Komerciala nabavi, kar naročijo zdravniki

Berem članek »Kako iz bolnišnic odtekajo milijoni« in primer, da slovenske bolnišnice plačujejo žilne opornice do štirikrat dražje, kot so cene v tujini. To je bila tudi vroča tema nedavnih TV Odmevov, ko se je voditelj Slavko Bobovnik upravičeno spraševal, kako je to mogoče? Berem, da vodja komercialnega sektorja UKCL pravi, da nabavljajo tisto, kar jim naročijo zdravniki. “Pri nabavah smo vezani na prejete ponudbe. Trudimo se pridobiti najcenejše, a žal so večinoma ponudbe in dobave vezane na zastopstva v Sloveniji in nimamo (zakonskih) možnosti nabavljati neposredno od proizvajalca.” Berem pa tudi, da nabav od tujega distributerja (dobavitelja) pri nas ne prepoveduje noben zakon!
Kdo torej izigrava možnost za cenejšo nabavo neposredno od proizvajalca? V čigavo korist?
V korist »javnih zdravstvenih blagajn« menda ne? Vodja komerciale še pravi: »Zdravnike in druge zaposlene vedno prosimo, naj nam posredujejo informacijo, če izvedo, da v kateri drugi državi ponujajo enake proizvode po nižji ceni, in potem se poskušamo dogovoriti za dobavo tudi pri nas. Tako nam je uspelo v zvezi s poljskim dobaviteljem.« Zakaj jim to ne uspeva redno? Predstojnik, zdravnik pa glede odločanja o vrsti stentov in proizvajalcih odkrito pravi: »Mi naročimo, tega ne želimo prepustiti komerciali. Mi želimo najboljši material. Pustite mene s ceno. Jaz nisem pripuščen k temu odločanju. To je stvar komerciale.« Kaj pa potem res še preostane komerciali, razpisni komisiji, in javni zdravstveni blagajni? Ali smo res vsi že dovolj bogati, da ni potrebno nič izbrati, saj je dobro »le najboljše«?
Kdo to dopušča, kdo to plača, komu se to splača?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Komerciala nabavi, kar naročijo zdravniki”

  1. hubert komentira:

    V zadnjih letih vseskozi poslušamo, da slovenski zdravstveni sistem potrebuje korenite spremembe.
    A kljub številnim opozorilom se jih ni lotil še noben zdravstveni minister. Nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes meni: “Nedopustno je, da za isto zdravilo ali isti pripomoček plačujemo po trikrat več, kot je cena na trgu. Ali pa na primer, ko je zdravstvena ustanova za srčni spodbujevalnik plačala okoli sedem tisoč evrov, v resnici pa ga na trgu dobiš za dva tisoč. V zdravstvu vlada poseben odnos med dobavitelji in zdravniki, tako da se razpisi prilagajajo določenemu ponudniku. Na področju opreme in zdravil je ogromno rezerve. Če bi imeli sistem referenčnih cen, kjer bi bilo preplačevanje onemogočeno, se to ne bi dogajalo. Gre preprosto za dogovorno ekonomijo, kjer zmaga vnaprej določeni ponudnik.”
    http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/11/program_za_novega_zdravstvenega_ministra.aspx