Arhiv za Marec, 2014

Začetki konca »enoumne zgodovine«?

Petek, Marec 28th, 2014

Spomeniki laži in sovraštvu? Tako nekateri pišejo in protestirajo, ko prizadeti postavljajo spomenike številnim medvojnim in povojnim žrtvam revolucije izvedene med NOB. Druga svetovna vojna se je pri nas pričela 6. Aprila 1941, pred 73 leti. Zasedel nas je okupator. Na pobudo KPS je bila 27. aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta, šele po napadu nacistične Nemčije na komunistično Sovjetsko zvezo, 22. julija 1914, pa je bila ustanovljena OF, kjer so prevladovali komunisti.
Avgusta 1941 je KPS in Jože Šeško, in ne OF, na Kočevskem z letakom tako pozival k uporu:
Naj živi komunistična partija Slovenije!
Naj živi nepremagljiva, miroljubna Rdeča Armada!
Naj živi Sovjetska zveza, dežela delavcev in kmetov!
Naj živi Stalin, voditelj delovnih ljudstev in voditelj za svobodo bojujočih se narodov!
Letak je v muzeju! Nikjer pa ni poziva za OF, za svobodno Slovenijo, za demokratične zaveznike?!
Kam nas je to pripeljalo? Do tega, da smo leta častili Stalina in še dlje ostali »verniki komunizma«, ki je dal povsod po svetu katastrofalne rezultate, predvsem zamolčane žrtve. Predvsem pa je povzročil dodatne ogromne človeške medvojne in povojne žrtve, od Teharij in Roga, do Hude Jame in tudi do Golega otoka- Titovega gulaga«! Čas je torej že, da tudi navček v Sloveniji zapoje koncu enoumja, da se končno poklonimo vsem padlim in pobitim. Nekateri pa še vedno vneto trdijo, da je bila NOB en sam upor proti okupatorju in kolaborantom, da ni bilo revolucije, protirevolucionarjev pa sploh ni bilo. Kolaboranti pa da ne zaslužijo spomenika, saj naj bi bili to spomeniki laži in sovraštvu. Celo objave zgodovinske znanosti, da so komunisti takoj po okupaciji sprožili tudi revolucijo in povzročili žrtve naroda, so brez odmeva. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Bivši predsednik države Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, mi povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Komentar ni potreben!? »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija,« je pred leti dejal slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič.
Pokojni najbolj znani slovenski ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt, jasno zapiše, da je partija med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Dalje pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Zdravnik prof. dr. Matjaž Zwitter, sin partizana, zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu, letos v Delu piše: »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.«
V Ribnici in širše dobro poznani in priznani javni kulturni delavec, slovenist, pokojni Janez Debeljak, profesor, pa v meni poslanem pismu, napisanem na božič l. 2002, piše: «Mene pa globoko v duši kar naprej opominjajo stvari, ki bi jih bilo treba rešiti, pa smo zanje premalo storili. To je problem »moje« generacije, ki je še zmeraj obremenjena z osebnim gledanjem in doživljanjem dogodkov med drugo svetovno vojno.
Bom zelo nazoren, ker sem učitelj. Npr.: vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica. Pri prvem sosedu v naši mali vasi so bili štirje fantje. Vse sem dobro poznal. Enega so partizani kot civilista ubili, drugi trije pa so junija 1945 končali v kočevskem Rogu. Pa dobro vem, da nihče od njih ni bil izdajalec. V velikolaški fari je vas Adamovo. V eni od hiš je bila številna družina, večinoma fantje. Pet od njih je po vojni končalo v enem od roških brezen, eden je padel že med vojno. Tudi za te fante vem, da nihče ne zasluži vzdevka izdajalec. Ko sem pred dobrim desetletjem govoril z njihovo sestro, me je za zmeraj priklenila nase človekoljubnost njenih oči, ko je govorila o nasilni smrti svojih bratov. Niti trohice obsodbe. Žrtev pač.
Zaključek. Trideset let in več sem pomagal ustvarjati podobe žrtve enega, žalost ene matere, pri tem pa niti z besedo omeniti štirih moji sosedov, ne matere šestih pomorjenih- ni njih, ni njene žalosti…! In kar je najhujše. Človek nemočen pusti, da gre lažna in zamolčana zgodovina svojo pot naprej in kaže, da bo tako tudi ostalo.«
Kašen je bil in kaj je totalitarni režim naredil celo s takimi ljudmi, kot je bil Janez Debeljak?
Zmagala je torej »Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija naj bi bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, takoj »po zmagi«, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame? Osrednji slovenski trg v Ljubljani, to je trg pred slovensko skupščino, je bil do osamosvojitve Slovenije Trg revolucije, Trg OF pa je še vedno le ob železniški postaji. To pa menda le pove vse!? Prvi predsednik slovenskega parlamenta, dr. France Bučar, je ob proglasitvi nove Ustave samostojne Slovenije vsej slovenski javnosti proglasil:
»Državljanska je končana!« Mar se je dr. France Bučar tedaj res zmotil, za nazaj in za naprej? Nikakor, če spoštujemo demokracijo in ustavo, ne pa krvavo revolucijo! Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev, bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da postane osrednji slovenski trg TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani.
Vsi pokojni, padli in pobiti, zaslužijo spomenike, to je obča civilizacijska omika, nosilci totalitarne ideologije pa še vedno tudi sodišče!
Franc Mihič, univ. dipl. inž.
Prvi podpredsednik SO Ribnica v samostojni Sloveniji
Podpredsednik DEMOSA občine Ribnica
Predsednik SKD Ribnica ob osamosvajanju Slovenije

  • Share/Bookmark

Predsednik KPK Štefanec ima podporo!?

Ponedeljek, Marec 17th, 2014

Novi in še edini član novega senata KPK Boris Štefanec, ki sicer tudi nima posebnih strokovnih referenc za boj proti korupciji, se sklicuje, da ustava v 14. členu določa enakopravnost in da politično prepričanje ne sme biti razlog za izločitev iz sodelovanja v postopkih v Sloveniji, in da tudi sodnikov in tožilcev, ki vodijo še težje postopke v korupcijskih zadevah, nihče ne vprašuje po morebitnem članstvu v stranki. Enakega mnenja je tudi premierka Alenka Bratušek, kot tudi predsednik republike Borut Pahor, ki celo zapiše, da razen v zakonu o obrambi, ki določa prepoved članstva v politični stranki z dnem nastopa poklicne vojaške službe, v nobenem drugem zakonu, ki določa pogoje in merila za opravljanje različnih javnih funkcij, ta pogoj ni naveden. Dr. M. Cerar pa pravi: »Razen redkih izjem (policisti, državni tožilci, sodniki) je namreč članstvo v političnih strankah in/ali njihovih organih ustavno zagotovljena pravica vsakega državljana, ki ne sme biti ovira za njegovo kandidaturo na javno funkcijo.«
Ustava v 14. členu pravi: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Ali so policisti, tožilci in sodniki res povsem brez razloga izločeni iz 14. člena Ustave in so tako diskriminirani z drugimi členi Ustave, so pa stebri države prava?
Sam sem mnenja, da gotovo obstoje razlogi, v polju zlorabe in korupcije, zakaj so ravno policisti, tožilci in sodniki tisti, ki jim je članstvo v političnih strankah prepovedano kot je policistom v 42. členu Ustave, in je funkcija tožilca in sodnika nezdružljiva po 133. členu Ustave s funkcijo v organih političnih strank, mar ne? Ali ni ravno članstvo v senatu KPK edino primerljivo z inštitucijami pravne države, to je s policisti, državnimi tožilci in sodniki, ki naj bi preganjali korupcijo?
Kdo in kaj zasluži podporo?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Zdravstvo, »vidim prav ali ne«?

