstev in voditelj za svobodo bojujočih se narodov!
Letak je v muzeju! Nikjer pa ni poziva za OF, za svobodno Slovenijo, za demokratične zaveznike?!
Kam nas je to pripeljalo? Do tega, da smo leta častili Stalina in še dlje ostali »verniki komunizma«, ki je dal povsod po svetu katastrofalne rezultate, predvsem zamolčane žrtve. Predvsem pa je povzročil dodatne ogromne človeške medvojne in povojne žrtve, od Teharij in Roga, do Hude Jame in tudi do Golega otoka- Titovega gulaga«! Čas je torej že, da tudi navček v Sloveniji zapoje koncu enoumja, da se končno poklonimo vsem padlim in pobitim. Nekateri pa še vedno vneto trdijo, da je bila NOB en sam upor proti okupatorju in kolaborantom, da ni bilo revolucije, protirevolucionarjev pa sploh ni bilo. Kolaboranti pa da ne zaslužijo spomenika, saj naj bi bili to spomeniki laži in sovraštvu. Celo objave zgodovinske znanosti, da so komunisti takoj po okupaciji sprožili tudi revolucijo in povzročili žrtve naroda, so brez odmeva. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Bivši predsednik države Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, mi povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Komentar ni potreben!? »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija,« je pred leti dejal slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič.
Pokojni najbolj znani slovenski ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt, jasno zapiše, da je partija med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Dalje pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Zdravnik prof. dr. Matjaž Zwitter, sin partizana, zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu, letos v Delu piše: »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.«
V Ribnici in širše dobro poznani in priznani javni kulturni delavec, slovenist, pokojni Janez Debeljak, profesor, pa v meni poslanem pismu, napisanem na božič l. 2002, piše: «Mene pa globoko v duši kar naprej opominjajo stvari, ki bi jih bilo treba rešiti, pa smo zanje premalo storili. To je problem »moje« generacije, ki je še zmeraj obremenjena z osebnim gledanjem in doživljanjem dogodkov med drugo svetovno vojno.
Bom zelo nazoren, ker sem učitelj. Npr.: vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica. Pri prvem sosedu v naši mali vasi so bili štirje fantje. Vse sem dobro poznal. Enega so partizani kot civilista ubili, drugi trije pa so junija 1945 končali v kočevskem Rogu. Pa dobro vem, da nihče od njih ni bil izdajalec. V velikolaški fari je vas Adamovo. V eni od hiš je bila številna družina, večinoma fantje. Pet od njih je po vojni končalo v enem od roških brezen, eden je padel že med vojno. Tudi za te fante vem, da nihče ne zasluži vzdevka izdajalec. Ko sem pred dobrim desetletjem govoril z njihovo sestro, me je za zmeraj priklenila nase človekoljubnost njenih oči, ko je govorila o nasilni smrti svojih bratov. Niti trohice obsodbe. Žrtev pač.
Zaključek. Trideset let in več sem pomagal ustvarjati podobe žrtve enega, žalost ene matere, pri tem pa niti z besedo omeniti štirih moji sosedov, ne matere šestih pomorjenih- ni njih, ni njene žalosti…! In kar je najhujše. Človek nemočen pusti, da gre lažna in zamolčana zgodovina svojo pot naprej in kaže, da bo tako tudi ostalo.«
Kašen je bil in kaj je totalitarni režim naredil celo s takimi ljudmi, kot je bil Janez Debeljak?
Zmagala je torej »Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija naj bi bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, takoj »po zmagi«, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame? Osrednji slovenski trg v Ljubljani, to je trg pred slovensko skupščino, je bil do osamosvojitve Slovenije Trg revolucije, Trg OF pa je še vedno le ob železniški postaji. To pa menda le pove vse!? Prvi predsednik slovenskega parlamenta, dr. France Bučar, je ob proglasitvi nove Ustave samostojne Slovenije vsej slovenski javnosti proglasil:
»Državljanska je končana!« Mar se je dr. France Bučar tedaj res zmotil, za nazaj in za naprej? Nikakor, če spoštujemo demokracijo in ustavo, ne pa krvavo revolucijo! Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev, bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da postane osrednji slovenski trg TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani.
Vsi pokojni, padli in pobiti, zaslužijo spomenike, to je obča civilizacijska omika, nosilci totalitarne ideologije pa še vedno tudi sodišče!
Franc Mihič, univ. dipl. inž.
Prvi podpredsednik SO Ribnica v samostojni Sloveniji
Podpredsednik DEMOSA občine Ribnica
Predsednik SKD Ribnica ob osamosvajanju Slovenije

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.