Arhiv za December, 2013

Ne pozabimo, kdo vse in kako je zagovarjal tajkunizacijo!

Petek, December 20th, 2013

Tajkunizacija Slovenije
MAG- 21.11.2007
Menedžerski prevzem Merkurja je v javnosti dvignil veliko prahu. Številnim takim odkupom smo bili priča že prej, nekateri naj bi še sledili. Mnenja ekonomistov in politikov o tem družbenem pojavu, ki mu nekateri pravijo tajkunizacija Slovenije, so različna. Nekateri ga vidijo kot anomalijo, spet drugi menijo, da je sestavni del kapitalizma. Kaj lahko glede menedžerskih odkupov stori vlada – jih lahko omeji ali celo prepreči?

Leonardo F. Peklar iz Sociusa pravi, da se slovenski menedžerski prevzemi bistveno razlikujejo od primerljivih po svetu. Pri nas imajo menedžerji znatno močnejšo vlogo, tudi zato, ker še vedno ni razreda lastnikov. »Ekipe, ki se lotevajo menedžerskih prevzemov, se preveč osredotočajo na prevzem (vstop), zanemarjajo pa izstopno strategijo.« Po Peklarjevem je lahko lastništvo menedžerjev tudi škodljivo. »Če delež menedžmenta v velikih družbah preseže 24 odstotkov, učinkovitost podjetja upade. Številne ra-ziskave dokazujejo, da optimalni učinek dosežemo z lastništvom menedžmenta, ki ne prestopi tega praga.«

Zastava delnic, da ali ne? Po mnenju Jožeta Mencingerja je nesmiselno zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. Mencinger poleg tega daje prav Banki Slovenije, ki se je odzvala na izjavo Mirana Mejaka v intervjuju za Mag, da bi morala centralna banka poslovnim prepovedati kreditiranje menedžerskih odkupov z zastavo s temi posojili kupljenih delnic. Iz centralne banke so nam odgovorili, da bankam posojanja ne morejo prepovedati, dokler imajo dovolj kapitala in upoštevajo vse druge zakonske omejitve. Povsem drugačno mnenje o tem ima ekonomist Maks Tajnikar, ki obtožuje predvsem banke, ker sploh dajejo takšna posojila, in se čudi Banki Slovenije, da ne ukrepa. »Po navadni poti večmilijonskih kreditov za delnice ni mogoče odplačati, brez špekulacij ne gre. Če direktor reče, da bo odplačal kredit, ker se bo vrednost delnice povečala za sto odstotkov, potem je delnico kupil po polovični ceni!« Po Tajnikarjevem je takšno početje tvegano tudi z narodnogospodarskega vidika. »Če bi se kaj spremenilo na kreditnih trgih, kar se že dogaja, bi bili mogoče priča propadu kakšnega lastnika. Ali bodo potem banke lastnice teh podjetij? Lastništvo je dobro, dokler imajo oblast zunanji lastniki in lahko odpustijo menedžerja. Kadar pa imajo menedžerji tako močno lastnino, da se lahko sami nadzirajo, je slabo.« Ekonomist Jože P. Damijan se ne strinja, da banke pri menedžerskih odkupih ne bi smele v zastavo za odobrene kredite vzeti kupljenih delnic, »zato ker je to v nasprotju s pravno državo in tržno logiko,« in pojasnjuje: »Lastnik nekega premoženja ima vso pravico, da ga odsvoji ali zastavi. Tudi vi, če kupujete stanovanje ali hišo, to nepremičnino ponavadi zavarujete s hipoteko v korist banke, ki vam je dala posojilo. Banke tukaj tvegajo, da ne bodo dobile povrnjenih kreditov, zato dobro preverijo boniteto strank. Če tega ne naredijo ustrezno, bodo same izgubile.«

Anomalija ali normalen pojav? Maks Tajnikar nastajanje sedanje menedžerske lastnine vidi kot nepravilnost. Izsledki njegove študije, objavljeni v tujini, kažejo, da se menedžerska lastnina po svetu pojavlja pri podjetjih s težavami, pri nas pa je ravno nasprotno. »Premoženjske koristi menedžerjev iz lastnine so nenormalne, zlasti zaradi načina, kako pridejo do njih: menedžerji za nakup seveda nimajo lastnih prihrankov, marveč se zadolžijo, teh dolgov pa ni mogoče odplačati drugače, kot da se po čudnih poteh ustvarjajo kapitalski dobički ali izčrpavajo podjetja, ki so jih prevzeli.« Tajnikar zatrjuje, da bomo morali v Sloveniji prav zaradi teh novodobnih kapitalistov razmisliti o davčni ureditvi dedovanja. Mencinger na drugi strani govori, da v principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, posebno še, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. »Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«