Nedelja, Marec 9th, 2014

»Pri nas se s strukturo cen in kakovostjo porabe zdravstvenega denarja nihče ne ukvarja, ne ZZZS ne ministrstvo. Tudi denarja ni. Začeti vojno proti samoplačništvu je zato licemerno in škodljivo. Najprej je treba urediti javni sistem in mu priskrbeti dodatni denar. Prepoved samoplačništva brez tega bi bolnikom preprečila, da poiščejo pot do zdravljenja. Zdravnike bi bolniki iskali na skrivaj, kot kriminalci v gluhi noči«. Tako novinarka poznavalka Milena Županič aktualizira problem stanja zdravstva. Kako je le mogoče, ko mora vsak državljan in podjetje za preživetje poskrbeti za »račune«, se poglobiti v strukturo cen in kakovost, da v zdravstvu, kjer se obrača največ javnega skupnega denarja, to tako ne poteka in na koncu nihče ne odgovarja, kako se skupni denar porablja, ne kašni so rezultati? Komu to ustreza, bolnikom in navadnim državljanom zagotovo ne!
Tudi vsem zdravnikom očitno ne! »Rotim, ne prosim, vse politike, da vsaj pri vprašanju zdravja ali bolezni presežejo svojo strankarsko disciplino in zaplankanost ter podprejo reformo zdravstva. Spremenimo zdravstvo, kot si ga zaslužimo in v življenju prej ali slej vsaj dvakrat tudi potrebujemo«, apelira prim. dr. Marjan Fortuna. Politika pravilno sicer pravi: »Vklopi razum, zahtevaj račun!«
Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med. opozarja.« V zdravstvu gre krvavo zares in za odlaganje problemov ni več časa. En sam dosledno izpeljan ukrep bi zadostoval za celovito rešitev kolobocije našega zdravstvenega sistema. Pacient naj dobi račun. Račun je osnova poslovne komunikacije in odnosov. Račun loči družbo jasnih dogovorov in pravil od mafijske družbe, kjer veljajo le skriti izračuni. Pomembno je dobiti opravilno sposobnega plačnika, ki zna, operativno zmore in mu je zakonsko dovoljeno nadzirati in objektivno nagrajevati kvalitetno in konkurenčno izvajanje zdravstvenih storitev. V dobro zavarovancev in izvajalcev.«
Politika je že dolgo na potezi, da se tudi v zdravstvu operira s čistimi računi! Ali politika to sploh vidi, kaj je prav ali ne? Tudi mene skrbi, kdo in zakaj se boji čistih računov? Kaj pa volivce?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Smo »voli ali volivci«?

Nedelja, Marec 2nd, 2014

»Samozadostnost politikov, da so, kljub ustavnemu določilu o odločilni volji ljudi, samo oni poklicani razpravljati in predlagati pravila igre o tem, pod kakšnimi pogoji naj potekajo volitve v DZ, je prešla že vse meje«, je žalostna nedavno zapisana ugotovitev tudi prof. dr. Mirana Mihelčiča. Pred tem je Mag. Andrej Cetinski že zapisal: »Najverjetneje je torej, da prepotrebne spremembe volilnega sistema, s katero bi … omejili politično moč strankarskih veljakov in s tem posredno ustvarili pogoje za učinkovito upravljanje države, vsaj za zdaj ne bo. Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl.« Le kako in kdaj? Zato bomo žal vsi prav gotovo še naprej deležni manj demokracije, tudi korupcije in posledično večje revščine. Zagotovo in neodgovorno! Glavna ovira za spremembo volilnega sistema je očitna odsotnost odgovornosti do volivcev. Torej se uresničuje to, kar je že jeseni povedal predsednik najpopularnejše slovenske politične stranke dr. Igor Lukšič, da je »žal edini, ki se mu zdi takšna razprava neustrezna« in je še dodal: «Ta razprava bo izguba časa. Problem Slovenije ni volilni sistem. Ljudem moramo pojasniti, da se morajo za to, da bodo dobili poslance, ki jih podpirajo, bolje organizirati.« Ali ni to demagogija za ohranitev oblasti strankarskih vodij in strank, njih nadvlade v družbi? Ljudje, da se moramo sami bolj organizirati, da lahko dobimo poslance, ki jih podpiramo? Kako dr. Igor Lukšič, saj so celo nove stranke za vas odveč, volilni sistem pa nemoteč? Do kdaj še? Ali je to še vedno stališče SD, najbolj popularne slovenske stranke? Smo mar državljani res zgolj » vlečni voli« list političnih strank, ne pa volivci, ki odločajo, kdo osebno dobi mandat, oblast in odgovornost?
Doklej še samo »voli in ne samostojni volivci«, predsednik dr. Igor Lukšič in SD?
Franc Mihič univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark