Bil sem bog, še vedno pravi general Udbe Jovo Kapičić!?

Tako v knjigi „Goli otoci Jova Kapičića” Tamare Nikčević, bivši namestnik šefa jugoslovanske Udbe, ko govori o Golom otoku, o odnosu z Josipom Brozom Titom, Milovanom Đilasom, Aleksandrom Rankovićem.
„Zgodbe, da je Goli otok bil srednjeveška mučilnica, so najobičajnejša izmišljotina! Nihče ne more, da to reče«, še vedno pravi Jovo Kapičić (90).
»Kar se Golega otoka tiče, verjemite mi, da spim spokojno kot dojenček«, še pravi Kapičić. Da obstajajo pričevanja o mučenju na Golem otoku, o čemur govore tudi dela akademika Dragoslava Mihailovića, Kapičić zavrne: „Kakšni ljudje, kakšen akademik?! To so lažnivci!«
Na slovenski nacionalni RTV hiši pa zopet vsako nedeljo v najbolj gledanem terminu gledamo »dokumentarec«, tokrat hrvaški o Titu, pred tem smo gledali slovenski dokumentarec o Golem otoku »Gradimo novi svet«, kjer je general Udbe eden najpogostejših in glavnih razlagalcev in zagovornikov bivšega režima in seveda Tita. Tedaj je bilo vse predvsem lepo in povsem vse O.K. ?
V slovenskih osamosvojitvenih zakonih in Ustavi je torej očitna zmota o enoumnem režimu, ki je kršil človekove pravice? Ali res, saj tako zgodovino vendar prikazuje nacionalna RTV?
O slovenskem dokumentarcu »Gradimo novi svet« je letos dr. Ludvik Čanžek, žrtev Udbe: »Pričakoval sem smrt; ostal pa sem pri življenju. A so mi prisodili koncentracijsko taborišče, kjer je bilo včasih hujše kot v Auschwitzu, kjer niso poznali medsebojnega obračunavanja med kaznjenci, kot na Golem. Bil sem eden od številnih partizanov. Komaj 17 let mi je bilo, ko sem leta 1944 odšel na Štajerskem v boj za svobodo. Naj povem dve stvari, ki sta me v filmu strašno prizadeli. Nastop nekdanjega Rankovićevega pomočnika generala UDBE Jova Kapičića. Še danes mi zvenijo njegove hude grožnje, ki jih je izrekel na zboru kaznjencev iz vseh republik, ko nas je obiskal v juliju 1949 na otoku: »Ili ćete revidirati svoj stav, ili ćete ostaviti kosti na ovom ostrvu« (ali boste spremenili svoje stališče ali pa boste pustili kosti na tem otoku). Skrajno nerazumljivo mi je, da so mu ustvarjalci filma v Sloveniji dopustili upravičevati obstoj taborišča in izvajanja krutih telesnih in duševnih mučenj. Prikazan je bil, kot da je bil tudi on žrtev Udbe! Njegovi so se izživljali nad kaznjenci; mi smo morali skloniti glavo, ko smo jih srečevali – celo pogled v obraz je bil prepovedan. »Sagni glavu!« je bil ukaz. Res, ne bi mogel verjeti, da je nastal film 63 let po dogodkih. Taka sta bila, morda sta še danes vzgoja v šolah in strah ljudi pred Udbo. Kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi danes Heinrich Himmler, šef Gestapa, če bi bil še živ, upravičeval nemška taborišča z mednarodnimi razlogi? V Nemčiji je prepovedano kazati v javnosti celo kljukasti križ! Kapičić bi se moral zagovarjati pred sodiščem, ne pa da razširja svoje laži v javnosti! Celo v Srbiji se ga izogibajo……..Upam, da bodo moja razmišljanja in občutek za pravično družbo naletela na razumevanje ali celo podporo. Naj bo to vredno vsaj razmisleka današnje mladine.
Očitno tega poziva žrtve Golega otoka in Udbe mnogi poklicani še niso dojeli in sprejeli.«
Doklej bo v Sloveniji ravno Udba razlagalec naše zgodovine? Domoljubje? Nikakor ne!
Franc Mihič, univ.dipl. inž.

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.