Previdna vladna koalicija. Ker so menedžerski odkupi v zadnjem času postali prvovrstna politična tema, smo vprašanja v zvezi z njihovim načinom financiranja postavili parlamentarnim političnim strankam. Med drugim nas je zanimalo, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug? Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Podoben odgovor so nam poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment. Skrb pa vzbuja odkupovanje zaprtih delniških družb.« V poslanski skupini Nove Slovenije bodo morebitni predlog nove zakonske ureditve tega področja podrobno proučili, in če bo sledil ciljem, ki jih v stranki zagovarjajo, tudi podprli. Najostrejše stališče glede financiranja menedžerskih odkupov imajo v Slovenski ljudski stranki, kjer menijo, da zastavitev delnic kot jamstvo za kredit, s katerim se kupujejo prav te delnice, v resnem poslovnem svetu ni uveljavljena. »Vedno je treba namreč zastaviti več od vrednosti posojila. Zato lahko ocenjujemo, da gre v nekaterih aktualnih primerih za izkoriščanje notranjih povezav in informacij, kar je v nasprotju z načeli transparentnega lastninjenja.« Po njihovem bi v bankah, kjer ima država prek lastništva ustrezne vzvode, lahko sprejeli take usmeritve, ki bi podobne transakcije onemogočale. »V SLS smo za postopno umikanje države iz gospodarstva, razen v podjetjih, ki so ključna za domače gospodarstvo (bančništvo in zavarovalnice), ne nasprotujemo pa temu, da menedžerji kupujejo deleže v svojih podjetjih, vendar pod pogoji, ki so enaki za vse državljane.« Načelno negativno mnenje do menedžerskih odkupov podjetij s posojili, za katera se jamči kar s kupljenimi delnicami, imajo v najmanjši vladni stranki Desusu, kjer bi prav tako podprli zakonske omejitve takega načina lastninjenja.

Ostrejši toni iz opozicije. Kritični do menedžerskih odkupov so tudi v največji opozicijski stranki SD. Po besedah njihovega poslanca Milana M. Cvikla so prevzemi podjetij brez kakršnegakoli tveganja za prevzemnika, pa zato s prenosom tveganja na podjetje, ki financira prevzemnike ali ki je prevzeto, vsebinsko nedopustni in pomenijo zlorabo položaja. Cviklu se to zdi še zlasti nedopustno za podjetja, ki kotirajo na borzi, saj menedžerji, ki so bili pooblaščeni, da skrbijo za dobro vseh delničarjev, zlorabljajo položaj v škodo drugih lastnikov. Pravi še, da je njihova opozorila glede načina financiranja menedžerskih odkupov vladajoča koalicija ob sprejemanju zakona o prevzemih zavrnila in sprejela zakon, ki celo spodbuja tako financirane prevzeme. Po mnenju predsednice LDS Katarine Kresal menedžerski odkupi sami po sebi niso nič slabega, toda le če so izvedeni zakonito. Kresalova opozarja, da že sedanji zakon o gospodarskih družbah kot protizakonite določa tiste menedžerske prevzeme, pri katerih menedžerji izrabijo svoj položaj in izvedejo prevzem tako, da ga financirajo iz premoženja družbe. »Nakup delnic, ki se financira iz premoženja družbe, je po zakonu prepovedan. Tudi sama temu odločno nasprotujem. Vsega tega pa ne gre enačiti s tem, da sicer lahko vsakdo kupi delnice, jih zastavi banki in tako pridobi posojilo, s katerim financira nakup delnic. Povsem jasno je, da mora takšen kupec posojilo sam odplačati.« Zmago Jelinčič, predsednik SNS, meni, da je zdajšnji način prisvajanja premoženja s tujim denarjem zakonsko omogočila že bivša politična garnitura, ki je to s pridom tudi izkoriščala, žal pa se niti pod sedanjo oblastjo na tem področju ni nič spremenilo. V SNS, tako Jelinčič, naj bi večkrat opozarjali na te zlorabe, vendar se ni nič zgodilo, ker je bilo v te kravje kupčije vpletenih preveč ljudi. »Z največjim veseljem bomo pristopili kot sopodpisniki k predlogu spremembe zakona, ki bi tovrstne nakupe onemogočil, razmišljamo pa tudi o tem, da bi spremembe pripravili in predlagali v naši poslanski skupini.«

Največja nevarnost recesija. Poslanec stranke Zares Matej Lahovnik pravi, da je aprila lani v parlament vložil predlog zakona o prevzemih, ki ureja med drugim menedžerske odkupe, pa ga je večina v državnem zboru zavrnila in sprejela vladni predlog, ki jih ureja enako kot vse druge prevzeme. V Lahovnikovem predlogu tako poleg drugega piše, da bi morala biti v poročilu o nameravanem prevzemu podana izjava, da se nakup vrednostnih papirjev družbe izdajateljice ne financira iz sredstev družbe. Po njegovem imajo menedžerski odkupi pozitivne in negativne vidike. »V literaturi se med pozitivnimi največkrat navaja motivacija vodilnega menedžmenta za uspešno poslovanje podjetja, med negativnimi pa nevarnost zlorabe notranjih informacij.« Poleg tega meni, da bi morali biti menedžerski odkupi izvedeni pregledno, tako da ne obstaja asimetrija informacij in da delničarji razpolagajo z vsemi bistvenimi informacijami glede trenutnega in prihodnjega poslovanja, ki bi lahko vplivale na ceno delnic. Prav tako morajo biti jasno opredeljeni viri financiranja in okvirna struktura virov financiranja. »Ključno vprašanje je, ali bo menedžerski odkup izveden posredno tudi prek prostega denarnega toka tarče oziroma z denarnim tokom podjetja, ki ga menedžment prevzema. Naslednji pomembni dejavnik je cena, po kateri menedžment prevzema podjetje. Posebno v primerih, ko delnice podjetja ne kotirajo na borzi, se postavlja vprašanje poštene tržne vrednosti.« Lahovniku se zdijo problematični predvsem tisti odkupi, ki niso bili izpeljani pregledno in so se dogajali prek sivega trga. »Menedžment se pri odkupih navadno zadolži z zastavo lastnega premoženja, pogosto pa zastavijo tudi premoženje tarče, kar je lahko sporno, ni pa nujno, če je to izvedeno pregledno in ima takšna odločitev podlago v sklepu skupščine delničarjev.« Lahovnik še pravi, da bo zanimivo videti, kaj se bo zgodilo s podjetji, v katerih bodo menedžerji izpeljali odkupe in se pri tem močno zadolžili, če se bo stanje na svetovnih trgih poslabšalo. V tem primeru bi se zaostrili konkurenčni pogoji za slovenska podjetja in bi se hkrati pričakovano zvišale obrestne mere. Višji stroški financiranja bi podražili menedžerske odkupe in posledično dodatno obremenili denarne tokove prevzetih podjetij.

SILVESTER ŠURLA
POLONA ŠEŠKO

P.s.:Vedenje, kdo je prispeval k nastanku tajkunov in bančne luknje, je odločilno za volitve!

Franc Mihič
2013-12-20

  • Share/Bookmark

Čestitka za Meškovo nagrado, novinar g. Igor Kršinar!

Ponedeljek, December 16th, 2013

Ampak, kljub vsemu se temu čudim. Še novembra 2007 je novinar, vaš kolega in odgovorni urednik REPORTERJA, mag. Silvester Šurla, predstavnike parlamentarnih strank vprašal, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev?
Jože Tanko, vodja tedaj največje poslanske skupine SDS, edini pove, da je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov….
Z bančnimi tajkunskimi krediti je bilo torej tudi za SDS, podobno za NSi, tedaj še vse O.K.?
No, gospod Tanko tudi je še vedno mnenja, da je bilo prikrito neplačevanje prispevkov delavcev povsem dobro,- »mnogim smo pomagali, seveda s prikrito ukradenim denarjem delavcev«-, čeprav gre očitno za najbolj sprevrženo ravnanje direktorjev in vse politike, je ugotovilo tudi Ustavno sodišče!
Ko nam osebno od plače prikrito ukradejo prisluženi denar za pokojnino, šele takrat to vidimo, da je to kraja, vsi brez razlike? Preje pa nas, ko gre za druge, to ne briga? Čemu potem politika, poslanci stroka, država? Ljudstvo naj se znajde kakor ve in zna, saj naj se vsak le zase briga?!
Pa je zopet vse še naprej tiho, ni empatije, ni etičnega dometa za odgovornost za elementarno pravičnost in za razvoj države prava, demokracije za soljudi.
Kdaj bo in kdo bo za to odgovarjal? Kdaj boste tudi o tem pisali, to pa je za novinarsko nagrado!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Bančna preiskovalna komisija DZ, kdo je, ali bo nor?

Sreda, December 11th, 2013

Preiskovalna komisija DZ o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu torej že deluje. V njej so poslanci iz političnih strank. Torej je politični organ. Tudi prav, saj smo jim podelili mandat tudi za preiskave, za tiste prave, a ne za preiskavo samih sebe. Preiskavo odgovornosti politikov naj opravijo vsaj samo tisti poslanci, ki so sveži v DZ, pa novinarji, javnost, inštitucije pravne države, če je potrebno, ne nazadnje pa volivci. Ponovno namreč zgrožen berem, da so bili še koncem leta 2007 tajkunski bančni krediti povsem O.K. edino še za Jožeta Tanka in seveda SDS in tudi NSi.
Žalostno dejstvo. Sicer je sledilo, žal prepozno, njuno novo spoznanje, da pa le ni vse O.K. Kot se je to le »posvetilo«, marsikdaj prepozno, vsej politiki doslej. Saj v politiki in tudi v javni stroki, pa za zmote do sedaj ni še nihče odgovarjal. Predvsem ne zaradi čistega proporcionalnega volilnega sistema, ki generira neodgovornost v politiki in družbi, ko volivec nima vpliva, kdo bo izvoljen, saj nima pravice do preferenčnega glasu. Moč pa imajo vodstva strank, ne pa volivci kot se spodobi.
V članku »Tajkunizacija Slovenije« berem, da je tedaj novinar predstavnike parlamentarnih strank vprašal, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev?
Jože Tanko, vodja tedaj največje poslanske skupine SDS, pove, da je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Pravi: »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Podoben odgovor so podali iz NSi. Edini SDS in NSi tedaj torej nista imeli nobenih zadržkov glede menedžerskih »nakupov« z bančnimi krediti, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira, davkoplačevalci pa »radodarnim bankam poplačamo kredite«, ker ne gre drugače. Stranke, SLS, SD, LDS, SNS in ZARES, pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe na »tajkunizacijo Slovenije, berem še v članku. Dejstvo je tudi, da se je že v času vlade dr. J. Drnovška in zlasti v času vlade mag. T. Ropa sprejela usodna finančno gospodarska zakonodaja in je divja privatizacija potekala že od l. 1992, ter se je tedaj ob »ugodnih bančnih posojilih«le še enormno pospešila. Zgodovina nas uči za volitve, za nove »obraze in rezultate«! Državljani se po vsem tem lahko vprašamo, koga ima politika za norca, ko gledamo sprenevedanje in izjave politikov na TV? Vsaj novinarji spoštujte državljane prosim, saj sicer se ne ve, kdo bo izpadel nor, »okuženi« premeteni dolgoletni politiki, ali državljani, davkoplačevalci?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Ledena doba v politiki, do kdaj še dr. I. Lukšič in SD?

Nedelja, December 1st, 2013

Z navdušenjem in optimizmom preberem članek: »Pahor bi prekinil »ledeno dobo« v politiki«. Tu piše:« Politični vrh pri predsedniku države. Na mizi tudi spremembe volilnega sistema. SLS in SD imata pomisleke. »
Danes bi mogoče že lahko ugotovili, da je torej tudi med večino politike prišlo do javnega priznanja, da je obstoječi proporcionalni volilni sistem eden bistvenih vzrokov za pojav neodgovornosti v slovenski družbi. Ogroža in zavira razvoj demokracije in blagostanja, ter omogoča razrast korupcije. Državljani smo na volitvah nemočni, saj nimamo pravice do izbire svojega kandidata. Ukradena nam je država.
Zelo presenetljiva pa je v teh okoliščinah izjava dr. Igorja Lukšiča, predsednika SD, da je »žal edini, ki se mu zdi takšna razprava neustrezna«. Pravi:»Ta razprava bo izguba časa. Problem Slovenije ni volilni sistem. Ljudem moramo pojasniti, da se morajo za to, da bodo dobili poslance, ki jih podpirajo, bolje organizirati.«
Ali je to zgolj perfidna demagogija za ohranitev partijske oblasti?
Ljudje, da se moramo sami bolj organizirati, da lahko dobimo poslance, ki jih podpiramo?
Kako dr. Igor Lukšič? A ni ravno prva dolžnost demokratičnih politikov, tudi v SD, da nam to omogočijo, saj smo vam podelili mandat, mar ne?
Predsednik SD Igor Lukšič pa še vztraja berem :”Za boljši parlament potrebujemo boljše kandidate” . Dr. Lukšič je pozval, naj stranke “raje delajo na tem”.
Kako prozorno perfidno sporočilo, delajte na tem, da se ne bo nič spremenilo?!
Pravice volivcev so torej še naprej »postranska zadeva«, naj se organizirajo, če svoje poslance želijo!? Partija vedno vse ve! Do kdaj še? Ali je to še vedno stališče SD, najbolj popularne slovenske stranke? Zakaj le in doklej še?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark