Arhiv za Junij, 2013

« Naj gre v zapor do smrti, če je kriv«?!

Četrtek, Junij 27th, 2013

»Pobožna želja«, kar tako, javno na TV, da te zmrazi. Bil sem osupel, kako hladno in privoščljivo je bila izrečena, da ti strah zleze v kosti. Nelagodje je ostalo med ljudmi. Za kaj gre? Novinarka in voditeljica na nacionalni TV hiši, dr. Ljerka Bizilj, je 12. junija 2013 opravila intervju z Janezom Janšo na parlamentarnem kanalu RTV Slovenija. En teden po razsodbi, ko je bil Janša spoznan za krivega in obsojen, na dve leti zaporne kazni, sodba pa ni pravnomočna. Intervju je zaključila:»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«
In takšno »pobožno željo« je novinarka tedaj le ponovila, saj jo je že izrekla, in to še pred izrekom sodbe, kot berem mnenje strokovnjaka za medije, ki že o prvi njeni izjavi pravi:
« Besede novinarke namreč predstavljajo prejudiciranje, educiranje in posledično dvomljenje v odločitve tožilstva in sodišča. V tem oziru so oblika pritiska na njihovo delo. Z vidika novinarske etike so povsem nedopustne in jih ni mogoče pokriti z zagovorom »svobode izražanja«, ki si jo lahko novinar privošči v komentarju.«
Povsem se strinjam , da to, ali se novinarka želi ali ne želi ukvarjati z Janšo naslednjih 25 let, lahko zaupa svojim kolegicam v gostilni, za gledalce njenih oddaj pa ne sme in ne more biti relevantno. Nekomu želeti »dosmrtni zapor«, če je kriv, in to le zato, da se ne bi rabili ukvarjati z njim, je take vrste vrednostna sodba, ki je zaradi svoje subjektivne narave ne le neprimerna za izrekanje na nekem mediju, -in še to javnem zavodu, kjer imajo višje kriterije-, temveč je po sebi neokusna, žaljiva in ekscesna. Sploh pa, če je podana intervjuvanemu človeku v obraz in to v trenutku, ko sodba še ni pravnomočna. Milo rečeno, nespodobno.
Upam, da bosta o tem kaj povedala Programski svet RTV Slovenija in DNS, že zaradi olike!?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

“Nacionalni problem in interes” številka ena!

Ponedeljek, Junij 24th, 2013

Prenizka dodana vrednost na zaposlenega je največji problem Slovenije!
»Imamo nadpovprečno število strokovnjakov, ki imajo zveneče akademske nazive, pred in za priimki, a naš bruto družbeni produkt je le polovico avstrijskega?!«, pravi celo minister za gospodarstvo.
Očitno je, je še dodal, da je v Sloveniji prisotna “dolina smrti« za znanje, ki se ne uporabi, ne prispeva k dodani vrednosti produktov in storitev!?
In dokler bo dodana vrednost na zaposlenega tako nizka, bo naš standard, osebni in družbeni, pod vprašajem! Posledice pa so s politične krize in »vstaje«, tudi »razcepljenost naroda« prav pride.
Kdaj bodo poklicani in odgovorni politiki in tudi »proizvajalci« znanja poskrbeli, da se znanje ne izgubi v »dolini smrti« in le pristane na slovenskem trg uporabnega znanja, saj to je edina naša perspektiva? Vložek v znanje državljanov je za vsako državo usoden in drag, a dragocen. Neuporabljeno ali neuporabljivo znanje je najdražja in zelo črna perspektiva! V zanju je moč in perspektiva, smo se v šoli učili! Velja povsod in vedno! Potrebno je torej pravo znanje, se ve, naj se ga išče, doma in drugje!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Za pokop žrtev medvojnih in povojnih pobojev

Sobota, Junij 15th, 2013

S pozivom k spravi in z gornjim pozivom, se glasi aktualno sporočilo članka v Delu 9. junija. Po vnovičnem obisku brezen z izvensodno pobitimi v Rogu in pri Konfinu, je moje mnenje, da je bilo zelo narobe, celo zločin, kot pravi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, da je partija med NOB oz. med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je namreč dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« O vsem tem se, sicer redko, a sedaj že javno govori, tudi slovenska zgodovinska stroka. Opomba; akademik dr. A. Bajt in tudi olimpionik, pravnik Leon Štukelj sta bila privrženca gibanja slovenskih četnikov,« kraljeve vojske v domovini«, kar se je lahko zvedelo šele po osamosvojitvi. »Kraljevo vojsko, plavo gardo«, četnike so partizani likvidirali v Grčaricah že l. 1943. »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija. Glavni sovražnik revolucije pa ni bil Nemec ali Italijan, pač pa mi, četniki, vojaki Jugoslovanske vojske v domovini. To je jasno iz številnih Titovih ukazov in ukazov drugih poveljnikov ter iz ostrine boja proti četnikom. Danes na primer vemo, da so partizani in Italijani sklepali dogovore o prekinitvi spopadov, da bi medtem partizani likvidirali četnike«, je že pred leti dejal tud slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič.
Lani na dan praznika Ljubljane, mesta zmagovalca, 9. maja, sem bil slučajno v glavnem mestu in to na Trgu republike, na nekdanjem dolgoletnem osrednjem slovenskem Trgu revolucije, če smem spomniti? Poslušam državni radio, kjer poteka oddaja o dnevu zmagoslavja v Ljubljani. Devetdesetletni partizanski major in komisar, pravnik dr. Vrhunec pove, kako so tedaj z zanosom korakali in jezdili na belem konju v Ljubljani, kot del zmagovite strani v boju s fašisti in nacisti. Verjamem mu, da je bilo to polno upravičenega zanosa in ponosa. Pove pa tudi, da do tedaj ni govoril o revoluciji. Po njegovi izpovedi o teh velikih dogodkih, ga na radiu dopolni še zgodovinarka. Ta pa pravi, takoj po prvih dneh zmagoslavja, je zmagovalna oblast nadaljevala z revolucionarnimi dejanji, ki so bila že izvajana med NOB, to je žal tudi z likvidacijo, eliminacijo vseh še potencialnih nasprotnikov nove revolucionarne oblasti. Takoj je utrjevala enopartijski sistem po sovjetskem vzoru.
Tudi tako se občasno le izve prava in logična resnica, čeprav se zgodovina žal še vedno drugače uči in promovira, kot češ, revolucije ni bilo, in ni bilo protirevolucionarjev, bili so samo okupatorji in njihovi hlapci, izdajalci, ki jih je tedanja komunistična oblast le (ne) upravičeno izvensodno po vojni pobila. Bivši predsednik države Milan Kučan pa je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; NEDELO, 9. julij 2000. Zmagala je torej «Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija je bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame?
Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli je tudi obiskal grobišča v Kočevskem Rogu. Podal je upoštevanja vredna mnenja: « »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Zato je še kako aktualen poziv iz Roga, naj oblast kljub krizi poskrbi za popravo krivic in civiliziran pokop žrtev medvojnih in povojnih pobojev.
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Sem kdaj kaj rekel čez pravno državo?

Sreda, Junij 12th, 2013

Tako se sprašuje Marko Crnkovič v naslovu svojega članka. Enako tudi jaz, ko to pišem. M. Crnkovič pravi: « Janez Janša je nesramnež in zoprnež, ki mu včasih moram dati prav, da pa nikakor ni baraba, ki bi se dal podkupiti.«
Strinjam se. Nemalokrat je » zoprnež«, brez potrebe, ki pa bi se ne dal podkupiti. Večinoma mu dajem prav, a zaradi »zoprnosti« izgublja volitve. Zato pa menim, da zaradi tega vsekakor ni baraba za na sodišče.
Odvetnik A. Čeferin jasno pravi: »Kolikor sem seznanjen z listinami iz spisa, zoper bivšega predsednika vlade ne obstajajo niti indici, kaj šele dokazi za obsodilno sodbo. Če se v resnih državah preganja predsednika vlade, potem bi morali obstajati zelo trdni dokazi, kar pa v tem primeru očitno ne drži. Sodniki sploh ne izrekajo več oprostilnih sodb, tudi če bi to bilo nujno za pravično sodbo. Verjemite mi, da nas je lahko močno strah živeti v taki državi. Nikoli ne vemo, kdo je naslednji.« Odločno se postavi v bran svobode javnega izražanja in protestiranja, saj pravi, da so zlasti pravniki, ki menijo, da gre pri sodbi za sum kršenja človekovih pravic, prvi poklicani, da javno povedo svoje mnenje. Tudi dr. Klemen Jaklič, profesor prava, je enakega mnenja. Sam menim, da enako kot lahko komentiramo in kritiziramo parlament in vlado, pa tudi avtonomno odločata, lahko komentiramo tudi pravosodje, pa bo še vedno avtonomno. Dr. Rok Čeferin jasno pravi:« Sodstvo mora trpeti kritike na račun svojega dela. In to velja tudi za komentiranje tekočih sodnih postopkov.« Tudi dr. Miro Cerar pravi, da je javna razprava o pravnih zadevah in postopkih, seveda v sodobnem demokratičnem in pravnem prostoru dopustna in v določeni meri koristna. Sicer pa meni: «Ne pozabimo, da se je afera Patria pričela na nepravnem prizorišču, v predvolilni kampanji. Po volitvah, ki jih je Janševa stranka z majhno razliko izgubila, je zadeva Patria grozeče obvisela v zraku, pravni postopki niso intenzivneje stekli, kar je bilo povsem v duhu »obtoži in pusti obtoženega, da je obtožen«. Afera Patria ima že iz tistega obdobja takšno politično dimenzijo, ki ji ni v čast.« Predvsem pa ni v čast »aferaški predvolilni politiki« in tudi ne pravosodju, bi lahko rekel!?

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Veliko lesa, a propadajoča lesna industrija.

Torek, Junij 11th, 2013

Naslov v DELU – 11. Junija 2013, ki je žalosten za vsakega, zlasti brezposelnega Slovenca. Že dolgo akutna tema, žal odraz znanja in sposobnosti slovenske ekonomije. Lesna industrija, pa ne samo ta, propada, ker prevladuje pri lastnikih, nadzornih svetih in upravah pohlep ne pa vrednota skupno dobro in potrebno menedžment znanje in poštenje, kar je posledica stanja premalo znanja, odgovornosti, poštenja, zlasti slovenske ekonomske stroke, prava in menedžmenta. Preredke so izjeme. Vse to pa politika povzema in podpira, ker v politiki kot vrhu demokratične piramide še vedno ni pozitivne selekcije, ki je narodu preprečena, saj jo čisti proporcionalni sistem onemogoča!
Prevladuje in izkorišča se »nacionalni interes«, »samo da bo naše« ne glede kdo in kako je lastninil in je in bo lastnik«, drugi pa pristajajo na cesti, v slepi stranski ulici.
Menim, da ni zadosti ali pravega znanja za pravilno in pravočasno oceno tehničnega razvojnega in predvsem tržnega potenciala, kar so vse države, stroke in ekonomije, celo z bistveno manj lesa, že davno storile in tako tudi veliko dobro plačanih delovnih mest in priliva v proračun zagotovile, saj so les visoko oplemenitile in ovrednotile.
Pred desetletjem sem bil priča, ko so to v lesni industriji ugotovili tudi svetovalci za menedžment, ki so v okviru projekta EBRD – Evropske banke za razvoj, sicer strokovnjaki in menedžerji iz Danske, ki so tedaj brezplačno svetovali podjetju v težavah, a jim uprava ni verjela ali jih ni razumela, kako je pomembna zelo strokovna ocena razvojnega in tržnega potenciala in stanja.
Z lastniki, -med katerimi je bila tudi država-, to je posredno z nadzornim svetom, ki upravi določa ali odobrava poslovne cilje in rezultate, pa sploh niso dobili kontakta.
Danska pa je znana po tem, da ima v naravi zelo malo lesa na prebivalca, pri uporabi lesa in ovrednotenju na prebivalca pa je med vodilnimi na svetu.
Takrat so mi danski svetovalci banke EBRD razočarani dejali, takšni nadzorni sveti, ki jih ne zanima mednarodno podjetniško svetovanje in njih izsledki, so pogreb za gospodarstvo!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark